123
Konoplje
|||j, kdo bi si raislil, da bodo  zapeljale konoplje-
fS| Slančevega Tineta.   Ko  bi  zapeljale Žuničevega
Blažka  ali  Plavčevega Franceta, ne bi bilo to nikako
čudo. Bila sta namreč tička, ki nista vprašala po lastniku
v stvareh, ki so prijale njiju očem ali njiju želodčkoma..
Kedar so dozorele črešnje in se tako lepo, taka vabljivo rdečile mej podolgastim, zelenim listjem, takrat se nista brigala dosti za to, ali so bile Novakove ali Medvedove. Da so le bile rdeče in sladke.
Zavoljo tega je tudi vedno kdo vpil nad njiraa in godrnjal, češ ,,He ... he . . . požeruha mala . . . vatna že pokažem . . .!"
Seveda niv prišlo do tega, da bi izpolnil svojo-grožnjo, kajti Zuničev Blažek in Plavčev France sta lmela za take stvari bistro glavico poleg urnih nog in sta dobro umela, kaj se pravi ,,...vamaže pokažem..."
Toda Slančev Tine je bil drug dečko. Mal, rdeče-ličen in mlad, kakor ste še vi, a priden, ubogljiv in postrežljiv, kakoršni morate biti i vi.
V šolo je zahajal rad in se pridno učil. Tiho in mirno je sedel na odkazanem rau prostoru ter ni raz-grajal in se ruval pred začetkom pouka. kakor sta delala Žuničev Blažek in Plavčev France, ki sta pa zato za kazen stala ali celo klečala skoro vsak drug dan pred šolsko desko.
Tudi na paši ni skakal mnogo. Le malo se je mešal mej svoje sovrstnike — ostale pastirje, ker je vedel, da ne delajo prav, če se pretepajo, sujejo in puščajo, da jim hodi živina v škodo, če stikajo po gozdih za gnezdi ter jih razdirajo razbijajoč drobna jajčeca lepoglasnih krilatcev. Večjidel je sedel na tratir se igral s sosedovo Marijanico, ki je bila istotako pridna kot on, nabiral belih, rmenih in rdečih rožic in jih vezal v šopke. Poleg njega pa je mulila zeleno, sočnato travico njegova liska, se podile drobne, dolgo-repe pastaričice, mahljale z repki in lovile mušice, ki so se vrtele okolo liske.
A če je srečal kakega gospoda, je hitro snel klo-buček z glave in ga spoštljivo pozdravil.
124
Kaj ne, vrl deček je bil Slančev Tine ? Zato smo ga tudi imeli vsi radi. In zakaj bi ga nekine? Saj mu   ' nismo mogli očitati, da bi napravil kaj napačnega.
Toda konoplje so ga le zapeljale, da se je pre-grešil, dasi je v šoli, če je bil vprašan, katera je sedma božja zapoved, odgovoril vselej jasno in brez pomisleka: Ne kradi!
To pa je bilo tako:
Ko je neko popoldne prignal zopet svojo lisko na pašo, stalo je že mnogo pastirjev tam, kjer je navadno pasel. Imeli so v rokah biče, dolge biče, ki so si jih spleli iz konopelj. Pokali so in se radovali, če se je razlegalo njih pokanje do bližnjih gričev, in je od tam ¦odme%'alo ,pok .. pik . . pika . . . po-o-ok . . .' Včasih so stopili po štirje in štirje skupaj in zlagali kot štirje mlatiči. Merili so, čegav bič je daljši, čegav je debe-lejši, in se skušali, kdo zna bolje pokati.
In na večer, ko so gnali živino domov, ni bilo slišati nič druzega kot njih pokanje in smejanje. Aj, kdo se ne bi smejal, ko biči vendar tako lepo pokajo, in se ž njimi lahko doseže ne samo zadnja tik njih krevsa-joča kravica, ampak tudi druge bolj spredaj stopajoče.
Tedaj se je vzbudila v Slančevem Tinetu želja imeti bič, ki bi pokal tako kakor oni njegovih tova-rišev. Po noči se mu je sanjalo, da ne preganja več svoje liske s kratko, brezovo šibico, ampak z bičem, spletenim \z konopelj, in da poka na pašniku ,pik . .. pik . . . pok . . .' Nu, ko se je vzbudil, ni bilo biča nikjer, in lisko je gnal kakor druge poti z brezovko. Ostala je le želja po biču, ki se je čez noč še povečala. In ko so drugi dan začeli zopet pokati njegovi tovariši na paši, jih je prosil, naj bi mu dal kdo bič in si sam napravil drugega. A dal mu ga ni nikdo. V odgovor so le še glasneje pokali in mu pravili o vrlinah svojih bičev. Zuničev Blažek pa je rekel:
,,Hej, Tine, poglej gori na Koščakovo rebro, koliko je tam konopelj razprostrtih. One le tam na desni, ki so še rumene, niso za nič, ker se ne dajo dreti, one na sredi tudi še ne, a one na vrhu, tam čisto na vrhu, one črne — saj jih vidiš — one so dobre. Steci gori in si jih naberi. Kakih trideset tako debelih kakor so
125
one, ti jih  bode  dovolj.   Ce sam ne znaš plesti, ti ga. spletem jaz, seveda mi bodeš dal zato nekoliko lakna."
Res, gori na Koščakovem vrhu so se črnele ko-noplje. A kaj, ko so Koščakove in ne Slančeve. Tuje vzeti je pa greh, katerega se je bal storiti Tine kot pobožen deček, da ne bi žalil Boga.
Toda biti brez biča, to je hudo, če ga imajo vsl drugi. Cim bolj je mislil Tine na bič, tem bolj ga je-poželel, tem manj se mu je zdelo greh vzeti nekaj konopelj. Saj jih bode vzel samo trideset. No, to že nft more biti poseben greh, in vidi ga tudi ne nihče.
Nihče? — Ne.
Daleč na okoli ni nikogar razen njegovih tovarišev. Ti ga pa gotovo ne izdajo.
Hipoma se je pripasla njegova Uska" tifc Košča— kovega rebra. Sam ni vedel, kako se je to zgodilo,. znal je le, da leževnekoliko korakov od njega konoplje.... debele in črne. Ce ima te, ima tudi bič.
Pik . .. pok . .. pok se je razlegalo od njegovih tovarišev, ki so bili malo bolj na strani pri svoji živini..
Da, bič mora imeti!
Ozrl se je okoli, če ga nikdo ne gleda.
Nikdo.
Skočil je dvakrat, trikrat, in konoplje so bile njegove. Sedaj pa le v stran, da ga kdo ne opazi.
Alo, liska naprej tja za ono grmovje! Tu za grmovjem bodem drlv konoplje, da dobim dovolj lakna za jeden bič in še za Žuničevega Blažka, da mi ga splete..
Vsedel se je za grm in strl prvo konopljo. Oj, kako lepo, kako na dolgo so se drle. Od veselja je skočil pokoncu in zavpil: pik ... pok ... pika ... pok.
V tistem hipu je stopil izza grma Koščakov ded. Ogledaval je onkraj rebra žito in gredč pogledal ko-noplje. Z vrha rebra je pa zapazil Slančevega, kako jih je drl za grmom.
,,Aha, ti si torej tisti nepridiprav, ki mi odnaša. konoplje! Lepo . .v. lepo. Tak si torej, ti pridni, nedolžni Slančev Tinček. Čakaj, čakaj!"
In Koščakov ded je po Tinčetovih ušesih pokal, s svojo uvelo, suho roko: pik ... pok... pika... pok!
                                 J. M