VEČERNE URE. UTVA. TRST.
I.
Dejala sem mu: >Ah, ne hodi,
^lej, tudi sem prišel bo maj ;
kipelo cvetje bo okoli,
kot nekdaj.«
»Veselo kimala bo oljka,
in lovor zopet bo duhtel,
mehko bo o večernih urah
val šumel.«
A kaj so bile mar mu prošnje:
Odšel je v sivi, daljni svet;
po nebu solnce majsko plove —
v srcu led.
lOO
VEČERNE URE. UTVA. TRST.
ir.
Ah, na trenotke moje sreče
je smrt zgrnila plašč teman,
iskali žarkov hrepeneče
so zaman.
Pod plaščem so ledeno-teXkim
na vek poginili plačoč ;
da dušo meni je objela
večna noč;
Bolest se v prsi je vselila,
da vskrvavelo je srce,
da breznadejno mi utriplje
v veli za-té.

VEČERNE I RE. ÜTVA. TRST.
III.
Objema noč sanjava zemljo
in siplje mir na vse stvari ;
le od trepalnic mojih težkih
sen beži.
Ni v srcu mojem več pokoja,
duh mi nemiren bega krog
in tebe išče, tebe angelj
temnook, i,
lložaje čelo ti obkroža,
ljubezen čisto dihajoč,
ko svet pokoj na zemljo siplje
tiha noč.
228
VEČERNE URE. ÜTVA. TRST.
IV.
Grob samoten — tužne vrbu
veje nanj se sklanjajo,
šepetajo, trepetajo,
v polumraku sanjajo.
Grob — sr(.e, samotna vrba,
sanjajoča duša ti ;
misli tvoje trepetajo
pri spominih prošlih dni .   .
291