D o p i s i. Sv. Benedikt v Slov. gor. (Papeževa slavnost.) Zadnjo predpustno nedeljo je priredila naša ljuba mladina veliko slavnost v proslavo papeževe petindvajsetletnice. Vedeli smo sicef, da ao se fantje in dekleta že nekaj časa prav skrbno pripravljali, a da bodo s takim vspehom nastopili, si pa niti mislili nismo. Pravemu mladinoljubu moraie so solze radosti zalivati oči, ko }e gledal našo mladež na odru. Kako srčno so nastopali, kako glasno in jasno so reSevali svoje naloge! Ali veste, koliko jih je nastopilo? 26 jih je bilo mladeničev in deklet. No in kaj so pa delali? tamburali, govorili, deklamovali in peli. Izvrstno so govorili mladeniči Roškar, Caf in Pahler o Leonovem življenju in vladanju. Ha! to vam je bilo krasno gledati te junaške postave mladeničev! Kako samozavestno ponosno so se obnaSali! Kako je vendar sleherna njih beseda pričala o njih živi veri v Boga in goreči ljubezni do namestnika Kristuaovega. In dekleta? tekmovale so mej seboj. Matilda naša }e seve že vajena odra, zato pa je tudi z lahkoto rešila sicer težko nalogo, kako skrbijo sv. Oče za Slovane in posebej Se za Slovence. Pet deklet Močnik, Klobasa, Senekovič, Geratič in Zemljič nam je dalo prav živo in zanimivo sliko zasebnega življenja av. Očeta. Mej temi se je najbolj odlikovala na našem odru priIjubljena Malika. Jako navdušeno so se giasile tudi deklamacije v Caat sv. Očetu. Letnik, Kocbek, Abl in Šenekar so kar ena drugo hotele prekositi, akoravno sta prvi dve prvokrat stali na odru. Veličastno so doneli po dvorani glasovi moSkega zbora, ki je krasno pel papeževo himno pod vodstvom g. učitelja Breganta. Seveda je tudi ženski zbor razveseljeval poalušalce s svojim lepim petjem. Mej posameznimi točkami pa so krepko udarjali na tamburice naši tamburaži. Veličasten, do solz ginljiv pa je bil konec: nastop otrok. Celi roj otrok stopi na oder. Mej nje stopi odrašCena deklica Ivanka Pivec. Začne pripovedovati nedolžni trumi, kako posebno otroke ljubijo sv. Oče in to dokaže z nekterimi vzgledi. Ej, to vam je poslušala naSa deca. Slednjič jih vpraša: Kaj pa hočete dali sv. Očetu? V imenu vseb se oglasi Tonika Močnik in začne Ijubko deklamovati ginljivo pesem »Leonu XIII. otroci«. Kako milo je zvenela iz ust ljubkega otroka obljuba: nKadar vzrastemo in smo veliki, bomo živeli za te, bodo branile vero presveto naše roke in srcel" Ko konča, zapoje nedolžno krdelo otrok prav lepo papeževo pesem. Slavnost je trajala cele tri ure in vendar še je moralo marsikaj izostati, kar je bilo na dnevnem redu. Tako je naša mlailina počastila sv. Očeta. Da pa se je mogla ta slavnost tako lepo izvršiti, so pač pripomogle govorniške vaje skozi celo jesen in zimo. Vsako nedeljo se namreč zbira mladina v bralni sobi ter se uči, vadi v govoru in deklaraovaniu. Marija Nazaret. Čislani »Gospodar« je že zadnjid prinesel kratko notico o smrti blage Turnšekove gospe. Blagovolile, gospod urednik, sprejeti Se sledeče podatke o nepozabni pokojni. Bolehala je sicer dolgo časa, toda nevarna bolezen >hudo vnetje« položila jo je v bolniško posteljo le za dobrih deset dnij. Pač nismo mislili, da jo bomo tako kmalu zgubili. Z isto otroško pobožnoatjo kakor v življenju, prejela je tudi v bolezni sv. zakramente za umirajoče. Do zadnjega je bila pri zavesti, vedno je upala, da ozdravi. Prepuatila se je najboljSemu zdravniku: presv. Jezusovemu srcu; njemu so bile posvečene tudi zadnje besede. Res da ji najsv. srce ni podaljšalo krhkega življenja za nekaj let, a ji je podarilo kar je največ vredno: srečno zadnjo uro in neprecenljive dobrote, ki ji slede. Umrla je v torek 17. zjutraj ob polu dveh. Izdihnila je brez vsakega boja, kakor zaspi otrok v materinem naročju. Kakorgno življenje, taka smrt; lepo krščansko življenje, mirna smrt, enake misli so nas navdajale, ko smo stali ob njeni mrtvaški postelji. Bliskoma se je raznesla prežalostna novica, da gospe ni več med živimi. Vsakega je njena smrt boiestno pretresla; saj jo je vse ljubilo, vse spoštovalo. Ne nameravam opisati njenega vzgl dnega življenja, med krasnimi vrlinacui !e to omenim, da je bila nenavadno usmiljena do siromakov. Za nje je inaela sočutno srce in odprte roke. Dovolj je bilo, da ie zvedela za ubožčeka, takoj mu je poslala obilno podpore. Še v svoji mučai bolezni je naroeala, kako naj pomagajo neki siromašni in bolni osebi. Po njeni smrti so naili knjižico, v katero je zapisovala siromake z opombo, česa vsak potrebuje in kedaj se naj jim dele posebni milodari. Trumoma so hiteli ljudje še zadnjikrat obiskat mrtvo. Cele ure so kleče premolili pri nienem mrtvaškem odru. Potoki solza, ki so namakali goreče molitve, najlepše pričajo, kako je bila priljubljena ziasti vsled svoje prijaznosti in darežljivisti. K njenemu pogrebu so prihiteli ljudje od vseh stranij; ne motimo se, ako trdimo, da jih je bilo nad dva tisoč. Ne samo priprosto Ijudstro, tudi mnogo gospode od daleč na okrog jo je spremljalo k zadnjemu počitku. Dvanajst duhovnikov, med njimi dva celo iz krške škofije, molilo je za dušni blagor pokojoe in prosilo tolažbe za globoko užaljeno biSo. Ko smo izročali njeno truplo zemlji, nobeno oko ni ostalo suho; smo pač vsi čutili, kaj nam polagajo v grob. Tudi sedaj je vse potrto in prazno, vse živi pod vtisora tako žakBinega dogodka. Govori s tem ali drugim o dragi umrli, v vsakem očesu zaigrajo solze žalosti. Ob taki bridki, nenadoraestljivi zgubi nas tolaži zaupljiva misel: rajni gospej je dobro! Prepričani smo, da se nad njo že vresničujejo Gospodove besede: »Blagor usmilienim, ker bodo dosegli usmiljenje.« Na križ obračamo žalostne poglede. Le križ nam sveti govori, — da zopet vid'mo se nad zvezdami, — Da vid'mo v raju večnem se, — nad zvezdami! To nam krepi potrto srce. Dobra Amalija, spominjaj se nas tudi tam gori. Prosi za nas, da kmalu tam se vidimo, se na desni združimo! Sveti ti večna luč, počivaj v miru!