ARHITEKT PETER GABRIJELČIČ JE ZASNOVAL PRENOVLJENO PODOBO NEKDANJE VASI SELO
Ponovno oživeti in ohraniti že pozabljeno
Ob Zaloški cesti, če gremo iz mesta proti Novim Fužinam, raste pred odcepom v to naselje poslopje nenavadnega videza. V teh dneh se že kaže njegova podoba, ki bo, ko bo hiša dokončana, taka, da bo moral vsak Slovenec, ne da bi prebral napis na stavbi, vedeti, kaj se v notranjosti dogaja. Hiša bo imela tradicionalen videz slovenske primestne gostilne, takšne, kakršne so bile v nekdanjih furmanskih časih ob naših cestah, zdaj pa jih skorajda ni več najti. Tiste, ki so motda še preživele, so tako temeljito prezidane, da jih pod novo preobleko ni moč prepoznati. To je obenem prvi objekt, ki bo stal v prenovljeni »vasi« Selo in ki napoveduje prenovo tega kraja.
Po dograditvi Zaloške ceste in stanovanjske soseske Nove Fužine je nekdanje območje stare vasi Selo ostalo brez povezave z oko-lico, brez zaledja, ujeto med Ljub-ljanico, visoke stolpnice in hrup prometne ceste.
Arhitekt mag. Peter Gabrijel-čič, ki ga v naši občini poznamo po zasnovi Fužinskega mosvu in Li-tijske ceste, obe deli sta bili zelo dobro ocenjeni, je začutil stisko tega kraja in hkrati z njo tudi izziv v sebi, da se loti urejanja tega območja. Izoblikoval je zamisel o popolni prenovi tega idiličnega kraja ob Ljubijanici, ki je razlo-žena in prikazana v gradivu z uradnim nazivom Analiza raz-vojnih možnosti za urejanje in raz-voj območja nekdanje vasi Selo. Če bo ta zamisel zaživela, bo vrnila kraju nekdanjo podobo.
Arhitekt Peter Gabrijelčič, predstojnik oddelka za arhitek-turo na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljub-ljani, sicer pa tudi član našega komiteja za urbanizem, gradbene zadeve in varstvo okolja, si je za-mislil prenovo kraja tako, da bi le-ta ohranil svoj podeželski zna-čaj. »Ponuja se možnost, da se prek skansena, to je obnove objek-
tov na tak način, da bi kazali pr-votno podobo, dati kraju nadih nekdanjega avtentičnega okolja, hkrati pa bi razne dejavnosli, ki bi tu nastale, pomenile zboljšanje gmotnega položaja za prebivalce tega območja,« razmišlja Peter Ga-brijelčič, ki se ukvarja z ruralno arhitekturo.
Ideja pa ne pride v trenutku. Morda se je arbjtekt v hipu zave, jo prepozna, vendar je v njem rasla dlje, najbrž niti sam ne ve, koliko
# Na območju nekdanje vasi Selo bodo zrasli prava slovenska gostilna, čolnarna, prostori za obvodno rekreacijo in piknike, park, počivališča, sprchajališča, objekti za servisne in kulturne dejavnosti. Ob Ljubljanici bo oblikovana krožna pot, ki bo po-tekala od Gruberjevega kanala do Fužinskega mostu in jo bodo prečno povezovale že obstoječe in tudi na novo zgrajene brvi za pešce. V naselju so predvidcni prostori za stalno razstavo slo-venskih ljudskih glasbil, vino-teko, kozmetiko, frizerja, prilož-nostno varstvo otrok, lončarstvo, športni servis, picerijo in še drugo.
časa. Noben ustvarjalec, tudi arhi-tekt ne, ne more sesti za mizo in si reči: naredil bom načrt ureditve nekdanje vasi Selo. Sklep sam je premalo. Okolje je treba poznati, čutiti z njim, se vračati vanj, raz-mišljati o njem; le kdor ga pozna, vidi tudi možnosti, ki obstajajo; združiti je treba vsa ta spoznanja in občutke s strokovnim znanjem, načrtovati, a v življenju je toliko naključnega, da je končni izdelek lahko povsem drugačen od zas-nove. Ko je delo končano, izdelek pred njim, arhitekt ne ve, ali je dober ali ni. »Ni pomembno, kaj misliš o njem sam,« pravi Gabrijel-čič, »čas pokaže, koliko je vre-den.«
Če se sprehodiš po asfaltni cesti tega odmaknjenega kraja ob Ljub-ljanici, mimo hiš, od katerih neka-tere še kažejo svoj nekdanji kmečki videz, še vedno zaduhaš vonj po hlevu. To ti zbuja nenava-den občutek, saj ne moreš poza-biti, da si v središču Most, ampak ta mir, ta vonj, tišina, tudi človeka ni nobenega na cesti, te spravljajo v negotovost. Kot bi bil nekje čisto drugje, kot v resnici si. »Ti ljudje so bili kmetje, a te perspektive nimajo več, njihove njive so po-jedle Fužine, po drugi strani pa je ta kraj ostanek v prostoru, ki še kaže na nekdanje razmere,« po-jasni željo po preoblikovanju tega okolja Peter Gabrijelčič.
Arhitektovo oko se je ustavilo tudi na reki, ki ima v tem načrtu pomembno vlogo. Reke v tem delu občine zdaj domala ni čutiti. »Zdaj zaznavamo ta del občine le skozi tranzitno Zaloško cesto,« ugotavlja Gabrijelčič. Vzporedno s cesto pa teče reka skrita našim očem, nedostopna naši zaznavi; ni mogoče niti pomisliti na to, kako idilična je pokrajina onstran ceste, po kateri se mnogi od nas vozimo vsak dan. Nič ne vemo o tem, da se tam visoke in košate vrbe tako aizko ogledujejo v reki, da.vržičke svojih vitkih vej namakajo celo v vodo.
»Prostor, ki morda ta trenutek zgleda žalostno, je izjemen in en-kraten. Če bi prišlo do realizacije, bo to vzorec za urejanje Ljubljane. Ureditev skansena in promenade vzdolž reke bi temu kraju dala lastno identiteto in mu omogočila, da živi neodvisno od Ljubljane. Za prebivalce bližnjih sosesk pa bi bil obisk tega kraja nova, prijetna izkušnja.« Tako razmišlja arbi-tekt.
Ta ureditveni poskus, ki naj bi pokazal, kako naj se po merilih sodobne arhitekture oblikuje kako okolje, je le drobec vsega, kar bi se lahko naredilo in kar je stroka sposobna storiti. Kot pripoveduje Peter Gabrijelčič, dandanes stroka ni več ovira, da se kak prostor ne bi uredil tako, da bi zadovoljevad
interese, potrebe, emocije in pri-čakovanja ljudi, Čeprav bi pred dvajsetimi leti to še bila. Prišlo je do spremembe tudi v stroki sami, do novih pogledov, vzpostavljena je potreba po večplastni obravnavi prostora. Naj razložimo: arhitekt se ne izpostavlja več, ne sili v ospredje, ne mara blesteti sam, ne gre mu več za učinke, marveč za celoto. Njegov cilj je takšna urediiev okolja, da je njegovo po-seganje v prostor kar najmanj ču-titi. Prostor le nadgrajuje in v na-sproiju s ,pKjšiyiyj^ffatf^gyepg^^^— hlasta po izutnih.
Je pa seveda veliko razlogov, zakaj kakega prostora ni mogoče urediti v duhu sodobne arbitek-ture, med njimi naj omenimo mi-selnost ljudi, ki odločajo o stvareh. Zato je mogoče le na majhnih pri-merih pokazati, kaj bi se dalo sto-riti.K sreči imajo izvršni svet in strokovne službe v naši občini do-volj razumevanja za take načrte, dosežena je takšna kulrurna raven, ki omogoča uresničevanje zamisli, katerih namen je, da bi ljudje ži-veli bolj in lepše. Kdaj bo načrt uresničen, se ne ve. Na občini si prizadevajo storiti vse, kar je mo-goče. Vsekakor bo treba še poča-kati. Vendar je že sama zamisel o tem, kakšno podobo naj bi v pri-hodnje imel ta del naše občine, tako očarljiva, da navduši vsa-kega, ki jo spozna.
DARJA JUVAN