Naš Stanko pa konjička ima...
J\aš Stanko pa konjička ima, S katerim vedno se igra; Lesene konj ima noge, Zato mu kar naprej ne gre. Ko zjutraj Stanko se zbudi, Takoj h konjičku pohiti; Ker lačen je, mu da sena, Ko se naje, ga ven peljd. Tu vpreže ga v voz lesen In gre ž njim v gozd zelen; Tam kamenja mu naložf In zopet ž njim domov hitl. Nekoč na cesti ga pusti,
A v tem kočija pridrvl------
Kočija mu voziček strž, Konjičku žitja dih zaprž.
*   *   *
Jokati Stanko je začel, Nič več ni od tedaj vesel. — A upajmo, da ozdravi — Ko bodo mama v mesto šli.
F. Osojski