680                               Vladimir Levstik: Prijateljski sonet.
„Žal mi je zanj, da se mu je to pripetilo. Odpuščam ovaduhu in spletkarju, kar je škodoval meni, nikdar pa ne odpustim brez-značajnemu renegatu, ki blati ves narod. Kaj pa je z mojo gospodinjo?"
„Gospe poštarici ni zlega. Malo migrene, posledica hude ome-dlevice, drugega nič."
„In Bal?"
„Bal je zrel za blaznico." —
Ob peti uri se je dvignil dragonski oddelek in za njim moji vozovi. Nekoliko sem se zakasnil, mudeč se v računskih poslih pri županu, potem sem dirjal za vozovi, kakor bi bil zakrivil zločin v Moravanu in mi je kaznujoča pravica za petami. Prijatelji dragi, tako zadirja nekoč naša duša, rešena iz vic!
(Konec prihodnjič.)
Prijateljski sonet.
ovoril si na moč lepo, a v zmoti: ne jaz samo, tako stojimo vsi, za hrbtom z nožem vsak preži: — Ne hoti pljuniti v dušo! Odpuščanja ni! —
Kdor plemenit je, v šibki le slepoti nadeva si prijateljske vezi, — trenotek pade, ko se pamet zmoti, ko se iztrezniš, več odveze ni . . .
Pa kaj bi strah? In fraza bi —¦ pokaj? In važna poza dvignjenih obrvi? Moj nož ni maral, da bi sunil prvi.
Tvoje prijateljstvo — o, Bog ne daj! —
široko je kot ženska govorica;
moj nož — ohol in ozek, kot resnica.
Vladimir Levstik.
<0D>