GEOGRAFSKI OBZORNIK LADAK - DEŽELA MED GORAMI Drago Kladnik UDK 914(540" Ladak") LADAK - DEŽELA MED GORAMI Drago Kladnik, Inštitut za geografijo Univer- ze, Trg francoske revolucije 7, 61000 Ljublja- na, Slovenija Članek prikazuje manj znano pokrajino v indijskem delu Himalaje, katere glavni narav- ni značilnosti sta goratost in sušnost. Ljudje so se naravi prilagodili s spoštovanjem na- ravnih zakonitosti. Tu se prepletajo budistič- ne in muslimanske prvine, vendar je budi- zem še vedno prevladujoč. Ladak privlači ne le nenasitne avan- turiste, temveč vse bolj tudi ljubitelje gora. Tu so se stoletja križale pomembne trgovske poti, ki so vodile vse tja do Jarkanda in Samarkanda na severu, Lhase na vzhodu, v Kašmir na zahodu in dolino Kulu na jugu in od tam naprej v Gangeško nižavje. Za popotnika niso v ospredju zanimanja volna pašmina, riž, čaj ali sol, ki so tradicionalno trgovsko blago, temveč nenadkriljivo zlitje starodav- nih religij, stoletne zgodovine in nenavad- ne pokrajine. Čeprav je Ladak danes po- litično del indijske zvezne države Jammu in Kashmir (Kašmir), ima samosvoje po- krajinske poteze in je dodobra ohranil samosvoj način življenja. Poznan je tudi pod imeni "Lunina pokrajina", "Mali Tibet", ima pa tudi romantični vzdevek "Poslednji Shangri La". Obsega zaprte doline v povirju Inda (Ind, Drass, Nubra, Zanskar in druge), glavnega vodotoka v območju indijske Transhimalaje. Upravna enota Ladak meri 98 000 km2 , povprečna nadmorska višina pa je nekaj nad 4000 m. Ponekod so tudi doline in planote nad 4500 m visoko. Poseljuje ga okrog 135 000 prebi- valcev, torej je povprečna gostota prebi- valstva le 1,4 preb./km2. Dejansko pa je poselitev osredotočena v manjših poselit- venih jedrih v dolinah, kjer je mogoča kmetijska obdelava. Najbolj značilni lastnosti pokrajine sta goratost in izrazita sušnost. Gore so razvrščene v več gorskih vencev (na seve- UDC 914(540"Ladak") LADAKH - THE LAND AMONG THE MOUN- TAINS Drago Kladnik, Insitut za geografijo Univer- ze, Trg Jrancoske revolucije 7, 61000 Ljublja- na, Slovenia The article represents less known region in the Indian part of the Himalaya ranges. Its basic natural features are mountainous re- lief and aridity, to which people adopted successfuly, with the respect of natural laws. Here bhuddistic and islamic elements are intermixing, but the role of Bhuddism is still predominant. ru Karakorum, v sredini Ladaško in Zanskarsko gorovje ter na jugu Visoka Himalaja), ki jih delijo globoko zarezane doline Inda in njegovih pritokov. Ladaško in Zanskarsko gorovje, imenovani tudi Transhimalaja, predstavljata geološko mejo med Indijsko podcelino na jugu in Tibetansko visoko planoto na severu (6). Prečenje 3500 m visokega prelaza Zoji La na poti iz Kašmirja daje vtis, kot da smo stopili na nek drug planet. Iz prešer- no zelenih, gozdnatih gorskih prostran- stev na južnih obronkih Himalaje vstopi- mo v divjo pokrajino skoraj golega skalov- ja. Mogočni venec Himalaje ustvarja padavinsko senco in zapira Ladak pred blažilnimi južnimi vplivi. Ostra meja pa se je zarisala tudi v drugih geografskih značilnostih in v kulturni pokrajini in je omogočila, da so ladaška ljudstva (animis- tični Dardi, šiitski Balti in budistični Ladačani) tradicionalno samobitnost ob- držali praktično nespremenjeno skozi sto- letja. Januarska temperatura v središču • (Leh) je -8°C, julijska pa se povzpne na + 17°C, s čimer je primerljiva z januarski- mi temperaturami vzdolž severnega po- vratnika v Indiji. Letna temperaturna amplituda je tako okrog 25°C. Izrazita je tudi dnevna amplituda in se giblje med 14°C v decembru in 18°C v- juniju, medtem ko je julija samo 6°C. Minimal- na temperatura pade pod -40°C, mak- simalna pa doseže celo +43°C (1). Količi- na padavin je majhna (do 20 mm letno) 4 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 1: Že vzpon na bližnje vzpetine pričara čudovito kontrastnost pokrajine: trdo rumenilo kamnite puščave in vpijo- če, sveže zelenilo bogatih polj, pregraje- nih s kamnitimi zidovi, med katerimi so samotne hiše in redko drevje topolov in vrb, ki služi za gradnjo in kurjavo. Po- snetek prikazuje velik obdelovalni kom- pleks severno od pokrajinskega središča Leh v smeri proti kitajski meji. Vodnat pritok Inda dopušča namakanje na veli- ki površini, kar je omogočilo tudi nas- tanek in razvoj večjega naselja. (Foto: D. Kladnik.) Slika 3: Najbolj izrazita reliefna enota v Ladaku je Visoka Himalaja, ki pa v tem delu ne presega višine 7100 m. Za razliko od dolomitnega Zanskarskega gorovja jo sestavljajo magmatske in metamorfne kamnine, ki jih preoblikuje- jo številni ledeniki, na namočenih juž- nih pobočjih dolgi tudi več kot 30 km, na severnih obronkov pa bistveno krajši. (Foto: D. Kladnik.) in je primerljiva z Indijsko puščavo. Le v Zanskarju na jugu Ladaka je pozimi več snega. Sušnost je zaznamovala pokrajino z Slika 2: Povsod, zlasti pa v višje ležečih naseljih, kjer prevladuje nomadsko paš- no gospodarstvo, ima skoraj vsaka druži- na živino, če ne drugega vsaj kozo ali dve. Poleti se velike črede jakov preseli- jo na visokogorske pašnike nad 4000 m visoko. Glavni vir dohodka za živinorejce je kozjereja, katere proizvod je volna pašmina, pravzaprav puh na prsih odra- slih živali. Ena žival da letno okrog 500 gramov puha, ki ga rokodelci v Kašmir- ju predelajo v tople in mehke šale, zelo iskane in cenjene na trgih širom sveta. (Foto: D. Kladnik.) Slika 4: Med najbolj značilnimi budistič- nimi elementi v Ladaku so zidovi Mani, ki so praviloma blizu vasi, lahko pa sto- jijo tudi osamljeno. Visoki so meter do dva, široki dva do tri metre, v dolžino pa merijo od nekaj metrov pa vse tja do kilometra. Na vrhu so raznobarvni ploščati kamni z vgraviranimi molitvami (mantrami): Om Mani Padme Hum ali po naše "Pozdravljen dragulj v lotuso- vem cvetu". (Foto: D. Kladnik.) goloto in pomanjkanjem zelenja, vendar je bila pred tisočletji, ko so se naseljevali prvi priseljenci, manj izrazita, saj so tu 5 GEOGRAFSKI OBZORNIK našli dobre pašnike. Še več, po ustnem izročilu je bila celo v polpreteklem obdob- ju vegetacija bolj bogata kot danes. To pa pomeni, da je bil Ladak vseskozi izpo- stavljen erozijskim procesom, ki so vztraj- no krčili obnovljive naravne vire. Ocenju- je se, da so skoraj četrtino ozemlja nekoč zalivala jezera, kar je povzročalo močnej- še izhlapevanje in zato obilnejše padavine ter bogatejšo vegetacijsko odejo (4). Stenske rezbarije dokazujejo, da so Ladak že tisočletja izkoriščala nomadska plemena iz osrednje Azije, Baltistana in severne Indije. Šele ko so iz Indije prispe- li budistični misionarji, so nastala prva stalna naselja v dolinah. Namakanje so vpeljali Dardi in iztrgali puščavi mnoga rodovitna, sorazmerno ravna zemljišča v dolini zgornjega Inda. Postopoma se je spreminjalo tudi poimenovanje Ladaka. Kitajski popotnik Hiuan Tsong v 7. stol. poroča o pokrajini Ma lo pho (Rdeči deže- li). Poznan je bil tudi kot Katchampa (Dežela snega), Ripul (Dežela gora) in ne nazadnje Ladvvak (Dežela pod prelazi), iz česar je nastalo današnje ime. Budizem je v svojem širjenju iz Kašmirja prej dosegel Ladak kot Tibet. Že v 9. stol. je bil razširjen v južnem in zahodnem delu pokrajine. Tibetanska lamaistična oblika budizma je prodrla v Ladak v 10. stol. in v tem času je bilo zgrajenih nič manj kot 108 samostanov. Politična zgodovina Ladaka kot samostoj- nega kraljestva sega v leto 950 našega štetja, ko je zavladala tibetanska dinasti- ja. Pri obrambi budizma pred pogostimi vpadi sosednjih Baltov in Mogulov z zahoda, Kašgarcev s severa in Tibetan- cev z vzhoda je pozneje odigrala ključno vlogo namgijalska dinastija. Vladarji so poskušali zajeziti prodirajoči vpliv islama z ustanavljanjem novih samostanov v 16. stol. (med njimi Hemis, Tsemo in Stak- na). Ladaško zlato obdobje se je pričelo leta 1533, ko je kralj Sojang Namgijal združil celotno ozemlje in prenesel prestol- nico v Leh, kjer je zgradil veliko palačo. Tedaj so izvajali mnoga javna dela, zlasti gradnjo poti in mostov. Dinastija Namgi- jal je še danes prisotna, čeprav je njena vloga razvrednotena in je njen član (pre- biva v palači Stok blizu Leha) poslanec v indijskem parlamentu (4). Danes je Ladak v marsičem bolj tibetanski od Tibeta samega, kar je še posebno drastično pospešila agresija Kitaj- cev v Tibet po 2. svetovni vojni. Po ne- nehnih sporih med novonastalima država- ma Indijo in Pakistanom je bil Ladak tako kot Kašmir razdeljen med obe drža- vi. Po vdoru Kitajske v Tibet (1959) se je na vzhodu odprlo novo krizno žarišče, zato je še danes v pokrajini prisotno številno vojaštvo. Leta 1962 je Kitajska okupirala del Ladaka na vzhodu. Zaradi vseh teh konfliktov, strateške pomembnos- ti Ladaka in njegove prometne izoliranos- ti je bil vse do leta 1974 za tujce prak- tično zaprt. Še danes je za večino obis- kovalcev (z izjemo letal) pokrajina nedos- topna vsaj pol leta (v hladni polovici), saj je prelaz Zoji La (čeprav najnižji med tremi na poti iz Srinagarja v Leh) zara- di obilnih snežnih padavin neprevozen. Arijci so prvotno naseljevali ves severni del Indijskega pod kontinenta. V to skupino so spadali prvotni budisti v Kašmirju in Dardi okrog Gilgita (današ- nji Pakistan). Rumena rasa izvira iz Tibeta, od koder so počasi poseljevali Ladak pastirski nomadi. Današnje prebi- valstvo je večidel rezultat mešanja obeh skupin, pa tudi Monsov s severa Indije. Ladaščina se precej razlikuje od Tibetan- ščine, čeprav obe spadata v isto jezikov- no skupino in uporabljata tibetansko pi- savo. Sestavlja jo množica različnih dia- lektov, ki so zaradi slabe prometne pove- zanosti ohranili številne posebnosti. V obeh urbanih središčih (Lehu in Kargilu) je govorica tako različna, da se ljudje sporazumevajo le z največjo težavo. Bu- distična družba kljub odprtosti nima stro- go vzpostavljenega izobraževalnega siste- ma, kar je posledica dominantnosti sa- mostanske tradicije. Na žalost sodobni izobraževalni programi, ki jih večinoma kreirajo in izvajajo priseljenci, zlasti na višjih nivojih, ne upoštevajo posebnostim ladaškega okolja prilagojenih spoznanj. Vpeljujejo splošne stereotipe, prilagojene vseindijskim potrebam, ki na preprost način prilagajajo zahodnjaške življenjske vzorce. Ladaška družba je odprta in de- mokratična, kar je posledica tolerantnega budističnega izročila. Takšna odprtost je v kontrastnem nasprotju s podrejenostjo žensk v islemskem svetu in ortodoksno 6 GEOGRAFSKI OBZORNIK socialno stratifikacijo hinduističnega siste- ma kast. Omejenost razpoložljivega zem- ljišča in krhko ravnotežje med naravo in človekom narekujeta značilno družbeno organiziranost, ki naj omogoča ohraniti vzajemnost med razpoložljivimi viri in potrebami ljudi. Razvila sta se sistema poliandrije in primogeniture, v prvi vrsti zaradi nadzora prebivalstvene rasti (2). Osnovna značilnost takoimenovane poliandrije je matriarhalni sistem, ki se navezuje na dedovanje po primogenituri (dedovanje prvorojenca), kar preprečuje drobitev posesti. Mehanizem poliandrije je preprost. Izmed številnih bratov v druži- ni je najstarejšemu namenjena vodilna vloga, mlajši pa lahko odidejo in se odlo- čijo za samostojno življenje v svetu, ali pa ostanejo doma, pri čemer so napram najstarejšemu bratu v polslužabniškem odnosu. Tovrsten odnos vključuje tudi poroko z njegovo ženo. Če se želijo poroči- ti z lastno, morajo zapustiti dom in si ustvariti novega, vandar nimajo pravice zahtevati ničesar od skupne družinske posesti. Znotraj poliandrične družine pri- padnost otrok opredeljenemu starševstvu ni pomembna. Vsi otroci se štejejo za sad najstarejšega brata, ki ga imajo za "veli- kega očeta", mlajše brate pa za "mlajše očete". Natančno obraten sistem je pri tistih družinah, ki imajo samo potomce ženskega spola. Naslednji nenavaden pojav budistične- ga družinskega ustroja, tesno povezan s poliandrijo, je navada, poznana pod ime- nom "mala hiša". Ko najstarejši sin dose- že zrelost in se poroči, se starši hvaležno umaknejo v manjšo hišo poleg glavnega posestva, s seboj vzamejo žival ali dve in obdržijo le toliko zemlje, kolikor je potre- bujejo za samopreživljanje. Pomembna sestavina ohranjanja naravnega ravnoves- ja je bila in je še v dejstvu, da se po ocenah okrog 7 % prebivalstva obeh spo- lov odloča za meniški stan, za katerega je značilen celibat (prepoved poroke). Na izbor mladih lam (menihov) mora na predlog vaškega župana dati pristanek tudi oče, saj vsi sinovi ne morejo med menihe, ker mora nekdo prevzeti vodenje posesti (4). Poleg budizma sta v Ladaku prisot- na tudi islam in krščanstvo, v južne doli- ne pa je prodrl tudi hinduizem. Krščan- stvo je le slabo zakoreninjeno, osredotoče- no okrog moravskega misiona v Lehu (iz 19. stol.). Islam se širi iz smeri Kašmirja po dolinah navzgor in je danes v zahod- nem delu Ladaka že prevladujoča veroiz- poved. Gre za pripadnike šiitske ločine, medtem ko so ponekod v lokalnih sredi- ščih (Leh, Padum v Zanskarju, dolina Nubra) izolirani pripadniki sunitov, ki se vseskozi neproblematično prilagajajo budis- tični kozmopolitski skupnosti. Natančnejša verska sestava kaže, da je v Ladaku 81,7% budistov, 15,6% muslimanov, 1,1 % hinduistov, 1,1 % kristjanov in 0,5- % si k hov (1). Ljudje na podeželju, bodisi poljedelci bodisi živinorejci, žive razpršeno na povr- šini okrog 60 000 km2 , na nadmorski višini med 2750 in 4500 m. Takšna vi- šinska raznolikost se odraža v izjemnih podnebnih in pokrajinskih razlikah, ki povratno učinkujejo na veliko pestrost življenjskih vzorcev. Med najvišjimi in najnižjimi naselji je v načinu preživljanja le malo skupnega. Glavni reliefni katego- riji za poljedelsko izrabo sta aluvialne terase in ogromni vršaji, ki so jih nanes- li pritoki na prehodu iz stranskih v glav- ne doline. Velikost naselij je odvisna od velikosti razpoložljivega zemljišča in količi- ne razpoložljive vode za namakanje. Vasi v zgornji dolini Inda so povprečno na vsakih 3 do 10 km. Večina je vzpeta kakšnih 50 do 100 m nad reko, kjer so nekatere obešene na robove pobočnih stopenj kot kakšna gnezda ujed. Na sploš- no pripadajo tipu gručastih naselij, kjer pa je več razpoložljivega prostora, je poselitev tudi razložena in so hiše tudi po 100 m vsaksebi. Hiše so večinoma dvonadstropne. Pritličje je namenjeno pre- zimovanju živine, zgoraj pa je stanovanj- ski prostor. Pred uveljavitvijo steklenih oken je bila osrednji prostor ladaške hiše kuhinja, ki je že po naravi vselej "topla", saj leži v osrčju zgradbe (4). Ne le duhovno, temveč tudi material- no predstavljajo najpomembnejši izraz ladaškega budizma samostani, imenovani gompe. Gompa pomeni samoten prostor in večina samostanov je res postavljena v samotnih dolinah, nad vasmi na poboč- jih ali na vrhovih manjših vzpetin. Arhi- tektonsko izjemno dovršeno dopoljnjujejo in nadgrajujejo pokrajinsko podobo. Veči- 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5: Po svoji arhitektonski drznosti in slikovitosti med sicer številnimi samosta- ni izstopa Phugtal (ime pomeni Čez votli- no), dve uri hoda odmaknjen od glavne karavanske poti v vzhodnem delu Zan- skarja. Njegovo osrčje je bilo v 11. stol. izdolbleno v pretrtem apnencu, pozneje (največ v 15 stol.) pa so v neposredni okolici kot kakšna orlovska gnezda zgra- dili dodatna bivališča za menihe, ki jih je danes 93. Kot osrednji samostan ima v okoliških vaseh tudi podružnične eno- te, ustanovljene z namenom učinkovitejše- ga zbiranja donacij. (Foto: D. Kladnik.) del so zgrajeni pravokotno, pri čemer so stanovanja pod sakralnim prostorom v isti zgradbi, ali pa so okoli njega v loče- nih, manjših objektih. Nekateri samostani so v nadstropjih: največji jih imajo tudi do 8. Samostani so tudi največji zemljiš- ki posestniki, saj so sčasoma v svojo last pridobili glavnino razpoložljivih zemljišč. Vloga pri razdeljevanju pridelkov jim je prinesla ogromno bogatstvo, katerega Slika 6: Zima je v Ladaku obdobje poči- vanja, med katerim prebivalci najdejo tudi čas za obiskovanje samostanskih festivalov. Le redki festivali so poleti, med njimi tudi znamenita prireditev v samostanu Hemis, kjer je posebno slo- vesno vsako dvanajsto leto, ko razstavijo največjo samostansko dragocenost, orjaš- ko tanko (nekakšno obredno zastavo), skrbno vezeno in okrašeno z dragim kamenjem. Obiskovalci od blizu in daleč zavzeto opazujejo plese grotesknih mask, namenjene predvsem izganjanju hudob- nih duhov. (Foto: D. Kladnik.) presežke so prelivali v zlato, srebro in ne nazadnje v umetniške dosežke, ki pa so v preteklosti žal pogosto privabljali plenil- ce. Gompe so bile ranljive zlasti na ravni- ni, zato so jih pričeli graditi na vzpeti- nah, kjer so jih lahko, utrjene kot trdnja- ve, lažje branih (3). Za kmetovalce delo na zemlji ni le v funkciji boja za preživetje, temveč odra- ža tudi statusno vrednoto. S tem ko je 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK večina družbe vpeta v kmetovanje, je vitalnega pomena ohranjanje krhkega naravnega ravnovesja. Mnogi posamezniki izkazujejo kulturnim rastlinam nekakšno notranjo hvaležnost. Tudi uživanje čanga (lokalno pivo), čampe (kuhane ječmenove moke) in masla v raznih ritualih in slo- vesnostih ponazarja njihov odnos in za- hvalo plodovom zemlje, ki jo sicer skopa narava hvaležno vrača skrbnim gospodar- jem (5). Le skromnih 210 km 2 je obdelo- valnih površin in sadovnjakov, zato je agrarna gostota zelo visoka: okrog 630 preb./km2 (4). Vsakdanje življenje je tes- no povezano z naravo. V tovrstno sožitje le malenkostno posegajo skromni tehnični pripomočki, pri čemer se je razvilo občut- ljivo ravnovesje med človekom, njegovim naravnim okoljem in menjajočim se rit- mom letnih časov, ki pa je v novejšem času vse bolj ogroženo z vdorom spre- memb, t. i. tehničnega napredka, za kate- rega kaže, da se mu noben del sodobne- ga sveta ne more izogniti. Z naraščanjem nadmorske višine se ladaški kmetovalec umno prilagaja razpo- ložljivim količinam zemljišča, vode in sončne energije. Tovrstna vzajemnost je plod dolgotrajnega prilagajanja mnogih generacij. Okolje nagrajuje vztrajnost tis- tih, ki odkrivajo in spoštujejo njegove zakonitosti (3). Ladaški kmet je pravza- prav izredno skrben gospodar. Povsod, kjer sicer skromne zaloge lesa za kurjavo omogočajo neodvisnost od kurjenja posuše- nih živalskih iztrebkov, pase živali na njivskih strniščih kar se da dolgo po žetvi, tako da izkoristi možnosti naravne- ga gnojenja. Temu so prilagojena tudi stranišča. Gre za suha zbirališča iztreb- kov, ki jih obdobno odstranjujejo in raz- našajo na okoliške njive. Po žetvi in gno- jenju se še pred zimo, ko zemlja globoko zamrzne, polja še enkrat skrbo preorjejo. Ko spomladi zemlja odmrzne, jo najprej zalijejo z vodo, preorjejo, ponovno pognoji- jo in spet preorjejo. Setvi sledi intenziv- na skrb za kvaliteten in obilen pridelek, pri čemer sta zlasti pomembni opravili pletev in zadostno namakanje. Vodo zanj dobijo iz potokov snežnice, ki jih prestre- žejo in po bolj ali manj dolgih namakal- nih kanalih (tudi več kot 10 km) speljejo do obdelanih površin, do katerih vodijo manjši kanali, ki jih po potrebi odpirajo in zapirajo z velikimi kosi ruše. Medseboj- ni odnosi med sosedi so skrbo urejeni in zagotavljajo enakomerno zastopanost in obremenjenost vseh porabnikov. Plevel se porabi za živinsko krmo. Pletev in nama- kanje sta praviloma ženski opravili, kar je bržkone starodavna tradicija, saj veči- na za delo sposobnih moških že od nek- daj v poletnem času zapusti domove in poišče zaslužek v trgovskih karavanah (danes turističnih) kot nosači ali vodniki transportnih živali (konj, mul in oslov). Njive pripravljajo za obdelavo s treb- ljenjem in čiščenjem odvečnega kamenja, ki ga odlagajo na robovih kot varovalne ograde, ali pa z njim gradijo terase in tako zmanjšajo strmino in omogočijo namakanje. Varovalne ograde imajo več namenov: delijo posest, varujejo pred vet- rom in tudi pred snežnimi in kamnitimi plazovi ter nanosi naplavin. Za potrebe prehranjevanja vojske so v Ladaku opravili številne raziskave možnosti intenziviranja kmetovanja. Vpe- ljali so nekatere rastline, ki uspevajo v bolj surovih pogojih, s čimer se je obdob- je rasti podaljšalo kar za mesec in pol. Razen tega izvajajo pospeševalne projekte na področjih ogozdovanja, piščančjereje, visoko kakovostne kozjereje in pridelova- nja krmnih rastlin. Skoraj polovica sred- stev za pospeševanje razvoja je namenje- na gradnji cest in mostov. Pomembni so tudi razvojni programi za izkoriščanje lokalnih energetskih virov, zlasti izkoriš- čanje sončne energije, ki jo uveljavljajo predvsem skupine ekološko osveščenih strokovnjakov. Raziskave kažejo, da se z ustrezno gradnjo (velika steklena okna) zaradi dolgega sončnega obsevanja lahko tudi glavnina ogrevanja hiš v zimskem času veže na izrabo energije Sonca (4). 1. Geography of Jammu and Kashmir. New Delhi. 1986. 2. India's Western Himalaya. Insight Gui- des. APA Publications. Singapore. 1992. 3. Rao, N., Storm, K„ van Gruisen, J. 1989: Ladakh - The Secret Land beyond the Himalayas. Singapore. 4. Rizvi, J. 1989: Ladakh - Crossroads oh High Asia. Oxford. 5. The Future oh Agriculture in Ladakh. Leh, 1989. 6. Weare, G. 1986: Trekking in the Indian Himalaya. Victoria, Australia. 9