Nasa politika. GoToril pri obžnem zboru ueit. društva za ljubljansko okolico dne 11. septembra 1906. pri D. M. v Polju naducitelj Janko Žirovnik. V svojem poročilu „0 učiteljskem delovanju izven šole", ki sem ga podal na glavnem zboru našega društva dne 10. maja t. 1. sem med drugim rekel: nV politiko naj se učitelj splošno ali celo agitatorično ne vtika. A kadar je treba, naj se pa potegne za čisto resnico in poštenost ter neustrašeno voli može, ki se tudi zavzemajo zanjo." Ta stavek naj danes nekoliko pojasnim. Učiteljski stan štejem med najvažnejše stanove na svetu, med tako važne, da mora ostati kolikor mogoče izven valovanja vsakdanjega življenja, ker je to vsakdanje življenje vendarle preve6 osebno in je torej dnevna politika hočešnočeš kolikor toliko tudi o s e b n a. 0 tem se vsak sam lahko prepriča pri mnogih prilikah. Po deželi je že politika prve vrste, če se možje začno ravsati, kje bodo kopali pesek za na cesto, po čim ga bodo dajali, kdo ga bo vozil itd. — Ako soseskin ogled pri novi stavbi določi za pol metra drugačno stavbno črto, kakor pa jo želi gospodar, je že ogenj v strehi, in velikokrat ta nezadovoljni gospodar potegne za sabo toliko ljudi, da se žačne županu majati stolee. — Županu celo stolec izpodneso, ker je storil svojo dolžnost in na pr. vaškega mesarja opomnil, naj se drži glede snage higijeničnih predpisov, ali pa ko je bil kak zakotni krčmar kaznovan, ker je pustil v svoji hiši ponočnjake razsajati čez policijsko uro. Takih in enakih važnih momentov se ne zmanjka v vaški dnevni politiki. Ali naj se učitelj vtika v tako politiko? Odločno rečem: N i k d a r! Taka politika se nikakor ne strinja z učiteljevim vzvišenim poklicem. Učitelj mora skrbno paziti, da ne zaigra svojega ugleda in svoje veljave kot vzgojitelj otrok vseh stanov, vseh strank in vseh občanov sploh. če bi se pa učitelj že le ne mogel ozirati na simpatije ali antipatije odraslih ljudi, se pa prav gotovo m o r a potegovati za simpatije o t r o k, ker učitelj, ki ga njegovi učenci ne Ijubijo, dožene pri pouku jako m a 1 o uspeha, pri odgoji pa celo n i 6. In tak učitelj ni učitelj, nego le učiteljeva senca. Ce starši opravičeno godrnjajo žez učitelje vpričo otrok, tedaj se otrokom vseli v srce neka mržnja proti učitelju, ki jo bo še celo čas — ta celilec vseh ran — teško kdaj pregnal. če pa starši ali sploh odrasli ljudje neopravičeno napadajo učitelja samo zato, ker ni stregel DJihovi želji, ali ker so bili v to nahujskani itd., tedaj pa to otroci kmalu spoznajo ter so učitelju tembolj resnično \ d a n i, četudi ljudje ali celo njihovi starši čezeuj zabavljajo. Zato pa naj učitelj jako oprezno in taktno nastopa, da so otroci prepričani o njegovi korektnosti. Potem je zmaga gotovo na njegovi strani. Učitelj se mora sploh jako varovati vsake pristranosti — tudi navidezne. Zato naj se pa kolikor mogoče ogne vsaki priliki, ki bi ga uteguila zavesti na strankarsko stališče. S tem pa ne rečem, da se ne sme postaviti z vso odločnostjo na stran p r a v i c e in r e s n i c e, če je j a s n a. Če pa ni jasna, naj pa ima vselej pred očmi pregovor: nKar te ne peče, ne pihaj!" Za pravico in resnico naj se pač vselej potegae možato, vendar pa ne — strastno; strast zbuja — strast, ljubezen pa — ljubezen. Učitelj naj pa kolikor mogoče v ljubezni občuje z ljudmi. S takimi pa, ki so opetovano pokazali, da niso vredni nobene Ijubezni, naj sploh ne občuje. Med domačo politiko sodi tudi občinsko odborništvo. Tega naj učitelj praviloma ne sprejema. V občinskem odboru se kaj rada uganja vaška osebna politika, ki bi ga potisnila na malenkostno — torej za učitelja nedopustno stališče. Drugič ima vestni učitelj premalo 6asa, brigati se za vse občinske zadeve in če ne more biti c e 1, naj rajši ne sprejme soodgovornosti. Tretjič je pa tudi to, da občina že dobi učitelja, če bi iskala pri njem svete o šolskih ali drugih zadevah. — Kakor je z vaško politiko, tako je tudi z domovinsko in sploh svetovno. Učitelj bodi vselej c e 1 m o ž, a s svojimi nazori nikdar vsiljiv in nikdar strasten, ampak vselej takten in korekten. Učitelj torej ne bodi nikdar agitator, ampak le posredovalec med kulturnimi središči in med ljudsko množico. Šolski in učni red nam v paragrafih 71. in 72. prav lepo pove, kako imamo vzgajati svoje učence. S tem je pa obenem povedano, kakšni moramo biti tudi sami, ker dobri zgledi desetkrat več zaležejo kakor pa lepe besede. S tem pa nikakor nočem re6i, da bodi učitelj v vsem svojem vedenju nekaka cukrena voda. Bog ne daj! Učitelj je reprezentant šole, na kateri temelji ves napredek narodov. Zato bo pa učitelj vselej na strani tistih, ki delajo za narodov napredek, in ne na strani tistih, ki za narodov napredek samo govore. Proti nasprotnikom šole ali ueiteljskega stanu mora učitelj sicer dostojno in taktno, a vendar vselej odločno nastopiti. Neumestno se mi pa zdi, da bi učitelje kot take kar dekretirali v to ali ono politično stranko. Najprvo smo učitelji — potem šele simpatizujemo s tisto politično stranko, ki je našim smotrom — napredku naroda — najbližja. Ce je takih strank več, pa simpatizuje učitelj s tisto, h kateri ga bolj žene glava in vleče srce. Tako je tudi pri drugih stanovih. Samo duhovščina kot taka je vedno politično — uniformirana. — Svetovna politika naj se po okolnostih neguje. Kaj nas na pr. briga, zakaj je turški sultan kakemu španskemu vitezu podelil visok red in če je ta red plačal sultan ali pa dotični vitez?! — Kaj nas briga, zakaj se katoliški Praneozi ne zavzamejo za katoliške Poljake proti razkolni Eusiji?! — To so stvari, ki jih naj rešijo politiki po poklicu. Mi nimamo od njih očividno ne dobieka in ne škode, če jih pustimo pri miru. A če jih pa obravnavamo v navzkrižju s strastnimi, politikujočimi ljudmi, imamo pa gotovo škodo. — Eavno tako je v učenih vprašanjih. Učili smo se primerno za svoj stan, da moremo zopet p r i m e r n o poučevati za potrebe vsakdanjega življenja. Seveda se moramo vsak dan naprej učiti in svoje znanje izpopolnjevati, da ostanemo kurentni na višini časa. Vendar pa je cisto nepotrebno, ubijati si glavo ali pa celo strastno debatirati o tem, kako dolgi so bili tisti dnevi, v katerih je Bog ustvaril svet, ali so bili dolgi po 24 ur ali pa 24 miljonov let. — S tem pa ne rečem, da nista razmišljevanje in razgovor v višjih nego vsakdanjih stvareh koristna. Nasprotno! Taka debata, tak razgovor sta za izobraženega človeka jako potrebna in koristna telovadba možgan. A debatirati o takih in tem podobnih stvareh se da le s takimi ljudmi, ki so se res sami kaj učili ter znajo torej tudi sami kaj misliti. V navadnih prilikah pa navadna družba ni za to, ker se prvič za večje stvari premalo briga in jih torej ne razume, drugič je pa lahko med njo ta ali oni, ki stvar iz nevednosti ali pa celo hudobije tako zasuče, da prvotni ni več podobna. V takem slučaju pa nastanejo prav lahko sitnosti, ki so nevarne učitel.jevemu ugledu. Eavno tako se lahko zgodi, če učitelj pripoveduje kaj v šoli, kar je izven učenčevega obzorja in razuma. Zato bo pa pameten učitelj tudi vselej prej dobro premislil, s kom govori in kaj govori, da takorekoč za vsako svojo besedo lahko obstane pred svojo gosposko in pa tudi pred javnostjo. Posebej naj omenim, da se more učitelj v šoli absolutno držati le strogo dognanih resnic, ki so v učnib. kujigah — torej oblastveno priznane. Za popolnoma neumestno smatram torej, da bi na pr. učitelj pravil v šoli take stvari, kakor so prej omenjeni dnevi, v katerih je Bog ustvaril svet. Take stvari presegajo otrokovo obzorje, in nasledki so, da otroci radi kaj pretvorijo, hudobni ljudje pa iz take potvare kujejo kapital zoper šolo in zoper učitelja. Naše občevanje z ljudmi sploh mora biti dobrohotno, prijazno in vljudno. Mi si moramo pač povsod po možnosti prijateljev pridobivati, sovražnike pa razoroževati. Zato pa moramo Ijudem z dobrim svetom ali pa tudi v dejanju pomagati pri kaki organizaciji, bodisi gospodarski ali kulturni. Seveda moramo mi to organizaeijo sami dobro razumeti. Zato se pa moramo poglobiti v gospodarska in kulturna vprašanja, da jih moremo potem soobčanom umevno in prijateljsko razložiti. če se pa pokažejo pri tem kaka nasprotstva, naj ta ne bodo nikdar — osebna. Učitelj naj ima sicer jasen pogled v styar, a svojega mnenja naj ne vsiljuje nikomur. če se bodo Ijudje prepričali, da je učitelj takten in moder mož, bodo že sami radi prihajali k njemu v svete. Če pa ne bodo prihajali po njegovo pomoč, je to znamenje, da so že toliko naprej, da je sploh ne potrebujejo, ali pa toliko zadej, da jim še nič ne more pomagati. Pri teh bo treba začeti z abc, seveda z velikim samozatajevanjem in še večjim potrpljenjem. Tako uekako naj bo torej učiteljevo delovanje učiteljeva politika. Vedno naj ima pred očmi blagor naroda, blagor domovine. Pri tem naj pa tudi ne pozabi, da potrpljenje železne duri prebije, da se v življenju ne da nič prisiliti in da napredek ne prihaja nikdar v — skokih. S taktnim, mirnim, vestnim in resnim delovanjem bo pa končno vendar narodu in domovini veliko koristil ter jima pripomogel do jasuejših dni.