UDK 886.3.09—022 ] určič-Levstik: Tugomer Martina Orožen Filozofska fakulteta v Ljubljani ARHAIZACIJA JEZIKA V JURČIČ-LEVSTIKOVEM TUGOMER JU Pričujoča analiza obravnava jezikovne ubeseditve treh redakcij Tugomerja: rokopisne Jurčičeve in tiskane Levstikove ter Kreftove. Ugotavlja stopnjo pre- pletanja (interference) posameznih sodobnih in arhaičnih jezikovnih pojavov, prikazuje soobstoj dveh časovno-razvojno oddaljenih leksičnih sistemov, ki pred- vsem pogojujeta normativno-stilistične razlike treh avtorjev, kot tudi individu- alne postopke, ki so vsakemu izmed njih omogočali drugačno arhaizacijo oziroma slavizacijo besedila. The analysis of three different editions of "Tugomer" — Jurcic's manuscript version and the two printed versions by Levstik and Kreft, resp. — brings out the degree to which modern and archaic language phenomena intertwine and reveals, on the one hand, the coexistence of two lexical systems which are apart in time and evolution and are the prime causes of normative and stylistic diffe- rences between the three authors/editors; and, on the other hand, the individual methods by which each of the three was able to achieve a different kind of arclmization (slavicization) of the text. V Jurčičevi Slovenski knjižnici je leta 1876 izšla prva slovenska drama iz slovanske zgodovine — Tugomer. To je, kot znano, skupno delo d veli pisateljev in kulturnih delavcev, ki sta s svojo delovno vnemo in ustvarjalnostjo zaznamovala drugo polovico 19. stoletja. Ker obhajamo letos pomembni obletnici obeli, 100-letnico Jurčičeve smrti in 150-letnico Levstikovega rojstva, ne bo odveč, če se ponovno nekoliko pomudimo ob njunem skupnem delu in ga tudi v jezikovnem pogledu vsaj v glavnih obrisih predstavimo, kot so to glede vsebine, zgradbe in historiata tega dela že davno storili naši literarni zgodovinarji.1 Dogajanje zgodovinske tragedije je postavljeno v 10. stoletje, v Branibor, v tedanje pokrajine 1 Predstavljena jezikovna oznaka in analiza drame izhaja iz Jurčičevega rokopisa v prozi (Jurčičeva zapuščina, NUK, Mapa 6) ter prve tiskane izdaje Tugomerja v Slovenski knjižnici iz leta 1876. Obe različici sem primer- jala tudi z izdajami Tugomerja v ZD Jurčiča (M. Rupel-J. Logar, ZD Jurčič IX, 2. izd., 1969) in Levstika (A. Slodnjak, ZD Levstika V, 1955). V jezikovnem pogledu se dovolj skrbno držita izvirnikov, le glasoslovni arhaizmi 19. stoletja so popravljeni v skladu s sodobno pravopisno knjižno normo. S prvim natisom Tugomerja (1876) sem primerjala tudi Kreftovo predelavo po drugi svetovni vojni (Levstik-Kreft, Tugomer, SKZ, Ljubljana 1946). Izdaja je prilagojena dramaturškim zahtevam odra, zato v vsebinskem pogledu prede- lana in preurejena, dopolnjena z izvirnimi verzi Krefta. Zanjo je neglede na posodobljeno glasoslovno raven, delno tudi skladnjo, značilna zanimiva pre- usmeritev v izboru besedja, metaforike in frazeologije. Y predelanih in izvirnih verzih avtor posnema starinsko stilizacijo malo z Levstikovimi izraznimi sredstvi, Polabskih Slovanov, ki so se, kot pričajo zgodovinski viri,2 leta 940 (ne- kako v času zapisa Brižinskih spomenikov) v obrambi svoje zemlje, svoje rodovne ureditve in svojega verskega, mitičnega sveta, usodno spopadli s Franki, z narodom, ki je že poznal drugačno družbeno ureditev, razvijal drugačno obliko civilizacije in krščansko obliko verskega življenja. Jur- čiča so v zvezi s pokristjanjevanjem, s tem za vse Slovane usodnim do- godkom, s prvo krvavo versko revolucijo, zanimali vzroki poraza, nje- gove posledice, metode in taktika nasprotnikovega osvajanja. Ob nasil- nem prevzemu krščanstva so Slovani poleg svojega, danes v celoti pre- malo znanega načina življenja in pojmovanja duhovnega sveta3 zgub- ljali tudi samostojnost in svobodna tla pod nogami. Jurčič je zasnoval tragedijo o izdajalcu Tugomerju na značajskih lastnostih »glavnega ju- naka«, primitivnega, ljubezni, oblasti in časti željnega stremulm. Ob njem je pokazal, kako je lahko sebično, nepošteno in neodgovorno ravnanje voditelja določene etnične skupine usodno za vso nadaljnjo narodnostno družbeno ureditev oziroma za narodno prihodnost sploh. Y upodobitvi tragičnega junaka gre v določenem pogledu za zasnovo in razvitje trage- dije, ki jo je načrtoval že Prešeren. Jurčič nam predstavlja duhovno podobo slovanskega voditelja, poganskega upornika »za vero staršev«, ki v določenih zgodovinskih okoliščinah zaradi svojih osebnih nagibov klavrno propade. Tako niti Prešernov Črtomir, sicer pozitivni lik, niti Jurčičev Tugomer, morilec in izdajalec iz osebnih nagibov, niti Levstikov Tugomer, obremenjen z usodno naivnostjo in lahkovernostjo, ni kos svoji zgodovinski nalogi. Vsi trije so v spopadu z drugačno tujo družbeno ure- ditvijo in drugačnim tipom civilizacije in duhovne kulture zaradi osebnih nagibov obremenjeni s tragično družbeno krivdo, so odgovorni za usodni predvsem pa vključuje v besedilo sodobne narečne besede (panonske, koroške, belokranjske) in mlajše slovanske izposojenke, prevzema in prilagaja pa tudi I .evstikove besedotvorne vzorce za izpeljavo številnih novih izrazov pri vseh pregibnih besednih vrstah. Metaforiko in Irazeologijo prenavlja po sodobnem po- govornem jeziku in stilnih dosežkih sodobne poezije. 2 L. Giesebrecht, Wendische Geschichten aus den Jahren 780—1182, Berlin 1843. 3 Številna dela 19. stoletja obravnavajo »slovanske starožitnosti«, v katerih raziskovalci skušajo s pomočjo zgodovinskih virov, jezika in ljudskega slovstva odkriti, rekonstruirati najstarejši način življenja Slovanov (njihov izvirno zasnovani model kulture). Poleg znanih Šafarikovih Slovanskih starožitnosti (Praga 1843) naj omenim tudi slovenski zbornik Slovenstvo. Napisali so ga. J. Maj- cen, M. Pleteršnik, B. Raič, izdala pa Slovenska matica v Ljubljani 1. 1873. Znano in pomembno delo o kulturi Slovanov pa je Einleitung in die slavisehe Literatur- geschichte graškega profesorja slavistike, G. Kreka (1. izd. 1874, 2. izd., predelana in pomnožena, 1887). Podrobnejši podatki o raziskovanju slovanske in slovenske mitologije pri Slovencih so razvidni iz prispevka M. Stanovnik, Vprašanja ro- mantične mitološke teorije pri Slovencih, v: Obdobja II (Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi), Ljubljana 1981, st. 333—353. pokol svojih rojakov in zato kaznovani. Prešernov Črtomir se mora ločiti od Bogomile; njej na ljubo se pokristjani (spreobrne) in nato »preganja med rojaki zmot oblake«. Jurčičev in Levstikov Tugomer pa se v obeli različicah, v vsaki na svoj način, ujameta v nastavljeno past, in krivdo pred narodom plačata s smrtjo. Ob izidu drame slovenski javnosti ni bilo znano, da Tugomer, tragedija v blankverzu, v upravičeno arhaiziranem jeziku, katerega namen je še posebej s prastaro besedo ponazoriti elemen- tarno, naravno vzdušje in mračno dogajanje v davnini, ni v celoti Jurči- čevo delo. Ubeseditev drame pa je, kljub arliaizaciji in slavizaciji, ki ju je kot splošno značilnost dobe pogojevala knjižna norma, zaradi pogost- nosti in zgoščenosti arhaičnih pojavov na vseh ravninah jezika vzbujala posebno pozornost. Tako je prva analiza besedišča te tragedije nastala že leta 1902/3 v graškem Slavističnem seminarju pri profesorju za slovansko filologijo, K. Štreklju. Kandidat J. Wester je v slovenskem je- ziku izdelal 68 strani obsegajočo seminarsko nalogo z naslovom Jurčičev Tugomer. Y njej se omejuje na pojasnjevanje nerazumljivega arhaičnega besedišča, ki ga sooča z ustreznimi slovenskimi narečnimi izrazi, staro- cerkvenoslovanskimi ustrezniki in sodobnimi knjižnimi sopomenkami, glasoslovno preoblikovanimi mlajšimi zastopniki dane besede. O ustvar- jalcu tega jezika ne razmišlja. Šele po drugi svetovni vojni se je ob izidu Kreftove predelave Tugo- merja in ZD slovenskih klasikov razjasnilo pravo zgodovinsko ozadje na- stanka drame.4 A. Slodnjak je dokazal, da je Levstik v skladu s politič- nimi razmerami in potrebami časa preoblikoval negativni značaj Jurči- čevega glavnega junaka, da bi ustrezal idejnim nazorom in praktičnim ciljem politikov — mladoslovencev, ki so ob novem literarnem delu še kako imeli v uvidu učinek te zgodovinske snovi na bralca.5 Zaradi tega je Levstik globoko posegel y zgradbo zgodovinske upodobitve, spremenil soodnose nastopajočih6 in pretopil živi, sodobni Jurčičev prozni govor 4 A. Slodnjak je dokazal, da je Tugomer v verzih (izdaja iz 1. 1876) Levsti- kovo delo (ZD Levstika IV, str. 27—35), zato ga je uvrstil med njegova Zbrana dela, v opombah pa podal idejno oznako in celotni historiat nastanka obeh raz- ličic s ponatisom Jurčičevega besedila v prozi (glej ZD Levstika V). Jurčičev Tugomer v prozi je bil uvrščen med Jurčičeva Zbrana dela (M. Rupel-J. Logar, ZD Jurčiča IX). O teh vprašanjih že prej podrobno govori tudi Koblar v uvodu Kreltove izdaje Tugomerja leta 1946. 5 F. Leveč in J. Vošnjak poročata o razgovorih z Jurčičem glede »idejne po- dobe« Tugomerja (glej Opombe v ZD Levstika V, str. 400—402). 0 Enako tudi B. Kreft, ki je dramo 70 let kasneje dramaturško usposobil za odrske nastope. Tugomer je bil namreč »pod cenzuro« in je bil šele ob koncu prve svetovne vojne prvič v celoti uprizorjen (dne 6. II. 1919). O tem obsežneje F. Koblar v uvodu Levstik-Kreftovega Tugomerja, str. 8—9. v vzneseni, navidezno arhaični ritmični verz drame. Ob oživljanju bojnih razmer tedanjega časa je mislil tudi na tedanjo podobo jezika (na njen slovnični in slovarski sestav) in jo ob pomoči zgodovinskih jezikovnih zakonov skušal oživiti in umetniško usposobiti. Kot dokazujeta rokopis in prvi natis Jurčičeve tragedije (ZD Jurčiča IX), je bil predvsem jezik podvržen doslednim, logičnim pravilom arhaizacije, kolikor jo je do- puščal verz, ki je določal izbor oblikoslovnih, skladenjskih in besednih dvojnic »mrtvega« in živega slovenskega jezika. Tej preobrazbi jezika ustvarjalni pripovednik Jurčič, dasi v tem svojem obdobju po jezikovnem nazoru jugoslavist in panslavist, ni bil kos. Tako premišljeno, stilno učin- kovito, zgodovinski vsebini ustrezajočo patino na vseh ravninah jezika je mogel doseči le človek s pesniškim darom, dobrim poznavanjem »slo- vanskih starožitnosti« in dobro jezikoslovno izobrazbo. Jurčič sam je v svoji prozni zasnovi drame take možnosti ubeseditve že nakazal. Dialog je sicer oblikoval v sodobnem knjižnem jeziku, a ven- dar zelo premišljeno stiliziral besedni red; ob izboru končnic in besedo- tvornih obrazil, predvsem pa besedišča je čutiti namero po nevsakdanjem izražanju, ki je funkcionalno in v vsebini utemeljeno. Tako je npr. pri eni in isti besedi premišljeno izmenjaval končnice, če je le obstajala dvojnič- nost, z izposojenko iz hrvaščine pa je izražal tudi nekaj nejasnega, tujega ali pa Slovanu tedanjega časa bližnjega: V im. mn. moških samostalnikov izmenjava končnici -i : -je, prav tako uporablja zvalnik s prvotno končnico e oziroma ga izraža z imenoval- nikom. M e n i h : Tam te pustim in volkovje /občutek množičnosti!/ pridejo in te vzemo in raztrgajo. /Tujec grozi otroku in ga straši./ (Str. 35.) Otrok, ki to grožnjo ponavlja svojemu dedu, ne pozna oblike volkovje. C v e t i č e k : Mož mi je rekel, da me vzame in nese v gozd, da me volkovi raztrgajo. (Str. 35.) Frankovski knežje in vojvodi nam ponujajo zvečer obed v šatoru mejnega grofa Gerona. (Str. 57.) • Oblika knežje je uporabljena v premem govoru, v odvisnem govoru, kjer pisatelj pripoveduje o tem zgodovinskem dogodku, je oblika knezi: Sedaj je bil čas, da so frankovski knezi svoje izdajstvo izvršili. (Str. 57.) Hoj, meniše, božji mož, sèm. Sama sva. Jeli si čul? (Str. 42.) Tako neposredno, s simpatijo, ogovarja frankovski kupec svojega idejnega somišljenika in rojaka, medtem ko se Tugomer izraža nepri- merno bolj grobo in neprizadeto; zvalnik ima imenovalniško obliko: He menih, pridi ven! Y tvojo jazbo ne hodim rad!« (Str. 42.) Stara sva, stara brate\ (Str. 10.) Govori kneze! Ako je na božje slovo, jaz ti služim. (Str. 14.) У nagovoru boga Peruna, nanj se obrača njegov svečenik Zovolj, je čutiti ritmiko molitvenih obrazcev, ki jo Jurčič dosega z menjavo logič- nega in stilističnega besednega reda in z izrabo kratke oblike za 3. osebo množine: Potujili se bodo tvoji svobodni sinovi in tujcu služili, in tvoje hčere, katerim si dal blagost srca in lepoto telesno, odvrnô se od Slave, naše matere, in bodo robinje tujcev. Ne pusti, da bode Sloven, vprežen kakor živina v plug frankov- skim gospodarjem, pot potil in roke žulil za tvoje in naše vrage. Ne dovoli, da se tvoje svetišče oskruni in tvoje mesto zavzame bog, ki ga časte protivniki tvoji in slovenski. (Str. 34.) Kot je že iz navedenega odstavka razvidno, je Jurčič zelo prefinjeno uporabljal nekatere besedne arhaizme (npr. slovo v pomenu beseda, vrag v pomenu sovražnik itd.), pa tudi hrvatizme in besedotvorne izpeljanke, ki so se mu zdele potrebne, vsebini primerne (npr. robinja). V besedilu je povečal količino izposojenk pa tudi izpeljank za znane sodobne knjižne izraze. Spričo svoje oblikovne 'tujosti' in nenavadnosti so vzbujale iluzijo drugega prostora in davnega časa. Učinkovale so ekspresivno in stopnje- vale pomensko napetost sporčila s slovanskimi imeni vred (npr. Tugomer, Vrza, Zorislava, Volkan, Morana, Cvetiček).7 T u g o m e r : Da umor! Čuj — ti me rojakom ne izdaš — tebi naj povem vse, morda najdem potem mirnejše spanje, morda utešim zmijo, ki mi leži v nederju in me kolje. (Str. 16.) Tisto nerazumljivo, nejasno bolečino, grozo, ki ga muči, ker ima na vesti umor, imenuje Tugomer zmija. Nasprotno pa Zvezdana uporablja 7 O izvoru imen v Jurčičevi in Levstikovi različici Tugomerja piše podrob- neje A. Slodnjak (ZD V, str. 421), ki posebej opozarja na tri izvore: zgodo- vinsko izpričana imena (Tugomer, Geron), imena prevzeta iz ljudskih epov in pesmi (npr. Vrza po Vuka Karadiča Vrzinem kolu, Bojan po SIovu o polku fgorjevem) in tvorjena, »knjižna« imena (npr. Rastko, Zorislava, Batog, Mestislav), Dobrodošli vir za te namene je bilo Miklošičevo delo o tvorbi imen, Die Bildung der slavischen Personennamen (1860), ki tudi Jurčiču ni moglo biti neznano. Levstik je namreč nekatera njegova imena spremenil. besedo kača, ko govori o nevarnosti in zlobi in pri tem uporablja znano primero: Z v e z d a n a : Gorje mi! Ako je istina, in vidi se mi, da je, grešila sem, da ga nisem uslišala, in ko bi bil grd kakor zmaj, star kakor zemlja, zločest kakor kača. (Str. 61.) Opozorim naj le še na številne sopomenke domačega in tujega ali knjižnega izvora, ki so v besedilu na podoben način pomensko in stili- s t i č n o i z r a b l j e n e : menih — božji mož — svečenik-, vladika — vojvod — vodja — velmož; vrag — sovrag — protivnik; vojnik — boritelj; peru- nišče — svetišče — cerkev; pravda — istina; osveta — maščevanje; vešča — čarovnica; misijonarstvo, izdajstvo, kristjansivo, opatstvo; ime- nje, morjenje, svetkovanje, itd. Dva 'miselna svetova' se npr. lepo vidita o b f u n k c i o n a l n i u p o r a b i b e s e d cerkev — svetišče a l i vešča — čarovnica. Frankovski kupec npr. uporablja besedo cerkev, nebesa, slovanski sve- čenik Zovolj pa besede svetišče svetkovanje. Vrza je Slovenom vešča, Frankom čarovnica: K u p e c : Cerkve nij nobene nikjer, torej za naša nebesa nijsi ulovil ni ene slovenske duše. (Str. 12.) Z 6 v o 1 j : Ta narod potre tujec, a tudi tvoje svetkovanje /praznovanje/ bo uničil. (Str. 58.) Kadar tvoj narod podero, onda poderö i tvoja slovenska svetišča. (Str. 34.) M e n i h : Ta je vešča. Čarovnica s hudičem v zvezi, pustimo jo. (Str. 65.) Medsebojno pomensko sorazmerje podobnih besednih parov, sopomenk pri vseh besednih vrstah, bo treba še podrobneje raziskovati tudi v drugih Jurčičevih zgodovinskih romanih. Sodeč po jeziku Tugomerja, je prav tako tenkočutno v izboru domačih izrazov in hrvaških izposojenk (že sam naslov romana Slovenski svetec in učitelj govori za to tezo) in hrvatiz- mov ne uvaja brez premisleka. Navedena izhodišča za arhaično slovnično in besedno stilizacijo je lahko ustrezneje in poglobljeno razvil ter skladno z vsebino čustveno in idejno osmislil Levstik. Ob predelavi besedila se je tudi v etnološkem po- gledu še posebej poglobil v miselni svet nastopajočih oseb, za kar je naj- deval navdihe v tedanjih objavah narodnih pesmi in epov.8 V tem vidi- 8 Med Slovenci so bile v tem času zelo popularne Srbske narodne pesmi Vuka Karadica, Levstik pa je poznal tudi drugo slovansko ljudsko blago. Že leta 1856 je v Cvetju iz domačih in tujih logov objavil, tedaj še kot splošno priznano starino, ponarejeni Kraljedvorski rokopis, nedvomno pa se je opiral tudi na staroruski ep Slovo o polku Igorjevem, o katerem je svojim slušateljem vneto pre- daval Miklošič, kot poroča časopisje tega časa. Prevajal ga je že M. Pleteršnik mo še en razlog več, da se je odločil prav za verzno predelavo. Da bi ponazoril vzdušje časa, je zgodovinska dejstva oživil tudi s poustvar- janjem sveta poganske magije, ki nenavadne naravne pojave rastlinskega in živalskega sveta razlaga in sprejema kot znamenje človekove dobre ali zle usode v prihodnosti. Tako se drama Tugomer začne in konča v luči magične grozljivosti. Npr. uvodni pogovor dveh starcev o znamenjih, ki napovedujejo vojno z Nemci.9 Žerjavi zgodaj so na jug leteli. Da. In vse črno gavranov je bilo. Bog Svarog bil je trikrat razobesil krvavi plašč po nebesu po noči. A da, vse to nam znači rat in boj. (Str. 5—6.) Temu doživljanju sveta je Levstik podredil tudi prispodobe in pogo- vorna rekla ter ekspresivne vzklike k bogovom — bodisi prošnje bodisi kletve, prekletstva, na kar bo pri analizi jezikovnega gradiva še posebej opozorjeno. Dosedanji raziskovalci Jurčič-Levstikove tragedije so se glede jezika omejevali le na splošno ugotovitev o njeni starinskosti in na ožjo ali širšo razlago v knjižnem jeziku neznanih besed. Tako so nekatere po- jasnjene že v prvi izdaji (1876), izčrpneje pa sta jih razložila že Wester v omenjeni seminarski nalogi in A. Slodnjak (Levstik ZD Y), ni pa bilo ob teh razlagah pojasnjeno, da gre v danem primeru za izdelan, dasi na- videzen jezikovni arhaični sistem kot celoto. Levstik je ob predelavi Jur- čičeve drame ustvaril zanimiv, umetniškostilno dovršen jezikovni sistem, ki je do neke mere rezultat sinteze knjižnih novoslovenskih, sodobnih in staroslovenskih jezikovnih pojavov; ima posebne zakonitosti na vseh rav- ninah jezika, pri čemer o izboru mlajših in starejših oblik, besedotvornih in skladenjskih vzorcev ter besedja, pogosto celo naglasnega mesta, so- odloča ritmična zgradba verza. in odlomek dvakrat objavil (Cvetje iz domačih in tujih logov, Celovec 1866; Progr. des k. k. Gymn. zu Cilli 1865, 3—10). Na konkretno sorodno mesto Slova posebej opozarja R. Nahtigal (Staroruski ep Slovo o polku Igor'evc, Ljubljana 1954) in sicer: divb kličetb vrbhu dreva (str. 135) — Levstik: Sinoči klical Div je vrhu drevja (str. 142). Slodnjak našteva (str. 429) še druga imena poganskih božanstev (Svarog, Stribog, Rujevit), ki kažejo na zvezo s Slovom in jih Jurčič ne omenja. Navaja le Peruna. O vseh teh in drugih slovanskih božanstvih glej L. Niederle, Rukovčt slovanskych starožitnosti, Praga 1953. V poglavju Demono- logie je (na str. 289) naveden tudi Div, kot eden izmed ïdrobnych démonû, kterî sîdli jednak v domë u krbu, pod prahem, nebo v lese,, ve vodâch, v obiH.« " Jurčič, in za njim tudi Kreft, ostajata z uporabo etnikona Frank, frankov- ski, bliže zgodovinski resnici. Levstik ime skoraj dosledno zamenjuje s sodobno vrednostjo prvotnega pojma — Nemci, nemški, v čemer je gotovo namig na so- dobne politične razmere. Ob ubeseditvi Tugomerja se je Levstik v glasoslovno-oblikoslovnem pogledu dosledno držal pravil, ki jih je, skladno z razvojem »staroslo- venščine«, najdeval vsaj delno potrjene v dolenjščini in notranjščini (naj opozorim predvsem na mej — med in uže — že!) ter jih uzakonil v svoji slovnici,10 nekatere glasoslovne in oblikoslovne pojave, izhajajoče iz »sta- roslovenščine«, pa je že pred njim v svoji slovnici (druga izdaja 1863) uveljavljal A. Janežič. Ta slovnična normativna pravila in določila pa so učinkovito vplivala tudi na splošno pisno prakso. Vse od petdesetih let dalje, posebej še ob delu za slovenski slovar (1866—1868), se je Levstik zavzeto poglabljal v Miklošičeva znanstvena dela (nekatera je »prebral« tudi po desetkrat!) in pri uvajanju »staroslovenskih« pravil v sodobni knjižni jezik zašel v pretirano logično doslednost, s čimer se Miklošič, kot znano, ni strinjal.11 V Tugomerju pa se je njegovo jezikoslovno zna- nje, posebej še poznanje razvojnih zakonitosti besedja, vendarle srečno obrestovalo, saj bi tako načrtna in učinkovita arhaizacija drame, ki je na ta način kot vsestranski živi spomenik pridobila na svoji monumen- talnosti, nikomur drugemu ne uspela. Uklenjen v jambski peterec, je Levstik razvil veliko spretnost pri iz- koriščanju možnosti sodobnega knjižnega in »staroslovenskega« slov- ničnega in besedotvorno-leksikalnega sestava ter ustvaril enkratno, stilno zaznamovano »sopomenskost« slovničnih oblik, skladenjskih vzorcev in slovarja. Pri tem je nekatere nepotrjene slovnične oblike tudi rekonstrui- ral, tvoril, jih menjaval z narečnimi možnostmi, v besedotvorju razvil nesluteno produktivnost, s hrvaškimi izposojenkami pa nadomeščal tisto (arhaično) plast besedja, ki se je v sodobnem slovenskem jeziku izgubila in bila nadomeščena z mlajšimi tvorbami. Celotne problematike v tem kratkem orisu nikakor ne bo mogoče izčrpno predstaviti, saj bi jo lahko zajela le obsežna monografska obdelava. Omejujem se predvsem na prikaz Levstikovih arhaizacij v besedišču, delno v skladnji in pri tvorbi metaforike ter frazeologije kot izrazito stilnih sredstev. Ob navajanju tovrstnega gradiva bodo vidne tudi zakonitosti glasoslovno-oblikoslovne arhaizacije, ki kot splošna značilnost knjižnega jezika tega obdobja ne bo posebej obravnavana.12 10 F. Levstik, Die Slovenische Sprache nach ihren Redetheilen, Ljubljana 1866. 11 Glej v ZDA Levstika X, Opombe, sestavka: Odgovor sestavku o slovensko- nemškem slovarju (str. 506—509) in Slovo (str. 514—515), kjer je v Cigaletovem dopisu v Novicah navedena Miklošičeva ocena takratnega Levstikovega normira- nja sodobnega knjižnega jezika. 12 M. Orožen, Knjižna norma in umetniški jezik v časovnem razvoju. Lingui- stica XV, Ljubljana 1975, str. 115—132. Opozorimo predvsem na štiri vidike izrabe besedja. 1. Verzna zgradl>a besedila je terjala zelo širok izbor sopomenk pri vseh besednih vrstah. Avtor po potrebi izmenično uporablja sodobno knjižno, narečno, starinsko knjižno, starocerkvenoslovansko besedo ali tvorjenko po tem vzorcu, bodisi hrvaško izposojenko. Razumljivo, da je na ta način besedotvorna raznovrstnost posameznih izrazov neobhodna, saj besede izhajajo iz različnih jezikovnih besedotvornih sestavov, delno z različno podstavo. Največ sopomenk je pri besedah dojak (voj, vojar, vojarin, vojnik, vojščak, vojak, bojevnik, bojevalec), vladar (kralj, knez — kneginja, vojevoda, vodja, voditelj, vodnik, veljak, glavar, starosta), domovina (država, domovina, dežela, vlast, krajina, očina, ocevina), vojna (boj, borba, bitva, bojevanje, vojevanje, rat). I z s o b e s e d i l a j e r a z v i d n a njihova pomenska in stilistična učinkovitost, vezana na ritem verza, ki pogosto pogojuje tudi besedni red. Oglejmo si besedo vojak s sopomen- kami v sobesedilu: Ne gremo dalje, če prelagatâj / vohun / izpazil tu je Metislavje oôje. (Str. 189.) In ker je Tugomer sam moder mož, iz rodovine hrabrih vojevod, junaških, vselej srečnih bojevalcev, vojàrjev naših, bodimo veseli, da nam ga strašni je Perun poslal. (Str. 13.) Težko je vojniku hrbet kriviti. (Str. 38.) Zapoved kraljeva je sveta vsem, i meni, kakor zadnjemu oojščaku. (Str. 40.) Sedaj dovolite, da malo pogledam mej vašimi vojaki. (Str. 48.) Zelo pogosti so pari sopomenk z novejšo knjižno in arhaično ali na- rečno besedo, ki z izpeljankami, navideznimi arhaizmi, pogosto tvorijo obsežno besedno družino (besedne vrste: samostalnik, pridevnik, glagol in prislov), ali pa je isti pomen določene besedotvorne kategorije (npr. ime za delujočo osebo, ime za nosilca lastnosti, glagolsko dejanje ali sta- nje) izražen z različnimi besedotvornimi obrazili ali celo besedotvornimi vzorci. N r p . : rob, robovati, robstvo; tuga, tužen, tugovati; tal, talovati, talstvo; svetec, svetnik; izdajati, izdaja, izdajnik, izdajalec, izdajica; razpor, pre- pir; straža, stražiti, straženje; golčati, golč, golčanje, glagolanje; milost, milosrdje; obet, žrtva; grob, mogila; kupec, trgovec; izvéstje, blagovest; jad, jaditi se, jadni; vrag, vraštvo, vražen, sovraž; zlo, zal; sel, birič; svečenik, pop i td . Prej talov nam v zastavo sem pošljo; po tala dva za vsacega Slovena. (Str. 101.) Mi smo vže utekli z otétim talstvom, noč nain je pomogla. (Str. 122.) Ne morem hudovati se na té, ka je družina moja talovala. (Str. 122.) Da bi se / občina / leliko o vremenu pravem / času / na našo nemško stran postavila. (Str. 34.) Resnično, doba zadnja / zadnji čas / je užč, veliko svoje delo da zvršim. (Str. 63.) Če dobodo časa dovolj, potem vse zamujeno. (Str. 64.) Jaz bil bi prvi, ki bi ga zaböl, kdor svétoval bi vam . . . upogniti zatilnik v tujo sužnjest.. (Str. 94.) Divji rod slovenski do zadnje korenine izruvati, če škorenj ne upogne til- nika. (Str. 40.) Zavideti ne bode treba mi, če ta pretežki jarem si na šinjak jaz naložim. (Str. 71.) 2. Pri netvorjenih samostalnikih je opaziti še eno zanimivost. Ob sodobnih knjižnih sopomenkah so rabljeni večpomensko; bodisi s prvot- nim ali mlajšim, drugotnim, ali stranskim pomenskim odtenkom, ki ga je mogoče pravilno razbrati šele iz sobesedila. To so predvsem besede vrag (sovražnik, hudič), slovo (beseda, slovo), grad (mesto, grad) dvor (dvori- šče, grad), stol (miza), život (življenje), zlôdej (hudič) in še nekatere druge. Nad njimi on, kot smrtni Rujevit, in Très pred njim, je lomil ude vragom / sovražnikom /. (Str. 170.) Ta stara vešča, vrag peklenski! / hudič /. (Str. 53.) Modro slôvo / beseda /. (Str. 144.) Jaz bi rajši videl in čul završetek, nego veroval besedam tvojim. Brzo za- vršimo. (Str. 113.) 3. Levstik uvaja in aktivira v besedilu večje število besed (samo- stalnikov, pridevnikov, glagolov in prislovov), ki jih tedanja sodobna slovenščina nima več. Bodisi, da so prevzete v poslovenjeni glasoslovni po- dobi iz starocerkvenoslovanščine, iz panonskih narečij, kjer je ohranje- nih sorazmerno veliko besednih arliaizmov, ali pa so po teh vzorcih izpe- ljane (pridevniki, glagoli, prislovi). Delno brez sodobnih sopomenk se pojavljajo besede: ostrog, uvet, iztok, gnev, mito, ralo, mlat, život, danj, kremelj, bojlar, vesna, sohota, riza, trizna, strava. S sopomenkami: prav- da, tuga, kletva, otov, pogibelj, zmija, otroba, bran, sod ( < srjdS), koren (korenina), čin, dej, lest, istina. A duša mi od straha trepetala života tvojega. (Str. 144 — za življenje.) Na sod /sodišče/ ga pred-se kliče narod zbrani. (Str. 163.) Ne budi mi brezplodnega kesanja, ki me razjeda, kakor črv otrobo. (Str. 158.) Oni hote Slovena ukrotiti — Danj hoté. (Str. 6 — davek.) Tedaj gneD prime samega me nd-se. (Str. 153.) Huj kakšna moč mi je po žilah vrela, ko tri sem glavo zmiji, odgojenej na svojih prsih gorkih. (Str. 180 — po Jurčiču.) Kar velja za samostalnik, velja v večji meri, kot se zdi, še za glagole, v manjšem obsegu za pridevnike. Med temi, ki jih sodobni govorni jezik ni poznal, so bili tordit i, stooriti, tugovati, mestiti se, platiti, priščediti in podobni, predvsem pa glagoli s predponami: u-, vz-, pro-, po-, o-, ki jih je verjetno Levstik sam tvoril: uteči, oprositi, vniti, Dzrasti, vteči, probiti se, obličiti (obelodaniti, razkrinkati), odmestiti (maščevati), umrtviti, ostudiii (ohladiti), ali tudi ponavljalni glagoli: okrivljati, navaljati, po- vzdajati (zanašati se), in drugi. Panonskega izvora bi bili primeri soedo- čiti, očemeriti se, rabotati, dostiči, venčati, izbaviti in podobno. 4. Ta pomenska in izvorna besedna večplastnost je pomnožena še s številnimi novimi knjižnimi izpeljankami, kjer se uveljavljajo v slo- venščini oživljena, že neproduktivna obrazila. Največ izpeljank s tipič- nimi besedotvornimi vzorci se pojavlja med samostalniki (in pridevniki): pripadajo različnim besedotvornim pomenskim kategorijam, prevladu- jejo imena za delujoče osebe, nosilce lastnosti, dejanje in stanje. Opazna obrazila so: -telj, -lec, -ik/-nik, ič-/-ooič, -ac, -in, -je, -išče, -stoo, -ma, -ota, -ba, -0. Kder Domostrôj je povelitelj bil, pešali so naši. (Str. 166.) A ti spasitelj naš na križ razpeti, odvrni kletvo njenih ust otrovnih. (Str. 149.) No, stojte vi, kleoetniki, nečisti. (Str. 155.) Nij izdajnik moj Tugomer, možje. (Str. 162 — naglas podrejen ritmu.) Da bode Rastko Tugomerovič v mladenčih, kar bistri orel v ptičih in bojno- kopljanik — Slovenom čast. (Str. 183.) Oni hote Slovena ukrotiti, da bil bi njim pokoren, služen človek. (Str. 6.) Slovenec naj bi Franku lov lovil, in njemu streljal tura, kuno, bobra, dajal desétek vsega, kar pridela slovensko ralo z Dažbožjo obrambo. (Str. 6.) Da je drugače vstvarjen nemški mož, drugače Slovenin? — Grozdanka mila! (Str. 61 — primer nasilnega naglaševanja zaradi ritmal) Dovolj, ti bodo jemci /ujetniki/ nam. (Str. 115 — ohranjen še slovenski pri- imek Jemec!) Med samostalniki srednjega spola se pojavljajo izpeljani glagolski sa- mostalniki na -je s sopomeni za imena dejanj, stanj, skupinska imena, manjšalnice (ekspresivna funkcija obrazila -je!). Raduje mi se duša Tugomer, ko slišim tako glagolanje hrabno. (Str. 152.) Poslušaj, hlapca narod božjega, ki govori veliko ti izvéstje. (Str. 28.) Golčanje čudno to se mi dozdeva. (Str. 36.) Isteklosmu v straiênje dali vaše tale so. (Str. 121.) O, Tugomer, ti družje moje. Str. 148 — oblika zvalnika, manjšalno.) Da poplatl mi delo trudovito s kleoetjem grenkim. (Str. 6 — množičnost!) Z menoj hitita v narodno zbor išče. (Str. 142; podobno še: selišče, žrtvenišče, pobojišče in drugi primeri, ki označujejo kraj.) Ha, Perilnišče perunasto! (Str. 175, slabšalno!) Ne zna se tebi nič ujetstoo nemško. (Str. 19; stanje.) Vseh drugih ženskih vraštvo nase vzamem. (Str. 59; sovraženje, torej sta- nje.) Najbolj pa se od živega besedišča tega obdobja oddaljujejo pogoste samostalniške in pridevniške sestavljenke, ki jili je v posodobljeni obliki nadalje izkoriščal tudi Kreft kot sredstvo arhaične stilizacije. V zaporu svojem črnorizec nemški ponujal mi je svojo rimsko vero. (Str. 75.) Svobodi m e . . . da starem, kakor zmijo, govnoslovca. (Str. 126.) Prostora tebi nij, zlorečnik gadni. (Str. 85.) Spitignevček — ta zlögolk. (Str. 81.) Da sem narodu jaz pogubonoša. (Str. 130; vzorec je lahko tudi sodoben — pi- smonoša!) Iz bližnjih koč odmeva kuropénje. (Str. 189.) Nij-li razumno, ako moremo . . vbraniti krDolitje pogubljivo. (Str. 97.) Mehkoba plašna in ovčje milosrdje k tacemu sovražniku. (Str. 123.) Prav bogata je pridevniška izpeljava po vzorcu prvotnih deležnikov na -v : veličav, kričav, ležljiv, oprtiv, lestiv, strašljiv, smotriv, milostiv, pogubljiv in drugi, npr.: I on dolži me: ti si kriv jedini, da nôsi črno rizo töliko nevest. , ter sester solznih, žalostivih bratov. (Str. 155.) Sedaj gorje i tebi, gad plazivi! (Str. 156.) Nij-li razumno, ako moremo ogniti nekaj časa bojev se, vbraniti krvolitje pogubljivo. (Str. 97.) Poleg teh tvob so pogosti še pridevniki z obrazili: -it, -ât, an, -ji: Imaš li imenitna poročila? (Str. 65; trudovit, čemerit /strupen/, plačevit, stra- hovit, trebušat.) Izpeljanke na -an in -эк ter druge na -en, -ski, -в navajam zaradi lažje razumljivosti v nominalnih zvezah solnce jarko, sluzen človek, žirna vlast, klevetni otrov, ratno vodstvo, zel običaj, juni konj, pogani smrdni, koženi ščit, naročaj bračni, sečne rane, ratni konj , gadni psi, sodnje brdo, smrtni Rujevit, smrtni boj, ljuta borba, gospoduj а usta. Pojavljajo se v nedo- ločni in določni obliki kot prilastki osebka: Okâjani, prokleti Gripo vražji! (Str. 152.) Naš narod ne bode živel mej narodi, dovolj moči životne v sebi nema. (Str. 84.) Ljubezni očevinske v srci nema, zato bi rad jo drugim očemeril z jezikom zlim. (Str. 85.) I jaz vam hvalim Tugomérje slôvo. (Str. 97.) Med »novimi« pridevniki je prav tako veliko zloženk: Besnel je /Tugomer/ kakor zober žarooki. (Str. 191.) Leži brezdüh, po zemlji, dolgo-stégen. (Str. 190, mrtev.) Po konci nosil Tugomer to glavo, rudečoliko in pogledov mrkih. (Str. 189.) O ti trdokorno, ti zaslepljeno ljudstvo. (Str. 27.) Y Levstikovi ubeseditvi Tugomerja pa je zanimiva tudi skladenjska vloga pregibnih in nepregibnih besednih vrst, ki jih v oblikovnem po- gledu žal ne moremo izčrpno in podrobneje predstaviti. Levstik skuša v največjem možnem obsegu uveljaviti starinsko glagolsko vezavo v (ne)- predložnih sklonih in s tem v zvezi uveljavlja tudi prvotnejši sistem pred- ložnih zvez. Zdi se, da gre v posameznih primerih tudi za pesniško svo- boščino, ki jo je v tem pogledu narekoval verz. Na to vprašanje opozar- jam z nekaterimi značilnimi primeri: Bojim o tebi se, če prag prestopiš. (Str. 148.) Mej Nemci išči si neveste svoje. (Str. 61.) Čuj, babica, poprosim ščita, kopja od otca. (Str. 52.) Poslušaj uma svojega, ne Vrze zblaznele, temne domišljavosti. (Str. 61.) Na Tugomera jaz ne mislim reči nijedne stvari. (Str. 14.) Osobo svojo je oščitil dobro, sto junih jezdecev ima v družino. (Str. 37). In znate li, kdo najbolj nagovarjal, da šlo je v Nemce trideset Slovenov? (Str. 159.) Krepko in dobro! Boljše pitje (pijača, napoj) od vseh medic in oloo vseh и nas. (Str. 105.) Glagoli skladenjsko ohranjajo še dve arhaični značilnosti: 1. Časovno-naklonski sestav se po razvrstitvi glagolskih časovnih in naklonskih oblik ter možnosti (nedoločniške zveze!) zelo razlikujejo od sodobnega. Omejujem se le na prikaz možnosti, ki izražajo prihodnji čas in nujnost z nedoločniškimi zvezami. S tem v zvezi je nujno razvrstitev drugih časovnih in naklonskih oblik drugačna: Razčesniti ga hočem na četiri. (Str. 81; razčesnil ga bom.) Bogovi vaši — segniti imajo, kot lipov les. (Str. 29; bodo segnili.) Miruj, ta hoče biti njega mati. (Str. 191; bo najbrž njegova mati.) Možjč, od bogov klevete se je bati. (Str. 99; bojmo se!) Jaz bati se ga nečem, babica. (Str. 53; ne bom se ga bal.) Upokojiti mi je babico. (Str. 58; pomiriti moram babico.) Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklén, kadàr braniti je česti in pravde narodu in jeziku svojemu! (Str. 184.) Na vrhu drevja graketajo kavke in trébe si peruti s kljunom črnim, a vsa slovenska zemlja k višku gleda, ko jej o volku sivem proroküjo. (Arhaizirana 3. os. mn. Str. 176.) 2. У Levstikovem besedilu je dognano izpeljan starocerkvenoslovanski deležniški sestav. Deležniki na -eč/-oč, -ej-aje, na -v/-vši in -0 se pojav- ljajo v sklonljivi in nesklonljivi (tj. deležijski) obliki ter po svoji pomen- ski funkciji ustrezajo rabi v starib jezikovnih spomenikih (npr. Bri- žinskih) : Nikoli ne bi meje bil dosegel, da Svetovit poslal nij k meni Gripa, skrivaje za mejo tržečega. (Str. 74.) Jaz vprašam, videl me klonivšega, odmikajočega je kdo v bojiščih? Bežečega itedaj? (Str. 95.) Sovražnike od stare meje dedne odgnavši, priborimo zopet mir. (Str. 146.) Podobne besedno-oblikovne arhaizme, med njimi tudi izposojenke, zasledimo tudi med nepregibnimi besednimi vrstami, katerih pomensko vrednost in skladenjske funkcije moremo raziskovati le na skladenjski ravni. Raznovrsten (glede na razvoj v času in prostoru) je sestav prislovov vseh vrst, ki so od živega jezika precej odmaknjeni, npr.: prevred, skoraj — kmalu, vezpored — skupaj, protivo — proti, izvestno, družno, toli — toliko, vratno — nazaj, tačas — tedaj, družno — skupno, sovraž — sovraž- no, oprtiv — oprtano, brzo, jarno, tvrdo, velečudno, vrlo, jako, tvrdno itd. Omenjeno je že bilo, da je v Tugomerju najti drugačno razvrstitev predložnih zvez; delno velja to tudi za veznike. Pojavlja se sicer manj »staronovih« veznikov, med njimi le i in ka. Kot delni sopomenki vez- nikov in ter da vplivata na spremembo razvrstitve in pomensko vlogo teh dveh. Drugi vozniki — sopomenke ne vplivajo bistveno na izražanje pri- rednili ali podrednih skladenjskih razmerij in odnosov. Ti so: nego/kot, kadar/ko, kateri/ki, niti/ni, onda/torej, no/kot. Med temi »novostmi« se pojavljajo tudi členki bas, nu, evo, not, huj in podobno. У sobesedilu bomo zasledovali le pomenske funkcije veznika in-i ter da/ka. In, i ino se delno ujemajo v vezalnem pomenu, i pa lahko izraža tudi protivnost ali ima vrednost poudarjalnega členka; ka izraža podrednost, oziralnost, vzročnost: Dolžnost je moja, in bila bi i /tudi/ tvoja, brat Bojan. (Str. 17.) Sloven črti i nas i našo vero. (Str. 46; nas in vero; tako-kakor.) Ugodno in prijetno opravilo gotovo i /pač/ ne bode, ukrotiti razvajene ljudi posluha /poslušnosti/ naučiti in /ter/ zbrati v jedno čredo samopašno kar je sedaj bez uzde. (Str. 71.) Uveril sem se, da je zvest prijatelj bil vselej mi, na domu ino v boji. (Str. 73.) Nu, meč in kij bi bil i ščit i kopje /pa tudi ščit in kopje/ orožja vsega več od nekedaj. (Str. 7.) Umriino kot junaci v tvrdem boji! Da verogubni psi ne poreko, ka /da/ so nas klali kakor ovco krotko mesar pred hlevom kolje. (Str. 132.) Uveriti se bodeš mogel skoraj, ka /da/ je jedino pravi pot bil moj. (Str. 24.) A kdo jih najbolj je poznal? On sam, ka /ker, ki/ bil mej njimi je zaplenjen dolgo. (Str. 159.) Za moja sina . . žrtvuj, ka /katera/ ubili Nemci so. (Str. 52.) Res možno, da kako me preučiš, o stoprav potlej, kadar /ko/ se preverim. (Str. 23.) Izkusi! Videl bodeš, koliko laže je Krista zatajevati.. no /kot/ vero cepiti poganom tvrdim. (Str. 35.) Učinkovito stilistično izrazno sredstvo v besedilu so namerno arha- izirane prispodobe in drugi pesniški tropi, pri čemer Levstik ne zapušča stvarnega sveta. V večini primerov je čutiti znane skladenjske vzorce iz pogovornega jezika, ljudske frazeologije in domoljubne poezije 19. sto- letja.13 Vsakdanje vzdušje in razburljivi trenutki davnine so zajeti pred- vsem v prispodobah, frazah, prošnjah in kletvah bogovom, ki jih je Lev- stik oblikoval na podlagi asociacij, vezanih na prvinsko prirodno izku- stvo, predvsem na živalski in rastlinski svet. Tako je vzbujal grozljivost dogodka in stopnjeval učinkovitost sporočila. Le redko imajo ta sredstva nežen, liričen ton. Navajam nekaj tipičnih primerov: Kam li ido možjč, o Isteklosem! Not gavran črn se nad njimi nese. Sinoči klical Div je vrhu drevja; To je nesreča. (Str. 103.) Vir, sova, kragulj, drugi divji ptiči preganjali so Céstiboru dušo po lesu samo- raščem dolgo, dolgo, dokler je besi nijso ugrabili. (Str. 51.) Tako so v me odprto vsi zijali /mrtvi vojaki/. Iz ust jim plahe duše prhu- tale in prestvorjêne v hropave gavrane mrtvaški krokotale: krok, krok, krok, (Str. 188.) 13 V predelavi B. Krefta se pomnoži prav ta stilna plast, pri kateri je opazen sodobnejši pesniški stilni dosežek. Zdi se za čas dogajanja drame preveč izdelan, miselno prefinjen, zato manj prepričljiv in ob Levstikovi robatejši stilni frazeolo- ški zasnovi izstopa, V stilističnem pogledu je v Kreftovi predelavi zanimiva tri- plastnost. V besedilu se nizajo Levstikovi neizpremenjeni, Levstikovi predelani in Kreftovi izvirni verzi. Avtor se je zavestno trudil, da se ne bi preveč oddaljil od Levstikove ubeseditve, vendar prav neizpremenjeni del Levstikovih verzov ohranja skladenjske arhaizme, ki se jim je Kreft v predelavi verzov izogibal, a metaforično ostajal zvest Levstikovi prvotni misli. V lastnih verzih pa je v skladnji in frazeološkem pogledu Kreft bolj naslonjen na sodobni pogovorni jezik in sodobno refleksivno poezijo. Ha, hal Perunišče perunasto! V obet ni poljske miši ne dobodeš. Hu, hu, liu, hu. Jaz imam SODO V glavi, z očmi pomižikuje hu, hu, hu. In tebi smeje se na glas Perun! Triglavu trebušatemu se tudi, ka slep ob treh glavah je kakor krt, ne vidi, kdo mu dima v nos pošilja. (Str. 100.) Ker zli ljudje so ti na širnej zemlji. Kakor zveri iz lésa temnega prihajajo nam v čisto žitno polje, ter kot izöki njive pustoše, more ugodnike Perunove in sive starce koljejo .. (Str. 50.) Ne budi mi brezplodnega kesanja, ki me razjeda, kakor črv /glista?/ otrôbo. (Str. 153.) Ta zlögolk? Žaba razkoračenal Razččsniti ga hočem na četvrti, če bode kreke- tâlo nam v izkâzo, tako Peruna mi in Rujevita! (Str. 81.) Oni so narod, mi smo plaha čreda, železo so oni, a mi smo vosek. (Str. 85.) Odšli drugam so; uže se zarja béli, iz bližnjih koč odmeva kuropénje. (Str. 189.) Vse zaman! Uže Morana spat me deval (Str. 184.) In če Morana smrtonosna seza po narodu Slovenskem, in po nas, dostojna mož in slavna bodi smrt. (Str. 132.) A ti, spasitelj naš, na križ razpeti, odvrni kletvo njenih ust otrôvniht (Str. 194.) Kletve, prošnje, vzklike k božanstvom in druga čustvena stanja svojih junakov je Levstik izrazil z različnimi stavčnimi vzorci. Večinoma se po- javljajo enodelni glagolski in neglagolski stavki, vzklične povedi in okrnjeni stavki z izpusti: O Lada milozarna! O, Svetovit! Bogovi blaži s Tugomerom modrim. (Str. 100.) Tako bogov mi naših vekožiznih! Str. 76.) Tako mi Radegosta! (Str. 104.) Sedàj gorjé i tebi, gad plazivi! (Str. 156.) Perun Gromovni! Besi vanj! Bes udari te! O Morana, o Morana! In Perun pomozi! Porazi ga Perun! Hoj, evo, vže k nam ide baš on sam. (Str. 17.) Skupno Jurčičevo in Levstikovo delo14 je bilo za potrebe sodobnega odra vsebinsko, dramaturško in delno tudi jezikovno še enkrat predelano. Prireditelj, B. Kreft, se je zvesto držal Levstikove verzne predloge; kot dokazujejo nekatera mesta, pa mu je tudi Jurčičevo besedilo nakazovalo možnosti za drugačne razrešitve vsebinskega in tudi jezikovnega značaja. Tako je npr. po Jurčiču sprejel oznako Frank, ki je pri Levstiku skoraj dosledno nadomeščena s poimenovanjem Nemec. V glasoslovnem pogledu je Kreftovo besedilo v celoti posodobljeno (ostalo je, kar se je lektor- • 14 Tugomer je leta 1876 izšel samo pod Jurčičevim imenom. Zakaj? Ali Jurčič ni priznaval Levstikovega soustvarjalnega deleža? Ce upoštevamo dejstvo, da je bilo Levstiku ob nastopu službe v licejski knjižnici (1872) zabranjeno vsakršno družbenopolitično udejstvovanje, je razumljivo, da je tako politično aktualizirani Tugomer lahko izšel le brez Levstikovega imena; odgovornost zanj je v javnosti nosil J. Jurčič. jem izmuznilo!), prav tako so pri predelanih Levstikovih in samostojnih Kreftovih verzih arhaične skladenjske posebnosti večinoma odpravlje- ne. Y oblikoslovju, besedotvorju in besedišču sploh pa Kreft vztraja pri arhaizmih, ker so mu dobrodošlo stilno sredstvo. Še več! Uvaja nove, sodobne narečne besede (panonske, koroške, belokranjske) in pogosto drzno izkorišča Levstikove besedotvorne vzorce. Število sopomenk se še poveča, časovni in prostorski razmik besed je globlji in širši; pojavljajo se nove hrvaške izposojenke. Oglejmo si nekatere besede: 1. Panonizmi in druge narečne besede: robača, prnja, priklet, liram, deklina, deca, pir, dobrava, odetva, smolenica (baklja), nemarnjak, tuji- nec; počiniti, planoti; ljubej, dečla, žebrati, modliti; loža, jelo. 2. Hrvatizmi: devojka, mladoženja, dudaš, šetati, biskup, osveta itd. 3. Knjižne tvorjenke: zoajuh, zvituh, strupar, kutar, otrovar, sovôj, zvitovič, zlôbnica, svetišče, mrtvišče, jelo -*• pilo, samohot, smrdoslooec, sebeljubje, brzojezdec, črnovid, hribljani, gromotresk, zlosrečje; voje- vodovati, prošnjačiti, modljati, zoperovati, razuročiti, ovinkovati in po- d obno. Besedišče je predvsem v svojih verzih pomensko in oblikovno popestril tudi z rekli in prispodobami iz sodobnega pogovornega jezika in se tako nehote odmikal od stvarne Levstikove realistične zamisli. Samostojni Kreftovi verzi: Z očetom sva bila pobratima! To smo zvrnili marsiktero ročko\ Bili smo veseljaki, zdaj smo starci. (Str. 51.) O prav dobro vidim, kam ta maziljeni rogatec rog moli in kje se skrivajo nastave! Ozračje je soparno, hudourno! Jaz voham kri. (Str. 106.) Ivodila me je slepa sled! Čaj, Vrza, če z njimi dreto proti meni vlečeš. (Str. 52.) Ce vse lisice v kletke pozapreš, volkov si v šumi nisi še ukrotil. Obojno treba je zverjad končati, da bode varna čreda in pastir. (Str. 123.) Prosim te zatorej, da nikar h Grozdani več ne hodiš, ker če Gripa mi razkačiš, nam prav vse po vodi splava. (Str. 60.) Ti sam si sprva tiščal v to, a potlej si mahoma zazvitil plašč po vetru. (Str. 98.) Kaj tare vama dušo in srce, da mrko kot skovirja predse zreta? (Str. 110.) Navezovanje na sodobni pesniški izraz in narodno pesem je čutiti v naslednjih verzih, kjer gre za predelave Levstikove prvotne jezikovne podobe ali pa za samostojne Kreftove verze: In ti praviš, da si ljubej moj, da dal bi zame vse na SDetu? O Lada, le prazne pene moške so besede! Kot regratne kodeljice, ki vsa jih vetrič že v pustiv od- pihne! (Str. 41.) Človeška duša brezdno je teme, če mržnjam se predaje in strastem. (Str. 99.) V samotni tugi si odkril mi luč in Bog uslišal mojo je molitev ter vrnil Tu- gomera je iz robstva. (Str. 99.) Vse danes pogostim! Dreni naš hram bo vsakomur odprt za slavo dne, ko Tugomer začel je novi poti Grozdana, strgaj mrkost z lica. Danes vesela moraš biti. (Str. 86.) Vremena, prilike kriče po možu, ki naj ves narod skuje v kov jeklen, da kljuboval bo slednji hudi uri. (Str. 96.) A če bo nuja, saj veste, kje sta Batog in Mestislav na mrtvi straži svete naše zemlje. (Str. 83.) SUMMARY The article treats the archaization of the language in "Tugomer". In confront- ing the grammatical phenomena and the vocabulary of three different redactions (Jurčič's manuscript version, Levstik's printed edition from 1876, and Kreft's version, published in 1946), a special distinction is drawn between the phonolo- gical and morphological archaisms as a general characteristic of the norm pre- valent in the second half of the 19th c. and the deliberate, "stylistic" archaization on the syntactical and lexical levels, which is the main object of this analysis. Some degree of archaization and slavicization, noticeable especially in the formation of derivatives and the functional selection of the vocabulary, produc- ing the illusion of events happening in an ancient past, is characteristic already of Jurcic's prose prototype of the drama. The process is continued and streng- thened especially in the linguistic and dramaturgical revision by F. Levstik, and less so in the one made by B. Kreft. Linguistic analysis of all the levels reveals the grammatical, stylistical, word-formational and lexical methods which Levstik used in archaizing his versified version of the text. Jurčič's an- cestral prose was thus transformed into an effective and unique archaic lin- guistic system which seemingly corresponded to the 10th c. historical frame- work. To realize his idea, Levstik searched for adequate linguistic solutions on all levels of the language, lavishly exploiting grammatical and lexical synonymy while subordinating the choice of words (and partly also of phonological, accen- tual, morphological and syntactic potentials) to the rhythmical demands of the verse structure and to the normative rules of his own grammar from 1866. Kreft modernized the language in "Tugomer", consistently with the contem- porary standard, on the syntactic and stylistic level (introducing up-to-date poetic devices), while efficiently augmenting the vocabulary, esp. by deriving new words (where he relied on Levstik's patterns of word formation), using Pannonian lexemes (his innovation), and introducing more recent Slavic bor- rowings. In all post W . W . II editions of the three redactions, the text of "Tugomer" is phonologically adapted to the modern standard, while the archaization on the other linguistic levels remains preserved in its original form.