0 samostojnosti in kolegialnosti učiteljstva. Poročal pri zborovanju tolminskega učiteljskega društva nadučitelj Jos. Rakovšček. Dovolite, da izpregovorim nekoliko besed o samostojnosti in kolegijalnosti našega stanu. Naš stan bi moral zavzemati med drugimi stanovi častno mesto, saj opravlja častni posel, da naobrazuje šolsko mladino in narod sploh. Da pa ne upoštevajo našega stanu v sedanjih časih in da ne zavzema pri nas še onega mesta kakor v nekaterih kronovinah naše države in drugod, utegnejo biti po mojem mnenju naslednji vzroki: 1.) slabe plače; 2.) prehodna doba iz konkordatskih časov; 3.) pomanjkanje stanovske samozavesti. 4.) pomanjkanje stanovske samostalnosti in 5.) naša nekolegialnost. Prvak slovenskih pesnikov France Prešeren pojc, da »človek toliko velja, kar plača« in da le, petica da ime sloveče«. Da smo tako slabo plačani, tega nismo krivi sami, pač pa v prvi vrsti naši psevdo-deželni očetje, ki nam režejo kruh s trdo roko ter nas leto za letom slepijo z izboljševalnimi načrti naših plač. V drugi vrsti je naši mizeriji kriva tudi država, ki nas pita z ukazi, naredbami, odloki, ki si je pridržala nad nami disciplinarno oblast, a za nas in šolstvo ne izda niti vinarja. Po novem zakonu, ki ga nazivljejo nekateri »cvet vseli zakonov,« imamo nebroj nadzornikov, kakor: šolskega ogledo, krajni šolski svet, c. k. okr. šol. svet, c. k. okr. šol. nadzornika, c. k. dež. šol. nadzornika c. k. deželni šol. svet in c. k. naučno ministrstvo. Vsi ti se zavedajo svoje nadoblasti nad ubogim učiteljem. V tem oziru nočem kritikovati zakona. Saj imajo tudi drugi državni uradniki in uslužbenci svoje predstojnike, ki se jim morajo pokoravati. Za državne uradnike in uslužbence pa tudi država skrbi za njihovo gmotno stališče. Usiljuje se mi tedaj prašanje: »Kaj pa z nami?« Za nas ima samo naredba in predpise, a drugega nič. Logično in po vsi pravici lahko zahtevamo od nje, da nas vzame v svojo oskrbo ali da prispeva v šolske troŠke deželam najmanj 50 %. Pri duhovščini je v tem pogledu ravno narobe. Duhovščino plačuje država, a disciplinarne oblasti nad njo nima. Naši politični nasprotniki so ta v dcmokratskem duhu prikrojeni zakon prekleli, ker jim je bila z njim vzeta oblast nad učiteljstvcm in šolstvom. Naš stan se je začel svobodneje gibati zavedajoč se svoje velike važnosti za kulturni narodni napredek. Z Iastno organizacijo smo pridobili že mnogo, kar bode naše politični nasprotnike, ki iztezajo svoje roke po učiteljstvu, da bi ga zoper vkovali v krute spone hlapčevanja. Ta doba, odkar smo prosti, je dogledna. Še žive kolegi, ki so okušali grenkobo onih časov, še žive ljudje v narodu, ki so videli, kako se je moral tedanji »šolmašter« klanjati pred vsakomur, kako slepo se je moral pokoriti ukazom tistega, ki ga je smatral za svojega sužnja. In kaj mislite, gospoda, ali ne trpi ugled učiteljstva še dandanes zaradi tega? Mislim, da ga ni med nami, ki bi ne soglašal s tem. Že od početka sem naglašal, da pomanjšuje naš ugled tudi pomanjkanje stanovske samozavesti in samostalnosti. Naš stan se prišteva inteligentnim stanovom zaradi naobrazbe, ki jo dobimo v šolah in zavoljo funkcije, ki jo opravljamo med narodom. Veliko važnih funkcij mora opravljati učit. med narodom. Učitelja vidimo kot funkcijonarja v vseh narodnih društvih, posojilnicah, v delu za pospeševanje kmetijstva, živinoreje i. t. d. Te funkcije delajo učiteljstvu čast ter mu povišujejo njegov ugled. Vkljub temu se čuje tupatam, kako zabavlja učitelj vpričo drugih, da je nizkotno biti ljudski učitelj. Zamalo se mu zdi, biti narodni probujevnik. Nad takim se uresniči rek: »kdor zaničuje se sam, podlaga je tajčevi peti«. Poglejmo druge stanove, pa vidimo, kako spoštljivo govore o svojem stanu ter se sami dvigajo v nebo. Dejstvo je, da zahtevajo baš od našega stanu prav veliko. Res je, _a se zahteva od odvetnika in učitelja največ. Naše študije so v primeru z zahtevami veliko premajhne, zato se moramo sami popolnjevati, dalje izobraževati, širiti duševno obzorje. Mislitn, da govorim vsem iz srca, če rečem, da zahtevamo večje studije, a istodobno tudi, da se naj naše plače urede enako plačam državnih uradnikov XI,. X. in IX. plačilnega razreda. Z večjirni študijami bi se naša samozavest utrdila, ker človek je le tedaj samozavesten, če je povsod doma; to se pravi, da lahko nastopi v vsakem društvu kot »pravi društvenik«, ki ga morajo upoštevati. Kritikovati bi bilo učitelja, ki nastopi v društvu kot adlatus ali celo fatnulus izvestnih krogov. Omeniti moram tudi družbo sv. Mohorja. Slovensko učiteljstvo je mnogo storilo v prid te družbe glede članov. Med učiteljstvom imamo tudi dopisujoče člane. Po vsi pravici bi moralo zahtevati učiteljstvo, da se ga v šematizmu ne zapostavlja za kancelisti, orožniki in slugami. Učitelj, ki kaj takega trpi, greši proti samozavesti. Najhujše zlo, ki jemlje ugled vsakemu stanu — kakor tudi našemu — je pa nekolegijalnost. Ko končamo študije, nastopimo službo brez življenske izkušnje, brez samostalnosti. Samostalnost je kolikortoliko zavisna od individualitete posameznikove. 1 Nočem kar a priori trditi, da bi bil vsak učitelj brez samostalnosti, pač pa lahko rečem, da je med nami precej takih, ki ne znajo samostalno nastopati v življenju, saj nam primanjkuje, kakor sem že poprej poudarjal, življenske iz- kušnje. Naša duhovščina to dobro ve ter izkuša učiteljstvo izkoriščati v svoje namene, bodisi politične ali zasebne. Ko- likrat se ne dogodi, da obžaluje učitelj ali učiteljica, da je šel po nepotrebnem po kostanj v žerjavico zaradi takega be-  ganja. Ne pustimo se tedaj begati od nobene strani, temveč bodimo razsodni, trezno premislimo, kaj želi ta ali oni do-  seči od nas. Zatekajmo se do izkušenih kolegov za svet. Sha- jajmo se večkrat, kakor delajo duhovniki, ki so najbolj or- ganiziran stan, ter razmotrivajmo učiteljska vprašanja. Prija-  teljsko vabimomlajšekolege k sebi ter jih bodrimo, navdušajmo za svoj stan, za stanovsko zamozavest, samostalnost. Prija-  teljsko opozorimo svojega kolego na morebitne nedostatke,  netakten nastop, da se take in enake nepravilnosti odstranijo. V slučaju morebitnih medsebojnih konfliktov bodimo spravljivi ter poravnajmo se mirnim potom. Vsakršno diu-  gačno postopanje je kritike vredno. Pod vso kritiko je za-  bavljanje po gostilnicah v navzočnosti drugih oseb čez svo jega tovariša, tovarišico.  Vzemimo si za zgled duhovščino. Dasi sta dva duhov-  nika razprta ter sta si sovražnika na življenje in smrt, eden  drugega proti tretji osebi zagovarjata kakor najboljša prija- telja. Tak takt, tak nastop imponira vsakomur. Tak stan kaže svojo zrelost, svojo samostalnost, svojo kolegijalnost. Ape- liram na vas, čestite koleginje in na vas, dragi kolegi, da  držimo zastavo kolegijalnosti pokonci, ker baš s tem poka- žemo svetu, da smo organiziran stan, ki mu gre častno mesto; da smo stan, katerega je treba upoštevati v družbi kakor tudi v političnem življenju, da smo stan, ki se zaveda svoje  važnosti v življenju.