Zabavno-zbadljiv in šaljiv list. Št. 19. V Ljubljani, 10. oktobra 1884. Tečaji II. Hrvatom. Trpeči narod, brat potrt, I v boli rod nam Ist, Dokle boš trpel vragov črt, Zlih bratov nenavist ? Hudo ti rano seka vrag, Oh, tira te v brezup, A brat sebični — bratec blag! Ve rano vliva strup. „Postaran sem že," pravi prvi, „a tako dolgo bi vender še rad živel, da bi bila povsod upeljana ravnopravnost. Potem bi rad umrl!" „Jaz," pravi drugi, „sem v najboljših letih, zatorej bi hotel samo tako dolgo živeti, da se otvori mestna hranilnica v Ljubljani. Potem bi kakor stari Simeon v sv. pismu mirno v Gospodu zaspal." „Jaz pa," pravi tretji, „kot najmlajši mej vami, si želim samo tako dolgo življenje, da bode Ljubljanski „Mesarski most" gotov!" Solz reko ti budi bolest, A skoro poteko — Tedaj borilo vzgrabi pest, Močenci boj začno. Hudo jim vzrase nenavist, Hudo se boja boj, Roj, prodajoč v svojo korist Sovragu narod svoj. Čivkoslav Lažan. „Deutsche Wacht" ima v svojej 79. številki naslednji stavek: „Die Gedachten, welche auf den Namen Verstovšek horen und von denen der eine in Graz Technik studirt, der zweite Commis in Tiifter ist und der dritte die vaterlichen Fluren mit dessen Ochsen pfltigt'--- Kdor čita ta stavek, je gotovo uverjen, da „dessen Ochsen" ni drugej mesta, nego jedino v uredništvu „Celjske vahtarice." O Eduard! T. Črvu. Kaj dela li drug moj, Tine Črv, Čemu je sedaj popolnem umolkel? Je-li polenela mu pevka krv, Ker trebuh se sadjem si je prenatolkel ? Je-li se še vedno po drevji klati, Da ne utegne se z verzi pečati? Pa vender ne on bil črv, za Boga ! Ki strla ga on dan je roka mi stroga : Bila mi je v roki prevkusna hruška, No sredi nje črv je lazil i pečkal. A jaz takoj sem tvrdo ga zmečkal, Da svojemu srdu dal sem duška, Ker nesem mogel hruške pojesti. Imel bi tedaj njega smrt na vesti. Si živ-li, Tine oglasi se vnovo, A si-li mrtev, povej za gotovo! Čivkoslav Lažau. _ , Neumno, iiciuiuiiše, liajiieiiiiuiiše. Tri selie. J Neu mno je, če se na železnici nekoliko vagonov razbije,. Trije prijatelji stali so vkupe in se pogovarjali o ničevosti nekateri listi, Lajbaherica na čelu pa pišejo, da noben vagoa in minljivosti človeškega življenja. ni poškodovan. Se n eumni še je, če se pod imenom „K onjsk a glava" poznati najgrši žid vedno v zrcalo gleda. Najneumniše pa je, da nekateri takozvani „nobel-gospodje" in celo mestni odborniki s to „konjsko glavo" kvartajo. Kesna premišljevanja penzijoniranega filozofa Izidora Muzloviča Pri kraji sem s svojo filozofijo. Kdo bi se pa tudi bavil : s tako abstraktnimi stvarmi, posebno pa dan danes, ko si ljudje v spravljivosti in bizantinizmu kar kljuko podajajo ? Čudna je današnja doba. Vse je šlo v ceni nazaj. Pšenica, slador, notranjska zavednost i. t. d., le elasticiteta, po tej je veliko povpraševanja. Govori se že, da je znani Reithoffer na Dunaji sklenil pogodbo z nekaterimi gospodi v Ljubljani, da bode neposredno od njih dobival gradivo za svoje kavčuk-jpreparate. Ne bode mu več treba skrbeti za tako tvarino iz Amerike, Afrike in Azije, ampak premim potom bode dobival elastičnost iz bele Ljubljane ter se tako izogibal vsem ovinkom vsem tako zvanim „tolminskim bližnicam". Zlata doba bode nastala za naše elastične vrstnike, kajti prodajali bodo na drobno in debelo proizvode svoje upogljivosti. Dan danes ni, da bi se človek pečal s filozofija, temveč praktičen mora biti, kakor bi rekel Dežman „ein prr-rak-t i s c h e r K r r a i n e r". Praktični so pač nemški kranjski poslanci, to so pokazali, ker so prišli v zbornico nazaj. Dosegli so dvoje: Prvič, da so jih hodili prosit po vrsti razni gospodje, celo s povzdig-nj enimi rokami. Drugič, da se je o njih vsaj nekolike govorilo, da še neso popolnem „škart". Vztrajali bi bili morebiti v svojem „strik", a neso se mogli iznebiti grozne misli: „Kaj, ko bi Slovenci tudi brez nas opravili?" In tako so prišli skesanega srca in s pepelom na glavi zopet nazaj in g. Luckmann Karol čital je svoj govor tako mojsterski in ganljivo, da ga je celo njegov krvni brat Josip poslušat prišel in se čudil njegovej zgovornosti. In zdaj so srečno zopet vsi poslanci vkupe in lahko v koru zapojo znane pesen: ,,Seien wir wieder amal beisammen gwesen, Habmer uns wieder amal gern ghobt." Praktični so tudi tisti možje, ki popravljajo „Mesarski most". Vedoč, da naglost nikoli ni pridna, delajo polagoma, prav polagoma. Sedem tednov že hodijo »most šlatat", kakor se je klasično izrazil g. Ilegali, a še ni konca in kdor neče po tem mostu, kakeršen je sedaj, naj se pa potrudi čez most pri sv. Petru, ali pa kje drugej, saj vse ceste v Rim drže. Izredno praktičen bil je g. Š u k 1 j e, ker ni šel k razstavi na Krško. Mislil si je pač: „Razstavljenega imajo mnogo in lepega grozdja, a za meje prekislo. Tudi bi ne bilo posebno prijetno, ko bi moral v Brežice iskat si prenočišča." Praktični so pa bili tudi Krčani, ker so „na dr a t udarili" in sporočili Šukljeju, dazanj nemajoničvečprostora. To se pravi: „Clara, pacta, boni amici." Praktičen je tudi g. Alešovec, ker je nesel nekoliko izvodov svoje knjige „Ne v Ameriko" v redutno dvorano in ondu tržil ž njo. Praktični bili so tudi gg. poslanci, ker so nekoliko izvodov pokupili, kajti na ta način dobili smo svojo že davno zaželjeno knigotržnico in ni se več bati, da bi se kateri gg. poslancev preselil onkraj atlantske mlake, v deželo, ki je toli strahotno popisana. Sicer se pa ta praktičnost ne priporoča posebno v posnemanje-. Pso vek! Voilžt le cri