Občinski red, požarno-policijski red in stavbinski red. Ekscerpirani so zakoni samo toliko, kolikor je treba za splošno vednost.
Die Reihengraber von Krainburg. Walter Š m i d. ,Jahrbuch fiir Alterthumskunde", ki ga izdaja Centralna komisija za umetnost in zgodovinske spomenike (1. 1907.), je priobčil razpravo dr. Šmida o grobišču, ki ga je preiskal pri Kranju, ko je g. Tomaž Pavšlar pri zgradbi gospodarskega poslopja zadel na mnogoštevilna okostja. Vsega se je odkopalo 700 do 750 grobov v kotu, ki ga tvorita Sava in Kokra pod Kranjem. Dr. Šmid sodi, da so ti mrliči langobardske narodnosti, ker je do VII. stoletja stala v Kranju langobardska straža v garniziji. Slog okraskov, ki jih vidimo v številnih podobah, tudi ne sega čez VII. stoletje.
Geschichte der čechischen Litteratur. Von Jan Jakubec. Die čechische Litteratur der Gegenwart. Von Arne Novak. Leipzig, C. F. Amelangs Verlag 1907. Tako smo dobili od priznanih čeških literarnih historikov zgodovino češke literature v celoti. 376 strani obsegajoča knjiga je izšla v znani zbirki: „Litteraturen des Ostens in E i n -zeldarstellungen", kjer je izšla izvrstna zgodovina poljske in ruske literature A. Briicknerja. Za isto zbirko pripravlja tudi prof. Murko: Geschichte der siidslavischen Litteraturen, katera bo izšla približno čez leto dni. Omenim naj tudi, da nam je prinesla ista zbirka razne literarne zgodovine: ogrsko, novogrško, turško moderno, dalje azijske: perzijsko, arabsko, starohebrejsko, indsko, kitajsko, japonsko in vzhodno krščansko. Kar se tiče slovanskih literarnih zgodovin, moramo reči, da sta ruska in poljska, ki ju je spisal znani strokovnjak Bruckner, profesor   slavistike na berolinski univerzi,   kot je so-
glašala splošna kritika, jako dobri. Kolikor morem presoditi, se mi zdi, da ta češka literarna zgodovina presega Briicknerjevo. Literatura je pisana v smislu modernih zahtev: Odlikuje se v tem, da nam podaja v prvi vrsti idejno ozadje in zvezo idej z evropsko kulturo, tako da dobimo lep pregled medsebojne zveze raznih kulturnih stremljenj. Razdelitev je sledeča: I. Kap.: Anpassung der čech. Entvvickelung an die Kultur und die Litteraturen desWestens. II. Kap.: Die Reform. Jan Hus. Der Hussitismus. Peter Chelčickij. III. Kap.: Humanismus und die Unitat der bohm. Briider. Der Verfall. IV. Kap.: Der Josefinismus. Josef Dobrovsky. Der Aufschwung der čech. Sprache. Die čech. josefinisehe Litteratur. V. Kap.: Die slavisehe Idee in der čech. Dichtung und Wissenschaft. Josef Jungman und seine Schule. Die Koniginhofer und Griinberger   Handschrift.   Jan   Kollar.    P. J.  Šafarik.
VI.   Kap.: Die čech. Poesie unter dem EinfluB der Volksdichtung. Fr. L. Celakovskij. Die Riickkehr zur   heimisehen Geschichte. Fr. Palackij.   K. J. Erben.
VII.  Kap. Das Drama und die Belletristik. V. KI. Klic-pera. J. K. Tul. J. J. Marek. P. Chocholoušek. VIII. Kap. Der Neuromantismus. K. H. Macha. IX. Kap. Die junge Slowakei. L. Štur und seine Schule. Das politische Erwachen. K. Havliček. Die Riickkehr zu der slav. Idee. Die Reaktion. X. Kap. Das čechische Volksleben in der Belletristik. Božena Nemcova. O novejši češki literaturi razpravljajo poglavja: XI. Kap. Die Verjiin-gung der čech. Dichtung durch Halek, Neruda und ihre Zeitung. XII. Kap. Die panslavistischen und hi-storisehen Tendenzen in der neuen čech. Litteratur. XIII. Kap. Der poetisehe Kosmopolitismus in der čech. Liti XIV. Kap. Der Realismus in der čech.. Novelistik und Drama. XV. Der Kampf der Kritik um neue Le-benswerte.                                                  D. Gorjanec.
To in ono.
Naše slike.
Kozaški hetman, ki ga prinašamo kot prilogo v barvotisku, je akvarelna skica Ilja Repina k njegovi veliki sliki „Zaporoški kozaki". Repin je globok dušeslovec; koliko pritajene strasti, koliko lokavosti in bojaželjnosti je v tem obrazu! Na veliki sliki je Repin naslikal vse temperamente v pestri mnogoličnosti. Ta vodobarvna študija nam kaže, kako je veliki mojster pripravljal svoje slike.
Glava današnje številke nam kaže Vodnika v sliki in v ilustraciji dveh njegovih značilnih pesmi. G. Maksim Gaspari nam riše dvanajst takih kompozicij, ki nam bodo predstavljale slovensko slovstvo v njegovih poglavitnih re-prezentantih.
Maratta Carlo je slikar poznejše renesanse. Živel je v XVII. stoletju. Original slike Svete družine (str. 5.) je v Florenci v galeriji stare in nove umetnosti.
Življenje sv. Štefana je naslikal Fracassini v cerkvi San Lorenzo fuori le mura v Rimu v freskah, ki se prištevajo najboljšim umotvorom, kar jih je ustvarila nova italijanska pomlajena umetnost. V tej starodavni baziliki, ki
jo je dal restavrirati papež Pij IX., je na eni strani ladje življenje sv. Štefana, na drugi pa življenje sv. Lovrenca, katerih ostanki počivajo pod velikim oltarjem. Žal, da je Fracassini mlad umrl. Eno sliko iz tega cikla podajemo danes.
„P o bitki" je lepa reliefna fantazija akademičnega podobarja g. J. Vrbanija, od katerega smo že priobčili skupino, predstavljajočo usmiljenko z ranjenim vojakom. Fino, lepo delo!
Belokranjsko železnico zdaj trasirajo, in zato menda ustrežemo čitateljem, če jim podamo sliko „dolenjske metropole", kjer se začenja nova železnica, da se vzpne okoli Gorjancev v Belo Krajino. Priobčili bomo še več slik iz teh krajev. Kandija je onkraj Krke, znana po bolnišnici usmiljenih bratov.
Švedski kralj Oskar II. je umrl dne 8. decembra, Bil je rojen 21. januarja 1829. v Stockholmu kot tretji sin poznejšega kralja Oskarja I. iz rodbine Bernadotte. Oskar II. je bil velik ljubitelj umetnosti in pesništva. Sam je pesnil in prestavljal na švedski jezik. V politiki ni imel sreče, kajti ni mogel zadržati Norvežanov, da mu ne bi odpadli in si izvolili drugega kralja. Seveda je bilo krivo temu
46
starodavno nasprotstvo med norveškim in med švedskim narodom, ki ga ni mogla premostiti personalna unija tudi pod blagim vladarjem. — Naslednik mu je Gustav II., peti Bernadotte, ki je od 1. 1881. poročen z Viktorijo, vnučico nemškega cesarja Viljema I. Kraljica Viktorija je bolehna, a priljubljena zaradi svojega človekoljubnega delovanja. Trije sinovi izvirajo iz tega zakona.
Iz avstrijskega državnega zbora priob-čujemo zopet nekaj slik. V lanskem letniku smo pokazali v podobi glavne parlamentarce naše zbornice. Tačas smo dobili nove ministre: Dr. Gessmann, krščanski socialec, je postal minister za javna dela, katero ministrstvo se pa šele uredi, Prašek, češki agrarec, je postal češki minister-rojak, (obeh sliki glej v „Dom in Svetu" 1907, str. 333.), Peschka, nemški agrarec, je nemški minister-rojak, krščanski socialec dr. Ebenhoch poljedelski minister, mladočeh dr. Fiedler trgovinski, poljski konservativec David Abrahamowicz poljski minister-rojak. — Važna je bila debata o vseučiliščih, ki se je končala s parlamentarno zmago krščanskih strank. Doktor Masaruk je zahteval od vlade garancij, da se vseučilišča ne „poklerikalijo" — pač nepotrebna skrb!   Glavna govornika
Želimo svojemu glasbenemu učitelju, ki je kot znak svoje mladeniške živahnosti ravnokar zopet izdal zbirko zborov, da bi še dolgo bival med nami kot učitelj lepote in bogatil naše glasbeno slovstvo s plodovi svoje klasične Muze!                                                                          Dr. F. L.
Petindvajsetletnica dveh slovenskih umetnikov.
Srebrni jubileji so slavje, ki je posebno v umetnosti Talije redko. Trnjeva pot vodi do njega — in za Slovenca je ta pot dvakrat težka. In zato smo bili res veseli, ko sta praznovala g. Zofija Borštnikova in gosp. Ignacij Borštnik 10. in 13. t. m. svoje srebrno slavlje.
Umetnica slovanskega juga si je izbrala Ibsenovo „Noro", g. Ignacij Borštnik pa Hauptmannovo„Rozo Bernd". Občinstvo je napolnilo obakrat gledišče od parterja do galerij, šopki, venci in ovacije so pričale, da zna tudi Ljubljana ceniti umetnost, ki se vrača v domovino iz tujine, zakaj Borštnik-Zvonarjeva je bila do letos v Zagrebu, Sofiji in drugih večjih glediščih, Borštnik pa je pohitel iz Zagreba v Ljubljano.
DR.' FIEDLER
trgovinski minister
FR. PESCHKA
nemški minister-rojak
DR. ALFRED EBENHOCH poljedelski minister
v tej veliki debati sta bila dr. Jan. Ev. Krek, ki je v velikem, impozantnem govoru pred zbornico razvijal prava znanstvena načela, in mladi prof. dr. Drexel, ki je v posameznostih zavračal napade nasprotnikov.
Anton Foerster.
Dne 20. decembra je praznoval sedemdesetletnico svojega rojstva prof. Anton Foerster, pevovodja stolne cerkve v Ljubljani in najzaslužnejši naš skladatelj in glasbeni učitelj. „Dom in Svet" je že podal celotno sliko njegovega delovanja na glasbenem polju, zato nam danes preostane le to, da se pridružimo čestitkam, s katerimi je vsa slovenska javnost počastila v svoji starosti še mladostno čilega skladatelja.
Anton Foerster je Slovencem šele prinesel umetno glasbo. Kar se je zlagalo pred njim, so bili le izlivi prirodne nadarjenosti; a Foerster nam je prinesel pravila prave klasične glasbe. Njegove skladbe so vzorne, kakor izklesane iz granita in marmorja, visoko umetnost najboljšega sloga je gojil med nami in ima zato največje zasluge za naš glasbeni napredek. Slovenska pevska društva so mu to priznala, ko so mu priredila na predvečer rojstnega dne podoknico, pri kateri so pevala njegove skladbe.
„Nora" je vloga otroka, ki postane v par urah žena, je naivka, ki jo trenotek prelevi v tragedinjo. Ljubka, sladko-snedna Nora je dobra mati, šaljiva žena in odkrita prijateljica — ko pa pride trenotek, ko izve njen soprog, da je ponaredila podpis na menjici, dasi je storila le zato, da njega reši — in ko vidi, da je on ne razume, pa postane iz otroka Meduza, ki ne mara biti več igrača — punčka svojemu možu.
Gospa Borštnikova igra to Noro prepričevalno, izcize-lirano v najmanjšem detajlu in premišljeno v vsaki kretnji. Seveda trojnega prehoda ni mogoče tako premostiti, da človek ne bi videl mostu, ki vodi čez prepad Ibsenove Nore v posameznih dejanjih, a g. Borštnikova je tudi tu storila, kar more doseči tehnika in talent. — Lahko rečemo, da je njena Nora umetniška kreacija jugoslovanske Sorme.
G. Borštnik pa je igral Flamrna v naturalističnem stilu in v žanru intimnih gledišč. Pa kako! — Gledavec je moral reči: V enakem slučaju bi jaz ravno tako ravnal, kakor je Borštnik igral. No in taka naravna igra je najtežja in višek umetnosti. Nič teatralike, nobenih gest in poz, ki bi nas spominjale, da zahteva aplavz posebno mazilo, brez katerega ta barometer teatralnega zadovoljstva ne funkcionira —; tako diskretno, naravno in neprisiljeno je igral g. Borštnik Flamrna, katera vloga ni nikaka „parada", da nas je naravnost frapiral.   Mir in nervoznost,   greh in kes,   ljubezen