NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV
 KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE 
Poste italiane S.p.a. 
Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003
(conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma1, NE/PD ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA, ITALY
LETO XXV. ŠT 42 (1201) TRST, GORICA
ČETRTEK, 5. NOVEMBRA 2020
CENA 1,20€
www.noviglas.eu
Pogovor 11
Kapetanka odbojkarske ženske 
ekipe Zaleta, ki igra v C ligi, Demi 
Vattovaz o sebi, treningih in 
pričakovanju na prvenstva v teh 
negotovih časih. Med drugim je v 
pogovoru za naše bralce povedala, 
da “športna dejavnost, predvsem za 
otroke, ni samo fizično delo 
in treniranje, ampak dosti več”.
Naložite si novo aplikacijo 
našega tednilka!
Verjemite nam, da pišemo te besede žalostni in 
naveličani. Žalostni zato, ker italijanska pošta ne dela 
tako, kot bi morala, in zato prihaja do nedopustnih 
zamud pri dostavi našega časopisa; naveličani pa 
zato, ker smo poizkusili domala vse, kar lahko sami 
naredimo, da bi prišlo do nemotene dobave Novega 
glasa. Dejstvo pa je, da vas je veliko, drage naročnice 
in naročniki, ki ne prejemate našega časopisa, kot 
bi ga morali. Trudimo se odpraviti zamude, tudi po 
legalni poti, a za zdaj vas prosimo, da nas sproti 
obveščate o zamudah, kot vam tudi svetujemo, da v 
primeru, da ne dobite časnika pravočasno, vzamete 
nov izvod Novega glasa v vaši cerkvi, kamor jih bomo 
dostavljali. Iščemo pa novo obliko dostave zato, da bi 
naš Novi glas prišel pravočasno v vaše roke. Hvala!
Ob 20-letnici smrti msgr. dr. Franca Močnika
Lep je božji svet, krasen je pogled.
Vse je krog in krog, delo božjih rok!
Spoštovani “monšinjor”!Po vsej goriški nadškofiji, v 
njenem sedanjem in nekdanjem 
obsegu, so še vedno vidna in 
učinkovita znamenja dela vaših 
rok. V Idriji so že pokojni vsi, ki 
so se rodili leta 1907, kakor vi, in 
vendar je še vedno živ spomin na 
Vas, ki ste se ogrnili z mamino 
ruto, da bi prevarali hišno kozo 
in jo pomolzli, kakor vam je 
naročila mama. Njo in očeta ste redno obiskovali na idrijskem 
pokopališču, ko ste s svojim fičotom pogumno in vztrajno vozili 
proti Colu, čez črnovrški in godoviški preval, da bi se spustili 
v rodno Idrijo. Radi ste odšli v goste k sestri Pavli, v skromno 
stanovanje pod cerkvico sv. Antona, z veseljem ste sprejeli vabilo, 
da bi vodili cerkveno slovesnost ali se je udeležili, čeprav ne v 
cerkvi sv. Barbare, a v novi, posvečeni sv. Jožefu delavcu.
 / str. 5
Karel Bolčina
Življenje in smrt
Prof. Janez Juhant 
Drugi val epidemije nas je še močneje udaril kot prvi in ukrepi za odvrnitev koronavirusa spodbujajo  
razprave o človekovih pravicah. Sodobni razvajeni in 
kratkomiselni svobodomisleci se niso navajeni ozirati 
na druge in  bi radi  neomejeno “žurirali”  oziroma 
se obnašali “po svoje” v smislu “vse je dovoljeno” 
oziroma “anything goes”. Celo mnenjski vplivneži po 
svetu in pri nas  skušajo razrahljati omejitve oblasti, 
opozarjajoč na sorazmernost itd. Celo nekateri pravniki 
vzbujajo pozornost z ustavnimi vlogami za zaščito 
človekovih pravic. Pozabljajo pa, da le s sprejemanjem in 
vzdrževanjem  ukrepov lahko  omejimo možnosti okužb 
drugih, zmanjšujemo napore zdravstvenega osebja in 
preprečimo možnosti umiranja svojcev. Dokler nimamo 
koga v sorodstvu ali prijateljski bližini,  lahko kdo 
zamahne z roko. Komentator v Frankfurter Allgemeine pa 
opozarja, da ne gre le za to. Nespoštovanje minira ukrepe 
oblasti predvsem pa ravnanje vseh, ki le spoštujemo 
ukrepe, nosimo maske in ohranjamo distanco, zaradi 
česar se torej “pravičniki” sprašujejo, ali nimajo poslušni 
državljani svojih pravic; še posebej ker disciplinarno 
ravnanje zagotavlja pravico do življenja ne le njim pač, 
pa tudi vsem ostalim. Nekateri celo širijo “teorijo zarote” 
češ, vse skupaj ni nič. Nekaj takih je že na lastni koži in za 
ceno muk, trpljenja in obremenitve zdravstvenih delavcev 
okusilo pogubnost takega lahkomiselnega vedenja. Zdaj  
lahko na svojih bridkih izkušnjah oznanjajo pogubnost 
takih zablod. Na splošno pa se postavlja temeljna 
ugotovitev nemškega ustavnega sodnika, ki je že pred 
petdesetimi leti svobodomiselnemu človeštvu postavil 
ogledalo: Ali družba zagotavlja temelje preživetja? Vsak s 
svojim ravnanjem gradi mozaik svobodne družbe, v kateri 
je prostor za preživetje vseh, če tudi sam zagotavlja s 
svojo svobodo tudi svobodo drugega.
/ str. 14
Str. 3 / Gorica
Martina Šolc o učinkovitih 
metodah učenja slovenščine 
Str. 10 / Trst
Nov bralni roman v režiji 
Radijskega odra
Str. 15 / KZŠ 
Klub zamejskih študentov je 
organiziral spletno srečanje
Mestna središča 
se spet praznijo
foto dd
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS2 Svet okrog nas
Povejmo na glas
Zmogli bomo, a ne zlahka
Janez Povše
Covid-19 bomo slej ko prej premagali, o tem 
ni dvoma. Lahko, da bo res trajalo kar nekaj 
časa, da bo njegova moč zlomljena, a obvladali 
ga bomo. Obvladali tudi na način, da se bomo 
na njegovo bistveno oslabljeno navzočnost 
navadili, jo sprejeli ter ponovno ustvarili pogoje 
za t. i. normalno življenje. Življenje, v katerem 
ne bomo prikrajšani za svobodo gibanja, in 
ne samo da bodo oboleli le maloštevilni, spet 
nam bodo na razpolago vse lepe in prijetne 
stvari, med katerimi je predvsem možnost 
neomejenega druženja, srečevanja in stikov na 
vseh ravneh. Zdaj pa se je možnost normalnega 
življenja zaznavno odmaknila, in to neprimerno 
bolj kot spomladi. Drugi val koronavirusa kot bi 
bil visok deset ali petnajst metrov, v nekaj tednih 
je z rdečo barvo obeležil celotno Evropo, in to 
istočasno, kar je osupljivo in skrb vzbujajoče. 
Težko si je zatiskati oči pred dejstvom, da je 
novi val dosti močnejši od prvega, in to nas 
verjetno navdaja s trenutki tesnobe, ne manjka 
pa tistih, ki jih je zajel tako silovit obup, da so šli 
na ceste protestirat proti ukrepom, ki so naše 
osrednje orožje, če ne omenjamo zdravstva in 
njegovega delovanja. To, da se podajajo ljudje 
na ceste in trge ter zahtevajo ukinitev ukrepov, 
je zagotovo skrajno neprijetno presenečenje 
in toliko bolj zagotovo zelo slabo znamenje. 
V jedru so protesti nerazsodni in obeleženi 
z neobvladanim strahom, kakor pojasnjujejo 
globlje psihološke ugotovitve. Omenjeni 
neobvladani strah namreč botruje zanikanju 
covida-19, ki ga menda sploh ni, ne obstaja 
in je izmišljotina takšnih in drugačnih zarot. Z 
drugimi besedami: ko se pred človeka postavi 
nevarnost, ki je zanj prevelika, jo ogroženi človek 
potisne v pozabo in zanj nevarnosti ni več. Ob 
odporih zoper ukrepe velja žal tudi ugotoviti, da 
je v današnji družbi na delu velika neodpornost 
na večje težave in da ta krhkost potrebuje za 
svoje dobro razpoloženje veliko mero oddiha, 
lepih doživetij, radosti in večernega veselja. 
Protesti so npr. v Italiji izbruhnili takoj po 18. uri, 
ko so se zaprli bari, gostišča, restavracije, kar 
miselnost protestnikov drastično razkrinkava. 
Da protestirajo tudi lastniki teh dejavnosti 
in sploh vsa proizvodnja, je nekoliko bolj 
razumljivo, saj je ob zaprtju v nevarnosti njihov 
obstoj, ekonomska računica je pač neusmiljena. 
V tej luči so tovrstni protesti bolj utemeljeni, 
a vendar nesprejemljivi, če pomislimo širše. 
Res je, da resni omejevalni ukrepi povzročajo 
ogromno gospodarsko škodo, propad številnih 
predvsem manjših podjetij na vseh področjih, 
brezposelnost, toda uvedeni so zaradi zaščite 
zdravja in življenja, da bi bilo obolelih in umrlih 
kar najmanj ali sploh nič. Za zaščito tisočev in 
tisočev gre, in to prav zdaj, ko je udar covida-19 
otipljivo močnejši kot prvič in se ne ve, do kdaj 
se bo še širil. Za življenja gre, dobesedno za 
življenja, pri čemer ne bi smeli pozabiti, da 
smo sredi vojne proti nerazkritemu in krutemu 
sovražniku.
Ministrica Jaklitsch na videokonferenci z 
rektorjem in državnim sekretarjem
O Slovencih iz zamejstva na 
univerzah v Sloveniji
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po 
svetu dr. Helena Jaklitsch 
je imela videokonferenco  
v sredo, 28. oktobra 2020, 
z rektorjem Univerze v 
Mariboru prof. dr. Zdravkom 
Kačičem in državnim 
sekretarjem na Ministrstvu 
za izobraževanje, znanost 
in šport dr. Juretom 
Gašparičem. Sestanek je 
bil namenjen predstavitvi 
in izmenjavi stališč glede 
trenutne ureditve in 
možnostni izboljšav v 
povezavi z vpisom Slovencev 
zunaj Republike Slovenije na 
javne visokošolske zavode 
v matici. S strani urada sta 
se sestanka udeležila še 
državni sekretar dr. Dejan 
Valentinčič in vodja sektorja 
za Slovence v zamejstvu 
Rudi Merljak. Ministrica 
Jaklitsch je poudarila, da je 
sedanji model vpisa iz vrst 
mladih Slovencev zunaj 
Republike Slovenije na študij 
v Sloveniji zadeva, ki bi jo 
bilo primerno nadgraditi. 
Rojaki iz zamejstva in sveta 
ob pogovorih s predstavniki 
urada pogosto izpostavljajo, 
da bi si želeli več mest na 
slovenskih visokošolskih 
zavodih. Mladi, ki študirajo 
v Sloveniji in se potem 
vrnejo v svoja okolja, 
namreč predstavljajo veliko 
obogatitev svojih slovenskih 
manjšinskih skupnosti. To je 
zelo močan adut ohranjanja 
in krepitve naših skupnosti 
v zamejstvu in za utrjevanje 
skupnega slovenskega 
narodnega prostora, zato si 
Urad Vlade RS za Slovence 
v zamejstvu in po svetu 
prizadeva, da čim več 
mladih iz zamejstva študira 
v Sloveniji in se potem 
utrjeni v slovenski identiteti 
vrnejo v svoje zamejsko 
okolje in ga kot formirani 
intelektualci okrepijo ter 
bogatijo. Sogovornika prof. 
dr. Kačič in dr. Gašparič sta 
izrazila naklonjenost pobudi 
ministrice in urada. Dogovor 
je bil, da se urad s to pobudo 
obrne tudi na Slovensko 
rektorsko konferenco.
Prvi november v devinsko-nabrežinski občini
SSk se je poklonila padlim!
Prvega novembra se vsako leto spomnimo tudi vseh, 
ki so darovali ali preprosto 
izgubili svoja življenja 
med vojnami. Devinsko-
nabrežinska občinska uprava 
vsako leto polaga venec 
na spominska obeležja 
v vseh vaseh. Žal, vence 
krasi le trak z italijansko 
trobojnico. Že vrsto leto kot 
stranka Slovenska skupnost 
opozarjamo na potrebo, da 
se statutarno dvojezična 
občina enakovredno 
predstavi s simboli in 
barvami obeh skupnosti, ki 
jo sestavljata in bogatita: z 
izobešanjem tudi slovenske 
zastave na pročelju 
županstva, s spoštovanjem 
načela dvojezičnosti v 
vsaki javni pobudi, z 
obema trobojnicama na 
častnih spominskih vencih. 
Žal, vabila in pozivi ne 
zaležejo. Niti za letošnji 1. 
november. Zato je slovenske 
barve s svojim vencem 
na osrednjem spomeniku 
padlim v Nabrežini tudi 
letos prispevala devinsko-
nabrežinska sekcija SSk, ki 
se je dolžnostno udeležila 
uradnega poklona tudi v vseh 
vaseh.
Prvi november na goriškem mestnem pokopališču 
Poklon padlim in svetli žrtvi 
fašizma, Lojzetu Bratužu
V nedeljo, 1. novembra 2020, sta se, upoštevajoč 
vse predpise proti širjenju 
koronavirusne okužbe, 
na goriškem mestnem 
pokopališču slovenskim in 
italijanskim partizanom s 
skupnim vencem poklonili 
pokrajinski predsednici 
Sveta slovenskih organizacij 
in Slovenske kulturno-
gospodarske zveze, Franca 
Padovan in Maja Humar, 
ob prisotnosti pokrajinske 
delegacije VZPI/ANPI in 
goriškega podžupana Stefana 
Cerette.
Isti dan je Lojzetu Bratužu ob 
njegovem grobu, v katerem 
počivajo tudi vsi njegovi 
dragi, pesnica Ljubka Šorli, 
sin Andrej in hči Lojzka, 
namenila tople besede mlada 
Nika Devetak, predstavnica 
Prosvetnega društva Podgora. 
Takole je povedala:
Dragi Lojze Bratuž,
ljubezen, ki si jo izpovedal 
svojemu narodu, občutimo še 
danes v svojih srcih.
Če citiram besede Ljubke Šorli 
iz pesmi Tožba umirajočega:
“Ni za sveto stvar težko umreti,
a še mnogo, mnogo dal bi rad ...
V grob s seboj po sili hudobije 
neizrabljen nesel bom zaklad,”
mislim, da tvoj zaklad ni bil 
popolnoma zakopan, saj si 
nam zapustil uporniško držo, 
ljubezen do domovine ter 
slovensko besedo, izraženo v 
petju.
Kot si ti takrat skrbel za mojo 
rojstno vas Podgoro, ti z 
veseljem povem, da tvoj trud 
ni bil zaman. Kulturno društvo 
Podgora še deluje, glasovi 
v zboru začenjajo počasi 
ponovno zveneti. 
Ovira, ki se pojavlja v 
današnjih dneh, je neviden 
sovražnik, ki nam onemogoča 
prirejanje dogodkov ali 
celo medsebojno druženje. 
Na srečo pa se ne soočamo 
z zatiranjem pravice do 
slovenske govorice, kot si ti to 
nekdaj doživljal.  Želim si, da 
bi pesem Kraguljčki zvenela še 
po domačih ulicah.
Z upanjem, da bodo tvoje 
besede pustile pečat v vseh 
srcih slovenskega naroda, 
se danes poslavljam od tebe 
z besedami, ki si jih sam 
izrekel na smrtni postelji ob 
poslušanju svoje najljubše 
pesmi:
“Joj, kako otožna je ta pesem,
polu ganotja njen domači zvok,
še v srcu mojem ogenj vnema,
ki zagrnil ga je mrak globok.”
Tvoja Nika
Poklonili smo se žrtvam nasilja in zmolili za naše pokojne in padle v raznih vojnah
Zaradi predpisov glede pandemije s koronavirusom so potekale svečanosti ob spomenikih in na 
pokopališčih v manjših skupinah predstavnikov raznih organizacij in društev. Kljub temu so predvsem 
prvega novembra, na dan Vseh svetih, potekale številne pobude v spomin na naše pokojne. Po vseh 
naših občinah so uprave polagale vence s krajšim sporedom. Zveza slovenske katoliške prosvete se je 
poklonila vojnim žrtvam ob spomeniku, ki hrani žare umrlih v taborišču v Gonarsu, kjer je umrlo veliko 
Slovencev, predvsem otrok in žensk. Predstavniki zveze so postavili venec tudi ob taborišču v Viscu.
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS 3Aktualno
POGOVOR Martina Šolc
Dober vzgojitelj je prilagodljiv, iznajdljiv 
in zna poslušati svoje otroke
Martina Šolc je rojena v Zagrebu, kasneje pa se 
je preselila v Trst, od koder je 
doma njena mama. Za seboj 
ima nedvomno zanimivo, 
večkulturno in večjezično 
življenjsko zgodbo. Na svoji 
osebni in poklicni poti je 
spoznala in se učila veliko 
jezikov, kot vzgojiteljica pa 
raziskuje najbolj učinkovite 
metode učenja slovenščine 
predvsem v našem, 
zamejskem okolju. Zelo 
prijazno je pristala na pogovor.
Prosim, da se predstaviš 
našim bralcem.
Po izobrazbi sem vzgojiteljica 
predšolskih otrok. Študij 
sem končala že pred leti na 
Pedagoški fakulteti v Kopru. 
Trenutno sem ena izmed 
tolikih suplentov, ki še nimajo 
stalne delovne pogodbe.
Kje si letos v službi?
Letos sem v službi na 
večstopenjski šoli v 
Doberdobu, kjer sem 
zaposlena kot razredna 
učiteljica. Učim na osnovni 
šoli v Doberdobu in na Vrhu 
Sv. Mihaela. Na Vrhu letos 
poučujem predvsem jezike, 
angleščino in italijanščino. 
V Doberdobu učim tudi 
angleščino in še slovenščino 
ter glasbeno vzgojo.
Kako je potekal začetek 
šolskega leta?
Suplenti smo letos zaradi 
novih postopkov imenovanj 
stopili v razred nekoliko 
kasneje, ko je pouk že stekel, 
tako da smo začeli takoj s 
polno paro. V Doberdobu se 
je pouk začel že  2. septembra 
z različnimi dejavnostmi 
za ponavljanje in utrjevanje 
snovi. Menim, da je bilo od 
vsega začetka vse dobro 
organizirano v spoštovanju 
vseh ukrepov za preprečevanje 
širitve koronavirusa. V šoli je 
talna signalizacija, ki otroke 
opazarja, kako in v katero 
smer se lahko premikajo po 
prostorih, pred vsako učilnico 
so na razpolago razkužilna 
sredstva za roke in otroci si 
večkrat na dan razkužijo roke. 
Držimo se tudi nekaterih 
drugih osnovnih pravil, kot 
so pogosto umivanje rok, 
spoštovanje medsebojne 
razdalje in seveda nošenje 
mask. Šolskih potrebščin si 
otroci ne smejo izposojati, 
učilnice stalno prezračujemo 
in šolski sodelavci zelo dobro 
skrbijo za razkuževanje 
prostorov.
So otroci umirjeno sprejeli 
vse omejitve, ki so potrebne 
za zajezitev širjenja 
koronavirusa?
Po vsem tem, kar so naši 
otroci letos spomladi doživeli 
z “lockdownom”, mislim, 
da je bilo sprejetje omejitev 
v šoli še najmanjši problem. 
Otroci so izredno prilagodljivi 
in pogumni,  bolj kot si odrasli 
mislimo. Učiteljice smo jim 
obrazložile nova pravila in tudi 
starše smo še pred začetkom 
šolskega leta povabili, da 
so pri tem pomagali. Na 
začetku smo jih seveda morali 
veliko opozarjati, predvsem 
naj spoštujejo medsebojno 
razdaljo, saj jih narava “vleče”, 
da bi bili skupaj. Po hudi 
oddaljitvi, ki so jo spomladi 
doživeli in na katero nihče od 
nas ni bil pripravljen, so ob 
začetku šolskega leta občutili 
veliko potrebo po druženju.
Kako pa bo potekal pouk v 
primeru ponovnega zaprtja 
zaradi epidemije? Si na to 
pripravljena?
Nedvomno smo na to možnost 
veliko bolj pripravljeni, 
kot smo bili spomladi, saj 
takrat sploh nismo vedeli, 
kaj sta pouk in didaktika na 
daljavo. Iz dneva v dan je 
pandemija postavila na glavo 
naše vsakdanje življenje 
in je bilo treba popolnoma 
spremeniti način poučevanja 
in komunikacije. Povedati 
moram, da veliko stvari je 
bilo prepuščenih dobri volji 
oz. iniciativi učiteljev, ki smo 
se morali samoizobraževati 
in se v zelo kratkem času 
naučiti marsičesar, predvsem 
na področju uporabe 
tehnologije. Veliko je bilo 
eksperimentiranja, preizkušali 
smo nove oblike dela, iskali 
različne aplikacije, ki bi nam 
bile v pomoč pri poučevanju 
na daljavo itd. V izredno 
kratkem času smo opravili 
ogromno dela. Učiteljem je 
kljub vsemu uspelo marsikaj 
narediti in s kolegi smo 
zadovoljni nad  opravljenim 
delom. Ta izkušnja nas je 
gotovo marsikaj naučila in 
nam omogočila, da smo v 
tem šolskem letu veliko bolj 
pripravljeni na izvajanje pouka 
na daljavo. 
Prosim, da našim bralcem 
poveš, kako si se začela 
zanimati za poučevanje 
jezika in katerih metod se 
poslužuješ. 
Jeziki in učenje jezikov me od 
nekdaj zanimajo in veselijo, 
zato sem se področju jezika 
posebej posvetila že od vsega 
začetka svoje študijske poti. 
Za prekvalifikacijo oz. študij 
na Pedagoški fakulteti pa sem 
se odločila po rojstvu svojega 
prvega sina. Začela sem se 
namreč spraševati, kaj lahko 
sama, kot mama, naredim, da 
se bo naučil lepe slovenščine 
v tem našem okolju. Tako 
sem mu že od malega 
začela prebirati slikanice. Z 
družinskim branjem lahko 
starši pomembno prispevamo 
na področju jezikovnega 
razvoja naših otrok. Zato sem 
med študijem sledila raznim 
izobraževalnim tečajem 
o bralni pismenosti in o 
pomenu branja. Posebej naj 
omenim šolo pripovedništva 
Ljobe Jenče, ki je zbirateljica 
slovenskega ljudskega izročila 
in se med drugim ukvarja z 
umetnostjo pripovedovanja 
pravljic. Tako sem tudi 
sama začela svojo pot kot 
pravljičarka. Tudi pri študiju 
sem dobila potrditev, da 
je književna vzgoja zelo 
pomembna tudi v formalnem 
izobraževanju otrok tako v 
vrtcu kot v osnovni šoli in še 
dalje. V predšolskem obdobju 
je književna vzgoja eden 
izmed temeljev jezikovnega 
področja. Cilji književne vzgoje 
so usmerjeni v razvijanje 
bralne kulture in pozitivnega 
odnosa do književnosti. 
Najpomembnejši cilj je 
otrokovo literarno estetsko 
doživljanje besedila, kar 
pomeni, da otrok ob knjigi 
doživlja veselje, ugodje in se 
zabava. 
Ko sem začela poučevati, sem 
se zavedela, kako zahtevno 
je naše otroke naučiti lepega 
slovenskega jezika in da se 
je šola in njena populacija 
v zadnjih desetletjih zelo 
spremenila. 
Predvsem v obdobju, ko sem 
bila učitelj tujih jezikov v Novi 
Gorici, sem pridobila veliko 
izkušenj, ki so mi bile v pomoč 
pri delu v vrtcu. Opazovala 
sem, kako so bili majhni otroci 
v zelo kratkem času uspešni 
v učenju tujega jezika, veliko 
otrok pa, po treh letih vrtca, 
ne obvlada slovenščine enako 
dobro. In spraševala sem se 
zakaj. Veliko sem raziskovala 
in preučevala predvsem model 
CLIL (Content and Language 
Integrated Learning - 
vsebinsko in jezikovno celotno 
učenje) in model jezikovne 
kopeli. Razmišljala sem, kako 
bi ta dva modela jezikovne 
organizacije pouka, ki sta 
zelo sodobna in uporabljena 
v evropskih izobraževalnih 
sistemih predvsem pri učenju 
drugega in tujega jezika, 
uporabila v naših vrtcih pri 
učenju slovenščine. Bistvenega 
pomena pri teh metodah je 
ves čas govoriti v ciljnem 
jeziku. Na primer pri nas CLIL 
lahko razumemo kot model 
organizacije učne enote v 
slovenskem učnem jeziku in 
ga torej uporabimo kot metodo 
dela, s katero si pomagamo, da 
enojezični model oz. jezikovno 
kopel uresničimo popolno. 
S to metodo dopolnjujemo 
vsebine, pri katerih imajo naši 
otroci težave, vsaka učna ura 
mora biti skrbno pripravljena 
in programirana.
Pomemben dejavnik pri 
uspešnem učenju jezika je 
nedvomno tudi igra, tako 
sem med pisanjem svoje 
diplomske naloge raziskovala 
didaktične igre za govorni 
razvoj in zgodnje učenje 
jezikov. Izobraževala sem se 
tudi v Centru za slovenščino 
kot drugi in tuji jezik v 
Ljubljani, sama pa sem začela 
izvajati kot jezikovni asistent 
različne jezikovne projekte v 
slovenskih vrtcih in osnovnih 
šolah v Italiji in Sloveniji. 
Nastal je tečaj slovenščine za 
predšolske otroke Igrajmo se 
slovensko, ki sem ga v šolskem 
letu 2014-2015 prvič izvedla v 
Romjanu. 
Tečaj je namenjen predvsem 
otrokom, ki prihajajo iz 
mešanih zakonov ali iz 
popolnoma italijanskega 
okolja?
Predvsem tem otrokom, ki 
govorijo malo slovenščine 
ali te sploh ne govorijo. Poleg 
tega pri nas slovenščina ni 
jezik okolja in se nekateri z 
njo srečajo samo v vrtcu in 
šoli. Ampak tečaj ni namenjen 
samo njim. Otroci, ki jim je 
slovenščina materni jezik, 
imajo pravico, da se svojega 
jezika naučijo na določenem 
nivoju in ne na ravni drugega 
ali tujega jezika. Tako da 
sem pri pripravljanju tečaja 
upoštevala, da imamo v naših 
vrtcih kombinirane oddelke, ki 
jih obiskujejo otroci od 3. do 6. 
leta  starosti, in da so skupine 
jezikovno heterogene. Moj 
glavni cilj je torej jezikovni 
razvoj vseh otrok v skupini.
Kako bi morali vzgojitelji po 
tvojem mnenju organizirati 
pouk v razredih, kjer je veliko 
otrok, ki slabo ali zelo slabo 
obvladajo slovenski jezik?
Jezikovni model naših vrtcev 
in šol, kjer je učni jezik 
slovenščina, omogoča, da 
se otroci v času bivanja v 
vrtcu ali šoli “potopijo” v 
slovensko jezikovno kopel. 
Ni univerzalnega recepta. 
Vzgojitelji naj bi pri svojem 
delu uporabljali različne 
pristope in metode dela. 
Vzgojiteljice dobro vemo, 
da je igra najboljša učiteljica 
otrok. Ima veliko didaktično 
vrednost in je zelo primerna 
tudi za učenje jezika, saj ima 
značilnosti, ki so še posebej 
zanimive za našo realnost. 
Didaktična igra kot način 
učenja vzbudi veliko večjo 
pazljivost kot druge učne 
metode, posledično zmanjšuje 
razlike intenzivnosti v 
pozornosti otrok z različnimi 
sposobnostmi. Med igro se 
otroci sploh ne zavedajo, da 
se učijo; tudi frustracije, ki 
jih nekateri občutijo, stopijo 
v ozadje. Igra ponuja tudi 
možnost za maksimalno 
usmerjenost v vsebine brez 
vsakršnega napora otroka in 
omogoča individualno delo, 
saj za otroke z različnimi 
sposobnostmi lahko vzgojitelji 
pripravimo različne igre z 
različnimi težavnostnimi 
nalogami. Za tak način 
dela seveda potrebujemo 
zelo podkovane vzgojitelje. 
Trenutno imamo veliko 
razpršenih praks, zato mislim, 
da je čas, da skupaj pripravimo 
zaokrožen didaktični načrt s 
primernimi modeli, pristopi in 
metodami ter predloge vsebin 
in aktivnosti za izvajanje 
jezikovnih dejavnosti v vrtcu.
Veliko staršev in vzgojiteljev 
je prepričanih, da naši otroci 
premalo berejo. Koliko je 
pomembno branje za še 
majhne in tudi večje otroke? 
Kako pa lahko odrasli 
vcepimo otrokom ljubezen do 
branja?
Književna vzgoja je temeljnega 
pomena za dobro poznavanje 
jezika v predšolskem obdobju 
in tudi potem pri večjih 
otrocih. Branje in poslušanje 
zgodb in pravljic, obiskovanje 
gledaliških in lutkovnih 
predstav, gledanje kvalitetnih 
risank, vse to zelo pripomore 
k dobremu razvoju jezika pri 
otroku. Kot sem že omenila, 
so čustva zelo pomembna. 
Če otrok pri branju doživlja 
pozitivne občutke, bo rad 
prebiral knjige. Enako velja 
pri usvajanju jezika. Na tem 
moramo delati doma in v 
šoli oz. vrtcu. Kjer bo otrok 
videl knjige in opazil, da 
imajo odrasli pozitiven odnos 
do knjige, tam bo tudi bolj 
verjetno, da bo knjigo vzljubil. 
Kjer knjige ni, kjer se ničesar 
ne prebira, je to veliko težje. 
Sodelovanje med šolo in starši 
lahko otrokovo izkušnjo 
obogati in okrepi. Zgled je zelo 
pomemben!
/ str. 6
Katja Ferletič
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS4 Kristjani in družba
Prilika o pametnih in nespametnih devicah, 
torej o tistih prijateljicah, 
ki so nevesto spremljale 
v ženinovo hišo, je lastna 
evangelistu Mateju, 
je pa zelo primerna za 
mesec november, ko nas 
Cerkev vabi, da posebej 
premišljujemo o poslednjih 
človekovih rečeh. V teh 
časih so še kako na mestu 
besede sv. Avguština, da olje 
v svetilkah pomeni dobra 
dela v čistem kristjanovem 
srcu. Ne gre torej toliko za 
ugajanje svetu oz. še bolj 
ljudem, temveč za ugajanje 
Bogu. Vendar pa spet ne 
smemo tega razumeti kot 
to, da smo pridni fantje 
in dekleta, ampak gre res 
za to, da je v našem srcu 
prostor za Boga. Kdor ni čist 
v srcu, nam je dejal eden od 
blagrov, nima prostora za 
Boga, ne vidi Boga. Posebno 
prizadevanje bi torej moralo 
iti vselej našemu duhovnemu 
prijateljstvu – s Troedinim 
Bogom, še posebej z Božjim 
Sinom, z Devico Marijo, 
angeli in svetniki. Četudi 
morda nismo fizično navzoči 
pri sveti maši, kakor velja 
zdaj v Sloveniji, imamo 
vselej možnost za očiščenje 
in ozdravljenje srca, saj 
lahko opravimo sveto 
spoved, potem pa nas lahko 
obišče ženin naše duše, sam 
Gospod Jezus Kristus, ki pa 
seveda nikdar ne dela sam, 
ampak v edinosti z Očetom 
in Sv. Duhom, smo pa tudi 
spet vključeni v občestvo 
svetnikov, zato pa še bolj 
povezani, smo v edinosti, 
z Marijo, angeli in svetniki. 
Te povezave seveda brez 
očiščenja srca ni, naše srce 
je v tem primeru kakor 
svetilka brez olja. Ni toliko 
pomembna tako možnost 
prejema svetega obhajila, 
kakor je pomembna možnost 
spovedi, zakramenta svete 
pokore. Danes bi vsi šli k 
svetemu obhajilu, ne bi 
pa se zanj pripravili. Zato 
nam Gospod v teh primerih 
zapira vrata in nam govori, 
da nas ne pozna, ker 
najprej mi njega nismo 
spoznali. Tudi nam govori 
kakor Samarijanki: “Če bi 
poznal/a dar …” Resnično 
ne spoznavamo tega daru, 
ki nam je dan v Svetem 
Rešnjem Telesu, za katerega 
si moderni kristjan misli, da 
ima pravico, da ga prejme. 
Bomo tudi ob koncu svojega 
zemeljskega življenja tako 
nepripravljeni, brez olja v 
svojih svetilkah, zahtevali 
svoj prostor na nebeški 
gostiji? Bl. Anton Martin 
Slomšek nam je polagal na 
srce, da kadar grešimo, hitro 
tečemo k sveti spovedi, a kaj, 
ko se je v naših časih greh 
tako zrelativiziral. Oni dan je 
nekdo očital, sicer ne ravno 
meni, prevelik poudarek 
na grehu, pa premajhen 
na odrešenju. Pustimo 
primero, ki sem mu jo podal, 
sprašujem pa, kakšno vlogo 
sploh ima odrešenje, če 
ni več kaj odrešiti, v tem 
primeru odpustiti? V stilu 
nominalizma, da torej 
imamo le še neka prazna 
imena za stvari, v resnici 
pa nimajo nekega pravega 
pomena, ampak je pomen 
odvisen od primera do 
primera, od posameznika 
do posameznika, so tudi 
ključni izrazi naše vere le še 
prazne besede. Lahko sicer 
prodajamo ljudem kot hrano 
“sirove luknje” ali, kot rečejo 
Italijani, “pohan zrak”, 
ampak samo s tem, da bomo 
govorili tisto, kar bi sodobni 
človek rad slišal za “čehljanje 
ušes” (prim. 2 Tim 4,3). S 
tem ne bodo dobili ljudje olja 
za svoje svetilke, nazadnje pa 
bodo ostali praznih rok pred 
zaprtimi vrati. Tedaj se bo 
res Bog ukvarjal z njihovimi 
grehi, kakor smo lahko 
slišali, in sicer prav zato, 
ker se sami v času svojega 
zemeljskega življenja niso 
hoteli.  
Andrej Vončina 
Misel na 32. nedeljo med letom
Naša pozornost in budnost
KOMENTAR Po napadih v Nici
Politična korektnost ni pravi odgovor
Ob napadih v Nici, čeprav jih je bilo potem še nekaj, 
ni nihče povabil k podobnemu 
dejanju, h kakršnemu 
so vehementno vabili ob 
nemirih v ZDA, da bi namreč 
kdo upognil koleno, seveda 
levo in ne desno, v spomin 
na katero od treh žrtev 
napada. Katoliški sociolog 
in pisec Giuliano Guzzo 
je zato svoj zapis naslovil 
prav 'Na kolena za Simone 
Barreto Silva', eno od žrtev 
iz katedrale. Če pogledamo 
njeno sliko, vidimo, da je 
bila naša umorjena sestra po 
veri temnopolta, a je imela 
zraven še marsikaj, zaradi 
česar se koleno vseh, ki smo 
okuženi z “naprednimi” 
zahodnimi strupi, ne bi kar 
tako uklonilo. Bila je mati treh 
otrok, katerim je namenila 
tudi svoje zadnje besede pred 
smrtjo, imela je pa tudi vero, 
zaradi katere se je vsako 
jutro podajala k sveti maši v 
stolnico v Nici, preden je šla v 
službo. Redkost, v umirajoči 
Evropi, na katero je, nas 
spominja Guzzo, “opozoril 
njen največji duhovni virolog, 
Joseph Ratzinger,” ki se 
počasi poslavlja od nas, zato 
nas je njegov tajnik prosil, naj 
ga spremljamo v molitvi. Naš 
sociolog pravi, da si ta žena, 
namreč Simone, ne zasluži 
raznih besed pomilovanja, 
temveč si zasluži besede 
občudovanja, ki pa jih 
zaradi tega, kar je bila, ne 
bo dobila, vsaj v širšem 
evropskem in svetovnem 
kontekstu ne. Zaslužila si 
je, poleg nekih krokodiljih 
solz, le nož atentatorja, 
ki še enkrat več dokazuje, 
kako zmotno in pogubno je 
politično korektno gledanje 
na muslimansko verstvo, ki 
so ga že cerkveni očetje in 
učitelji označili za najbolj 
pokvarjeno krivoverstvo. Gre 
namreč resnično v osnovi za 
krščansko krivoverstvo, kjer 
ni več prave podobe Boga, 
ker je izmaličena. Prav zato je 
Marcello Veneziani opozoril, 
da v teh primerih tisti, ki ubija 
v imenu Boga – tu križarske 
vojne, o katerih se navadno 
ve samo izkrivljeno verzijo 
iz šol in medijev, nimajo 
prav nič! – pravzaprav 
ubije Boga. Naj navedem 
lep odstavek iz njegovega 
odličnega zapisa, ki se zgraža 
nad umorom na svetem 
kraju, kjer ljudje niso molili 
in častili “svojega boga”, 
kakor žal vse prepogosto 
slišimo iz modernih, tudi 
posvečenih, ust, ampak Boga: 
“Ljudje, ki ste jih zaklali v 
katedrali v Nici, niso žalili 
vašega Boga in vaše vere, 
niso se posmehovali ne 
vašemu Bogu ne kateremu 
drugemu. Bili so tam, da bi 
molili Boga, ki so ga spoznali 
v svojem življenju, vse od 
prvega otroštva, Boga, ki 
so ga vselej molili, kakor 
so jih naučili njihovi očetje 
in matere, njihova vera in 
njihovi duhovniki; Boga 
izročila, v katerem so se 
rodili in živeli. Prav kakor 
vi.” Vidimo torej, kako se 
nimamo kaj slepiti, kakor je 
lepo opozoril duhovnik Ariel 
S. Levi Di Gualdo, ki ga lahko 
kdaj vidimo tudi pri novinarju 
Paolu Del Debbiu v studiu, 
da bi bil Bog muslimanov 
“Bog miru in ljubezni”. 
Ponovno, ne govorimo, da bi 
šlo za drugega Boga, ker je 
Bog eden, gre za strašansko 
popačenje podobe Boga, ki je 
oče in ljubezen, vendar pa k 
njemu ne pridemo drugače 
kakor po Sinu – še eno 
dejstvo, ki ga v modernem 
poučevanju katoliške vere 
želijo kar malo potihniti, če 
se mu že ne želijo odpovedati. 
Zato zelo lepo pravi 
Veneziani: “Za verne velja, 
da nas je Bog ustvaril, da smo 
vsi Božji otroci, zato pa nihče 
ne more odločati o življenju 
ali smrti drugega, noben 
smrtnik ne more nadomestiti 
Božje volje ali zahtevati, 
da bi namesto njega, v 
njegovem imenu odločal o 
življenju ali smrti drugih. 
Ni Boga, ki bi bil rezerviran 
za nekatere, partizanski 
Bog; ni en naš Bog, ki bi bil 
boljši od njihovega – Bog 
je od vseh ali od nikogar.” 
In seveda od nekdaj drži, da 
smo, glede na stvarjenje, 
med seboj bratsko povezani 
in imamo istega Očeta, ki je 
tudi gospodar življenja. Tu 
se seveda ne bomo ukvarjali 
z bolj natančno opredelitvijo 
bratske povezanosti, a 
moramo poudariti, kako je ta 
v polnosti šele po Kristusu, 
s Kristusom in v Kristusu, 
vidimo pa, kam pripelje, če 
se Kristusa zavrača, pa niso 
muslimani ne prvi ne zadnji, 
ki to počno, žal pa tistega, 
ki je Logos, zavrača prav 
tista celina, ki ga je nekoč 
v celoti sprejela za svojega, 
vse to pa se potem odraža 
na vsem svetu, ki je s staro 
celino povezan. Sodobni 
človek Zahoda in sveta, ki je 
s tem sodobnim Zahodom 
kakorkoli povezan, se zato 
odpoveduje svoji (zdravi) 
pameti, ker se odpoveduje 
najprej logosu z malo 
začetnico, v končni meri pa 
Logosu z veliko začetnico. 
V tej zaslepljenosti še 
vedno sledi jeziku politične 
korektnosti, ki bi mu 
lahko dodali še religiozno 
korektnost, vendar pa 
lahko rečemo, da je ta žal le 
podzvrst prve. Če se bomo v 
tej miselnosti tako še naprej 
udinjali nareku tistih, ki 
vlečejo niti, zavrgli pa svojo 
istovetnost in svoje izročilo, 
potem se nam ne piše nič 
dobrega. Potrebujemo torej 
prava zdravila, kakršno je 
zdrava pamet, ki predstavlja 
logos z malo začetnico, in 
potrebujemo Kristusa, Logos 
z veliko začetnico, ki je postal 
meso, Bog z nami. Vsa druga 
psevdozdravila, kot je recimo 
politično korektno izražanje, 
ki ločuje med grdimi islamo-
fašisti in drugimi, imajo 
samo placebo efekt za 
propagandiste kulture smrti, 
kakor jo je označil sv. Janez 
Pavel II.
Andrej Vončina 
Kaj nam hoče povedati koronavirus? (27) Primož Krečič
Spoznati dar ozdravitve 
in povedati
Za ozdravitev manjka še nekaj. Jezus ni le iskal 
ženske, ki je ozdravela, hotel jo je srečati in se 
pogovoriti z njo. Evangelist Marko pravi, da je bila 
ta ženska prestrašena, da se je tresla in je v tem 
stanju prišla pred Jezusa. Pred svetimi stvarmi 
se porodi strah, zlasti v stiku z Bogom in njegovo 
močjo. S tem priznamo njegovo veličino in našo 
človeško majhnost. To ni strah, ki je povezan z 
grehom, ampak strah, ki je povezan z Drugim, ki je 
drugačen, presežen in vsemogočen. 
Sveti Duh nam pomaga zdraviti rane in nas 
okrepi, da moremo ponovno sprejeti  svojo krhko 
veličino. Z njegovo pomočjo smo lahko ponovno 
pred Gospodom in sprejmemo bližnje z njihovimi 
napakami. Pomembno se je odpreti izviru 
življenja, ki nas ljubi in obnavlja. Z njegovo bližino 
se čutimo zavarovani in se ne skrivamo, odprti smo 
za izzive in obveznosti.  Seveda  mora biti pri vsem 
tem ohranjena svoboda, nič se ne sme zgoditi na 
silo. 
Ko gremo k zdravniku, mu moramo povedati svoje 
težave, kje nas boli in kaj ni v redu. Podobno je pri 
duhovnem pogovoru in pri spovedi. Grehi, ki se jih 
ne spovemo, nam niso odpuščeni. Jezus je iskal to 
žensko, da bi stopila iz svoje oddaljenosti in se mu 
približala. 
Gre torej za zadnjo in najbolj zrelo fazo ozdravljenja, 
poudarja Rosini. Ozdravljeni bolnik se mora 
spraviti s svojim ozdravljenjem. Če ne poimenuje 
tega z imenom, ne more končati poti ozdravljenja. 
To pomeni, da premaga strah, ki je v njem in ga 
je močno oviral. Ženska je prestrašena prišla pred 
Jezusa in mu povedala, kaj se je zgodilo. 
Jezus želi to osebno zavedanje pri ozdravljenju, 
kar je popolno nasprotje vsake magije in 
nerazumskosti. V življenju moramo živeti z Božjimi 
stvarmi, vendar na zaveden način, in pripovedovati 
o tem. Na tem temelju je nastala tudi liturgija 
Cerkve. 
Ozdravitev se je začela s sporočilom o Jezusu in 
njegovi moči ozdravljenja. To je prišlo na ušesa 
bolni ženski. Pripoved se tudi konča z izpovedjo 
te ženske, ki je spregovorila o svoji ozdravitvi, 
potem ko se je dotaknila Jezusove obleke. 
Govoriti moramo o tem, kar se nam je zgodilo, 
zlasti o mnogih čudežih Božje milosti in ljubezni. 
Človek ima različne izkušnje in spomin, zato mora 
pripovedovati. Izraelci so se tega zavedali in 
govorili o velikih Božjih delih, ki so jih bili deležni v 
zgodovini. 
Spomin rešitve in ozdravitve je živa zgodovina 
osebe, pripoved in obenem pričevanje, ki mu lahko 
prisluhnemo. Pri tem ni treba preverjati resničnosti, 
ker govori samo življenje. Seveda moramo vedeti, 
da nas je Bog rešil in nam pomagal. To spoznanje 
osvoboditve in ozdravljenja se spremeni v držo 
hvaležnosti, ker je čisti dar in veliko presenečenje. 
Umetnost hvaležnosti premaga črnino v srcih in 
nas odpre Svetemu Duhu, ki vedno kaže pot naprej 
in sprejema prihajajočega Gospoda. Še zlasti 
v današnjem času se je pomembno zavesti, da 
rešitev ne pride, ker mora priti, da si jo moremo 
izboriti, ampak je dar. To krepi naše življenje, da 
postane bolj gibčno in veselo, da se ne sklanjamo 
le nase, na svoje težave, nemoči ali uspehe. Ko 
se zgodi ozdravitev ali osvoboditev, je treba to 
povedati in z drugimi proslaviti. 
Po ozdravitvi se tudi poglobi odnos vere, da se 
srečamo z Bogom iz oči v oči in mu vse povemo. 
Pomembno je, da smo ponižni in priznamo Bogu 
prvo pobudo. Ženska, ki je prišla pred Jezusa, se 
je vrgla pred njegove noge. Priznala je Boga kot 
darovalca in bila hvaležna za vse, kar se je zgodilo. 
Če je bila prej njena bolezen povezana s strahom, 
je ozdravljenje prineslo osvoboditev, obujeno 
in obnovljeno življenje. Ženska je mogla zato 
povedati Jezusu vso resnico. Ko se zgodi čudež 
ozdravitve ali izhoda, se pogled spremeni, lepota 
zasije v očeh, pa tudi v drugih osebah in ljudeh, vse 
postane sveže, zanimivo, svobodno, spodbudno. O 
tem je treba govoriti in se zahvaljevati. 
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS 5Kristjani in družba
   
 
 
S 1. STRANI Ob 20-letnici smrti msgr. dr. Franca Močnika
Lep je božji svet, krasen je pogled.
Vse je krog in krog, delo božjih rok!
Sami ste velikokrat trdili, da človek obrača, Bog pa 
obrne. Tudi z vami je Bog 
naredil prav to: zanimanje 
za matematiko in fiziko, ki 
ste ju uspešno doštudirali 
na bolonjski univerzi, 
ste kmalu po doktoratu 
zamenjali s hojo za 
Kristusom. Duhovnik Štefan 
Cigoj Vas je nepričakovano 
vprašal, ali ni morda 
duhovniška pot prav Vaše 
poslanstvo. Vprašanje vas 
je nekoliko zbegalo, a Vam 
odkrilo Božji načrt za Vas. 
Leta 1934, 17. marca, je 
nadškof položil roke na Vašo 
glavo in Vas posvetil. 
Prvo znamenje duhovniške 
službe je za vedno 
odtisnjeno v Črnem 
Vrhu, čeprav je bil čas 
tamkajšnjega bivanja kratek. 
Čakala Vas je Goriška in 
Vrtojba je postala vaša druga 
postojanka. Od tedaj sta 
postala prav Gorica in njen 
okoliš Vaš novi in dokončni 
dom.
Brca čez mejo na 
solkanskem mejnem 
prehodu je bila strašen 
udarec Vašemu dostojanstvu 
in poslanstvu, a za nas, 
Goričane, pravi blagoslov. 
Srečanje s papežem Pijem 
XII. je samo še opogumilo 
vašo duhovniško zavest in 
potem, ko niste več mogli na 
ozemlje goriške apostolske 
administrature, ste svoje 
duhovniško navdušenje 
delili z nami, v goriškem 
mestu.
Ne vem, kako bi se počutili 
danes, ko bi vstopili v 
razred. Matematika in 
fizika sta živa znanost in 
potrebujeta živ odnos, da bi 
ju učitelj predal učencem. 
Danes bi vstopili v razred 
in gledali prazne klopi, 
buljili v puste stene in 
iskali na računalniku (ki ga 
niste nikoli ne posedovali 
ne uporabljali) virtualne 
podobe svojih učencev. 
Tudi si težko predstavljam, 
kako bi danes “krotili” 
našo “mularijo”. Vi ste 
bili sposobni, v stari, 
veliki alojzijeviški stavbi v 
don Boskovi ulici, voditi, 
vzgajati in učiti stotine 
fantov iz naših družin in 
jih pripraviti za življenjske 
odgovornosti. A le nekaj 
sto metrov od Alojzijevišča 
stoji še danes ljubezen 
Vašega duhovniškega 
življenja: cerkev sv. Ivana. 
V njej ste postali leta 1972 
prvi duhovni voditelj novo 
ustanovljene duhovnije sv. 
Ivana in se razdajali kot 
pravi arški župnik. Da ste bili 
podobni sv. Janezu Vianeju, 
potrjuje tudi vaše skromno 
stanovanje, v katerem ste 
živeli zelo preprosto in le 
z najnujnejšim. Veselili ste 
se mnogih otrok, ki ste jih 
pripravili na zakramente, 
mnogih parov, ki ste jih 
blagoslovili na poročni dan, 
ter žalovali s svojci, ko ste 
molili, ob pogrebih, za rajne. 
Če je danes sv. Ivan to in tak, 
kakršen je, je Vaša zasluga.
Nekoliko ste bili v zadregi, 
da ne rečem užaloščeni, ko 
Vas je msgr. Ristič imenoval 
za člana stolnega kapitlja, 
ker ste morali zaradi novega 
poslanstva odložiti breme 
vodstva duhovnije. Da, a 
le uradno! Vse do visoke 
starosti ste bili pljuča 
skupnosti, ki se še vedno 
zbira v Ascolijevi ulici. Biti 
kanonik za Vas ni bila čast, 
ampak spodbuda. Vsak dan 
ste se udeleževali molitve v 
koru in si prizadevali, da bi 
bil naš jezik enakovredno 
prisoten tudi v stolnici. In 
uspelo Vam je. 
Vendar, in to je očitno 
dejstvo, je bila Vaša molitev 
posebno usmerjena v 
prošnjo za nove duhovne 
poklice. V času Vašega 
pastirovanja je duhovnija 
doživela kar nekaj vstopov 
v bogoslovje in kar nekaj 
redovniških zaobljub. 
Trdim, da ni slučaj: po Vaši 
smrti, ko je tu, na zemlji, 
prenehala Vaša molitev, 
je prenehal tudi vstop v 
bogoslovje ali v redovno 
življenje. Je to opozorilo 
za nas, da Vas ne znamo 
posnemati v goreči molitvi?
Mladi, ki so bili vaša največja 
skrb, se danes nadvse 
navdušeno odpravljajo v 
hribe, v Žabnice. Upam, da 
vedo, kaj je koča sv. Jožefa! 
Od Ringerjeve družine ste le 
nekaj let po drugi svetovni 
vojni odkupili majhno 
zemljišče in postavili borno, 
preprosto kočo: brez vode, 
brez ogrevanja …, a naša 
doživetja v njej so bila 
bogatejša od kupov zlata. Ko 
bi si danes, s telesnimi očmi, 
ogledovali prenovljene 
prostore, bi jih skoraj ne 
prepoznali. “Luksus”, ki si 
ga niste nikoli predstavljali 
ne iskali. A “luksus” je, ker 
ste vi zasadili prvo lopato!
Veliko znamenj in darov ste 
pustili za seboj, nam v veliko 
pomoč in korist. Zame, 
osebno, je najlepše darilo 
to, da sem vas spremljal 
v zadnjih nočeh Vašega 
popotovanja na tej strani 
stvarstva in da ste zatisnili 
oči za ta svet 4. novembra 
2000, na god sv. Karla, na 
moj godovni dan. 
Molite za nas, “monšinjor”, 
kakor ste to delali iskreno, 
verno, zaupljivo in goreče na 
zemlji.
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS6 Goriška
Odmeven koncert v stolnici
Izvrsten organist
Dne 13. oktobra 2020 je v goriški stolni 
cerkvi uspešno potekal 
koncert orgelske glasbe, 
ki ga je zbrano občinstvo 
nagradilo z bučnim 
ploskanjem. Tokrat je na 
velike romantične orgle 
igral mladi organist Daniele 
Mecchia. 
Dogodek je potekal v nizu 
Kaiser Karl Festivala, 
čezmejne glasbene 
manifestacije, ki v 
organizaciji Primorskega 
orgelskega društva že pet 
let bogati goriške jeseni z 
dogodki, ki jih oblikujejo 
prvovrstni izvajalci. 
Kljub omejitvam zaradi 
epidemiološke krize 
omenjeno društvo - v 
sodelovanju z Združenjem 
cerkvenih pevskih zborov in 
pod vodstvom umetniškega 
vodje Roberta Squillacija 
- se ni hotelo odpovedati 
koncertom nadarjenih 
glasbenikov. Prepričani so 
namreč, da je pomembno 
ovrednotiti bogato krajevno 
orgelsko dediščino. 
Mecchia, rojen leta 
1998, je po diplomi, ki 
jo je opravil z odliko in 
pohvalo, v tem trenutku 
najmlajši glasbenik, ki se 
izpopolnjuje na dunajski 
Univerza za glasbo in 
upodabljajoče umetnosti 
pod mentorstvom prof. 
P. D. Perettija. Doslej se 
je že izkazal na različnih 
državnih in mednarodnih 
tekmovanjih. Med drugim 
je osvojil drugo mesto na 
mednarodnem tekmovanju 
Franz Schmidt na Dunaju. 
Na koncertu v goriški 
stolnici je poslušalcem 
ponudil očarljiv spored, 
skladbe nemškega in 
francoskega romanticizma, 
s skladbami Schumanna, 
Mendelssohna, Brahmsa, 
Liszta in Francka. Mladi 
glasbenik je pokazal izredno 
muzikalnost, silno energijo, 
obenem pa tudi mehkobo 
dotika. Vse to je očitno 
občutila in cenila publika, 
katere ploskanje je izvajalec 
nagradil z več dodatki. 
DOBERDOB Svečanost ob spomeniku
S 3. STRANI Martina Šolc
Prižgimo luč za mir 2020
Dober vzgojitelj je prilagodljiv, iznajdljiv in zna poslušati ...
V četrtek, 29. oktobra 2020, je v Doberdobu pred 
spomenikom slovenskim 
vojakom na soškem 
bojišču 1915-1917 potekala 
svečanost Prižgimo luč za 
mir 2020 za padle vojake na 
Goriškem. Prisotni so bili 
doberdobski župan Fabio 
Vizintin, generalni konzul RS 
v Trstu Vojko Volk, direktor 
Kulturnega doma v Gorici 
Igor Komel, predsednica 
SKGZ za Goriško Maja Humar 
in pokrajinski tajnik SSO 
Julijan Čavdek.
Po polaganju vencev pred 
spomenikom je spregovoril 
župan, ki je primerjal 
preteklost s sedanjostjo. 
Pred več kot 100 leti je na 
evropskem ozemlju potekal 
spor med vsemi državami, na 
našem ozemlju med Avstro-
Ogrsko in Italijo. Vse države, 
ki so nekoč bile vpletene v 
vojno, danes živijo v sožitju 
in so sklenile prijateljske 
vezi, kar nam mora biti v 
ponos. Kljub vsem sporom, ki 
smo jih doživeli v prejšnjem 
stoletju, tudi takim, ki so se 
zdeli nerešljivi, smo vseeno, 
skoraj vedno, našli rešitev. 
“Podobno se moramo tudi 
sedaj boriti za združeno 
Evropo, kljub težkim 
razmeram /…/ boriti se 
moramo za Evropo, v kateri 
se ne bomo več bali soseda”, 
je izjavil župan. 
Komel se je nato iskreno 
zahvalil vsem, ki so kljub 
epidemiji priredili mirovno 
akcijo prav v Doberdobu, 
in sicer konzulatu RS v 
Trstu, občini Doberdob, 
Kulturnemu domu v Gorici 
in SKGZ-ju ter SSO-ju. 
Navzoče je nato pozdravil 
še generalni konzul Vojko 
Volk, ki je spregovoril o 
možnosti prehajanja meje 
med Slovenijo in Italijo. 
Dejal je, da zaprtja meje še 
ni, obstajajo pa ukrepi, ki 
omejujejo prehajanje meje. 
Tudi drugod v Evropi ali 
zapirajo meje ali omejujejo 
prehajanje meje. Kot je 
zatrdil konzul, je stanje res 
dramatično in zdravje ljudi je 
treba postaviti na prvo mesto. 
SD
Kdaj pa si se začela ukvarjati s 
pisanjem?
V bistvu s svojo diplomsko 
nalogo, ki je leta 2017 izšla v 
knjižni obliki. Knjigi je naslov 
Z učno igro do slovenščine, 
izdajo je omogočila 
Slovenska prosveta iz Trsta v 
sodelovanju s Skladom Libero 
in Zora Polojaz, spremno 
besedo pa je napisala moja 
mentorica, prof. dr. Majda 
Kaučič Baša; ona raziskuje 
slovenski jezik, znotraj tega 
raziskovalnega področja 
pa se posveča predvsem 
obravnavi družbenega 
položaja slovenskega jezika v 
Italiji. To je bil moj prvi knjižni 
podvig, ki je bil nagrajen na 
XVI. Nagradnem natečaju 
za diplomska, magistrska in 
doktorska dela Urada Vlade 
RS za Slovence v zamejstvu in 
po svetu, predstavila pa sem 
ga tudi na dveh mednarodnih 
konferencah.
Lani so mi upravitelji Sklada 
Libero in Zora Polojaz 
ponudili, da bi napisala še 
drugo knjigo, tako da sem 
se ponovno lotila pisanja 
in nastal je pripročnik za 
zgodnje učenje slovenščine 
v vrtcih z naslovom Moj dan 
v vrtcu. Priročnik obsega 
deset tematskih poglavij. Pri 
izbiri tem pa sem izhajala 
iz otrokovega vsakdanjega 
življenja in bivanja v vrtcu. 
To je bilo ogromno delo, 
v priročniku sem zbrala 
več kot 600 besed in nad 
100 osnovnih govornih 
in slovničnih vzorcev. 
Knjiga ima tudi slovnični 
dodatek s sklanjatvenimi in 
spregatvenimi vzorci, ki bodo 
v prvo pomoč vzgojiteljem, 
ter rubriko Živa slovenščina, 
v kateri prof. Kaučič Baša 
obravnava izbrana vprašanja 
o rabi slovenskega jezika v 
zamejstvu. 
Moj cilj je, da se otroci v 
čim krajšem času čim bolje 
naučijo se sporazumevati v 
slovenščini. Vzgojitelj mora 
točno vedeti, kako govoriti 
z otroki, katere besede 
uporabljati, mora vedeti, 
katere cilje želi doseči. Upam, 
da bo priročnik veliko prinesel 
otrokom in tudi vzgojiteljem, 
ki bodo z njegovo pomočjo 
lahko tudi ocenili raven 
jezikovnega znanja otrok. 
Katere lastnosti mora imeti 
po tvojem mnenju dobra 
vzgojiteljica? Še posebno 
taka, ki se ukvarja z zelo 
majhnimi otroki?
Dober vzgojitelj je prilagodljiv, 
iznajdljiv, zna poslušati in 
predvsem sliši svoje otroke, jih 
upošteva, spodbuja, uporablja 
pozitivno komunikacijo, 
uporablja zanimive in 
kakovostne metode 
poučevanja. Ljubiti mora to, 
kar dela, in otroke, s katerimi 
dela, uživati in veseliti se 
mora ob opravljanju svojega 
poklica in se stalno odzivati 
na to, kar se dogaja v učilnici. 
Vloga učiteljice ni samo ta, da 
otrokom “polni glave”, naučiti 
jih mora razmišljanja, njim se 
mora prilagajati in se z njimi 
“zavrteti” v igri in učenju.
Kakšenkrat mi je v svetu 
odraslih prav težko. Veseli me 
biti v družbi otrok, ki so iskreni 
in vedno povedo to, kar mislijo 
in čutijo. Vedno moramo 
otroke poslušati!
O zaprti meji na Prevalu
V pričakovanju na nov čas
“In tako je meja med dvema državama še 
enkrat zaprta.” S to mislijo, 
prežeto s kančkom jeze in 
obenem z vdanostjo, se 
začenja krajše razmišljanje, 
ki nam ga je poslal g. 
Maurizio Qualizza, župnik v 
Koprivnem in Moraru, ki je 
posebno navezan na Marijino 
svetišče na Prevalu in mu 
veliko pomenijo medosebni 
odnosi med Italijani, Furlani 
in Slovenci ob vznožju Brd. 
Jasno, ugotavlja, je epidemija, 
toda zaprtje meje v Brdih 
ima tudi simboličen pomen. 
Ljudje so končno imeli 
občutek, da so bile stare 
delitve mimo, da ne bo več 
železne zavese. Zdaj pa je 
meja spet zaprta. Simbol spet 
najdene edinosti je cerkvica 
Svete Marije Kraljice ljudstev 
na Prevalu. Zdi se, kot da 
bela cerkvica s križem, ki 
stoji nad zvonovi nad fasado 
svetišča, gleda vse briške 
skupnosti. “Ostaja nema v 
pričakovanju tolikih srečanj, 
romanj, čezmejnih križevih 
potov, ki so že tradicionalni 
in zelo pričakovani,” drugih 
praznovanj in kulturnih 
srečanja, ki jih žal ne bo 
prav letos, ob 25. obletnici 
posvetitve. “Ja,” končuje 
svoje misli g. Maurizio, “zdi 
se prav, da tisti križ gleda 
onkraj gričev in ta temni 
čas, ki številne vznemirja, 
v pričakovanju na nov čas, 
na čas vedrine in na novo 
odkritega miru”.
foto Sclauzero
Ob prerani smrti igralca in režiserja
† JOŽETA HROVATA
izreka Prosvetno društvo Štandrež globoko sožalje družini,  
prijateljem in sodelovcem.
Člani dramskega odseka PD Štandrež, s katerimi je uspešno 
sodeloval kot režiser več kot petnajst let, ga bomo ohranili v 
lepem, trajnem in hvaležnem spominu.
Na smeri tujih jezikov in literatur na tržaški univerzi je
TADEJ PAHOR
pod mentorstvom prof. Mirana Košute uspešno zagovarjal 
diplomsko nalogo iz slovenske književnosti o uglasbitvah 
Gregorčičevega pesniškega opusa.
Iz srca mu čestitamo mama, tata, brat Mitja, nono Andrej 
in vsi domači.
(od 6. novembra do 
12. novembra 2020)
Radijska postaja iz Vidma 
oddaja na ultrakratkem valu s 
frekvencami za Goriško 97.5, 
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo 
dolino Bele 98.2 Mhz; za 
Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na 
internetu www.radiospazio103.
it . Slovenske oddaje so na 
sporedu vsak dan od 20.00 do 
21.00. Spored: 
Petek, 6. novembra(v studiu 
Niko Klanjšček): Zvočni zapis: 
posnetki z naših kulturnih 
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 7. novembra 
(vodi Ezio Gosgnach): 
Okno v Benečijo: oddaja 
v benečanskem, terskem, 
rezijanskem in zilljskem 
narečju.
Nedelja, 8. novembra 
ponovitev oddaje Okno v 
Benečijo.
Ponedeljek, 9. novembra 
(v studiu Ilaria Bergnach, Miha 
Kovic in Jakob Leopoli): Radio 
Ve'rite'. 
Torek, 10. novembra (v studiu 
Matjaž Pintar): Utrinki v našem 
prostoru - Glasbena oddaja z 
Matjažem
Sreda, 11. novembra (v studiu 
Danilo Čotar): Samotni pastir: 
Življenje onkraj smrti. - Izbor 
melodij.
Četrtek, 12. novembra (v 
studiu Andrej Bavcon): Četrkov 
večer z glasbo -  Zanimivosti 
obvestila in humor.
RADIOSPAZIO
vrata proti vzhodu
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS 7Goriška
Obvestila 
Kulturni center Lojze Bratuž, 
Združenje cerkvenih pevskih 
zborov in Zveza slovenske 
katoliške prosvete razpisujejo 
17. priznanje Kazimir Humar. 
Predloge je treba oddati 
do 31. decembra 2020 na 
naslov Zveza slovenske 
katoliške prosvete – 34170 
Gorica-Gorizia, Drevored 20. 
septembra 85, s  pripisom 
na ovojnico: “Predlog  za 
priznanje”. 
Kulturni center Lojze Bratuž bo 
v letu 2020 pripravil spominsko 
razstavo ob 120-letnici rojstva 
slovenskega umetnika Toneta 
Kralja. V ta namen vabi 
lastnike, ki bi bili pripravljeni 
dati na razpolago umetniška 
dela za razstavo. Ob tej 
priložnosti bo izdan katalog z 
objavo vseh razstavljenih del. 
Zaniteresirani naj kontaktirajo 
upravo KC Lojze Bratuž, tel. 
+39 0481 531445 - info@
centerbratuz.org
Kmetija KOMJANC Aleš na 
Jazbinah v Števerjanu obvešča 
cenjene stranke, da je začela 
pobirati in predelovati oljke ter 
že prodaja novo extradeviško 
olje.
Da bi lahko skupaj, a obenem 
varno obhajali evharistijo (sv. 
mašo), bo v pastoralni enoti 
Soča/Vipava od 1. novembra 
dalje takole: sobota, 19.00, 
Gabrje; nedelja, 9.00, Gabrje; 
nedelja, 9.45, Štandrež; nedelja, 
10.30, Sovodnje; nedelja, 11.15, 
Štandrež (v italijanskem jeziku); 
nedelja, 18.00, Štandrež. 
Možnosti veliko, prostora 
dovolj, volja pa... osebna, piše 
župnik.
Darovi 
Danilo Čotar daruje 50 evrov 
za misijonarja Pedra Opeko in 
50 evrov za misijonarja Danila 
Lisjaka.
Čestitke 
Dragi Tadej Pahor, ob tvojem 
študijskem uspehu ti iskreno 
čestitamo in se s tabo veselimo 
pevke in pevci MeMlPZ Emil 
Komel. Najbolj seveda tenorji ...
Manifestacija na Travniku 
#živimodšportafjk
#živimodšportafjk (#iovivodisportfvg) – s 
tem sloganom in drugimi 
podobnimi napisi na lepakih 
in transparentih se je 28. 
oktobra v popoldanskih urah 
zbrala kar velika množica na 
Travniku v Gorici; prisotni 
- med katerimi so bili tudi 
trenerji in športniki baleta, 
plavanja, fitnesa in nogometa 
- so manifestirali proti 
ukrepom italijanske vlade 
zaradi zamrznitve skupinskih 
športnih dejavnosti. 
Manifestacije so istočasno 
potekale tudi na glavnih trgih 
v Trstu, Vidmu in Pordenonu.
Dogodek v Gorici je 
organiziral deželni odbor 
Io Vivo Di Sport FVG, z 
ognjevitimi besedami in 
učinkovitim govorom pa 
sta manifestacijo vodili 
koordinatorka dogodka 
Beatrice De Troia in 
profesionalna plesalka, 
koreografinja in učiteljica 
plesa Nika Bagon. 
“Šport je moje življenje. Ples 
je moje življenje. To smo 
mi”. S temi besedami je Nika 
Bagon - tudi v slovenščini - 
jasno izrazila, koliko ji pomeni 
šport, zakaj je pomemben 
zanjo in za otroke. “Šport 
predstavlja fizično in duševno 
zdravje, dobro počutje, 
krepitev imunskega sistema; 
je družbeno koristen, zabava 
in razvedrilo”. Kljub temu 
da so vsa športna društva in 
organizacije sprejeli in vestno 
spoštovali celo vrsto ukrepov 
za zajezitev covida-19 v svojih 
prostorih, kar je terjalo veliko 
stroškov, je italijanska vlada 
pred nekaj dnevi izdala ukrep 
o prekinitvi vseh skupinskih 
športnih dejavnosti, čeprav 
še vedno ni znanstvenega 
dokaza za večjo nevarnost 
okužbe med športnimi 
aktivnostmi.
Mikrofon je nato prevzela 
Beatrice De Troia, ki je 
poudarila, kako je bila z 
zadnjim vladnim ukrepom 
vsem, ki se ukvarjajo z 
vodenjem skupinskih 
športnih dejavnosti, odvzeta 
pravica do dela. Odločba je 
povzročila, da so otroci in 
mladi v naši deželi zaprti 
doma, ko pa bi lahko prosto 
trenirali, saj so okužbe v 
Furlaniji Julijski krajini 
obvladljive.
“Če dežuje v Rimu, ni treba, 
da odpremo dežnike v celi 
Italiji,” je dejal goriški župan 
Rodolfo Ziberna. S tem je 
hotel povedati, da čeprav so 
razmere s koronavirusom 
hude po vsej Italiji, niso 
enako hude povsod: dežela, 
predvsem pa župani 
posameznih občin bi morali 
imeti večjo avtonomijo pri 
določanju ukrepov za omejitev 
okužb z virusom. Župan je 
izjavil, da v teh hudih časih 
moramo čim bolj ohraniti 
zdravo pamet. Spregovoril je 
tudi podžupan in odbornik 
za šport in kulturo Stefano 
Ceretta, ki se je strinjal z vsem 
povedanim in izrazil popolno 
podporo manifestantom ter 
hvaležnost vsem, ki so se 
dogodka udeležili. 
Sledili so posegi nekaterih 
športnih trenerjev iz 
Goriške, ki so delili osebne 
izkušnje lastnih športnih 
društev in povedali, kako 
so se prilagajali vladnim 
ukrepom. Vsi so poudarili, 
da so se izredno izkazali na 
inšpekcijskih pregledih, ki 
so preverjali, ali so športna 
društva v skladu s predpisi, 
a to očitno ni bilo dovolj. 
“Šport ni ključnega pomena 
samo takrat, ko prinaša 
dobiček in uspeh. Šport je 
šola, je družbeno koristen, 
je obveza, priložnost. Tega 
si ni zaslužil,” je izjavila 
predstavnica plavalnega 
društva na Goriškem.
Samuel Devetak
ŠTANDREŽ Vrtec Pika Nogavička
Na obiranju oljk 
Letos koronavirus naokrog nagaja, nam nič drugega 
ne ostaja, kot da po vasi 
na sprehode hodimo in 
se s kmečkimi opravili 
seznanjamo.
V vrtcu Pika Nogavička 
v Štandrežu smo se zato 
odločili, da se bomo prav temu 
tudi posvetili celo šolsko leto. 
Naš glavni projekt smo tako 
v letošnjem letnem učnem 
načrtu poimenovali Letni časi 
v naši vasi, s katerim želimo 
otrokom približati vaško 
kmečko življenje.
Ker je konec oktobra oz. 
začetek novembra čas za 
obiranje oljk, smo se otroci v 
sredo, 21. 10. 2020, dopoldne v 
lepem sončnem vremenu, pod 
vodstvom vzgojiteljic, v dveh 
časovno ločenih skupinicah 
(medvedki in veveričke), 
odpravili na prvi poučni 
sprehod po vasi do domačije 
gospoda Marka Brajnika. Le ta 
je najprej eno in kasneje drugo 
skupino otrok, upoštevajoč 
primerno varnostno razdaljo, 
prijazno sprejel in nam 
pobliže pokazal oljke in njene 
plodove. Že v vrtcu smo si 
pripravili košarico, da bi 
lahko nekaj oljk prinesli tudi 
v vrtec. Razvrstili smo se pri 
drevesu, kjer nam je g. Marko 
pripravil mrežo in zaboj. Tako 
smo vsi skupaj pod krošnjo 
oljke razprli mrežo in plodove 
osmukali z grabljicami in 
ročno. Pazili smo, da so se 
oljke čim manj poškodovale. 
Nekaj plodov, ki so padli na 
mrežo, smo pobrali ter dali v 
košarico in zaboj, vse ostalo 
smo z mreže s skupnimi 
močmi stresli v zaboj. 
Prijazni domačin nam je nato 
obrazložil, kaj pravzaprav iz 
plodov nastane, in tako smo 
spoznali, da iz oljk v oljarni 
naredijo oljčno olje. Nato 
smo imeli priložnost, da vsak 
s svojo žličko tudi poskusi 
sveže hladno stiskano olje, ki 
nam ga je ponudil v majhni 
steklenički že pripravljeno za 
nas. Na koncu smo se prijazno 
zahvalili in mu zaplesali 
ter zapeli pesmico. Tako 
razposajeni, igrivi, zadovoljni 
in novega znanja polni smo 
se vrnili v vrtec na kosilo, saj 
smo bili po dolgem sprehodu 
že pošteno lačni.
 17. priznanje KAZIMIR HUMAR
Kulturni center Lojze Bratuž,  Združenje cerkvenih pevskih 
zborov Gorica in Zveza slovenske katoliške posvete podeljujejo 
priznanje društvom in organizacijam ali posameznikom na osnovi 
utemeljitve predlagateljev in po presoji organizacij, ki priznanje 
podeljujejo. Predloge za priznanje zbira Zveza slovenske katoliške 
prosvete na podlagi javnega razpisa. Priznanje se praviloma 
podeli za ustvarjalne dosežke, za pomemben prispevek k razvoju 
ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, za publicistično delo in za izjemne 
dosežke pri organizacijskem delu na kulturnem področju. Priznanje 
lahko prejmejo tisti, ki delujejo v goriškem prostoru. Predloge za 
priznanje je treba oddati do 31. decembra 2020 na naslov: Zveza 
slovenske katoliške prosvete – 34170 Gorica-Gorizia, Drevored 20. 
septembra 85, s  pripisom na ovojnico: “Predlog  za priznanje”. 
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS8 Kultura
DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (133) Dimitri Tabaj
Izvestje goriške gimnazije iz leta 1879, v katerem najdemo dijaka 
Josipa Pavlico (1861 - 1902). Njegov sošolec (kasneje tudi on 
duhovnik) je bil moj prastric Andrej Tabaj (1862 - 1928).
V Gorici je baron Andrej Winkler imel odlične stike z bratoma 
duhovnikoma dr. Josipom in Andrejem (1866 - 1951, na sliki) 
Pavlico, ustanoviteljema Slovenskega katoliškega delavskega 
društva, ki ga je finančno podpiral, kot je podpiral tudi Šolski dom in 
Slovensko sirotišče ter društvo Skalnica.
Časopis Slovenec 25. aprila 1905 je poročal o smrti grofice Marije 
Pace, rojene baronice Winkler, hčere barona Andreja Winklerja. Njen 
grob se nahaja v Štandrežu.
Andrej Winkler je bil soustanovitelj Slovenske matice in od 1864 
do 1876 njen odbornik, nato pa častni član.
Dr. Josip Pavlica (1861 - 1902)
DRUGI DEL
Andrej Winkler je bil soustanovitelj Slovenske 
matice in od l. 1864 do l. 1876 njen odbornik. 
Opravljal je sodno službo v Gorici, Kanalu, Sežani 
in na Dunaju. Bil je okrajni predstojnik v Krminu, 
okrajni glavar v Tolminu, namestniški svetnik v 
Trstu, od leta 1880 do leta 1892 je bil pa deželni 
predsednik na Kranjskem. Večkrat je bil deželni 
goriški poslanec. Kot goriški odbornik (edini 
Slovenec) je s pomočjo deželnega glavarja, po 
Winklerjevih besedah “nepozabljivega” grofa 
Viljema Paceja (strica Winklerjevega bodočega 
zeta, že omenjenega grofa Antona Paceja) 
pospeševal uporabo slovenščine v dopisovanju in 
uradovanju ter skušal zmanjševati vpliv italijanskih 
nacionalistov.
Leta 1873 je bil izvoljen tudi v državni svet na 
Dunaju, kjer si je kljub vsem težavam še naprej 
prizadeval za slovenski narodni program in 
za izboljšanje gospodarskega položaja naših 
krajev. Leta 1880 je postal deželni predsednik na 
Kranjskem. Takoj je zahteval, da okrajni glavarji 
komunicirajo v slovenščini s slovenskimi župani. 
Pri tem je imel precejšnje težave s funkcionarji, saj 
so mnogi bili zagrizeni Nemci. Postopoma mu je 
uspelo jih zamenjati in namestiti slovenske kadre 
na pomembne položaje, predvsem na glavarstvih, 
sodiščih in v šolskih ustanovah (te so postajale 
vedno bolj slovenske). Pod njegovim mandatom 
sta bili v Ljubljani odprti tudi slovenska obrtna 
šola in samostojna slovenska nižja gimnazija. 
Trgovska in obrtna zbornica sta spet bili v 
rokah Slovencev, tudi župan Ljubljane je spet bil 
Slovenec. Leta 1883 je cesar Franc Jožef obiskal 
Kranjsko in Andreju Winklerju podelil baronstvo 
in red železne krone II. stopnje, Ljubljana pa 
ga je imenovala za častnega meščana. Veliko 
je skrbel za lepoto jezika in pravilno uporabo 
slovenščine v zakonih in uradnih aktih in pri tem 
sodeloval z literarnim zgodovinarjem Franom 
Levcem (1846-1916). Slovenska matica je barona 
Winklerja imenovala za častnega člana. Zaradi 
ostrega nasprotovanja kranjskih Nemcev, ki so 
mu očitali, da jih zatira, mu je zmanjkala večina in 
je moral odstopiti, čeprav je prejel kot priznanje 
veliki križ Francjožefovega reda. Naš narod ga je 
izredno spoštoval, saj si je tudi osebno vztrajno 
prizadeval za boljše gmotne in moralne razmere 
rojakov. V Gorici je na primer imel odlične stike 
z bratoma duhovnikoma Josipom in Andrejem 
Pavlico, ustanoviteljema Slovenskega katoliškega 
delavskega društva, ki ga je finančno podpiral, kot 
je podpiral tudi Šolski dom in Slovensko sirotišče 
ter društvo Skalnica. Slovenec je 24. oktobra 1892 
poročal o “Serenadi” baronu Andreju Winklerju 
oz. o tem, kako so ga Slovenci ljubili: “V soboto 
zvečer točno ob 8. uri zbrala so se v magistratnem 
poslopju vsa narodna društva ljubljanska z meščani 
vred, da prirede deželnemu predsedniku g. baronu 
Winklerju v slovo zastaveničko z bakljado. Proti 9. 
uri odrinejo: ‘Sokol’ z zastavo, ‘Slavec’ z zastavo, 
pevsko društvo ‘Ljubljana’, čitalnica ljubljanska, 
čitalnica šišenska z zastavo, pevci ‘Glasbene 
Matice’, društvo rokodelskih pomočnikov z zastavo, 
slovenski kolesarji in I. kranjsko veteransko društvo 
s prižganimi svečami z magistrata, korakajo po 
Mestnem, Starem trgu in po Bregu na Turjaški trg. 
Pred stanovanjem g. deželnega predsedništva 
zbrala se je bila v tem ogromna množica. Zapeli 
so združeni pevci tri komade, in sicer: ‘Jadransko 
morje’, ‘Danici’ in ‘Avstrija moja’. /…/ zaorili so po 
Turjaškem trgu navdušeni ‘živio’- klici gosp. dež. 
predsedniku v slovo.” 
V dneh, ko zlata jesen obarva naravo v tople 
odtenke barv, je na svojem 
živjenjskem drevesu 
osemdeseti list naštel Edi 
Majaron, ki se je rodil v 
Ljubljani 13. oktobra l. 
1940, v samem primežu 
vojne vihre. Njegovi 
umetniški talenti so se 
najprej izkazali v glasbi. 
Kot mladenič je namreč 
leta 1963 na ljubljanski 
Akademiji za glasbo 
dokončal študij violončela, 
leta 1965 pa je končal 
specializacijo tega godala 
pri prof. Otonu Bajdetu. 
Nadalje se je izpopolnjeval 
pri znanih violončelistih 
Milošu Sadlu in Andreu 
Navarri na Akademiji lepih 
umetnosti v Pragi. Dolgo 
let je plemenitil Simfonični 
orkester RTV Slovenija 
kot prvi violončelist in z 
njim gostoval na različnih 
odrih raznih evropskih 
kulturnih prestolnic. 
Izkazal se je tudi kot avtor 
številnih televizijskih 
glasbenih oddaj, pa tudi 
kot komentator koncertov 
komorne in simfonične 
resne glasbe. Snemal je 
za radijske in televizijske 
programe v Ljubljani, 
Trstu, Zagrebu, Novem 
Sadu, Skopju. V sezoni 
1976/77 je pod njegovim 
vodstvom na RT Slovenija 
nastal televizijski niz 
oddaj Komorna glasba 
skozi stoletja. Majarona kot 
glasbenika smo v zadnjih 
desetletjih prejšnjega 
stoletja spoznali tudi pri nas 
na Goriškem, saj je prišel 
k nam v goste. Zadnja leta 
se njegov violončelo oglaša 
tudi na koru ljubljanske 
stolnice (nečak podpisane 
je ob svoji poroki prav v tej 
ljubljanski cerkvi, l. 2017, 
bil deležen njegove čudovite 
interpretacije nabožnih 
skladb). 
Ediju Majaronu pa se je po 
glasbenih uspehih poklicna 
pot zasukala drugam: 
popolnoma ga je osvojil 
očarljivi svet lutkarstva. 
Lutke so ga omrežile in 
z njimi je dosegel vidne 
uspehe na domačih in tujih 
odrskih deskah. Doslej 
je zrežiral okrog 90 (!) 
predstav v pomembnih 
evropskih lutkovnih 
gledališčih (Sloveniji, 
Srbiji, Bosni in Hercegovini, 
Hrvaški, Poljski, Belorusiji 
in Italiji). Vodil je delavnice 
ter seminarje in predaval 
na različnih izobraževalnih 
ustanovah, med drugim 
na Pedagoški fakulteti v 
Ljubljani, na Umetniški 
akademiji v Osijeku, 
na Zagrebški gledališki 
akademiji, na Univerzi 
v Bariju in na lutkarski 
šoli v Neaplju. Lutkovne 
predstave je zasnoval 
na podlagi antičnih in 
sodobnih besedil od grškega 
komediografa Aristofana 
(okrog 445 - 385 pr. Kr.), do 
Shakespearja (1564-1616) 
in sodobnih slovenskih 
avtorjev Puntarja (1936-
2013), Dekleve (1946), 
Makarovičeve (1939) in 
drugih. Že davnega l. 1954 
je ustanovil svoje prvo 
gledališče, ki se je nekaj 
časa imenovalo Lutkovno 
gledališče Dravlje, leta 1970 
pa se je preimenovalo v 
Lutkovno gledališče Jože 
Pengov. Do leta 1979 je 
Majaron delal kot svobodni 
umetnik, nato pa je bil 
imenovan za umetniškega 
vodja v Lutkovnem 
gledališču Ljubljana (LGL). 
Tu je s svojim umetniškim 
pristopom pronicljivo 
vplival na repertoar. V 
repertoar je vnesel sodobna 
lutkovna besedila in se 
še posebno osredinil na 
slovenske novitete. LGL 
je vodil do leta 1984, ko je 
spet prešel k svobodnim 
umetnikom. Leta 1992 je 
ustanovil svojo, neodvisno 
lutkovno skupino Freyer 
teater Ljubljana.
Med njegove najuspešnejše 
predstave uvrščajo 
Gugalnico Franeta Puntarja, 
Malega princa Antoina de 
Saint-Exuperyja, Sanje 
o govoreči češnji Milana 
Dekleve in Pravljico o carju 
Saltanu A. S. Puškina, za 
katero je leta 1988 prejel 
nagrado Prešernovega 
sklada, pa še Aristofanovo 
Lizistrato.
Številne predstave, ki so 
izšle izpod njegove režijske 
roke in katerim je prispeval 
tudi glasbeno opremo, so se 
udeležile najpomembnejših 
svetovnih lutkovnih 
festivalov in mu navrgle 
mnogo nagrad in priznanj. 
Za TV Slovenija je posnel 
več lutkovnih serij (Prgišče 
priljubljenih pravljic, 
V znamenju dvojčkov, 
Pravljica o carju Saltanu 
…). Zdaj je Edi Majaron 
upokojeni redni profesor 
za lutkarstvo na Pedagoški 
fakulteti v Ljubljani. 
Občasno še zmeraj predava 
kot gostujoči profesor na 
drugih evropskih univerzah. 
Še vedno objavlja članke 
s področja lutkovne 
zgodovine in vloge lutke 
v vzgoji in širi znanje te 
žlahtne “veje” gledališke 
umetnosti. L. 2006 je bil 
deležen Nagrade republike 
Slovenije za življenjsko delo 
na področju pedagogike. 
Za svoje delo je sicer prejel 
kar nekaj domačih - poleg 
omenjene male Prešernove 
nagrade tudi bršljanov 
venec in nagrado Milana 
Klemenčiča za življenjsko 
delo - ter številne 
mednarodne nagrade.
Leta 2017 je izšel slovenski 
prevod njegove knjige Vera 
v lutko. Publikacija vsebuje 
pregled Majaronovega 
opusa in zapiskov 
njegovega dela. Obenem 
pa bralcu odstira pogled 
v lutkovno ustvarjalnost 
20. stoletja, v katero spada 
tudi slovenska lutkovna 
dejavnost.
Po Majaronovem mnenju 
mora dobra lutkovna 
predstava nagovarjati male 
in velike gledalce. Sam je 
sicer namenjal lutkovne 
predstave tudi samo odrasli 
publiki. Z eno izmed teh 
je prišel v goste v goriški 
Katoliški dom oz. Kulturni 
center Lojze Bratuž. 
IK
80 let glasbenika, lutkarja in režiserja Edija Majarona
Še veliko zdravih dni v družbi očarljivih lutk!
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS 9 Kultura
Z odra se je za vedno poslovil najstarejši član igralskega ansambla SNG Nova Gorica 
Jožeta Hrovata bodo hudo pogrešali tudi v štandreškem 
dramskem odseku
Tisti, ki smo igralca Jožeta Hrovata malce  
pobliže poznali, smo vedeli, 
ne da bi sicer, zaradi svoje 
zadržanosti, nikdar govoril o 
svojih težavah, da se že dolgo 
let bori z boleznijo, ki mu je 
počasi, a neizprosno razžirala 
moči in mu na vedrini obraza 
zarisala trpko senco. Nikoli 
pa bi si ne predstavljali, da 
nas bo Jože, ki se nam je tudi 
zaradi skoraj dvajsetletnega 
sodelovanja z dramskim 
odsekom Prosvetnega 
društva zelo priljubil, tako 
nenadoma in nepričakovano 
za vedno zapustil. V 
letošnjem juniju nas je po 
ponovnem odprtju gledališč 
spet navdušil v zadnji 
predstavi lanske okrnjene 
sezone SNG Nova Gorica, Jakiš 
in Pupče, v režiji Yonatana 
Esterkina, v kateri je poosebil 
Starega Harupčeta in ga 
obdal z izjemno natančno 
izdelano tančico komične 
trpkosti in resignacije; še 
posebno poetično in ganljivo 
je izrisal prizor njegove 
smrti. Kdo bi si mislil, da bo 
še njega božja dekla tako 
kmalu odtrgala iz Talijinega 
hrama! Še na polovici 
septembra se je s soigralci 
poklonil Francetu Bevku ob 
130-letnici njegovega rojstva 
in 50-letnici smrti z branjem 
odlomkov iz njegovih del pod 
naslovom Dejanje priznam. Ali 
kriva nisem! Zato je kot strela 
z jasnega 29. oktobra 2020 
med nas udarila žalostna 
novica, da se je gledališki 
in filmski igralec Jože 
Hovat, star šele 65 let, sicer 
najstarejši med zaposlenimi 
igralci, štiri desetletja zvesti 
član Slovenskega narodnega 
gledališča Nova Gorica, 
za zmeraj poslovil od tega 
sveta. Iz rodnega Kočevja na 
Dolenjskem, kjer se je rodil 7. 
marca 1955, je na Primorsko, 
v novogoriško gledališče, 
tedanje Primorsko dramsko 
gledališče, ki je še domovalo v 
legendarni solkanski dvorani, 
prišel kot mlad igralec takoj 
po opravljenem študiju 
na ljubljanski Akademiji 
za gledališče, radio, film 
in televizijo na povabilo 
tedanjega umetniškega 
vodje Janeza Povšeta; 
direktor gledališča pa je 
bil Sergij Pelhan. V več kot 
100 uprizoritvah je Hrovat 
pronicljivo izoblikoval 
najrazličnejše posrečene 
in natančno dodelane like. 
V nekaterih predstavah jih 
je upodobil celo več. Sam 
je najraje imel komedijo in 
nenavadne, drugačne like, 
tudi hendikepirane, take, kot 
nastopajo npr. v komediji Ni 
tako slabo kot zgleda. To je 
sam zaupal dramaturginji 
Martini Mrhar v intervjuju, 
ki je bil objavljen ob njegovi 
40-letnici ustvarjalnega dela 
v novogoriškem gledališču v 
gledališkem listu, izdanem 
ob premieri imenitne, zelo 
dognane predstave Baron 
Münchausen (2019) Grigorija 
Grigorina v domiselni 
režiji Yulie Roschina. V 
njej je z duhovito, malce 
ironično koketnostjo odigral 
nečimrnega, načičkanega 
Vojvodo in osvojil gledalce 
ne samo z nadrobno 
dodelanostjo igre, ampak tudi 
s svojim lepo izoblikovanim 
glasom ob odlično odpetem 
songu. 
Gledališki svet ga je privlačil 
že kot osnovnošolca, ko je z 
mamo zahajal na predstave, 
ki so prišle gostovat v 
Kočevje. Njegov prvi nastop 
v vlogi recitatorja Prevertove 
pesmi pa sega v gimnazijska 
leta. Osnove gledališke 
umetnosti, “dramske 
igre, bazične tehnike, ki 
je danes žal pri mladih 
igralcih ne zaznamo več”, 
tako je menil, se je izučil pri 
režiserju Miranu Herzogu. Na 
akademiji so mu žlahtnost 
gledališkega obzorja poleg 
Herzoga razpirali profesorji 
Rudi Kosmač (umetniška 
beseda), Ana Mlakar (tehnika 
govora), Lojzka Žerdin (gib), 
Janko Moder (slovenščina) 
in Mile Korun (režija). Vsa 
ta znana gledališka imena 
so v mladem študentu 
vtisnila neizbrisen pečat in 
ga izoblikovala v celovito 
igralsko osebo, tako da 
mu ni bilo težko oživljati 
neštevilne like, ki jih je igral 
pod režijskim vodstvom 
znanih režiserjev, Dušana 
Jovanovića, Mileta Koruna, 
Vita Tauferja, Janusza Kice, 
Dušana Mlakarja in drugih. 
Prav Mlakar je bil še posebno 
pomemben zanj, pa tudi za 
njegove kolege soigralce, 
Bineta Matoha, Miro Lampe 
Vujičić, ki je žal tudi že 
pokojna, pa Janeza Starino, 
s katerimi je velikokrat 
nastopal. Pri omenjenih 
režiserjih je cenil predvsem 
dejstvo, da so prišli na vaje 
dobro pripravljeni; v mislih 
so že imeli jasno in točno 
zasnovano predstavo in 
niso do premiere oklevali in 
premlevali, kako bi izpeljali 
celoto, kot se to, po njegovih 
besedah, večkrat dogaja 
režiserjem mlajše generacije. 
Njegove posrečene, izrazite 
kreacije so plemenitile 
komorno igro Dva, v kateri 
je odigral kar enajst vlog (!), 
veliko “lepljenko” Medtem 
(2005), ki je bila nagrajena 
kot najboljša predstava na 
Borštnikovem srečanju, 
Ljudožerce (Srčni fant,1987) 
Rdeče nosove (Brodin, 1986), 
pa predstave Mesec dni na 
kmetih (1982), Cyrano de 
Bergerac (1988), Krst pri Savici 
(1994), Ljubezen dobrega 
moža (1995), Tistega lepega 
dne (2000), Kobilice ali moj 
oče igra loto (2006), pa še 
Ondina (2016), Macbeth 
(2018). To je seveda le 
majhen izbor uprizoritev, 
v katerih je igral. Za svoje 
igralske dosežke je prejel 
tudi nagrade in priznanja. 
Tako mu je priznanje za 
dramsko igro Združenje 
dramskih umetnikov podelilo 
za vlogi Jerneja v Vorancu 
(1989) in Guya Jonesa v 
Razglašenem zboru (1991), 
žlahtni komedijant je postal 
za vlogo v skupini rokodelcev 
v Shakespearovem delu 
Sen kresne noči na Dnevih 
komedije v Celju l. 2003. Med 
njegove odlične igralske 
stvaritve uvrščajo like v 
predstavah Dolgega dne 
potovanje v noč (Edmund 
Tyrone,1984), Ta nori dan 
(Figaro, 1987), Glengarry 
Glen Ross (Dave Moss, 2001), 
Neskončni šteti dnevi (Ata, 
2009), Stari ko zemlja, kakšnih 
petinštirideset (Monroe, 2012) 
in že omenjenih Ni tako slabo, 
kot zgleda (Gerald Allsop in 
George Hill, 1998), Baron 
Münchhausen (Vojvoda) in 
Jakiš in Pupče (Stari Harupče).
Jože Hrovat se je izkazal 
tudi na filmskem platnu. 
Igral je celo v ameriškem 
celovečercu Železni križec, 
nemškem televizijskem 
filmu Belo in črno kot dnevi 
in noči, pa v slovenskih 
filmih, televizijskih filmih 
in nadaljevankah, Bele trave, 
To so gadi, Prva šolska naloga, 
Draga moja Iza, Dražgoška 
bitka, Nasvidenje v naslednji 
vojni, Dediščina, Rodna letina, 
P. S. – Prstan, Primož Trubar, 
Rudolf Maister, Očeta Vincenca 
smrt, Heretik, Sladke sanje.  
/ dalje
Iva Koršič
Po Nebeški poti - Peš od Ogleja do Svetih Višarij (14) Nace  Novak
Požvižgavanje v kraljestvu lovcev
„Should I stay or should I go?“ (Ali naj ostanem, 
ali naj grem?) je bila dilema naslednjega jutra in v 
glavi sem kar slišal ta evergreen refren pankerjev 
The Clash. Ni deževalo, pa čeprav me je „Il Meteo“ 
prepričeval, da dežuje. In na nebu ni bilo zloveščih 
oblakov. Na hitro se je bilo treba odločiti. In sklenil 
sem, da spokam in grem.
„Saj se lahko obrnem in vrnem nazaj, če se vreme 
totalno sfiži,“ sem se prepričeval, pa čeprav sem 
vedel, da bo, enkrat na poti, to zelo težko, če že ne 
nemogoče, saj je, ko si na večdnevnem pohodu, 
škoda vsakega koraka stran s poti, kaj šele nazaj po 
že prehojeni trasi. Ker sem pričakoval dež, sem si 
čez kratke hlače oblekel dolge vodoodporne, zgoraj 
pa čez puli dežno pelerino. V njen žep sem dal tri 
energijske tablice, da se mi med potjo, kje sredi 
ničesar, ne bi bilo treba slačiti in segati v nahrbtnik 
po „gorivo“.
Ključ sem pustil, kjer sva bila dogovorjena z 
oskrbnico Normo, se v mislih njej in objektu 
socialnega centra, ki me je čez noč varoval pred 
mrazom in dežjem, zahvalil za streho nad glavo in 
se odpravil navkreber. Nedelja je bila in kraj je še 
spal, zato vse dokler nisem prišel na samo, nisem 
uporabljal pohodniških palic, saj bi lahko njihovo 
glasno štorkljanje ob asfalt katerega od domačinov 
vrglo pokonci. Čeprav precej odročen, se mi je zdel 
Masarolis zjutraj, ko sem ga zapuščal, kar velik in lep 
kraj. Prejšnji dan sem bil ob prihodu preveč utrujen, 
da bi razmišljal o tem, potem se pa tudi nisem 
več premaknil iz skupnostnega centra. Oznake so 
me vodile do bližnjega Tamorisa, kjer sem zgrešil 
pravo pot in se kakšnega pol kilometra vzpenjal po 
napačni. Čudno se mi je zdelo, ker ni bilo nikjer več 
nobene modre ribice, niti modre puščice, zato sem 
se ustavil, preveril GPS sledi in ugotovil, da bo treba 
nazaj in zaviti na stezo takoj na koncu kraja, ki se 
mi je, ko sem šel mimo, zdela preveč zaraščena in 
neugledna, da bi lahko po njej potekal CC, pa je.  
Prava pot je bila kar divja, še zadnji pogledi na 
Furlansko nižino pa nepozabni, še posebej zaradi  
posrečene kombinacije z bujno zelenim okvirjem na 
spodnjem delu te slike. Razrit teren ob robu steze in 
odtisi parkljev v blatu – to mi je sporočalo, da hodim 
po območju, gosto poseljenem z divjim prašičem. 
Ker je bilo še zgodaj in spokojno, sem si začel kar 
malo požvižgavati, da ne bi naletel na trop z mladiči 
ali samca kapitalca. Ko sem zaslišal strele lovcev na 
nedeljski jagi, pa sem začel še glasneje žvižgati.
Prvi lovec, ki sem ga srečal ob zaključku vzpenjanja, 
je bil kot s kakšne stare, že malo zbledele črno-
bele fotografije. Stal je samozavestno, z eno nogo 
pokrčeno, višje v bregu, z drugo, stegnjeno, nekoliko 
nižje doli. Puška položena čez zgornje stegno, 
pod nosom košati brki, nad očmi seveda klobuk. 
Izžareval je zdravje in veselje, zadovoljstvo nad 
tem, da je nedelja, da je sam oziroma s kolegi, ki jih 
trenutno sicer ni bilo opaziti, v gozdu, ne pa doma 
pri tečni babi in glasnih nebodijihtreba otrocih. 
Izmenjala sva nekaj besed, kajpak o vremenu, o 
čem pa bi se lahko mimoidoči pohodnik z lovcem 
na nedeljski jagi pod vse bolj zloveščim nebom, 
na katerem so se debelili vedno temnejši oblaki, 
pogovarjal. Potem pa sva po moško pokimala drug 
drugemu v slovo. Mene je odneslo naprej, on pa je, 
kot da čaka na samega zlatoroga, še naprej poziral 
vrh grebena, od koder se je odpiral zame še zadnji 
pogled dol v Furlansko nižino, v drugo smer pa že v 
drugačen svet, v še bolj na gosto poraščeno dolino 
reke Nadiže oziroma v predalpski svet.
Pri naslednjem jagerju, ki sem ga srečal že med 
izgubljanjem nadmorske višine, kakšnih pet, 
deset minut kasneje, takoj za enim od ovinkov, se 
je požvižgavanje, tako se mi je vsaj zdelo, zares 
obrestovalo. Še dolgo sem se namreč spraševal, 
kako bi odreagiral nekoliko ostareli pripadnik zelene 
bratovščine, recimo mu Giulio, z očali, katerih 
stekelca so bila kot dno pivske flaše, če bi se 
naenkrat tiho prikazal izza ovinka. Prav možno je, 
da bi me v tisti nedeljski lovski vročici, želji po trofeji 
in kasnejšem bahanju pred mlajšimi kolegi, ki bi 
jim z ulovom dokazal, da še ni za penzijo, da je še 
vedno „car“, zamenjal za divjega prašiča, jelena, ali 
kaj podobnega in me počil, uplenil, pa bi bilo konec 
mojega camina, in še česa 
drugega.
Vrh grebena je bil okoliš še 
podoben Koradi in bližnji 
okolici nad Goriškimi Brdi, 
med spustom, ki je kar 
trajal in trajal, pa so se 
podobnosti z domačimi 
kraji končale. Svet, po 
katerem sem hodil, je vse bolj spominjal na Zgornje 
Posočje, ki ga imam tudi zelo rad, a se tam vseeno 
ne počutim več tako doma. Dolgo sem se spuščal 
skozi hosto, po gozdni cesti, ko se je podlaga 
zravnala, pa se je kmalu spremenila tudi njena 
sestava. Spet asfalt. Ne dolgo zatem sem ob cesti 
srečal še dva lovca, ki sta ravno malicala. Tam 
zraven je bilo parkiranih še nekaj avtomobilov, pa 
pasji lajež in cel kup strelov je bilo slišati naokrog v 
boškalji. Nedaleč stran. In sem pomislil na uboge 
živali, na to, v kako svinjsko podrejenem položaju so.
„Vsako nedeljo jih gonijo, v Italiji, pri nas, povsod. S 
kakšno pravico? Za špas, hobi, 'pašatempo', zaradi 
tradicije? Giulioti in taka klapa, ki brez očal niti 
ne vidijo. Nekateri komaj hodijo, a so oboroženi. 
S puško v roki tudi srečanje z medvedom ni tako 
travmatično, kot če imaš v rokah le pohodniške 
palice, a ne?“ mi ni šlo dol. Z leti sem svoje nekdaj 
zelo odklonilno stališče do lovcev sicer precej 
spremenil, še vedno pa verjamem in to bom 
zagovarjal pred komer koli in povsod, da mora 
biti lovec, kot ohranjevalec ravnovesja v naravi, 
„fit“, da mora biti vzdržljiv in močan in trezen. Iz 
spoštovanja do živali. Zato so mi podobe vampastih, 
podbradkastih, vijoličnoličnih ali kako drugače 
degeneriranih zelencev, ki se že navsezgodaj pred 
jago opogumljajo s šnopcem, bedne in obsojanja 
vredne.
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS10 Tržaška
Radijski oder ne miruje 
Nov bralni roman Draga Jančarja
In ljubezen tudi
V svojih letnih produkcijah namenja Radijski 
oder, ki bo v naslednjem 
letu praznoval 75-letnico 
neprekinjenega delovanja, 
bralnemu romanu veliko 
pozornost. Gre za posebno 
obliko radijske in celo 
televizijske oddaje, ki 
v integralni ali skoraj 
integralni verziji posreduje 
in interpretira umetniško 
besedo posameznega avtorja 
in njegovega literarnega dela. 
Gre torej za poklon umetniški 
besedi, ki je izpiljena, 
pretanjena, dovršena in ki 
ima tudi v današnjem času 
visoko sporočilno vrednost. 
V decembru 2019 je Radijski 
oder realiziral nov bralni 
roman v 30 nadaljevanjih, v 
eter pa bo na valovih Radia 
Trst A stekel vsak dan od 
srede, 4. novembra 2020, 
dalje, od ponedeljka do petka, 
po krajših poročilih ob 17.00. 
Izbira je tokrat padla na 
Draga Jančarja in na njegovo 
delo In ljubezen tudi, ki je, 
tako kot njegov prejšnji 
roman To noč sem jo videl, 
pri bralcih in pri strokovni 
kritiki doživel izjemen uspeh. 
Naslov romana, ki si ga 
je Jančar izposodil pri 
Byronovem pesniškem 
verzu, bi lahko bil za bralca 
in poslušalca nekoliko 
zavajajoč – In ljubezen 
tudi. Je torej ljubezen trajni 
del nas samih in našega 
življenja, ali brez ljubezni ne 
gre, mar brez nje človekova 
eksistenca ni mogoča? 
Nas avtor vabi v tako smer 
razmišljanja? Odgovor ni 
pritrdilen. V času svetovne 
vojne vihre, koncentracijskih 
taborišč, bratomorne vojne 
v domovini, ki jo doživljajo 
osrednji protagonisti, še tako 
močna, trdna in zavezujoča 
ljubezen lahko samo propade. 
Druge možnosti nima. V 
takem svetu ni prostora 
zanjo. Vojna in krutost nasilja 
protagonistom zgodbe 
iskrene ljubezenske sle ne 
dopuščata, še več, oni se 
ljubezni utrudijo, ne zmorejo 
je več, in poleg ljubezni se 
v vojni utrudi njihov duh. 
Z njim bodo izgubili svoj 
življenjski kompas. To se bo 
zgodilo Tinetu, mlademu 
profesorju geodezije, 
poznejšemu partizanu, 
Sonji, študentki medicine, 
njegovi mladostni ljubezni, 
ki prav kot ženska v vojni 
plača izjemno hudo ceno, 
pa Ludwigu Mischkolnigu 
-  Ludeku, Slovencu, ki zaradi 
lastne oblastiželjnosti izbere 
sodelovanje z okupatorjem 
in ob koncu romana to izbiro 
plača z življenjem. Moška 
protagonista se skušata 
v svojih dejanjih ubraniti 
nasilju zla, a postaneta - 
v krvavo norem vrtincu 
družbenega nasilja - tudi 
sama kruta nasilneža. Oba 
sta, v različnih obdobjih 
svojega življenja, hkrati 
žrtev nasilja in tudi sama 
kruta nasilneža. Ženska 
protagonistka, Sonja, je 
edina, ki v svojih izbirah ne 
zapade nasilju in krutosti 
dejanj, a bo kljub temu 
plačala visok davek, saj 
bo njena cena za življenje 
neizmerna.
Dramaturško priredbo 
romana in režijo vseh 
nadaljevanj je podpisala Maja 
Lapornik. Naslovno vlogo 
pripovedovalca romana je 
prevzel igralec Jure Kopušar, 
ob njem so posamezne like 
oblikovali Tomaž Susič kot 
Tine, Nadia Roncelli kot 
Sonja, Andrej Pisani kot 
Ludwig Mischkolnig, Franko 
Žerjal kot komandant Vasja, 
Nikolaj Pintar kot partizan 
Borben, Julija Berdon 
kot Katica Modrinjak. V 
posameznih nadaljevanjih 
nastopajo še člani Radijskega 
odra Maruška Guštin, Marko 
Manin, Manica Maver, 
Mitja Petaros, Marjetica 
Puntar, Peter Raseni, Danjel 
Simonettig in Lučka Susič. 
Posebno mesto ima v tej 
radijski realizaciji glasba, 
zdaj kot intimistična 
spremljevalka posameznih 
razmišljanj, drugič kot 
borbeni akord vihravega 
dogajanja: izbral jo je tonski 
mojster Samuel Simonovič, 
ki je poskrbel tudi za ton in 
montažo vseh nadaljevanj. 
Blišč Jančarjevega dela je 
njegova izjemna umetniška 
govorica. Ob njej tudi jasna 
in neposredna avtorjeva 
izpoved. 
Praznično ob sv. birmi in prvem sv. obhajilu
Praznična jesen letos v cerkvi Svete Trojice na Katinari, 
kitajski gripi navkljub. Ob spoštovanju varnostnih ukrepov, 
mask in medosebne oddaljenosti sta Elizabeta in Sara 
prejeli zakrament svete birme, Carlo in Jakob pa prvo sveto 
obhajilo. Obe nedelji je po daljšem času na koru lahko nastopil 
okrepljen cerkveni pevski zbor z nekaterimi člani lonjerskega 
zbora Tončka Čok z dirigentoma Oskarjem Kocijančičem in 
Manuelom Purgerjem. Sicer v maskah in v razdalji. Vzdušje je 
bilo tako prijetno toplo in praznično, pa čeprav ni bilo mogoče 
pripraviti običajnega druženja na čast slavljencev.
Tako birmo kot prvo obhajilo je v slovenščini podelil domači 
župnik msgr. Giorgio Carnelos, kanonik pri svetem Justu, kjer 
je tudi četrt stoletja župnikoval. Zelo se je navezal na našo 
skupnost in stalno spodbuja tako ohranitev navad in  druženja 
slovenskega občestva kot tudi slovensko petje, kateremu se 
rad pridruži tudi med maševanjem v slovensčini. 
MO
VINCENCIJEVA KONFERENCA Občni zbor
Njeno poslanstvo ostaja nespremenjeno!
V sredo, 21. oktobra, so člani Vincencijeve 
konference imeli občni zbor, 
ki je letos potekal v strogem 
upoštevanju varnostnih 
predpisov. Kot nam je 
povedala predsednica Ivica 
Švab, je bilo na dnevnem 
redu pereče vprašanje 
reforme tretjega sektorja in 
spremembe statuta. Statut 
je zastarel in je potreben 
sprememb tudi zato, da bi se 
prilagodil zahtevam današnjih 
časov. Kot nam je še povedala 
predsednica, se v raznih 
Vincencijevih konferencah 
pojavljajo različne 
problematike in potrebe, 
saj so realnosti različne. V 
velikih mestih so konference 
zelo bogate in imajo veliko 
prenove v vodilnih mestih 
odbora, predvsem kar se tiče 
predsedniškega mesta, ki je 
pomembno. Pri nas se nihče 
ne poteguje zanj. 
Na občnem zboru so si sledila 
posamezna poročila. Prebrali 
so poročilo o delovanju v  letu 
2019, ki je bilo kar bogato in 
pestro. 
Od januarja dalje je 
Vincencijeva konferenca vsak 
mesec organizirala mašo 
v domu ITIS, ki je potekala 
v slovenskem jeziku. V 
aprilu in decembru je bila 
praznična (velikonočna in 
božična) maša, z organistom 
in petjem zbora; bogoslužje 
se je sklenilo z druženjem. 
V mesecu februarju je ob 
svetovnem dnevu bolnikov 
Vincencijeva konferenca 
imela mašo pri Sv. Jakobu 
in sodelovala pri Prešernovi 
proslavi Rojanskega 
Marijinega doma. V  marcu 
se je predsednica udeležila 
občnega zbora federacije 
Vincencijeve konference v 
Rimu, v velikonočnem času pa 
sta potekali predvelikonočna 
duhovna obnova in že 
tradicionalna pomoč pri 
pripravi oljčnih vejic za oljčno 
nedeljo (pri slovenski maši 
pri Novem sv. Antonu in 
posameznih župnijah). Junija 
je odbor organiziral avtobusni 
izlet v Vipavsko dolino za 
člane in prijatelje, avgusta 
ob Velikem šmarnu pa 
romanje starejših in bolnikov 
na Repentabor, z mašo in 
druženjem pod lipami. Konec 
septembra se je začelo novo 
delovno leto, kot vedno na 
dan sv. Vincencija. Po maši pri 
Sv. Jakobu je bilo na sporedu 
predavanje s slovenskim 
operaterjem pri tržaški 
karitas, Edwinom Bukavcem. 
Oktobra so potekala srečanja 
z župnjiskimi konferencami, 
decembra pa predbožična 
maša in druženje v ITIS-u, ko 
so bili prisotni tudi slovenski 
skavtje. 
Tudi župnijske konference so 
na občnem zboru poročale o 
lokalnem delovanju. 
Podpore odbora in župnijskih 
konferenc je koristilo 21 
posameznikov oz. družin. 
Deset družin je koristilo 
pomoč za podporni pouk 
otrok oz. udeležbo v poletnih 
središčih. Denarni prispevek 
je koristilo še 29 učencev oz. 
dijakov treh šol za obšolske 
dejavnosti.
Na občnem zboru sta 
poročilom sledili predstavitev 
finančnih dokumentov oz. 
bilance ter njena soglasna 
odobritev.
Občni zbor je le formalnost, 
a med člani Vincencijeve 
konference se vname vedno 
živahna in zanimiva razprava 
o nadaljnjem delovanju, 
pobudah in poslanstvu.   
Člani so sklenili, da bodo 
nadaljevali uspešne 
in dragocene pobude, 
namenjene starejšim, saj je to 
področje, ki je večkrat prezrto, 
zanemarjeno in je zato prava 
pot za tako organizacijo. 
Seveda bodo nadaljevali deliti 
finančno pomoč starejšim 
in družinam v stiski. Pred 
nami so kočljivi časi, ki jih 
zaznamuje pandemija, in 
je zato delovanje še bolj 
zapleteno, predvsem ni 
mogoče prirejati pobude 
v domovih za ostarele in 
oskrbovance obiskovati. Delo 
Vincencijeve konference pa se 
ne bo ustavilo. Člani so stalno 
v stikih in si skušajo zamisliti 
alternativne dejavnosti, ki bi 
bile koristne v teh časih. Kljub 
posebnemu letu so družine 
dobile pomoč, starejši tudi. 
Vincencijeva konferenca se je 
pač prilagodila razmeram, do 
marca je letošnje delovanje 
steklo, potem se je za nekaj 
mesecev ustavilo in zopet 
pričelo v poletnem času. Nova 
sezona se je tudi letos začela 
z mašo in predavanjem na 
dan sv. Vincencija in nazadnje 
je članom uspelo speljati še 
občni zbor. Zdaj smo zopet 
v  kriznem stanju in bo 
treba nekoliko potrpeti in 
se prilagoditi, nam je dejala 
predsednica Ivica Švab. Glede 
prihodnosti nam je razkrila, 
da je zaskrbljena, predvsem 
kar se tiče delovanja 
posameznih župnijskih 
konferenc in generacijske 
prenove. Župnijske 
konference bi morale biti 
srce delovanja, večkrat se pa 
zgodi, da je glavni odbor (ki 
bi moral le koordinirati) tudi 
glavni akter. Včasih so bile 
župnijske konference zelo 
močne in številne, včasih 
jih je bilo 15, zdaj pa 6, če 
štejemo tudi podružnico 
v Gorici oz. goriške člane. 
Časi so se spremenili, a pri 
Vincencijevi konferenci 
upajo, da se bosta zanimanje 
in čut za dobrodelnost 
zopet povečala in da jim bo 
uspelo pridobiti nove moči 
in medgeneracijsko prenovo. 
“Ne moremo skrivati, da smo 
malo zaskrbljeni, imamo pa 
veliko upanje, da se bo naše 
dobrodelno delo nadaljevalo, saj 
res verjamemo v to, kar delamo, 
in v svoje poslanstvo,” nam je 
še povedala predsednica. Pri 
konferenci vedno pozivajo 
k pridobitvi novih moči. Ni 
treba biti vedno na razpolago 
in vedno pomagati, tudi 
občasna pomoč je dragocena. 
Člani Vincencijeve konference 
bodo prav gotovo veseli in 
hvaležni za vsako pomoč, 
obenem pa bodo  pomagali 
pri ohranitvi in aktivnem 
obstoju organizacije, ki je za 
starejše, družine v stiski in 
na splošno na dobrodelnem 
področju naredila in še 
opravlja dragoceno delo oz. 
poslanstvo. 
MČ
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS 11Tržaška
POGOVOR Demi Vattovaz, kapetanka C lige Zaleta
“Pomembno je, da smo vsi kot velika 
ekipa, tudi izven igrišča!”
Današnja situacija je precej huda in 
negotova, tudi na športnem 
področju. Pri vsaki panogi 
veljajo določeni predpisi 
in zato nastane veliko 
nesporazumov. Društva se 
morajo držati danih določil, 
da lahko nadaljujejo športno 
dejavnost. V prejšnjih dneh je 
italijanska odbojkarska zveza 
sporočila, katere kategorije 
lahko nadaljujejo vadbo, 
katere pa ne. Pogovorila sem 
se s kapetanko odbojkarske 
ženske ekipe Zaleta, ki igra v 
prvenstvu C lige.
Demi, predstavi se nam!
Ime mi je Demi Vattovaz, 
imam 23 let in živim v 
Križu. Dokončala sem 
triletni univerzitetni študij 
biotehnologije v Trstu in 
zdaj končujem še dvoletni 
univerzitetni študij okoljske 
biologije v Vidmu. V prostem 
času igram odbojko pri 
Zaletu.
Koliko časa igraš pri 
slovenskem društvu? V 
kateri ekipi igraš?
Odbojko sem začela igrati pri 
društvu Kontovel, ko sem 
bila stara 7 let. Nadaljevala 
sem pri matičnem društvu, 
dokler ni nastal projekt Zalet, 
ki združuje vsa slovenska 
društva. Že šest let  sem 
članica prve ekipe, ki igra v 
C ligi. 
Letos se je ekipa C lige skoraj 
popolnoma spremenila 
oziroma prenovila. Kako 
poteka vadba?
Res je, zelo smo pomladili 
ekipo, tudi ker je večina 
starejših igralk končala 
odbojkarsko kariero. Veliko 
treniramo, da lahko čim bolj 
izboljšamo igro in tehniko in 
predvsem, da se ujamemo z 
novimi igralkami. Prvenstvo 
C lige je težko, naporno, a 
trudimo se, da bomo čim 
bolje izpeljale vsako tekmo. 
Kako je bilo z odbojko 
oziroma s prvenstvom, ko je 
izbruhnila epidemija? 
Prejšnjo sezono smo končale  
žalostno, ker smo morale 
iz dneva v dan prekiniti vso 
dejavnost. Med pandemijo 
sem veliko trenirala doma, 
da bi obdržala kondicijo in 
formo. 
Poleti pa ste lahko trenirale?
Junija smo končno lahko 
začele treninge, seveda ob 
spoštovanju vseh pravil. 
Veliko smo delale predvsem 
avgusta, da bi se čim bolje 
pripravile na novo sezono.
Kako pa je zdaj, ko imamo 
nova navodila? 
Po novih predpisih lahko 
igrajo samo višje lige in 
mladinska prvenstva. Na 
srečo mi lahko še treniramo, 
a ne vemo, ali in kdaj se 
bo sploh začelo prvenstvo. 
Igrale smo dve tekmi za 
pokrajinski pokal, toda zdaj 
je vse prekinjeno. Odločili so, 
da je bolje in manj tvegano, 
če samo treniramo.
Kako potekajo treningi? 
Treningi potekajo še precej 
normalno. Seveda je obvezno 
razkuževanje žog, rok in 
ob koncu vadbe celotne 
telovadnice. Skušamo se 
čim bolj strogo držati pravil, 
tako da lahko nadaljujemo 
dejavnost brez nobenih 
težav.
Kako misliš, da se bo 
nadaljevalo prvenstvo 
oziroma dejavnost?
Pred nekaj dnevi je prišlo 
uradno sporočilo, da se 
naše prvenstvo začne šele 
8. januarja 2021. Upajmo, da 
se bo situacija v naslednjih 
mesecih izboljšala, tako da 
bomo lahko začeli brez težav 
in zapletov. 
Misliš, da boste lahko ve kot 
C liga in drugi, ki igrajo v 
višjih ligah, nadaljevali brez 
večjih težav?
Mislim, da bo dejavnost 
težavna za vse. V A ligi na 
primer skoraj vsak teden 
odpovejo kakšno tekmo 
zaradi okužbe, tako da po 
mojem mnenju nima niti 
smisla začeti prvenstva na 
tak način. Zdaj je predvsem 
pomembno to, da mislimo 
na zdravje. Bolje je, da 
poskrbimo za preprečitev 
širjenja okužb. Ko se bo 
situacija malce umirila, bomo 
lahko mislili na začetek 
prvenstva. Vsekakor je dobro, 
da vsaj lahko treniramo, ker 
je šport zelo potreben za 
naše telesno in predvsem 
psihološko zdravje. 
Ali je po tvojem mnenju 
prav, da nekatere kategorije 
nadaljujejo dejavnost, druge 
pa ne? 
Ne, se ne strinjam s to 
odločitvijo, predvsem ker 
mladi potrebujejo šport, 
telesno aktivnost, pa tudi 
druženje s soigralci in 
prijatelji. Šport ni samo 
fizična zadeva, ampak dosti 
več.
Misliš, da je prav prekiniti 
športno dejavnost zaradi 
omejevanja širitve virusa? 
Mislim, da mora zdaj vsak od 
nas pomisliti tudi na druge 
in ne samo nase. Seveda je 
šport pomemben za vse, toda 
bolje je, da se vsa prvenstva 
ustavijo zdaj, tako da se 
bomo lahko v prihodnje vsi 
skupaj spet lahko zabavali.
Kakšne pa bodo posledice 
prekinitve dejavnosti? Kako 
bodo reagirali zlasti otroci?
Športna dejavnost, predvsem 
za otroke, ni samo fizično 
delo in treniranje, ampak 
dosti več. Naučijo se biti v 
ekipi, spoštovati trenerja, 
soigralce; pri tem se seveda 
tudi zabavajo. Mislim, da je 
največja prednost za otroke 
ta, da se igrajo in da v tem 
duhu tudi trenirajo.
Kako pa bi lahko po tvojem 
mnenju uskladili šport s 
preprečevanjem širjenja 
koronavirusa?
Pomembno je, da spoštujemo 
predpise. Vsi moramo 
razumeti, da je treba 
pravila vedno spoštovati, 
tudi v športu. Mislim pa, 
da je to tudi priložnost, da 
premislimo način športnega 
delovanja in uvajanja 
tehnoloških sredstev v 
športno okolje. 
Kaj po tvojem čaka 
športnike oziroma tudi vas 
kot ekipo v prihodnosti?
Moramo biti potrpežljivi in 
pripravljeni na nov začetek. 
Gotovo se bo vse spremenilo; 
težko se bo povrniti v 
normalnost. Toda zdaj je 
najpomembnejše spoštovati 
določila. Vsak od nas mora 
kaj žrtvovati, da se prebijemo 
skozi ta težavni čas.
Bi rada še kaj povedala? 
Upam, da se bodo v 
naslednjih mesecih razmere 
izboljšale in da se bomo 
lahko vrnili v vsakdanje 
življenje. To je seveda vse 
odvisno od nas in našega 
obnašanja. Zdaj moramo 
biti vsi kot velika ekipa, tudi 
izven športnega igrišča.
Anastazija Pertot
Obvestila
Vodstvo SSG, ob upoštevanju 
novega vladnega odloka z dne 
25. oktobra 2020, obvešča, da 
je začasno moralo zamrzniti 
uprizoritev vseh predstav.
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel:
Za slovenske misijonarje: Na 
Misijonsko nedeljo so verniki pri 
Novem sv. Antonu nabrali 270€. 
za s. Fani Znidaršič - Botswana 
Č.M. 50€. za  p. Jožeta Mlinariča 
– Ruanda Č.M. 50€. Darove lahko 
nakažete tudi na: ZADRUŽNE 
KRAŠKE BANKE IBAN: IT22 L089 
2802 2010 2000 0086 948 Codice 
Bic: CCTSIT2TXXX, Misijonski 
krožek Rojan - Via Cordaroli 29, 
34135 Trst
Za rojansko glasilo Med nami 
daruje Ivica Švab 10 €.
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je danes opozoril direktorja deželne 
družbe za ceste FVG Strade inž. Sandra Didonè, da na je novem krožišču 
v Sesljanu zmanjkal smerokaz, ki se je nanašal na Spomenik štirim 
bazoviškim junakom. Za tablo, ki je imela vsa predvidena dovoljena, je 
svojčas poskrbelo Koordinacijsko združenje kraških vasi, ki si je tudi 
prevzelo vse stroške za njeno postavitev. Slednje je tudi prvo opozorilo 
pristojna podjetja, da je konec meseca julija, ko je bilo gradbišče 
zaključeno, izpadel omenjeni smerokaz, medtem ko so ostali znaki 
turističnega in kulturnega značaja bili že ponovno na svojem mestu. 
Gabrovec je v svojem pismu med drugim spomnil, da je bil bazoviški 
spomenik vključen med kraje, ki sta jih s posebnim obiskom počastila 
predsednika Sergio Mattarella in Borut Pahor. Ker po treh mesecih 
omenjenega smerokaza še vedno ni na svojem mestu, deželni svetnik 
SSk sprašuje za razloge za nastalo pomanjkljivost, ki bi se lahko 
nemudoma rešila. Dopis je svetnik Slovenske skupnosti poslal tudi 
predsedniku dežele Massimilianu Fedrigi, pristojnemu odborniku 
Grazianu Pizzimentiju in županji Danieli Pallotta. O zadevi je Gabrovec, 
v svojstvu občinskega svetnika Devina Nabrežine, govoril tudi na seji 
občinskega sveta. Na isti seji je Gabrovec županjo Pallotta opozoril 
tudi na napačno zapisano ime Vižovelj, saj je vasi po novem izpadla…
strešica.
Gabrovec o izginulem smerokazu za 
Spomenik štirim bazoviškim junakom 
Prejeli smo 
Mladi so prikrajšani za izkušnje odraščanja
Premišljujem in razmišljam o zadnjem 
odloku predsednika vlade 
Conteja v zvezi z zajezitvijo 
širjenja virusa covid-19, kot 
ga vsi skrajšano imenujemo. 
V tem odloku me zanima 
ne le športna dejavnost, 
ampak vse, kar je povezano 
z našo mladino. Šolski pouk 
je okrnjen za 75 %, v šolske 
prostore bodo torej dijaki 
zahajali kvečjemu enkrat 
tedensko. Ali je to rešitev za 
zajezitev virusa? 
Vse nas zanima najprej 
zdravje, to je nedvomno in 
pravilno. Zato bi enostavno 
in pravilno odgovoril, da je to 
res prava rešitev. 
V ponedeljek, 26. oktobra, 
sem v vsedržavnem dnevniku 
prebral članek z naslovom 
Brez prijateljev, športa in prvih 
poljubov je virus pobral pol 
mladostništva (izvirni naslov: 
Senza amici, sport e primi baci, 
l'adolescenza dimezzata dal 
virus). V njem se novinarka in 
razni strokovnjaki (pedagog, 
psihiater, zdravnik, psiholog 
in šolniki) sprašujejo in 
razlagajo, za kaj je in še bo 
prikrajšana naša mladina. 
Poleg šole gre predvsem za 
druženje. 
Vem in vemo, da sta v tem 
trenutku edino zdravilo 
za zajezitev virusa fizična 
oddaljenost in nošenje mask. 
A to še ne pomeni zapiranje 
med domače štiri zidove. 
Ob prvem viharnem valu 
virusa v pomladnih mesecih 
so nas svarili pred drugim 
valom v jesenskem delu leta, 
ki ga ravnokar doživljamo. 
“Treba se je pripraviti in 
predčasno ukrepati”, to so 
bile besede naših vodilnih 
krogov, tako na državni kot 
krajevni ravni. V poletnih 
mesecih je bila glasna in čez 
celo stran napisana izjava, 
tako pristojne ministrice 
kot krajevnih odgovornih za 
šolstvo, “šolskih poslopij ne 
bomo zaprli”. Kaj pa zdaj? 
Pojavijo se prvi problemi in 
takoj nastopi zaprtje šolskih 
učilnic. Ne vseh, seveda, 
a le višjih, ker je tu tudi 
problem javnega prevoza. 
Kdo je tu najbolj prizadet? 
Prav doraščajoča mladina. 
Prav tisti segment, ki najbolj 
potrebuje stika z vrstniki in 
prijatelji. In to zgolj zato, ker 
se pojavlja problem javnega 
prevoza. A ni bilo dovolj časa, 
da bi se pristojni za javne 
prevoze organizirali tako, da 
ne bi bili mladi prikrajšani? 
Nisem zadolžen za te 
odgovore, a lahko predlagam 
osebne misli in ideje. 
Vsi vemo, kdaj je največja 
gneča na avtobusih. Ni 
treba, da smo strokovnjaki 
ali inženirji. Zadostuje, 
da v jutranjih urah in ob 
končanem pouku dodamo 
nekaj avtobusnih prevozov: 
s tem bi znižali število 
potnikov na posameznem 
avtobusu. Mislim, da tu ni 
govora o višji matematiki, 
o algoritmih, enačbah in 
logaritmih, tu gre le za golo 
seštevanje. Ta varianta je 
gotovo dražja. A ni bolje 
potrositi nekaj našega 
denarja kot zadati hud 
udarec našim mladim? 
Vsi ravnatelji in šolniki 
so v tem prvem mesecu 
izjavili, da so učne ure pod 
nadzorom. Prihod in odhod 
študentov je pod strogim 
nadzorom. Učenje poteka 
pod strogimi varnostnimi 
ukrepi. Vsi so si edini, 
da ni nobenega tveganja 
z obiskovanjem šolskih 
učilnic. Zato je problem le 
prevoz. Osnovne in srednje 
šole nadaljujejo učenje v 
prisotnosti. Toda pri naših 
najmlajših je prevoz v 
skrbi staršev ali kvečjemu 
šolabusov, kjer so sedeži 
strogo označeni in je število 
zelo omejeno.
Vsi se spominjamo svojih 
mladih let, čeprav nismo več 
rosno mladi. Poleg šolskih 
učbenikov je bila naša skrb 
druženje. V višješolskem 
obdobju smo spoznali 
prve ljubezni, a tudi prva 
razočaranja. Vse to pa nam je 
pomagalo pri naši rasti. Teh 
skritih tegob in zadoščenj 
svojega srca nismo zaupali 
svojim mamam oz. očetom, 
ampak le najboljšemu 
prijatelju oziroma prijateljici. 
Zdaj, poleg zapiranja šolskih 
prostorov, jim zapiramo 
dostop do glasbe, kulture, 
petja in ne nazadnje tudi do 
športa. Torej do vseh tistih 
dejavnosti, pri katerih imajo 
stike s prijatelji in vrstniki. 
Ostanejo jim le domači 
krog, pametni telefon in 
računalnik.
Virus jim je pobral in pretrgal 
prvi poljub, mi pa vse ostalo.
Pavel Vidoni
Naložite si Immuni.
Majhno dejanje
za veliko državo.
Skenirajte QR-kodo 
in takoj prenesite
aplikacijo
brezplačna telefonska
številka
od ponedeljka do nedelje 
med 7. in 22. uro
Immuni je aplikacija, ki lahko pripomore k zajezitvi
in preprečevanju širjenja koronavirusa.
Kako deluje? Če je uporabnik pozitiven, aplikacija ob
spoštovanju zasebnosti posameznika obvesti druge
uporabnike, ki so bili z njim v stiku, in s tem pretrga
verigo okužb. Za podrobnejše informacije obiščite spletno
stran immuni.italia.it ali pišite na elektronski naslov
cittadini@immuni.italia.it.
V sodelovanju s
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS 13Slovenija
Poziv k strpnosti in sodelovanju
V boju zoper virus covid-19 naj sodelujejo 
tudi tisti, ki vanj ne verjamejo!
Predsednik slovenske države Borut Pahor in Komisija 
Pravičnost in mir pri Slovenski 
škofovski konferenci pozivata 
k strpnosti, sodelovanju in 
solidarnosti, a politika se ne 
odziva!
V Sloveniji se na vseh področjih 
oziroma tako imenovanih 
sistemih našega obstoja in 
življenja dogajajo stvari, ki 
jih hkrati doživljamo. Najbolj 
smo zaskrbljeni in prestrašeni 
zaradi novega koronavirusa 
in okužb, ki jih povzroča. 
Prizadeti in zmedeni pa smo 
tudi zaradi tega, ker se je sesul 
življenjski slog, ki smo ga 
poznali, obvladovali in po njem 
živeli. V Sloveniji so razmere 
dodatno zapletene tudi zato, 
ker je del politike ravnodušen 
do virusa covid-19, uperjen 
pa je zoper obstoječo vlado 
oziroma oblast.
Vlada je v naporih za osamitev 
virusa podaljšala veljavnost 
vseh že prej sprejetih 
najpomembnejših ukrepov. 
Počitnice osnovnošolskih 
otrok so podaljšane za en 
teden, izobraževanje v 
srednjih, višjih in visokih šolah 
pa bo potekalo na daljavo, 
kar omogočata tehnologija in 
splet. Še vedno je prepovedano 
gibanje v nočnem času, in 
sicer od 21. do 6. ure. Vladni 
predstavniki naročajo, naj 
ljudje spoštujejo in izvajajo 
ukrepe in priporočila glede 
virusa, “ker ga sicer ne bo 
mogoče osamiti, kaj šele 
premagati”. Posebno so 
pomembne obrazne zaščitne 
maske, iz katerih so se 
nekatera javna občila, tudi 
RTV Slovenija in POP TV, do 
nedavnega celo norčevala.
V boju zoper covid-19 naj 
sodelujejo vsi v državi, tudi 
vsak posameznik. O tem 
govorci pristojnih služb 
občasno že bolj prosijo, kot 
pa naročajo. Pomenljiva sta 
misel in prošnja predsednika 
Slovenije Boruta Pahorja, ki je 
25. oktobra, na dan suverenosti 
slovenske države, dejal: 
“Znašli smo se v položaju, ko 
smo spet življenjsko odvisni od 
političnega in vsenarodnega 
sodelovanja. Pozivam vse 
politične in narodne sile k 
strnjenosti za premagovanje 
sedanje zdravstvene krize 
in pozivam k iskrenemu in 
tvornemu sodelovanju med 
vlado in opozicijo. To je zdaj 
življenjska nuja. Sodelovanje 
bo blagodejno vplivalo na 
splošno vzdušje v državi. 
Prevladala bo solidarnost.”
Skoraj dramatično, vsekakor 
pa iskreno, prepričljivo in 
globoko doživeto učinkujeta 
mnenje in stališče dr. 
Aleša Rozmana, direktorja 
Univerzitetne klinike za 
pljučne bolezni in alergijo, 
Golnik. Sam je tudi član vladne 
svetovalne skupine glede 
novega koronavirusa. Poudarja 
in prosi: “Zdravstveni delavci 
se ne bomo predali, do konca 
bomo stali ob strani bolnikom, 
ne bomo dopustili, da ljudje 
stojijo pred bolnišnicami. Toda 
državljani, prosim, pomagajte 
nam. Spoštujte in uresničujte 
ukrepe proti virusu. Tudi tisti, 
ki v covid-19 ne verjamete. 
Prosim, verjemite! Ljudje 
umirajo.”
Predsednik Slovenske 
škofovske konference, 
ljubljanski nadškof metropolit 
Stanislav Zore, pa je v daljšem 
pogovoru za slovenski 
katoliški tednik Družina dejal 
tudi naslednje: “Po mojem 
mnenju trenutno potrebujemo 
najprej iskreno zdravo 
spoznanje, da smo ranljivi. 
Drugo, prav tako pomembno 
spoznanje pa je, da nismo 
nemočni. Bog nam je podaril 
razum, da lahko uporabimo 
vsa razpoložljiva sredstva, 
da virusu ne omogočamo 
nadaljnjega širjenja. Obenem 
pa iščemo zdravila, ki mu 
bodo odvzela moč. Kristjani 
pa imamo še eno razsežnost. 
Naslanjamo se na Boga. 
Optimizem nam dajejo resna 
prizadevanja strokovnjakov, 
da bi zajezili širjenje okužb. 
Daje ga prizadevanje vlade, ki 
odgovorno deluje in sprejema 
različne ukrepe, da bi čim večje 
število državljanov obvarovala 
pred zdravstvenimi, socialnimi 
in gospodarskimi posledicami 
krize. Upanje nam dajejo tudi 
zdravstveni delavci, ki se 
dobesedno razdajajo za zdravje 
obolelih!”
Opozicijske stranke se na 
opozorila glede stanja in 
nevarnosti virusa niso 
odzvale in jasno opredelile, 
saj skoraj izključno delujejo 
zoper sedanjo vlado in 
koalicijo. Dr. Jože P. Damijan, 
ki se je kar sam razglasil za 
mandatarja zamišljene nove 
vlade, tako imenovanega 
ustavnega loka, se je zlagal 
in osmešil z naslednjo izjavo: 
“Treba je ukrepati zdaj in 
takoj, če želimo preprečiti 
zdrs Republike Slovenije 
in demokracije na pot brez 
vrnitve.”
Zoper vlado se je obregnila 
tudi skupina dvaindvajsetih 
urednikov slovenskih medijev, 
ki trdijo, da vlada nanje izvaja 
pritiske, jih izsiljuje in na druge 
načine ovira njihovo delovanje. 
V posebni peticiji so zapisali, 
“da pod pritiski ne bodo 
klonili”. Poznavalci zatrjujejo, 
da gre za poskus ponovitve 
enake peticije, ki sta jo leta 
2007, v času Janševe vlade, 
napisala časnikarja Blaž Zgaga 
in Matej Šurc. Toda zgodilo 
se je, da je sočasno s peticijo 
urednikov 22 medijev, ki trdijo, 
da vlada nanje izvaja pritiske 
in izsiljevanja, pred katerimi 
ne bodo klonili, bila objavljena 
tudi izjava Komisije Pravičnost 
in mir pri Slovenski škofovski 
konferenci. Podpisal jo je 
predsednik Komisije nadškof 
dr. Anton Stres. V dokumentu 
so obravnavani tudi vprašanja 
in teme, ki zanikajo trditve 
omenjenih dvaindvajsetih 
urednikov slovenskih 
medijev. V Izjavi so zapisali, 
da ima življenje prednost pred 
ideologijo in bojem za oblast. 
Zaskrbljeni opažamo, da del 
slovenske opozicijske politike 
veliko več truda in naporov 
vlaga v to, kako bi se znova 
dokopal do oblasti, kakor pa 
da bi sodeloval pri reševanju 
zdravja in življenja državljanov. 
Podobno zaskrbljenost 
povzroča popustljiv ali celo 
podpihovalski odnos do 
tako imenovanih petkovih 
protestov na kolesih. Ti protesti 
bi hitro postali zanemarljivi, 
če jim ne bi dajala potuho 
prevladujoča javna glasila z 
RTV Slovenija na čelu. Ta iz 
javne, se pravi nepristranske 
ustanove, postaja vse bolj 
ideološka in izključujoča 
do dela prebivalstva. 
Skrbno ustvarja politično 
manipulativni lažni vtis, da 
omenjeni petkovi protesti 
na kolesih izražajo voljo 
velikega števila državljanov 
in državljank Slovenije. 
Zaskrbljenost povzroča 
tudi neodzivnost javnega 
mnenja na pojave ščuvanja 
k nasilju in groženj s smrtjo 
političnim nasprotnikom. 
Zdaj grozijo s smrtjo prof. dr. 
Vasku Simonitiju, ministru za 
kulturo, in Miru Petku, ki je 
bil že enkrat žrtev brutalnega 
napada, ki se je skoraj končal s 
smrtjo. 
Kot zanimivost, ki je uporabna 
in koristna, navajam, da vladni 
klicni center z informacijami 
o novem koronavirusu deluje 
tudi za klice oziroma vprašanja 
iz tujine. Za te klice je treba 
uporabiti telefonsko številko 
+386 1 478 7550.
Marijan Drobež
Iz Prešernovega gledališča Kranj žalostno sporočajo, 
da osrednjega dela festivala 
50. Tedna slovenske drame 
ne bo. Z velikim veseljem in 
zanosom so v prejšnjem 
letu pripravljali jubilejni 
Teden slovenske drame. 
Takrat seveda niso vedeli, 
kaj vsega bo to nesrečno 
leto 2020 navrglo tudi 
gledališki umetnosti.
Zaradi poslabšanja 
epidemiološke situacije v 
Sloveniji, zaradi sprejetih 
ukrepov in priporočil Vlade 
RS je Prešernovo gledališče 
Kranj kot organizator festivala 
Teden slovenske drame 
v soglasju s Strokovnim 
svetom in Svetom zavoda ter 
v soglasju z Ministrstvom 
za kulturo in Mestno občino 
Kranj sprejelo odločitev, da 
osrednjega dela jubilejnega 
50. Tedna slovenske drame ne 
bodo izvedli.
50. Teden slovenske drame 
bi moral najprej potekati 
med 27. marcem in 6. 
aprilom 2020. Prav pred 
odprtjem je vse zaustavila 
epidemija koronavirusa. 
Po koncu spomladanskega 
vala epidemije so v PG 
Kranj določili nov termin: 
festival naj bi potekal od 
7. do 15. novembra 2020. 
Zaradi sedanje zelo slabe 
epidemiološke slike pa so 
morali sprejeti odločitev, 
da tekmovalnega in 
spremljevalnega programa 
letošnjega festivala ne 
izvedejo.
Kljub epidemiji pa so v 
sklopu jubilejnega festivala 
uresničili marsikateri načrt. 
Eden izmed teh je pregledna 
razstava “Dogodek je tu, 
dogodek imate v mestu!” 
– 50 let festivala Teden 
slovenske drame. Za javnost 
so jo odprli konec maja na 
gradu Khiselstein. Nastajala 
je vse leto v sodelovanju 
Prešernovega gledališča 
Kranj, Gorenjskega muzeja, 
Slovenskega gledališkega 
inštituta in Radia Slovenija – 
Programa Ars. Slovesno so jo 
odprli na poletno muzejsko 
noč 20. junija z uprizoritvijo 
Monologov s kavča, ki so 
nadomestili vsakoletno 
delavnico dramskega pisanja. 
Prešernovo gledališče Kranj 
je med karanteno povabilo 
osem dramatikov – Simono 
Hamer, Simono Semenič, 
Roka Vilčnika - rokgreja, Varjo 
Hrvatin, Kim Komljanec, 
Petra Rezmana, Nejca 
Gazvodo in Tjašo Mislej –, da 
so napisali kratke monologe, 
ki so jih pod režijskim 
vodstvom Luke Marcena in 
Maše Pelko “na domačem 
kavču” posneli igralci PG 
Kranj. Posnetke so predvajali 
po spletu, ob odprtju 
razstave pa so jih igralci prvič 
uprizorili v živo na odru. 
Poleg te osrednje razstave 
na gradu Khiselstein so bile 
na ogled še tri – Grumovi 
nagrajenci na/v Ulični galeriji 
“Na mestu” pred Mestno 
knjižnico Kranj, v knjižnici pa 
razstava Prešernovo gledališče 
Kranj na Tednu slovenske 
drame in razstava Petdeseti 
Teden slovenske drame pred 
Prešernovim gledališčem.
Podelili so tudi dve 
najpomembnejši festivalski 
nagradi. Nagrada Slavka 
Gruma je razveselila Tjašo 
Mislej za dramo Naše skladišče. 
Njeno besedilo so v PG Kranj 
krstno uprizorili v septembru 
v režiji Mateje Kokol. Nagrado 
za mlado dramatičarko pa 
je prejela Varja Hrvatin za 
besedilo Vse se je začelo z 
golažem iz zajčkov.
Prešernovo gledališče 
Kranj je v sklopu festivala 
pripravilo tudi tri kataloge 
– jubilejnega, preglednega 
in redni festivalski katalog. 
Namesto vsakoletnega dneva 
nominirancev, na katerem 
z bralnimi uprizoritvami 
in pogovori z avtorji 
predstavljajo za Grumovo 
nagrado nominirana besedila, 
pripravljajo zdaj pogovore 
z njihovimi avtorji. Te bodo 
posneli in jih objavili na 
spletnih portalih.
Letos seveda ne bo podelitev 
nagrad za predstave in njihove 
ustvarjalce, Šeligove nagrade 
za najboljšo predstavo 
festivala po izboru žirije, 
nagrade občinstva, dveh 
igralskih nagrad in posebne 
nagrade po izboru žirije. 
Zadnje tri bi letos podelili 
prvič.
Organizatorji festivala upajo, 
da se bo epidemija kmalu 
umirila in da bodo gledališča 
lahko znova odprla svoja 
vrata za obiskovalce in da 
bodo konec marca 2021 lahko 
izvedli 51. Teden slovenske 
drame, katerega selektor je 
mlad dramaturg, scenarist in 
kritik Rok Andres.
IK
Tudi to je odnesla pandemija koronavirusa!
Osrednji del festivala 50. Teden slovenske drame je odpovedan
Ljubljana / Razstava v Narodni galeriji 
Tizian, Tintoretto, Rubens in drugi mojstri
 iz praške Pinakoteke
V ljubljanski Narodni galeriji so 30. septembra odprli razstavo 
Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 
umetnin iz zbirke, ki temelji na zbiralni vnemi cesarja Rudolfa 
II. Do 3. januarja 2021 si bo mogoče ogledati dela velikih 
slikarskih imen Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Rubensa, 
zgodnjih nizozemskih mojstrov ter drugih avtorjev.
Galerija slik Praškega gradu sodi med redke primere 
umetniških zbirk v Evropi, ki nepretrgano obstajajo že vrsto 
stoletij vse do danes. Nekateri predmeti iz zbirke cesarja 
Rudolfa II. so sicer danes deli drugih zbirk, tudi zasebnih.
Izbor del, ki ustreza prostorskim razmeram Narodne galerije, 
zajema najboljša dela in kaže tudi ustrezen prerez likovne 
zbirke Rudolfa II., so naredili lani v Pragi. Dela, ki so v zasebni 
lasti, so v Ljubljani predstavljena z reprodukcijami, saj se je 
lastnik zaradi covida-19 odločil, da ne bo potoval.
Razporeditev so zasnovali deloma kronološko, deloma so 
umetnine združene po slikarskih šolah - italijanska in nemška 
šola, nizozemska dela. V osrčju prostora pa so zbrane 
umetnine, ki so bile Rudolfu II. najljubše.
Rudolf II. Habsburški (1552-1612), ogrski in češki kralj ter 
od leta 1576 cesar Svetega rimskega cesarstva nemške 
narodnosti, je veljal za strastnega zbiratelja. Svojo rezidenco 
je preselil z Dunaja v Prago. V njegovi galeriji je bilo približno 
3000 slik, v t. i. kabinetu umetnin pa je med drugim oblikoval 
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS14 Aktualno
Kako naj drugi preživi, če ga s svojim ravnanjem 
sam ogrožam. Zato se moja 
svoboda konča tam, kjer z 
njo ogrožam drugega. Praksa 
s starostniki v teh zahtevnih 
razmerah kaže na žalostno 
protislovje: pogosto svojci, 
ki najmanj poznajo svoje 
sorodnike, najbolj vztrajajo, 
da se jih priključi na aparate 
in muči do smrti, čeprav 
ni razlogov, da bi jim telo 
razpadalo na obroke.
V ozadju vsega je torej 
naš odnos do življenja in 
smrti. Človekova svoboda 
se uresničuje na meji med 
rojstvom in smrtjo. Na to 
nas opozarjata praznika 
Vseh svetih in dan spomina 
na rajne. Zavedanje, da smo 
v Božjih, ne v svojih rokah,  
nas varuje samovoljnosti 
in bolj odpira za vživljanje 
v druge. Deliti življenje z 
drugimi gradi občestvo 
(svetih). Danes je to še 
bolj potrebno, da bi lahko 
vzajemno premagovali 
probleme covida-19 in vse 
druge zaplete med nami. Iz 
upanja, da življenjski križi 
in preizkušnje niso zadnja 
beseda našega življenja, 
raste zavest presežne 
nebeške skupnosti svetih, 
ki gredo naproti Bogu. 
Zavest oziroma vera, da 
s(m)o v Božjih rokah, olajša 
sodelovanje med nami.   
Še ena anomalija (odklon) 
nas pesti. Po eni strani 
želimo življenje in uživanje 
podaljšati, stopnjevati in 
izžeti do neskončnosti, 
po drugi pa življenje 
uničujemo v začetkih 
in skušamo predčasno 
preprečiti z evtanazijo, ki 
jo dolgoročno načrtujejo 
naši sosedje Avstrijci 
in se širi tudi po svetu.  
Medicinski etik, ki je leta 
2001 sooblikoval nizozemski 
zakon o evtanaziji, danes 
opozarja Avstrijce, naj ga 
ne uzakonijo. S paliativno 
oskrbo bi se dalo ljudem 
znosno in bolj človeško 
lajšati trpljenje in človeško 
umirati. Lahko grabimo 
življenje, a odteka nam 
skozi prste. Zavedanje, da je 
človeško življenje v Božjih 
rokah, nas tudi v teh časih 
lahko naredi bolj občutljive 
za trpljenje drugega 
in lajšanja njegovega 
umiranja in spodbuja k 
pripravljenosti, da se vsak 
omeji zato, da bi tudi drugi 
živel in preživel. To ni le 
naloga medicinskih delavcev 
ali  odgovornih v politiki, pač 
pa odgovornost nas vseh, saj 
je vzajemno delovanje pogoj 
za bolj človeško družbo 
in posledično življenje 
in umiranje človeka. Ne 
pozabimo, da so ustvarjalci 
raja na zemlji najbolj 
okrutno izključevali in 
uničevali ljudi. Človeštvo,  
hvala Bogu, nima le krutih 
izkušenj Stalina, Hitlerja, 
Eichmanna, Mengeleja, 
Maa,  Tita, Mačka in 
drugih, pač pa tudi Kolbeja, 
Izidorja Završnika, matere 
Terezije in drugih med 
nami, ki so dali in še dajejo 
življenje za preživetje in 
dostojno smrt drugih. 
Krepimo in ohranjajmo to 
upanje posebno v teh dneh 
in lajšajmo stiske drug 
drugemu, da bomo tudi 
sami lahko živeli in umirali v 
dostojni človeški družbi.
S 1. strani
Življenje in smrt
Larch
Larch je cvetna esenca samozavesti. Potrebuje 
jo, kdor je sramežljiv, kdor takoj zardi, kdor se 
oblači v črno, da ne bi bil v središču pozornosti, 
kdor si ne upa nič vprašati, ker ga je sram. Ta 
esenca je odlična za otroke in jim tudi zelo hitro 
pomaga (5 kapljic pod jezik vsak večer pred 
spanjem, ko imajo že umite zobe). Oseba, ki nima 
samozavesti, se takoj vda, sploh ne poizkusi 
nobene stvari, ker si misli, da ji ne bo uspelo, da ni 
dovolj sposobna, zato se noče izpostavljati. 
S pomočjo cvetne esence Larch take osebe 
pridobijo samozavest, pogum, moč, ki jo 
imajo skrite v sebi. Začutijo moč in nenadoma 
odgovorijo, se postavijo zase, si drznejo. Od 
tega prvega odziva se rodi volja po raziskovanju, 
ustvarjanju, eksperimentiranju. Neverjetno kako 
hitro pomaga otrokom. Najprej so male miške, 
nato postanejo pravi levi! Otrok ima manjšo 
toksemijo telesa, zato Bachove kapljice bolje in 
prej učinkujejo. Pri odrasli osebi traja proces malo 
dlje. 
Oseba, ki jemlje to esenco, bo začutila svojo 
notranjo moč, ki je univerzalna, vsem nam ljudem 
poznana in skupna, vendar Larch v deficitu ima 
to moč zakopano, zato jo mora poiskati. Veliko 
otrok bi lahko izbiralo drugo šolo, drugačne 
prijatelje, drugačne krožke, če bi imelo več 
samozavesti in notranje moči. Ta cvetna esenca 
lahko otroku izboljša kakovost življenja in ne 
more škoditi. 
S cvetno esenco Lach lahko mažemo tudi 
spodnji del trebuha pod popkom, 33 krogov v 
smeri urinega kazalca, 10 kapljic. Še posebej jo 
priporočam ob vnetju mehurja in ledvic.
www.saeka.si
Naturopatski nasveti (312) Erika Brajnik
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, 
tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst,
tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, 
tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa Veneto S.r.l., Sede legale: Via Saint Jean 64 Fontafredda - PN, 
Sede opreativa: Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, Cod fisc e P. Iva IT01882960931
tel. 0499960021 - faks 049 9960022; e-mail: info@centrostampaveneto.com , spletna stran: www.centrostampaveneto.com 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu
Jamčenje zasebnih podatkov: v skladu s 13. členom Uredbe EU 2016/679 in z zakonskim odlokom 101/2018 (varstvo osebnih
podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Celotno 
besedilo je na razpolago na spletni strani www.noviglas.eu v poglavju “Varstvo podatkov”. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za 
spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja 
periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških ted nikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novega glasa podpirata tudi 
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Dežela Furlanija Julijska krajina po DZ št. 26/2007.
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek za založništvo po zakonu št. 198/2016 in zakonskem odloku
70/2017 (prej zakon št. 250/1990). Novi glas prejema javna sredstva za medije.
Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks.
To številko smo poslali v tisk v torek, 3. novemebra 2020, ob 13. uri
Na današnji praznik Vseh svetnikov, ko 
se spominjamo tistih, ki 
so že pri Očetu, in lahko 
razmišljamo o poklicanosti 
k svetosti, sem se spomnil, 
da so bili prvi novembrski 
dnevi navadno tudi čas, 
ko si se redno oglašal pri 
meni in mi narekoval svoje 
protialkoholne 'krike', ki 
naj bi jih v Novem glasu 
objavili pred martinovanji, 
v opozorilo ljudem. Ko si 
se odločil za narek, je bilo 
to dobro, ker sva sproti 
preverjala, kar si želel 
povedati, težje je bilo, ko si 
mi pustil snopič različno 
oštevilčenih lističev, ki so 
bili vedno popisani z drobno 
in komaj čitljivo pisavo. Z 
nekaterimi prepisi nisi bil 
zadovoljen, ker sem po svoje 
interpretiral tvoje stavke, 
ki jih nisem znal prebrati, 
zvezdice s pripisi pod črto 
in puščice, ki so vodile k 
drugemu delu misli, nekje 
drugje na strani. Zato je bilo 
včasih potrebno pošiljati 
'popravke', kajti prej ali slej 
si zadevno številko tednika v 
kaki knjižnici tudi pregledal 
in natančno prebral in nato se 
jezil name, da sem kaj napak 
napisal in poslal v objavo.
Letos sem tudi izpolnil 
obljubo, ki sem ti jo dal pred 
štirimi leti, da bom posadil 
nekaj boba, ker si mi opeval 
njegove odlične prehrambene 
vrednosti in celo zdravilne 
učinke, ob priporočilu, da 
ga je treba na Primorskem 
saditi oktobra ali prve dni 
novembra, da skali pred 
hujšim mrazom in bo nato 
naslednjo pomlad okrog 
Velike noči mogoče pobirati 
mlade stroke. Bomo videli, 
kaj bo. Za zdaj je skalil, in ko 
bo kakih 10 cm visok, ga bom 
osul. Več mikrotoponimov, 
kot npr. Bobišče pri 
Šempolaju, kaže, da so ga 
včasih, vsaj do prve svetovne 
vojne, sadili tudi po Krasu, 
nato se je ta kultura počasi 
izgubila, ker jo je spodrinil 
fižol. V teh dneh bi te na radiu 
čakalo tudi nekaj kostanjeve 
moke, ki si jo rad jedel.
Naj ti še povem, da mi je 
pred nekaj dnevi prijazno 
elektronsko pisemce poslala 
tvoja sestra Damijana in 
spomin nate se je tudi zato 
ponovno oživil. Bilo je takoj 
po sv. Luki in tiste dni, ko bi 
obhajal svoj rojstni dan, sem 
večkrat pomislil nate.
Tudi ko bi se danes spet 
oglasil, sem prepričan, 
da bi mi spet podrobno in 
vzneseno razlagal, da je treba 
vztrajno in aktivno delati 
proti zauživanju alkohola, 
ker uničuje možgane in 
živčne gangle ljudi. Največ 
sodelovanja je bilo v teh 
dneh leta 2013, ob pripravi 
na ponatis knjižice Janeza 
Evangelista Kalana Da se 
poznamo! iz leta 1931, ki je 
nato izšla  pri GMD spomladi 
naslednjega leta in sta ji 
spremno besedo napisala 
ugledna strokovnjaka dr. 
Jože Ramovš in dr. Bernard 
Špacapan. Ti, dragi Pavel, 
pa si v svojem zapisu 
Janez Evangelist Kalan – ali  
nujnost protialkoholnega 
boja uvodoma poudaril: 
“V sedanjem času v trenutni 
konstelaciji naše brezbožne 
civilizacije, ki je obsedena 
z idolatrijami, je nujno, da 
obudimo moralno etični 
kontekst naše zavesti. Ker 
je naša družba obsedena z 
“užitki” (v bistvu so to hudičeve 
skušnjave), smo jih dolžni 
razkrinkati. Ena najhujših 
pregreh je požrešnost, v okviru 
katere je alkoholizem še 
posebej slovenska večstoletna 
zabloda, čeprav zelo popularna 
in mikavna.” 
V teh nekaj vrsticah je 
dejansko zaobjeto vse tvoje 
delovanje in pisanje zadnjih 
let življenja. 
Zelo lahko si predstavljam, 
kako in kaj bi šele pisal v 
tem zadnjem letu, saj bi v 
pandemiji, ki je prizadela ves 
svet in zdaj zelo močno tudi 
Slovenijo, videl 'znamenje' 
in 'božjo gorjačo', kot si ju 
napovedoval. V nekem smislu 
si bil precej 'starozavezen', 
čeprav si osebno iskal utehe 
v čim bolj osebnem stiku 
z Odrešenikom. Rad si 
opozarjal, da je družba, ki 
zanika Boga, obsojena na 
propad, kajti nima na čem 
graditi svoje prihodnosti. 
Obžaloval si, da je to splošna 
drža tudi v Sloveniji, in 
ugotavljal, da premnogi 
dejavniki zastrupljajo človeka 
naših dni z “bogokletno skepso 
in se z največjim užitkom 
zaganjajo proti prisotnosti 
Boga in Božjega razodetja 
in hočejo uničiti tudi razloge 
upanja za sedanji čas in 
ljudi, zlasti mlade, ki so ujeti 
v 'zlate kletke' mamona in 
potrošniškega mišljenja”. 
Take in podobne 'klice' bi 
narekoval in pisal tudi te dni, 
če nas ne bi februarja 2017 
zapustil. Prepričan pa sem 
tudi, da bi obenem veliko 
molil in se postil, včasih tudi 
po sili razmer. Mogoče bi 
poromal na grob mistikinje 
Magdalene Gornik, kamor si 
se večkrat zatekal, in ji tam na 
pokopališču priporočil sebe 
in slovenski narod ali spet za 
kak mesec poromal na sveto 
goro Atos, kjer je svet, kot si 
pripovedoval po obiskih, še 
neokrnjen in Bog blizu.
Še drugo osebnost si zelo 
cenil, to je bil prof. Anton 
Strle, ki si ga rad obiskoval še 
posebej v uršulinski cerkvi, 
kjer je navadno maševal in 
pomagal v pastorali. Kot si mi 
sam zaupal, si bil prav prof. 
Strletu posebej hvaležen, 
da te je s svojimi duhovnimi 
nasveti vodil iz hude duševne 
stiske, v katero te je pahnil 
alkohol.
Ko danes pišem te vrstice, 
sem prepričan, da mnogi tvoji 
prijatelji, ki smo te poznali 
in se s teboj pogovarjali, 
podobno čutimo in si 
mislimo, da bi Bračko znal 
dobiti pravo besedo in nas 
opozoriti na krizne vozle tega 
časa, v želji da bi slovenska 
dežela ponovno dosegla 
ravnovesje med človekom, 
ki v njej živi, naravo, ki naj bi 
jo zapustili zanamcem čim 
bolj nepokvarjeno, in ljubim 
Bogom, ki lahko vse osmišlja. 
Obenem pa bi nam znal tudi 
izprašati vest, v smislu: kaj 
pa sam narediš, da se krivica 
ali negativna okoliščina ne bi 
ponovila? In drug za drugim 
bi verjetno povesili pogled in 
se česa sramovali.
Tako, dragi Pavel, naj se od 
tebe poslovim in tja v nebeški 
Jeruzalem, kjer te nobena 
bolečina ali stiska srca ne 
prizadene, lepo pozdravim 
z besedami, ki si jih sam, 
kot  obiskovalec svete gore 
Atos, večkrat izrekel v slovo: 
“Blagoslovljeno carstvo Boga 
Oca, Sina in Duha Svetoha!” 
Veselim se, da sva bila vsaj po 
teh nekaj vrsticah spet skupaj 
in se pomudila pri nekaterih 
vedno aktualnih vprašanjih, 
in kot pravi znana pesem: 
zbogom tja v nebeški dom 
nad zvezdami!
Tvoj Marko Tavčar
Pismo
Dragi Pavel Bračko!
5. NOVEMBRA 2020
NOVI GLAS 15Aktualno
Postala je že navada, da pripišemo, da se 
razmere in ukrepi tako 
hitro spreminjajo, da je 
morda prišlo od sestave 
tega prispevka do izida 
časopisa še do kakšne 
novosti. Dejstvo pa je, da so 
naši športniki spet doma 
oziroma ponovno mirujejo. 
Dejavnost nadaljujejo 
nekatere individualne 
panoge, vrhunski športniki 
in državna prvenstva v 
glavnini športnih disciplin. 
To pomeni A in B lige v 
odbojki in košarki, A1 in A2 
lige v rokometu ter prvenstva 
do vključno D lige v 
moškem nogometu. Gibanje 
amaterskega nogometa 
še upa v nadaljevanje 
tekmovanj po 24. novembru, 
ko zapade vladna odredba 
v sedanji obliki. Deželna 
in pokrajinska prvenstva v 
odbojki in košarki pa se ne 
bodo pričela pred šestim 
januarjem 2021, isto velja za 
vse ekipne lige v namiznem 
tenisu. Skratka, poslabšanje 
epidemiološke slike je konec 
oktobra presekalo športno 
sezono, ki je mukoma le 
startala po umirjanju razmer 
v poletnem času.
Dejansko lahko zdaj 
spremljamo mednarodne 
športne poudarke 
(avtomobilizem, 
motociklizem, konec 
kolesarske sezone z Vuelto, 
zimske športe, če ne bodo 
preklicani, evropske 
pokale v moštvenih 
panogah), na deželni sceni 
pa nastope Udineseja 
(A liga), Pordenoneja (B 
liga), Triestine (C liga), 
nogometnih četrtoligašev, 
košarkarjev Trsta (A1 liga), 
Vidma (A2 liga) in Tržiča 
(B liga, a še niso začeli), 
videmskih košarkaric 
(A2 liga) in drugoligaških 
odbojkarskih šesterk, ki sicer 
prvenstva še niso začele. 
Vsi ostali, vključno seveda z 
vso mladinsko dejavnostjo, 
pa resno tvegajo, da bodo, 
potem ko so izpustili drugo 
polovico lanske sezone, 
izgubili letošnjo v celoti. Na 
prvem mestu je zdravje ljudi, 
ki ga je treba zaščititi.
Zaprte so namreč 
telovadnice, vprašljiv je na 
ta račun tudi pouk telesne 
vzgoje v šoli. V Sloveniji 
so že objavili izsledke 
verodostojne raziskave, 
ki kaže, da so se otroci in 
mladi v letu 2020 zredili in 
kažejo poslabšane motorične 
sposobnosti, čemur se ne 
čudimo. V Italiji je dovoljena 
vadba zgoraj omenjenim 
izjemam in v mladinskih 
kategorijah tistim 
športnikom, ki so v krogu 
reprezentanc, začeli naj bi še 
nekatera mladinska državna 
prvenstva. Lahko se trenira 
na prostem, tudi v ekipnih 
športnih, a če je vadba 
individualna, torej brez 
kontakta med udeleženci, še 
glede tega pa se tolmačenja 
določila razlikujejo. Sicer pa, 
do zdaj je bilo ugodno vreme 
za novembrske razmere, 
vendar čez deset dni bo 
morda dež vsak dan in tema 
ob pol petih popoldne, tako 
da bo za vadbo na odprtem 
prišel v poštev zelo omejen 
del mladih.
Med številnimi polemikami 
so odredili tudi zaprtje 
bazenov in fitnes centrov, 
kar skušajo v nekaterih 
deželah, med drugim tudi 
v Furlaniji Julijski krajini, 
preklicati. Skratka, gibalna 
dejavnost bo morala spet 
malo počakati. Preko teh 
stolpcev lahko edinole 
priporočamo tek, sprehode 
ali telovadbo v naravnem 
okolju, daleč od drugih. 
Prostora je namreč dovolj. 
Telovaditi in živeti čim bolj 
zdravo pa je moč tudi doma, 
to nas je naučila že izkušnja 
v marcu in aprilu. Ostanite 
zdravi, vse bo še dobro. 
HC
Zaradi nenehnega naraščanja okužb 
Mladina in športniki spet doma
Klub zamejskih študentov
Tvoj dom v Sloveniji
Klub zamejskih študentov (KZŠ) je prostovoljna 
organizacija, ki združuje 
vse slovenske zamejce, ki 
svoj študij nadaljujejo na 
slovenskih univerzah. Klub 
je nastal pred šestimi leti v 
Ljubljani in je zelo aktiven z 
različnimi projekti, dogodki 
in sodelovanji. Vsako leto 
univerzitetni študentje 
organizirajo dan odprtih vrat, 
kjer bodočim študentom 
oz. maturantom slovenskih 
srednjih višjih šol v Italiji 
predstavijo slovenske 
univerze. Kasneje, po 
odločitvi, jim tudi pomagajo 
pri samem vpisu na fakulteto, 
pri birokratskih zadevah 
ob vselitvi v novo mesto ter 
nudijo različna posvetovanja. 
Zaradi pandemije covida-19 
je letos sprejem potekal 
po spletu. Študentje so 
se v sredo, 28. oktobra, 
povezali preko računalnikov 
in tako vzpostavili prve 
prijateljske stike. Letošnji 
začetek je bil za vse nove 
univerzitetnike precej težak, 
kajti spoznavanje novega 
okolja in ljudi preko spleta 
ni primerljivo z realnimi 
stiki, ki so v takih trenutkih 
bistvenega pomena. Kljub 
nenavadnemu pričetku 
šolskega leta upajo, da bo 
nadaljevanje polno novih 
dogodivščin, uspehov in 
zadovoljstva. 
Tudi letošnji dan odprtih vrat 
je potekal po spletu. Klubovci 
so letošnjim maturantom 
predstavili študijske 
programe, ki jih nudijo 
slovenske univerze v Novi 
Gorici, Ljubljani, Mariboru 
in na Primorskem, v torek, 3. 
novembra. 
Vredno je omeniti, da 
klub redno sodeluje 
s Klubom študentov 
Sežana (KŠS). Z njimi so 
prejšnje leto organizirali 
znano brucovanje oz. 
sprejemno srečanje za 
vse nove študente-bruce, 
turnir odbojke na mivki in 
kolesarski izlet oz. lov na 
zamejca, v sklopu Mladifesta. 
Leta 2016 je KZŠ postal 
član zveze ŠKIS, Zveze 
študentskih klubov Slovenije, 
ki povezuje vse mlade s 
področij slovenskih obmejnih 
držav, kot so Hrvaška, Italija, 
Avstrija in Madžarska. Zveza 
ŠKIS vsako leto v maju 
organizira Škisovo tržnico 
v Ljubljani. To je največja 
kulturno-zabavna prireditev, 
na kateri se vsi slovenski 
klubi predstavijo s svojo 
stojnico in se tako med seboj 
tudi spoznajo. Leta 2016 
je zamejski klub tudi začel 
sodelovati z USZS-jem oz. 
Uradom Vlade Republike 
Slovenije za Slovence v 
zamejstvu in po svetu. 
Klub cilja na spoznavanje 
in sodelovanje z drugimi 
zamejskimi študentskimi 
organizacijami, s katerimi bi 
ustvarjali in uresničevali nove 
projekte. Prizadeva si tudi 
za čim širše prepoznavanje 
v slovenski javnosti. S 
prireditvami, kot je bilo 
lansko miklavževanje v 
Prebenegu, in izleti, kot 
je vsakoletni decembrski 
ZamejSKI dan, skuša 
povezovati mlade in z njimi 
ustvarjati skupne, nepozabne 
spomine.
Katarina Visintin
V šempetrski bolnišnici je pristojnim v razmeroma 
kratkem času uspelo 
vzpostaviti poseben oddelek, 
ki je prilagojen obravnavi 
bolnikov z virusom covid-19. 
Zdaj na oddelku oskrbujejo 
18 bolnikov, od tega enega 
na intenzivni negi. Prejšnji 
teden je oddelek na povabilo 
bolnišnice obiskal župan 
dr. Klemen Miklavič s 
podžupanjo Damjano 
Pavlico in predsednico 
odbora za socialno varstvo in 
zdravstvo Vido Škrlj. Namen 
obiska je bila seznanitev s 
pripravljenostjo in potrebami 
regijske bolnišnice v času 
epidemije. Kot predsednik 
Razvojnega sveta Severno 
Primorske razvojne regije 
je dr. Miklavič predlagal 
možnosti, kako lahko 
občine tvorno prispevajo 
k uspešnemu delu te 
zdravstvene ustanove. 
Z v. d. direktorjem zavoda 
mag. Ernestom Gortanom, 
strokovno direktorico zavoda 
Dunjo Savnik Winkler in 
vodjo nege Moniko Kalin 
Vodopivec so si ogledali 
prostore v bolnišnici, ki jih 
predelujejo z namenom, da 
bi dosedanjim 35 posteljam 
dodali še dodatnih 15 postelj 
za obravnavo bolnikov s 
koronavirusom. Župan je 
s strokovno direktorico 
bolnišnice že pozval podjetja 
k donacijam. Na pobudo 
župana Občine Ajdovščina 
Tadeja Beočanina in Odbora 
Mestnega sveta Mestne 
občine Nova Gorica za 
socialno varstvo in zdravstvo 
pa bo akcijo razširil na vse 
občine v regiji. Doslej so 
mestna občina in podjetja 
donirali okrog 30.000 evrov. 
Na pomoč je priskočila 
tudi družba HIT d.d., ki je 
bolnišnici omogočila uporabo 
hotela Lipa v Šempetru, v 
katerem zdaj biva osebje, ki 
dela na oddelku za bolnike s 
koronavirusom. 
Vodstvo bolnišnice je 
zanimalo varstvo otrok 
medicinskega osebja, saj 
kadra primanjkuje in bi 
izostanek zaradi varstva 
otrok lahko usodno 
zmanjšal razpoložljivost 
osebja bolnišnice. Župan 
je zagotovil, da bo mestna 
občina skupaj z vrtci in 
drugimi ustanovami 
poskrbela za varstvo otrok 
bolnišničnega osebja. 
Bolnišnica potrebuje tudi 
prostovoljce za izvajanje 
dodatnih, izrednih nalog, 
kot sta sprejem in triaža 
na vhodih. Mestna občina 
bo ponovno aktivirala 
bazo prostovoljcev, ki 
jo je oblikovala med 
spomladanskim valom 
epidemije, in razpoložljive 
prostovoljce napotila na 
pomoč v bolnišnico. 
Skupaj z ostalimi občinami 
mestna občina preko civilne 
zaščite skrbi tudi za nujne 
prevoze brisov v Ljubljano. 
Mestna občina Nova Gorica 
Šempetrska bolnišnica je 
pripravljena, regija jo podpira