250
Ljuben Karavelov (1879-1904.) Dne 29. januarja 1879. je umrl v bolgarskem mestu Ruse sloveč književnik in ob svojem času najbolj nadarjeni bolgarski leposlovec. Hvaležni Bolgari mu bodo postavili v Rušah skromen nagrobni kamen, dasi je Karavelov vreden krasnega spomenika. Karavelov je cela desetletja budil narodno zavest, klical na boj za svobodo svojega naroda, ustanovil lista »Svoboda" in »Nezavisimost", pisal v list »Znanje", izdajal dobre in koristne knjige, a takratna Bolgarija ga ni dovolj cenila. Po njegovi smrti niso napisali o njem nobenega vestnega življenjepisa in niti enega nekrologa! Šele zdaj se Bolgari spominjajo zaslug rajnega Ka-ravelova, za kar gre zahvala Iv. Vazovu in uredniku S. Bobčevu. — Spisi L. Karavelova so izšli v osmih debelih zvezkih; dozdaj nenatisnjeni spisi so: »Zapiski za Blgarija i blgarite", »Pametnicite na narodnija byt u blgarite" in nekoliko prevedenih povesti iz maloruščine. Ljuben Karavelov je bil enciklopedist; doba, v kateri je živel, je to zahtevala. Pisal je pesmi in prozo, povesti iz narodnega življenja, zgodovinske razprave in članke za liste. Njegova glavna zasluga je, da je seznanil Ruse z Bolgari. V tem pogledu je važna razprava Karavelova »Blgari ot staro vreme", ki je bila objavljena v „Ruskem Vestniku" in tudi spis »Pamjatniki narodnago byta blgar". Ta spis je izdal Katkov v Moskvi v vseučiliščni tiskarni 1. 1861.                                                           F. Št.
Michal knez Radziwiti. 17. novembra je umrl v Varšavi Michal knez Radziwilt v 50. letu svoje starosti. Rojen je bil 17. majnika 1. 1853. v Szpanowi v gub.volinjski. Oče mu je bilKarol, mati pa Jadw;"ga s Sobanskih. Študiral je v tujini in večji del svojega življenja preživel v Nieborovvi pod Lomiczem. Rajni knez se je z veseljem udeleževal javnega življenja in sicer na filantropičnem polju. L. 1896. so ga izvolili za predsednika »Tow. Dobroczynnosči". Največ zaslug na dobrodelnem polju si je pridobil kot oskrbnik »Nazareta", zavetišča za dečke. Knez RazdiwiW je znan tudi kot literat in publicist. Dolga leta je bil urednik in izdajatelj „Biblioteke Warszawske". Razen tega je izdal nekoliko izvirnih slovstvenih del, ki so prenapolnjena z liričnim čuvstvom. Najbolj znana njegova dela so: »Siostra Anastazya", »Bližni", in „Ojciec Remigi". Zadnji spis je tudi preveden v če-ščino.
H. D. Jewniewicz. 18. novembra je umrl v Petrogradu zaslužni poljski profesor Hi p o lit Dominik Jewniewicz (rojen 1. 1831.) Gimnazijo je obiskoval v Pskovi, potem je študiral na petrograj-skem vseučilišču fiziko in matematiko. Študije je dokončal 1.1855. Leto pozneje je postal profesor tehnološkega zavoda v Petrogradu; 1. 1861. in 18 2. ga je ruska vlada poslala na Angleško, v Belgijo, Francijo in Nemčijo, da bi tu proučeval mehaniko. L. 1863. je bil profesor mehanike na istem  zavodu  in obenem
profesor v pomorski akademiji in v elektrotehničnem zavodu. Rajni je mnogo pisal in sicer samo strokovne spise. V rokopisu je zapustil: „Teorijo elektrike", »Matematično teorijo plinov" in dr.           Fr. Št.
30 letnica delavnosti dr. Maryana Soko-lowskega. Vseučiliščni krogi v Krakovu so nedavno obhajali slavnost na čast dr. M. Sokolowskemu, kateri že 30 let marljivo deluje na poljskem znanstvenem polju, zlasti v estetiki in zgodovini umetnosti. M. Sokolowski, pod katerega duševnim vodstvom je nastopala sedanja velika truma imenitnih zastopnikov poljske književnosti in umetnosti, je bil rojen 1. 1839. v gub. lomžinski. Visoke šole je obiskoval v Budimpešti, na Dunaju in v Heidelbergu. L. 1878. je Soko-lowski postal profesor zgodovine umetnosti na »Ja-gielonski univerzi". L. 1884. je bil imenovan za rednega člana »Akademije umetnosti" v Krakovu. Spisal je mnogo del, izmed katerih so najbolj imenitna: »Kaulbach i Courbet"(1873), „Malarstwo portretowe", »Badania archeologiczne na Rusi galicyjskiej", „Die italienischen Kiinstler der Renaissance in Krakau", „Bizantynska i ruska šredniowieczna kultura".
Rusko-japonska vojska.
Zadnji mesec so Japonci opetovano bombardirali Port Artur. Njih namen je bil, da s tem odvrnejo pozornost od drugih točk bojišča in^da oškodujejo rusko brodovje; saj na to najbr>'e niti sami ne mislijo, da bi mogli z morja vzeti to silno trdnjavo. Naša slika str. 244. nam kaže ozki vhod v pristanišče, katero je zavarovano z najmočnejšimi utrdbami.
Velika oklopnica »Retvizan" je vzdržala najhujše napade. Stala je pred pristaniščem in po nesreči obtičala, tako da je bila izpostavljena japonskim krog-Ijam. Kakor trdnjava je odbijala napade. Bila je večkrat poškodovana a Rusi so jo sproti popravljali, in zdaj je v pristanišču pri drugem ruskem brodovju Ruski topovi s trdnjave streljajo na japonske ladje, ki bombardirajo mesto z morja.
Dne 6. marca so pa Japonci bombardirali tudi Vladivostok, a brez znatnega uspeha.
Nesrečna usoda je zadela rusko ladjo Mandžur. Bila je v šanghajskem pristanišču. Japonci so jo pa čakali pred pristaniščem ter zahtevali od Kitajcev, da ukažejo »Mandžurju" v imenu svoje nevtralnosti, da mora zapustiti šanghajsko pristanišče. Ko bi se bilo to zgodilo, bi bil »Mandžur" izgubljen, ker bi bil jadral naravnost v svojo pogubo. Druge države so pa posredovale, da je »Mandžur" ostal sicer cel, a vse rusko moštvo ga je moralo zapustiti in se ne sme več udeleževati vojske.
Vojska na suhem je precej izpremenila svoje lice vsled japonsko - korejske pogodbe, po kateri je Koreja priznala japonsko nadoblast. Tako so Japonci dobili trdno  podlago na azijski celini za vojsko na