OM234Č2.-

Ne vodi nas v izkušnjavo!

Andrejec je bil uboga sirota. Slabo se mu
je godilo pri osornem strogem mojstru, kjer se
je učil ključarstva. Vender je bil dosihdob
priden, dober deček. Seveda ga tudi še ni ob¬
šla izkušnjava, da bi bil malopriden. Zgodi se,
da ga pošlje mojster v veliko lepo hišo k jako
bogatemu možu. Zvršil naj bi ondu razne ma¬
lenkosti. Delati je znal namreč že precej dobro,
zakaj bil je marljiv in spreten deček.

Vedejo ga v lepo sobo in ga ondu puste
samega. Tolike lepote še ni videl žive dni!

Vse se leskače od žameta, svile in zlata!
Na steni vise prekrasne podobe in zrcala, toli
velikanska, da malone zakriči, ko se vidi v
njih od vseh stranij, kakor je velik in dolg.
Tla se mu zde tako gladka, kakor bi stal na
ledu. Kar stopati se ne upa od strahu, da bi
mu ne izpodrsnilo.

Vlil. l

'OOOO

MUHiHmmitfiAj

Čudo vseh čudes pa, katera vidi v lepi sobi,
to je majhna, neizrecno lepa ura, ležeča na
mizici. Zlata je in okrašena z demanti, da se
Ieskače in bliska kakor solnce, kadar prav
jasno sije na nebu, ali pa zvečer svetle zvez¬
dice, ki nas gledajo toli prijazno.

Tako se zdi vsaj Andrejcu. Po uri je vrhu
tega hrepenel že toli dolgo'

„Oh, da bi bila moja!“ misli si in jo ogle¬
duje poželjivo.

Naposled se je celo dotakne. Vzame jo v
roko, ker se nič ne gane po sobi in je vse
tiho kakor v cerkvi. Zdajci nekaj zasumi. Ko
začuje mali šum, hitro položi uro na mizico.
Zardi se po vsem obrazu, kakor da je kaj
ukradel.

Tega seveda ni, a hude misli so mu bile ven-
derle rojile po glavi. Bog pa gleda v sleharno
srce, če tudi ni moči gledati ljudem.

Zdaj se odpro stranska vrata. Imeniten gos¬
pod stopi k njemu, resnega a dobrotnega ob¬
raza. Dečku odkaže delo; treba je bilo namreč
sneti nekatere ključanice, da jih prenaredi
mojster.

VIII.

r Pridi jutri zopet!“ pravi nato gospod.
Izvestno mu je všeč prijazni brhki Andrejec.
„Dela je dovolj, in plačila tudi dobodeš.”

Točno pride Andrejec drugo jutro. Znova
ga vedejo v ono čudalepo sobo. Najprej se
ozira po uri. Nikakor je namreč ni mogel po¬
zabiti.

Res, ondu leži na istem prostoru. Poleg nje
pa vidi vsakovrstne dragocenosti: lepe prstane,
dragocene igle z biseri in žlahtnimi kameni,
zlato tobačnico in marsikaj druzega. Vsa ta
krasota, ki mu kar mami oči, leži v odprti
skrinjici. Toliko je teh lepih svetlih stvarij, da
bi gotovo nihče ne vedel, ako vzame kaj.

„A ne! Kradel bi!“ reče Andrejec, ravno
iztezajoč roko po uri. „In če bi me zajeli

Ilitro umakne roko.

„A jeden prstan bi vender mogel vzeti!“
misli si zopet.

„Gospod je sila bogat in ima tolikanj lepih
stvarij. Niti vedel ne bode, ako vzamem oni
prstan. Nihče me ne vidi. Imel bi mnogo,
mnogo denarja. Lepo obleko bi si kupil in so
najedel do sitega.”

vili.

3

Hitro seže po prstanu. Hipoma pa se zdrzne.
„Niliče me ne vidi?'* misli si. „Nihee? ■—
Ali pa me ne vidi ljubi Bog, ki vse vidi in ve ?
Ali bi ga mogel kdaj moliti, če vzamem, kar
ni moje? Bodi še toli majhno in malo? Ali bi
mogel mirno spati? — Ne, rajši ubožen pa
pošten, nego bogat in brezbožen ! 11  —

Hitro položi Andrejec prstan v skrinjico ter
moli prav presrčno in glasno ljubega Boga v
nebesih:

„Ne vodi nas v izkušnjavo! 1 *

Iz stranske sobe stopi gospod. „Nu, ljubeč
moj,“ vpraša ga resno in vender prijazno,
„zakaj pa nisi vzel ure ali prstana ? 11

Andrejec se zardi, potem pa obledi od st r aliu.
Kolena se mu zašibe. Torej ga je vender gledal
še nekdo in ne samo Bog, čegar oko vidi vse! —
„Gledal sem te že včeraj," nadaljuje gos¬
pod dobrotno. „Danes pa sem te hotel izkusiti,
ali bi se ubranil izkušnjavi. Povej mi sedaj
vse natanko in pošteno."

Solzan pripoveduje Andrejec.

„Boga zahvali," reče bogatin resno, „da
te je ohranil poštenega! Sicer bi bil sedaj tat,

VIII.

4

akotudi bi te ne bil videl in kaznoval nihče!
— Da te pa ne bodo obhajale izkušnjave,
vzgajati te hočem sam. Priden, pošten mož
bodi! Upam, da odslej ne bodeš mislil na take
zločine .' 1

Andrejec zaihti na glas od samega veselja.
Govoriti mu ni moči. Dobrotnik njegov pa je
bil mož beseda. Vzgajal ga je tako dobro, da
je dora el pobožen in spreten mož. Vse žive
dni je blagoslavljal bogatina. Lehko je po¬
magal drugim ljudem, kakor je njemu pomagal
dobrotnik, ko je molil tako presrčno:

„Ne vodi nas v izkušnjavo!"

VILI

S

Pri J. Giontini-ji v Ljubljani se tudi

dobivajo:

Car i tesar. Zgodovinska pripov. . . 20 kr.
Cerkvica na skali. Pravljica . . . .12 kr.

Čas je zlato. Povest.36 kr.

Darinka, mala Črnogorka. Povest. . 24 kr.

Doma in na tujem. Povest.20 kr.

Hubad, Pripovedke za mladino. I., II.,

III. a.24 kr.

Izanami mala Japonka.24 kr.

Izdajalca domovine. Povest ....  24 kr.
Knez Črni Jurij. Zgodo v. povest. . . 20 kr.
Narodne pripovedke. I., IT. a . . . 24 kr.
Pravljice in pripovedke za mladino 36 kr.

Mali vseznalfip. nli wT»iflra Ir, V. Ir/s

NARODNA IN UNIVERZITETNA •
KNJI (17U: (17UNICA