DV€S(Ol€fliiCO cerhfc 0b državni meji. Letos se obhaja 2001etnica, ko je bila velika cerkev pri Sv. Janezu Nepomučanu na Suhem vrhu pri Marenbergu pozidana in posvecena; božja pot se je začela prej, iko je leta 1729 premožni Ikmet Marko Gerold postavil na svojem posestvu na vrhu hriba kapelo za sto Ijudi. Če se govori o Sv. Janezu, je treba misliti na tri fcraje istega imena v tem okolišu: Sv. Janez pri Marenbergu, Št. Janž na Janževem ali Janževskem vrhu pri Ribnici, Št. Janž nad Dravčami pri Vuzenici. Slednji cerkvi imata za patrona sv. Janeza Krstnika. Uradno so ti ikraji označeni: Sv. Janez I., II., III. Prvo mesto zavzema Sv. Janez I., in to je sv. Janeza Nepomučana največja cerkev v Sloveniji, ki stoji na lepem in prijaznem hribčeku ob pobočju gore Radelj, kamor je od trga Marenberg vzhodno po lepi poti uro hoda. Letos dne 4. maja je minilo 200 let, ko je bila cerkev posvečena. Ta dan je leta 1735 prišel iz Št. Andraža v Labudski dolini na Koroškem, kjer je bil takrat sedež lavantinske škofije, škof Jožef I. Ožbalt grof plem. Attems in se je mudil tu dva dni: prvi da/ je bilo posvečenje cerkve, drugi dan birma istotam. Birmancev je bilo 2777. Isto leto je prišlo okoli 20.000 romarjev »kozi celo leto. Prostor, na ikaterem stoji cerkev, ni prirneren in se je cuditi Ijudem, ki pri vsej svoji navdušenosti niso izbrali lepšega mesta za tak veličastni tempelj. Da se je cerkev postavila, za to je imel največ zaslug marenberški samostan in je priorka (prednica) grofica Grotta darovala za veliki oltar lepo doprsno oljnato sliko sv. Janeza Nepomucana, pred katero podobo so se godili čudeži. Ta podoba visi sedaj na steni pred vhodom v zakristijo. Štajerski deželni konservatorij jv, pred svetovno vojno stavil 'kot pogoj velike denarne podpore za pvenovitev cericve (20.000 K, 'kar bi bilo Janes nad 20C.OO0 Din), da se mora po- loba postaviti nazaj v veliki oltar. Ko 9 leta 1756 cerkev pogorea, so naro- III v Celovca štiri ikrasne zvonove, ki o jih pripeljali po Dravi; največji je 'rnel premer 1 m 94 cm, in je bilo to -viniio izmed najtežjih od Dravograda d^ Maribora. Zvonikova streha ni pri-merna. Cerkev je zidana v baročnem slogu, je svetla, akustična (glas se dov "o sliši), ima dolgost 40 m, tri ladje in dragoceno opravo, fci je večinoma darovana. Posebno lep je veliki oltar, posnetek marmorja, ki ga je leta 1901 prenovil g. Ivan Ce&ar, akademieni kipar v Mozirju, Nekdaj so se na tem hribu zgrinjali številni romavji, Slovenci iz Dravske doline in Nemci z onstran Radelja; posebno se je to godilo ob godu v cvetočem in milem mesecu maju, pa tudi sicer večkrat v letu. Cerkev je imela svoj denar in svoja posestva, med drugim vinograd v Košakih pri Mariboru, danes last g. Scherbauma. Cesta, ki vodi od velike ceste do cerkvo, je bila do konca svetovne vojne lepa, ;ker so jo vsako leto nekaj popravljali in so po njej voziii ikmetje le z lahkimi vozoyi; dan&s-vpa so jo lesni trgovci, ki vozijo les ž Radelja s težkimi vozovi poleti inpozimi, v lcpem in slabem vremenu, zelo pokvarili, ne popravlja jc pa takorekoč nihče. Je tudi to znamenje časa. V zadnjem času se je nekaj storilo glede prenovitve ceritve, ker so se v Ljubljani začeli zanimati za to obmejno zgodovinsko cerkev. Natančncjši, popis s slikami se bo objavil v delu »Dravska dolina«.