NOTRANJŠČINA KATEDRALE NA RABU.
Še Brus se je skoraj prepričal, da je res sam vzel; saj so to trdili vsi.
Do polovice tedna je bilo vse mirno; mora povsod. Pri Italijanu ni bilo petja, tudi pili niso. Kdor bi pil, bi imel denarja preveč, torej bi ga bil moral nujno ukrasti.
Italijan je postajal tudi nestrpen in se ni več smehljal,  ampak postajal zamišljen.
Parkrat je celo prišel mimo barake, ustavil se in rekel:   »Menda bo treba orožnikov?«   —
Kadar je prišel, je gledal vsak Brusa in Brus je čutil vse poglede vsakokrat in postajal še bolj zamišljen in lezel v kepo: Zaprli ga bodo, je mislil, žena bo jokala; otroci stradali in trpeli, ker je oče kradel, bodo rekli ljudje,
Pa je mevža Brus, je mislil Apek. Da bi kradel, je mevža, da bi se rešil, je mevža. Koga misli in sumi, ni nihče povedal, ker je sumil vsak vse ostale. Danes je govoril dokaz za, jutri proti, včeraj je bil ta glavni, danes oni. Če pa misli obsojajo v samoti, se rodi prepričanje.
Tako se je rodilo prepričanje Brusu. Neznosno mu je bilo postalo v tem ozračju; čutil je, da je že središče vseh misli in sodb, zato mu je bilo neznosno, čutil je, da ga hoče nekaj zadušiti: bilo mu je neznosno.
»Domov pojdem!« je rekel.
Pa so ga zagrabile štiri močne roke in ga potegnile nazaj, štiri močne roke so odvzele zaboj in palico in suknjo. Štiri roke so udarile po ključavnici  in osem oči je pregledalo   naglo vsebino
in nato so se spet zapasli pajki po žepih. Še nekaj manj je imel pri sebi kakor zadnjič,
»Zdaj nam hoče celo uiti! — Veš kaj, zdaj pa daj hitro denar sem!«
»Počakaj vsaj, da najdemo tatu, Ali nočeš videti, kako ga obesimo?« se je krohotal Grm,
Pa so ga zdaj vsi naenkrat obsodili,  mora je padla   samo   na    enega; drugi so jo samo čutili še v baraki.   Celo v  deske je  tiščala že.   Nevede so krčili  pesti,   da   bi  kam udarili, najraje po žeblju, Dokazov niso še imeli in to je vse morilo in du-šilo. Zunaj je bil tak lep dan, dolina polna solnca in   zraka,   nalašč   da   bi   se   kdo   spri   in  stepel, Svetloba   se   je   grela   po   pobočjih  in   dihala  na travnike,
Spet je šel mimo Italijan in je bil že nervozen, zasmehljiv nasmeh mu je bil na obrazu, ko je vprašal:
»Kdaj ga izročimo?« . , .
Grižar je bil   še vedno   malo  sodnika,   pa je položil prst na usta in pripomnil važno; »Še ta teden!« —
»Prav,   še ta teden!   —   Ti   boš   gotovo  pomagal. Komu? — Vrvi ali orožniku?« »Obema; samo dokazov manjka še!« »So že v rokah!« je rekel Italijan. »Ne vem še!«
»Pa so!« je rekel spet Italijan in vrtel palec med verižico in verižico med prsti. »Se že najde !« »Hudič  se najde,  a ne tat!« je zaklel Koroninec. »Jaz sem ob denar!«
»Če ga še ta teden ne najdeš, pridi k meni ponj; jaz ti ga založim,« Italijan je vrtel verižico med prsti in se smehljal in odšel,
Pa seje spet misel naselila med nje: Italijan je obljubil, da založi! — Kaj pa ko bi bil Koroninec ta denar zaigral! Koroninec je bil pač zvit človek, — Zdaj ga pa prejme od Italijana. Zakaj pa je hotel ubežati Brus ? — Vse to je bilo negotovo, negotovost v zraku, mora v srcu, zunaj lep dan in solnce in svetloba: vsem je bilo, da bi drug drugemu udarili po nosu ali licu, da bi udarili po žebljih, samo da bi udarili.
—    92