Fr. Ks. Meško: Od tedaj meščani ntso več videli ob večerih plapolajočih ognjev med prvimi drevesi gozda. Tudi brezdelnih gruč niso več vidcli postopati, posedati in pohajkovati na obrežju. Smrt je bila planila med družbo izgnancev, ki jih večinoma ni vezalo ničesar razen skupne usode: siromaštv.a. In jih je razpršila, kakor če plane jastreb med jato vrabcev. Globlje v gozd so se poskrili o-d strahu pred smrtjo, hoteč ji ubežati. Kje sredi loga je bilo včasih videti iznad vrhov dreves belkast dim, znamenje, da i'e gozd še obljuden. Včasih so opazili stanovalci ob Dravi, kak posamezen sprehajalec in straže ob mestnem zidu onstran Drave posameznega razcapanca. Pest jc vihtcl v zraku, nerazumljive besede kričal. Najbrž psovke, kcr mesto ni več kruha pošiljalo. V sporazumu z zdravniki je mcstna gosposka priporočala meščanom razna sredstva in z-dravila, ki so se pokazala pri prejšnjih kugah kolikor toliko dobra in uspešna. Razglasili so natanko, kako naj Ijudje živc, kaj naj jedo, kaj pijejo, kako se oblačijo, kaj naj pri scbi nosijo, da se okuženja obvarujejo; kaj naj store prebivalci hiše, v katero neusmiljeni gost vstopi, kaj ofaoleli, kaj strežniki. A vse te cdredbe smrti niso oplašile. Že v naslednjih dneh je pobrala po deset oseb na dan. Drhteča groza je stopala z bledim, upalim obličjem po mestnih ulicah, od hiše do hiše, in je vsa srca s strahom in trepetom polnila. Tudi cerkvena oblast se je takoj zgenila. Določila je okužencem duhovnika, minoritskega patra. Dali so mu vse posebne pravice in polnomočnosti, ob velikih epidemijah navadne: sveto obhajilo sme deliti z žlico, poslednje olje z bombaževino, v olje namočeno, in zadostuje, da okužence z bombaževino le na čelu mazili. Sv. mašo naj danije javno na mestnem trgu. Verniki naj se je ne udeležujejo skupno, ostanejo naj v stanovanjih, ob oknih, naj bodo v duhu navzoči. Sicer pa je vsa duhovščina, svetna in samostanska vseh treh samostanov, izjavila, da vsak trenotek vsakemu bolniku rada postreže, kolikor dopuščajo veljavna določila, ki naj nadaljnje okuževanje zabranijo. Dejanski se ne bolniki ne zdravniki ne duhovniki za ta navodila niso prcvestno brigali. Ljudstvo je prihajalo v cerkve v navadnem ali še večjem številu; samo brez moči, je iskalo pomoči božje. Duhovniki so rade volje šli k vsakemu bolniku, ki jih je klical, k vsakemu, ki so slišali o njem, da so se pokazali na njem znaki bolezni. črne bule. Meščanom ra kmetom so delili in z mogočnimi moH^vprni in ^arofbarni zot>er ktio'o blagoslavljali svctinjice in križce sv. papeža Caharije in sv. opata Benedikta. Gosposka duhovščini ni nasprotovala; še cenila je nje delo in skrb za Ijudstvo, nje blagodejni, pomirjevalni vpliv na vznemirjene duhove. Določila je cclo v sporazumu s cerkveno oblasti;o molitvene ure. Natančno je predpisala in razglasila, kdaj ima ta in ona skupina svojo uro: kdaj mestna gosposka, kdaj gospe, kdaj gospodične, kdaj trgovci, fedaj mojstri, kdaj pomočniki, kdaj posli, kdaj učeča se mladina, kdaj razne bratovščine. Po okolici je dala razglasiti, naj ljudstvo ne pribaja v mesto. Zapreti mesta in ga povsem odrezati od okolice niso upali, da ne bi nastalo pomanjkanje iivil, ki bi mu nedvomno sledila silna draginja. A kmetje se niso preveč brigali za razne razglase; deloma se jim pokoriti in jih izpolnjevati niti mogli niso. Tako so pač dalje prinašali v mesto poljske pridelke, prihajali v cerkve, tolažbe, srčnega miru in duševne moči iskat, prihajali k zdravnikom po zdravila, v trgovine po razne potrebščine. »Zakaj, kako je mogoče smrti uteči« — je mislil in govoril preprosti, neuki, a verni človek — *če jo je Bog človeku določil?« Bogati meščani so bili strahopetnejši; njim i'e bilo življenje dragocenejše ko kmetu trpinu. Zato so  se vse n;ih misli stckale v željo in hrepenenje, da bi  morilki utekli. In so mnogi res bežali iz mesta ka- kor Lot iz Sodome; le bolj naglo in bolj prostovolino. Izpočetka jc vsak še na tihem upal: »Saj ne bo tako hudo.« Tudi glasno so tolažili drug drugega: »Nekaj smrtnih slučajev bo kakor pri vsaki bolezni, pa bo spet mir in pokoj.« A s takimi lepimi hesedami ni nihče prav preveril ne seb-e ne drugih. Zakaj oči so videle nasprotno temu, kar je srce želelo, kar so usta govorila. Tudi oblasti so dajale in delale pogum ljudstvu in sarnim scbi: »Vse potrebno smo ukrenili; nikomur se ni treba bati.« A kakor bi jih hotela razdražena moriika zasmehovati, jih za njih predrzno zaupanje in bahavo, a hinavsko govorjenje kaznovati. je nasiednje tedne prav msd višio gospodo posebno vztrajno in neusmiljeno kosila. Gospodu mestn.etnu sodniku je v prvih štirinajstih dneh umorila soprogo in hčerko. Tedaj se je polastila meščanov silna groza. Kdor je mogel, je bežal. Večinoma v vinograde, v Haloze, v Slovenskc gorice, kjer ga je kdo imel. Tam so se poskrili v svoje bele zidanice, da ne bi z nikomer v dotiko prišli Ln ne bolezni nalezli; nekateri tudi iz strahu pred kmetskim ljudstvom, ki je gospodo zamrzelo, ker jo je dolžilo, da ona bolezen iz mesta na deželo zanaša. »Zapreti bi raorali mestna vrata kakor pred dvajsetimi leti in nikogar ne ven pustiti. Vso deželo nara ti strahopetneži zastrupijo.« A za take želje kmetov se je gosposka v tistih .asih še manj zmenila ko za druge želje in potrebe. Voz za vozom je drdral iz mesta; nekatcri visoko obloženr z vsem mogočim pohištvom, z zaboji, polnimi obleke, z jcstvinami natlačeni, kakor se ne bi begunci nikoli več nameravali vrniti. Mnogi «e tudi niso. Pri goricah jih je zadavila morilka in kar tam so jih pokopali. Na drugih vozovih so bili samo Ijudje. Ničesar niso marali s seboj vzeti iz okuženega mesta, le za golo življenje jim je bilo. To so hotcli rešiti za vsako ccno, vse drugo naj propadel A tudi mnogi teh morilki niso ušli; kakor bi se norčevala z njimi, je tudi nje poiskali Ln umorila. Vsem beguncem pa je sledila nevolja njih, ki bežati niso mogli, ne smeli. Mnogi «o bili v službah, tato priklenjeni. Trgovci niso mogli 6ez noč pro_aja!en zapreti, ako niso marali tvegati velikih izgub. Trgovina je v mestu ob vednih nesrečah ie tako silno nazadovala; kakor bajka so se glasila sporočila o nekdanjem njenem razmahu, o silnem boga»tvu trgovskih hiš ptujskih. Ostati »o morali firomašnejši, ki niso imeli ne vinogradov, ne zidanic, pa tudi ne suhega denarja. Kam naj beže, kje se nastanejo, kje poskrijejo? Ostati so morali, sovražnici na ! milost in nemilost izročeni. Zato so se v srcu srdili, z besedami sc znašali na nje, ki jim je bila usoda milejša in so mogli pred grozečo nevarnostjo bežati. Pogostoma so se na ulicah ob vozovih beguncev zbrale gruče ljudstva, ki je vozove ustavljalo, hotclo bogatejšim beg s silo preprečiti. Glasni klici nevolje, zmerjanje, grožnje so se dvigali iz množice. »Če ste v srečnih dneh živeli z nami in od nas, kaj sedaj bežite?« »Strahopetci!« »Ali bo vam pomagano, če mi osfanemo?« je povpraševal kedaj vznevoljen glas iz voza, včasih _las gospodov, včasih voznikov. »Ako bogatini zbeže, se bo za nas siromake še manj kdo pobrigal. Takšna je stvar. Sramota, da nas tako strahopetno zapuščate.« »Ako moramo umreti tni, naj umrjc z nami tudi gospoda, z našLm denarjem opitana. Dol z voza!« A kočijaž, videč nevarni položaj, ni umel iale. Pomagal gi je, kakor mu je bilo za ta slučaj naročcno: udaril je z bičem na levo in na desno, da je požvižgalo in je med ljudstvom nekaj glasov bolestno zajcčalo. In glej, prosta je bila pot. Pa je udaril konje, da so se vzpeli in le spustili v divji dir. Pač je priskočil $e kak besnež, da bi jih za uzde pograbil in jih ustavil. A je odletel v stran, v zid bližnje hiie, a!i se je po dolgem na grapavo cestno kamenje zvalil. Konji pa so drveli. Za vozom so sikale in kričale grožnje in kletvicc. A niso škodovale ne gospodi ne kočijažu m konjem. Morda je priletel kak kamen zz. vozom, v voz. Zadel je rnanj ncvarno, kot bi črna cmrt, pred katero so bežali. ¦ Mestne oblasti so imele dela polne roke. Ker je bil gospod inestni sodnik po nesreči v družini ves strt in bolan, sta morala prevzeti vso skrb za mesto gospod pisar in sin. Tako je mogel Dominik v teh časih malokdaj na Hajdino. Oče je potreboval dan na dan njegove porooči, čile, vztrajne njegove mladc moči. Zakaj upravičeno se je bal, da bi mogli priti časi, kakršni eo bili prcd dvajsetimi leti, ko je bilo vse mesto zbegano, razburkano, vzbunjeno. Morda celo časi, o kakršnih še stari ljudje govore in pripoveduje mestna historija iz leta 1586. Tako strahotno je Ijudstvo tedaj zdivjalo, da je bila brcz moči mestna gosposka, brez moči celo cerkev. Grajski pisar je moral nastopiti s svojim vojaštvom, da je sodrgo ukrotil, napravil vsaj za silo rcd. In res, gospod pisar se v svojih sluh.jah in bojaznih ni motil: prišli so hudi časi. In je bilo trcba Ijudstvo dan na dan iznova miriti in tolažiti. Zakaj razni obupanci in nezadovoljneži so javno hujskali na upor in na nasilnosti: »Umreti bo tako treba. Zato poprej živimo! Naj dajo bogatini in skopuhi svoj denar nam siromakom. Čemu jim pa bo? Saj pomrli bomo vsi. In mi stradamo! Lačni in žejni ne maramo umreti!« Bili so hudi časi. Treba je bilo jasne glave in močns roke, da je množico brzdala in krotila. Drugi so pridigali, naj se nihče več nc trudi, nihče ne dela. Je brez pomena: sodni dan je blizu! Na voglih ulic, na trgih in sredi cest so postajali ti preroki, izvečine nemaniči in delomrzneži; včasih tudi taki, ki so bili mnogo dni po cerkvah preklečali, se v globoki spokornosti na prsi trkali, molili in zdihovali; a so naposled nad božjim usmiljenjem in nad seboj obupali. Pa so postali preroki nirvane, smrtni glasniki. Glasno so klicali na ulicah Ijudi skupaj in so razkladali svoje obupne misli in svoj žalostni rvangelij vsakemu in vsem, ki so jih poslušati marali. »Nespameten, kdor še dela. Čemu? Brez pomena, brez koristi je vse. Jejmo in pijmo in se veselimo, dokler še moremo! Saj bomo tako vsi pomrli!« Take bcsede, z ognjem in srditim prepričanjem govorjene, so budile v zbeganem Ijudstvu glasen odmev. Večje in večje gruče poslušalcev so se zbirale krog takih pridigarjev. Nemirna srca, strahu in obupa polna, ker nikjer in od nikoder pomoči ni bilo, so bila pripravljena, sprejemljiva tla za take nauke. (Dalje sledi.)