Marija — mati sirotam
*ylwat:' ^i na si^rtni postelji. Mali Dragotinčeb zre
t;žalosten vanjo. «Mati», tako ihti deuek, «vi ne smete umreti! Kakšen revček bom, ker me ne bo nihče več rad imel, nihče mi kruhka dajal?)) — «0 ljubi otok», de mati, «ljubi Bog čuje nad nami ter je tudi milim sirotam preskrbel prav dobro mater — najsvetejšo De-vico — ki se je v Lurdu prikazala revni pastarici, kikor sem ti ¦vže pravila. Ako bora umrla, prosi prav pobožno ljubo Mater božjo lurško, naj te varuje in skrbi zate.»
«Mati, kje naj jo pa iščem?  Ali jo bom našd še v lurški votlini?«
«Ne, ljubi otrok, ona se je vrnila v nebesa h je ne moreš več videti, vendar pa čuje ona našo moltev, čuje tudi  mojo  prošnjo  sedajle,  ko  tebe, ljubi  otrok, njej izročam v varstvo. 0 ljubo dete», nadaljuje uboga mati,  oobljubi mi,  da boš ljubo božjo Mater vedno še bolj rad imel, kot si rad imel mene.»  Ihteč se oklene deček matere okrog vratu. Mati mu položi roko na gkvo: «Marija naj te blagoslovi; bodi tvoja mati. Ko me todoj pokopali, pojdi v mesto Lyon, tam so ljudje, tako seniB slišala praviti, dobri in usmiljeni; ondi jc več hiš siro-J
lic, kjer sprejemajo sirote, katere jim pošilja Marija. dobra Mati božja bo skrbela zate, ljubo dete!»
Glava uboge matere omahne na blazino; govor jo je utrudil. Uboga mati, ubogi otrok! «0 ljuba Ma-rijalurška, bodi dobra mati mojemu Dragotinu!» šepne tiho žena, ter izdihne dušo Stvarniku v roke.
Mater so pogrebci zagrebli! sirota Dragotin je milo dl ob njenem pogreb«. Potem se je podal na pot ti mestu Lvonu, kakor mu je bila naročila mati ter ihteč molil: «Ljuba nova mati, jaz ti obljubim, da 'omravno                                                   Malo dnij
r.j.                                         ""                 je užaljena
mati, «o, pusti mi mojega Henrika, saj je on moje edino veselje na svetu. Vsi moji so šli že na oni svet; ako mi pa vzameš otroka, o potem pa vzemi še mene, ker mi potem ni več živeti!»
«Mati,  kako mi je hudo», zdihuje  otrok,   «mene | duši, ne morem več dihati . . .»  In iz prsi otroka se je dulo mrtvaško grgranje.
«0 blažena Devica lurška, ali mi ne bodeš prišla na pomoč?» je molila mati. ... «0 kaj naj storim, kaj naj obljubim, da ostane moj Henrik še živ? 0 Ma-rija, prosi, prosi ...»
..Angeljčel- VII.                                                                              2
18
Zastonj. Henrika je pograbila smrt. Ko je izdihnil otrok, se uboga mati ni dala potolažiti; neizraerno je jela žalovati. Nihče je ni mogel pomiriti. Zapustila je kraj, ki jo je spominjal smrti Ijubega jej otroka, ter se je napravila na pot v svojo rojstno hišo, kjer je preži-vela srečna mlada leta. Pot je držala čez hribe Solnce je že zahajalo, ko se je voz približal zadnjemu hohncu, ki je zapiral še pogled na rojstno hišo. Gospa I. stopi iz voza, da bi s svojo zvcsto strežnico Katarino dihala gorski zrak, ki jcj je prej tako ugajal, ter gre peš v hrib. S holmea ugleda naposlcd očetov grad, stoječ med starim, košatim drevjem ter otožno opazuje Ijubljeni kraj, kjer želi pozabiti svojo neomejeno žalost. Tedaj zazvoni: «Ave Marijo» in glas zvona odmeva milo od gora. «0, prcljuba Devica lurška», moli gospa [., »stori z menoj po svojej volji . . . Kaj zahtevaš od mene? Glej, jaz sem tvoja služabnica.«
Ob potu med lepim in visokim drevjem je stala podoba Naše Ijube Gospe lurške; uboga mati poklekne prednjo. — Na spodnji stopnici pa sedi de&k, star blizo toliko, kot njen umrli Henrik. Deček je oil bled, truden ter je milo jokal. Gospa I. se ustraši ter je mi-slila iti urno naprej; pa deček se jej zasmili; sklone se ter vpraša: »Kaj pa ti tukaj delaš, moje dete?»
«0 gospa, jaz sem tako truden, da ne mcrem na-prej; tudi nisem od danes zjutraj še nič jedel in sem celi dan hodil.»
«Kam pa greš?»
«^loja mati so mi umrli; nihče se me ni hotel usmi-liti in sedaj grem v Lyon, da me spravi Ijuba Mati božja lurška v veliko hišo,  kjer sirote  sprejeniajo.»
Gospa I. ga nepremično gleda ter misli na svo-jega sina . . . «Kaj so mi mari tuji otroci?« reče na-posled ter vrže otroku novec. Denar pade na tk, deček ga začuden pogleda.
«Jaz sem lačen«, zastoka milo otrok. Strežnica Katarina je bila dobra duša; zasmili se jej dečet v srce, vendar si ne upa nič reči.
«Kaj so mi mari tuji otroci», ponavlja fospa I. ter sede zopet v voz, ki naglo oddrči. — »Katarina. ali ni tožil deček, da je lačen?»
P      «Seveda, milostna gospa,  in če  se ga nihč-e ne ' "--Tiili, bo po noči umrl glada in mraza.»
«Umreti pa ga ne smem pustiti; zatožil bi me ¦mu Henriku, če pricle v nebesa. Reci, naj konji ob-. Katarina! . . . pojdi po dečka; naj sede spredaj _ra Petra.»                                                                  \
i        Ko je voz oddrčal, je  začel  deček  milo  plakati. I— «0 Ijuba sveta Devica lurška, ti  moja nova mati, >inagaj mi! Jaz ne morem več naprej, mrači se in :>om unirl lakote in inraza!»
«Ne, ne», reče milo Katarina, «ti ne bodeš umrl. i ...•jvli z rnenoj.*
«Ali te je poslala Ijuba Gospa?» vpraša. Katarina ¦mu pa veli vsesti se poleg voznika ter mu da kos kraha, katerega je deček željno povžil.
nDeček bi danes ponoči zmrznil ali pa umrl la-kote», reče na to zvesta strežnica gospej; «rešili ste rau življenje, milostna gospa!»
Podoba Henrika jc stopala zopet večkrat pred .dušne oči materi in zdelo se jej je, kot bi se jej zahva-pjeval za ljubezen, ki jo je skazala tujemu dečku ter govoril: «Mati, vse sirote so moji bratci. če se sirote usmiliš, lepšaš moj venec z novimi cvetlicami.« | Mrtvaško tiho je bilo v starem gradu, v katerem ge pred časora odraeval vesel otroški krik; nekako strah |e bilo gospo I. v tej tihoti . . . Nikogar več nima, kogar bi še ljubila . . . Umrla bi rada . . . Drugo jutro se odpravi zgodaj v kapclo. «Moj Bog», tako je molila, «daj mi moč v žalosti! Presveta Devica lurška, jaz sem t\:oja dekla. Stori z menoj, kakor hočeš. Srce moje je globoko užaljeno, jaz ga tebi izročim. Stori ž njim po svoji volji.H
Katarina je videla gospo iti v kapelo; poznala je vkforo srce njeno ter jc peljala tudi Dragotinčka tje.
Gospa I. se je prestrašila, ko so se vrata kapele odprla. — «Zopet ta otrok», govori s seboj, «srce me boli, če ga vidim», ter obrne glavo proč.
Katarina veli dečku poklekniti. «Ali znaš moliti?«
«0 seveda; z materjo sem moral vsak dan moliti.»
»Dobro dete, moli na glas.»
:         J
20
«Moj Bogn, moli otrok, «ki se usmiliš ubožčko^ in sirot, usmili se mene. Najsvetejša Devka lurška, U veš, da so mene mati na smrtni postelji tebi izročili,
bodi tedaj moja mati-'» — Malo je prenehal pote^ pa pristavil jokajoč: «Ko so mati še živeli, sen molM ,Moj Bog.  ohrani  jih  zdrave';  scdaj,  ko  so mrtvi,  fl
Irosim, daj zdravje tema gospema, ki ste tako dobri in mi kruha dali.»
«Ne, ne», reče na to gospa I., «več se ne bom uscavljala povelju najčistejše Device; ona mi je poslala tega dečka, moj naj bode.»
Hitro vstane in prime dečka za roke. «Prav je, lljubo dete, da se zahvališ najsvetejši Devici; ona te je pripeljala sem k neutolaženi materi. Ti boš tukaj ostal; az bom za-te skrbela.»
Gospa I. je zopet pokleknila ter izročila dečka dobri Katarini.
«Sedaj je milostna gospa rešena», si misli ta; lju-lezen do otroka ji bode zopet dala veselje do življenja.« Dragotin je postal priden mladenič. Gospa I. ga je vzela !a svojega in sedaj je on njeno veselje in čast. Ljubezen lo Marije ga vodi v vseh delih.
Uslišala je tako Marija prošnjo dveh mater in nolitev uboge sirote.                                             R.