PREVOD
Josip Osti
Sprehod po mestu, ki ga ni več
(Dnevnik nespečnosti)
V očesu ledena kocka modrega neba
V	očesu ledena kocka modrega neba. Nič se ne premika. Niti pajčevina
ne trepeta - niz bleščečih kapelj rose.
Topolov list se ne obrača v snu,
ne odkriva svojega srebrnega hrbta.
Samo tukaj v meni piha neki divji veter -
veter spominov.
Sapica vročine in vonj saj.
Še topel pepel mi prši na gola ramena.
V	roki britvica - krvava in zarjavela. Neslišno tiktaka ura, vgrajena v temelj hiše na kraju, kjer je bil nekoč moj dom.
Ali nas mrtvi ločujejo od živih
Ali nas mrtvi ločujejo od živih,
sestra moja, bratje moji? Vsem nam
se lesketa solza v očesu, celo ko se glasno smejimo.
Valerija, Sargon, Gagik, Stevan, Josip ...
Molitev ali posmehljivka? Se bomo
vrnili na Ararat, vrnili v ep o Gilgamešu?
Ali pa bo veter, ta veter vseh vetrov,
odnesel hišo, pod katere streho so se zatekla
naša zledenela srca, skupaj z nami - neznano kam?
Revščina me je obogatila
Revščina me je obogatila. Vsaka drobtinica
je zame danes ves kruh. Dišeč.
Mehak. Topel. Kaplja vode - jezero, morje.
Modra svila, ki ovija telo moje
gole ženske. Nasmeh - dar, zaradi katerega se
razvedri celo siv deževen dan. Kot da bi mi
nekdo izkopal oči, s katerimi sem do pred kratkim
gledal. Končno sem spregledal.
Kot Homer vidim zemeljski, vidim nebeški
svet. Živim s svojimi mrtvimi. Tolaži me
njihova vedrina. Tudi moja rana je samo znak,
po katerem prepoznavajo tiste, ki jih je življenje
izbralo. Da ne vidijo tistega, za kar se drugim
zdi, da razumejo.
Nama, ljubezen, ni ostalo nič drugega kot ljubezen
Nama, ljubezen, ni ostalo nič drugega
kot ljubezen. Kot da na stare dni
drug drugemu liževa nezaceljene rane.
Da se pred mrazom braniva s toploto telesa
in z izmeničnim vročim dihom na tilnik.
S polaganjem dlani na vsa, tudi sramna mesta.
Z brezsramnostjo meriti pogum in svobodo.
V izmaličenih, nekoč lepih telesih
videti skladnost življenjske izkušnje in zorenja.
Palimpsestu kože, ustrojene od številnih božanj,
dodati še svoj drhteči rokopis. Vse to sva vse
bolj midva, kolikor bolj sva drugačna
kot nekoč. Glina, ki jo je treba pregnesti, da bi
iz nje nastal nov vrč. Vrč, ki ga bo,
ko iz njega izpijeva vino, do vrha napolnila
smrt.
Od matere je ostala samo senca
Od matere je ostala samo senca. Senca, ki je rodila mojo senco. Senco, ki s tvojo senco, draga, spominja na senco nevidnih kazalcev sončne ure, na katero pada mesečina.
Neverjetno, ljubezen, prepolno je smisla
Neverjetno, ljubezen, prepolno je smisla.
Prepolno vonja poljskega cvetja, ki
s svojo tiho smrtjo krepi najini duši,
utrujeni kot najini telesi, tega vročega
avgustovskega popoldneva, ko
preznojena in zadihana nepremično leživa na postelji,
ki so jo pred kratkim zibali močni valovi.
Z ljubeznijo zaslepljena sva, ljubezen, predvidela
marsikaj. Spregledala še več. Deževja,
ki zamenjujejo sončne dni. Spokoj somraka.
Jesen mladostne razuzdanosti. Žalost satirov ...
Moj vroči dih greje tvoj vrat
kot v času dolgih mrzlih zimskih noči.
V podvojeni samoti celo moja
neizgovorjena beseda odpira srebrni medaljon,
ki na tanki verižici visi med tvojimi
razgaljenimi dojkami, v katerem skrivaš svojo
malo skrivnost. Mavrico nad mestom, ki ga ni videti
ixl temnih oblakov dima. V katerem so noči bele
od požarov, dnevi pa črni od umiranja.
V Tomaju, 8. avgusta 1994
Do mene ne prihaja več Haškov glasni smeh
Milanu Kunderi
Do mene ne sega več Haškov glasni smeh.
Od njega me ločujejo dolgi Kafkovi hodniki
in brezštevilna zaklenjena vrata.
Že od otroštva se ne raztaplja led z mojih ustnic,
nasmejanih od šal, kot so tvoje.
Pogosto plačanih z glavo.
Moja mati je iz zapora pisala
mojemu očetu: spomni se matere svojega otroka.
V naši že neobstoječi družini vsi
živimo od spomina in vsem
življenje je nekje drugje. (A tudi to drugje ni tam,
kjer je nekoč bilo.)
Neznosna lahkost bivanja je breme,
od katerega mi vse pogosteje klecajo kolena.
Živim, plešoč valček v slovo
pod srhljivo lepim zvezdnim nebom.
Hkrati plešem na praškem Karlovem mostu,
na ljubljanskem Tromostovju, na sarajevski
Kozji čupriji ... Plešem po taktu glasbe,
ki prihaja iz otroštva.
Kot nališpana stara devica sam
na plesišču, pod krošnjami starih kostanjev,
ko pogasnejo luči in se razidejo gostje
bučne dobrodelne zabave. Plešem
s pajacem iz cunj v naročju,
iz katerega je že davno izteklo vse žaganje.
Plešem s svojimi še živimi daljnimi
in s svojimi že mrtvimi bližnjimi.
Ko potihne glasba in sc utrnejo zvezde,
me pokopljite v družinski grobnici
v mestu, ki ga, tako kot mene, ni več.
Ali sem ostal brez jezika
Ali sem ostal brez jezika, brez tistega,
kar mi je edino ostalo? Vse je in ni
v imenu, pravim v brezimenem jeziku, s katerim
imenujem sebe in vse okoli sebe. Ali moj
jezik, razcepljen z ostrino noža, šviga
kakor kačji? Ali ne šepetajo nežne besede
tudi v mrtvi vozel spletene kače? In njihovi otroci,
plodovi strupene ljubezni, ki svoja lepa
gola telesa ves dan izpostavljajo soncu? Se učiti znova
govoriti ali za vselej utihniti in te, brezimeno,
ljuba, samo dolgo, dolgo gledati in božati.
Dragi Tomaž, prebral sem tvoje nove pesmi
Dragi Tomaž, prebral sem tvoje nove pesmi. Prepričale so me, da si končno dobil boj z enoznačnostjo. Da si med tistimi redkimi med nami, ki jim uspeva znova vrniti v življenje pesniški jezik. Da je beseda tako tvoja mati, kot tvoja žena in tvoja ljubica. Da si nenehno obdan z golimi besedami. Da spiš z njimi in se z njimi sprehajaš po Ljubljani, New Yorku ...
Skoraj bi ti bil pozabil reči, da te je pozdravil Rčne Char. Rekel mi je: "Reci mu, da se vsega spominjam!"
Bil je čas vojskovanja in čas bratenja
Bil je čas vojskovanja in čas bratenja. Vojskovale in bratile so se države, mesta in ljudje. Sarajevo se ni vojskovalo z Bakujem, zato pa se je z njim pobratilo. Bil sem v tem daljnem mestu in se bratil s tamkajšnjimi ljudmi. Z njimi sem jedel in pil. Vračal sem jim iskrene nasmehe. Jezero, ki mu pravijo morje, je še v mojem očesu.
V njem je, tako kot nad Sarajevom, tudi okrušek razbitega,
kristalno modrega neba. Mladi temnopolti azerbajdžanski pesnik
z gosto in čudovito črno grivo nam je pripovedoval eno svojih
pesmi. Pesem je pripovedovala o konjih. To sem vedel,
ne da bi znal eno samo besedo njegovega jezika.
Vedel, ker so v tej pesmi konji hrzali, rezgetali,
se vzpenjali, galopirali po brezkončni stepi. Ritem
pesmi je bil topot konjskih kopit. Iz nje se je širil
težak in zdrav vonj oznojenega konja in oznojenega jezdeca.
Sarajevska pesnica, ki je bila v naši družbi,
je tega pesnika gledala kot uročena. Zabliskali so se
plamenčki v njenih nekoliko ugaslih zenicah.
Trepetala je kot trepetlika na samem, ki ji razposajeni
veter kuka pod krilo. Videti je bila kot prižeta
h golemu telesu jezdeca. Pod njim, v galopu. Ne vem,
ali se ona kdaj spomni tega pesnika. Sam pogosto
mislim nanj, ker me nevidni, že ostareli konj
iz njegove pesmi, še danes nosi po tem pustem svetu.
Prevedel in spremno opombo napisal Jure Potokar
Josip Osti se je rodil leta 1945 v Sarajevu in se najprej /opisal atletiki, bil je izvrsten tekač na srednje proge in je nastopal celo v državni reprezentanci. A njegova največja ljubezen je bila in ostala literatura, ki se ji je posvečal kot urednik, predvsem pa kot esejist, kritik, prevajalec in seveda pesnik. Do sedaj je izdal devet pesniških zbirk (dve. Barbara in barbar in Sarajevska ki\jiga mrtvih, sta dostopni tudi v slovenščini), zbirko esejev, knjigo pogovorov s pesnikom Izetom Sarajličem, sestavil je tudi antologiji bosensko-hercegovske in slovenske poezije.
Poleg tega je Osti prevedel okoli petintrideset slovenskih pesniških in proznih del, v zadnjih
štirih letih, odkar živi v Ljubljani, pa je napisal prek sto petdeset kritiško-esejističnih besedil o slovenski književnosti in vsaj za sodobno je mogoče reči, da jo pozna bolje od večine pišočih kritikov.
Za literarne in prevajalske dosežke je Osti dobil vrsto uglednih nagrad, med njimi je treba omeniti letošnjo nagrado Vilenica.
Pričujoče pesmi so iz nove, še nedokončane zbirke, ki bo prihodnje leto izšla pri založbi Mihelač.
U
75