91
travi, takoj bi se Hilbudij okrenil in jih kako prevaril ter iznenadil.
Ko je v jutro pokala mlada zarja, je Šla Ljubinica iz gradišča — z njo vse mladenke — in so se zbrale pod lipo ter darovale lepa jagnjeta Perunu — za zmago očetov. Gradišče je čuvala   majhna  posadka.   Med
njo godec Radovan, k je čepel na okopih, stiskal citre pod pazduho in strahoma poslušal, kaj bo. Bal se je krvi, vojni krik je „žalil njegovo pevčevo uho", kakor je sam trdil. Natančno je preudaril, kam pobegne z urnimi koraki, če pribežijo seli in naznanijo poraz Slovenov . . .                  (DALJE.)
MILAN PUOELJ:
MAKSIMA.
i.
oamotne  melodije skozi noč gredo, silne kakor valovi, ko jih viharji tepo.
Odkod ste in kam :  —  V svoji duši vam bom prostora dal, brezbrežna je kakor morje, brezmejna kot širna dalj . . .
In širijo se v brezmejnost in pesem hrumečo pojo, moja duša je  brezmejnost, in v mojo  dušo gredo ...
Kakor daljne silne luči moji cilji sijejo, divjo moč in nerazrušno v dušo lijejo.
Več ni trepetanja v prsih, v srcu straha ni...
In naprej v svetove nove, čez vihar, temo, čez valove, čez strahove, čez življenje to . . .
Moja duša hoče solnca, da objame jo,
Hej, razpel bom barkam jadra     z žarki silnimi, svetlimi, sred noči ...                               da prevzame jo.