GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE
Foto R. Cenčič
Nekateri problemi lovske organizacije v sedanjem družbenem razvoju v Sloveniji
Tone Hafner
Očitno je, da spremembe v ekonomskih odnosih in hitrem razvijanju komunalnega sistema v celotni družbeni skupnosti nujno terjajo tudi notranje prilagajanje gospodarskega sistema in organizacijskega mehanizma vseh lovskih organizacij tem novim odnosom, ki se porajajo v naši komunalni in celotni družbeni skupnosti.
Hočem opozoriti na nekatere pereče probleme predvsem praktične narave, ki jih ne bo mogoče reševati samo iz ozkega vidika lovskih organizacij, temveč iz vidika širše družbene skupnosti na ravni komun, okrajev in republike.
Lovci včasih malo preveč statično gledamo na naš družbeni razvoj. Tako zelo smo zaljubljeni v svoje delo, da se nam zde odveč novi zakonski predpisi o lovu, da gledamo na komuno zelo ljubosumno zaradi nekega namišljenega odvzema pravic upravljanja in da komuna pri tolikih drugih problemih in finančnih potrebah hočeš nočeš praktično ne more lovstvu posvečati tolike pozornosti in sredstev kot lovci to lahko sami storimo.
Do takih zmotnih pogledov in zaključkov pridemo, kadar komuno pojmujemo le kot občinski organ oblasti ali celo samo kot finančno proračunsko oblast. Takšno pojmovanje in takšna praksa bi nas prav gotovo ovirala pri nadaljnjem razvoju. Vse jasneje postaja pri dnevnem reševanju praktičnih problemov, da komune kot druž-beno-ekonomskega in političnega mehanizma ne moremo izenačiti z ljudskim odborom, ker je to le eden izmed mnogih organov komune. Komuno moramo pojmovati kot kompleksen mehanizem različnih, bolj ali manj samostojnih organov samoupravljanja, ki so medsebojno povezani, predvsem ekonomsko in politično in ne samo finančno pravno. Poudariti hočem, da ima čedalje več različnih odgovornosti na vseh področjih, tako v gospodarstvu vse do kreditiranja, v šolstvu, zdravstvu, pri socialnih, komunalnih in drugih vprašanjih. Upoštevati je treba dejstvo, da vsi zakonski predpisi s področja kmetijstva in gozdarstva dajejo komuni najširše pristojnosti glede urejanja tozadevnega gospodarstva. Ker lostvo nima lastnih lovskih površin za izvajanje lovnega gospodarstva, sogospodarimo na istih površinah kakor kmetijstvo in gozdarstvo. Iz tega sledi, da je tudi lovsko gospodarstvo sestavni del gospodarske skupnosti na področju komune, kjer na istih površinah gospodarijo gozdarski in kmetijski proizvajalci v družbeni in zasebni lastnini in lovci. Modema, vse bolj in bolj mehanizirana kmetijska in gozdarska proizvodnja ni vedno v skladu z interesi lovstva kot gospodarske panoge, ki ima tudi športno
turistični značaj, ali pa obratno, intenzivno gojenje divjadi lahko tudi negativno vpliva na gozdno in kmetijsko proizvodnjo. Nevsklajeni interesi ter nevsklajeni prespektivni razvoj katerekoli od zgoraj omenjene dejavnosti lahko močno ovira skladen gospodarski razvoj občine kot osnovne komunalne skupnosti ali člane posameznega kolektiva. To pa ima lahko tudi negativne politične posledice, kolikor se spori državljanov, vključenih v te dejavnosti, zaradi različnih gospodarskih interesov, zaostrujejo. Iz tega slede za družbeno skupnost odgovorne naloge, katerim bo morala posvečati večjo pozornost kakor doslej. Organizirati bo treba solidno proučevanje problemov, poglobiti analize, ki bodo objektivno odgovorile na razna proizvodna vprašanja komune na vseh področjih gospodarstva in ostalih dejavnosti. Dalje je treba na tem temelju izdelati solidne, premišljene, tekoče in perspektivne plane.
Včasih se pojavijo pri gospodarskem planiranju tudi takšna vprašanja, ki zahtevajo mnenj in posvetovanj vseh prizadetih organizacij. Z intenzivnim političnim delom in s pravilnimi postopki si moramo zagotoviti soglasje in pristanek vseh prizadetih organov na vsako spremembo, ki se tiče potreb komune, v našem primeru pa tudi lovstva. Niti najboljši programi in najboljše zastavljena politika se ne more uveljaviti, če jih ne sprejme večina in če ne postane eno izmed splošno veljavnih mnenj državljanov. Takšna naj bo vsebina naših odnosov, zakaj politika ni rezultat sklepov in dela enega samega organa ali posameznika, temveč vseh organov zapletenega mehanizma družbene skupnosti na ravni komune, okraja ali republike. Vse to, kar naj bi veljalo za družbeno skupnost, velja za sleherno organizacijo oziroma kolektiv te družbene skupnosti.
Rad bi opozoril še na en pojav, ki zelo negativno vpliva na delo lovske organizacije. Nekateri namreč mislijo, da je lovska organizacija namenjena zgolj sebi in da ni to le ena izmed oblik dela državljanov v sistemu družbenega upravljanja. Taki tovariši igrajo velikokrat zelo čudno dvolično vlogo. Kadar sede v organih delavskega in družbenega upravljanja, so na zelo visokem nivoju družbene zavesti. Po njihovih položajih sodeč bi se dalo sklepati, da bodo zelo aktivno prenašali vsa napredna družbena dognanja v organe upravljanja v lovskih organizacijah, katerih so tudi člani. Na žalost pa to često ni tako. Ko si nekateri tovariši oblečejo lovski kroj, pozabijo na družbena načela ali pa jih uporabljajo samo kot frazo, v lovskem življenju
pa se drže preživelih cehovskih manir in administrativno birokratskih odnosov. Take in podobne pojave bodo morale lovske organizacije bolj skrbno proučevati kakor so to delale do sedaj in jih odstraniti, če hočemo iti v korak z razvojem naše družbene stvarnosti.
Zakon o združevanju in poslovnem sodelovanju v gospodarstvu, Uradni list FLRJ št. 28/60 z dne 13. julija 1960 v členu 29 določa obvezno članstvo lovskih organizacij v kmetijsko gozdarskih zbornicah. S tem zakonom se daje lovskim in ribiškim organizacijam poudarek na njihovi gospodarski vlogi. Hkrati se jim tudi omogoča vsklajevanje svoje dejavnosti z drugimi gospodarskimi panogami. Potreba po takem sodelovanju tudi zelo jasno izhaja iz novega zveznega zakona o gozdovih. V členu 32 tega zakona je rečeno, da gozdno gospodarski načrt določa vrsto in število divjadi, ki se lahko goji na tistem področju. Ta gozdno gospodarski načrt sprejema delavski svet gozdno gospodarske organizacije, potrjujejo pa ljudski odbori. Zakonodajalec je s tem določilom dal prednost gozdni proizvodnji pred lovsko oziroma prisiljuje lovske organizacije, da prilagode gojitev divjadi tako, da ta ne bo v škodo gozdni proizvodnji. V zvezi s tem se postavlja vprašanje lovskega katastra in bo-nitiranja lovišč. Vsekakor bo treba vskladiti lovske in gozdne proizvodne intrese za posamezna področja s temi novimi zakonskimi predpisi.
Prav tako se nakazujejo pereči problemi na ravninskih predelih, kjer je poljedelska proizvodnja. Novi zvezni zakon o izkoriščanju kmetijskih zemljišč pooblašča občinske ljudske odbore, da izdajo odloke, s katerimi predpisujejo obvezne agrotehnične minimalne ukrepe v poljedelski proizvodnji. Nestrokovno uporabljena razna kemična sredstva lahko zelo škodljivo vplivajo na pernato divjad kakor tudi na zajca in srnjad. Velike akcije za krčenje gozdov v ravninah in gojenje plantažnih nasadov hitrorasto-čih vrst listavcev in iglavcev ter raznih poljedelskih kultur močno vplivajo na življenjske pogoje divjadi na teh področjih. Vse bolj množična uporaba kmetijske mehanizacije, agrokemičnih sredstev in organizacije velikih obdelovalnih kompleksov socialističnih kmetijskih posestev in agrokombinatov, uvajanje mehanizacij itd. narekuje najtesnejše sodelovanje lovskih organizacij tudi s kmetijskimi proizvajalnimi organizacijami.
Tu sem navedel le nekaj od splošne problematike iz področja lovstva, ki jo je obravnaval odbor za lov in ribolov pri Zbornici za kmetijstvo in gozdarstvo okraja Kranj. Na osnovi daljše temeljite razprave in izmenjave mnenj je bilo sprejeto priporočilo okrajnemu ljudskemu odboru Kranj, da pri sestavljanju in sprejemanju perspektivnih in letnih družbenih planov vključuje tudi plane lovskih in ribiških organizacij in da isto priporočilo da področnim občin-
skim ljudskim odborom. Da okrajna revizijska komisija za potrjevanje gospodarskih programov in projektov v vseh tistih primerih, kadar je potrebno vsklajevati in upoštevati lovsko gospodarstvo in ribolov, obvezno kličejo k razpravi Zbornico za kmetijstvo in gozdarstvo, odbor za lov in ribolov. Priporoča se občinskim ljudskim odborom okraja Kranj, da pri svetih za kmetijstvo in gozdarstvo imenujejo strokovne odbore-za lov in ribolov kot posvetovalne organe.
Uveljavljanje komunalnega sistema in novi zakonski predpisi terjajo od nas, da bomo zelo skrbno proučevali in osvajali nove organizacijske oblike in sistem dela. Mišljenja sem, da bo potrebno zelo aktivno sodelovati pri novem zveznem in republiškem zakonu o lovu, da dobimo čim bolj popolne tozadevne zakonske predpise. Veliko je tudi pripomb na pravila in poslovnike lovskih organizacij. Menim, da niso naj šibkejša točka dosedanjih pravil slabe pravne formulacije, temveč njihova vsebina, ki v mnogih primerih ni več v skladu z našo družbeno stvarnostjo. To povzroča razna nesoglasja, ki zelo škodljivo vplivajo na lovsko organizacijo in njen razvoj.
Letni občini zbor Lovske zveze Slovenije bo-imel letos zadosti tehtne problematike. Treba jo bo reševati perspektivno in z vidika široke podlage družbene skupnosti s stremljenjem, da se lovstvo postavi na mesto, katero mu pripada.
Nekaj misli o lovskem podmladku
Pred dobrimi 3 leti so se v celjskem okraju pričeli po lovskih družinah ustanavljati mladinski lovski aktivi, ki so z uspehi in rezultati dela popolnoma upravičili svoj obstoj. Danes deluje na območju okraja 9 takih aktivov, ki jih vodijo preizkušeni lovci. Pri 7 lovskih družinah pa so vse priprave v teku in se bo z delom kmalu pričelo. Triletne izkušnje so pokazale, da so posamezne lovske družine delo z mladino vsestransko pravilno razumele in kaže, da je treba to prakso samo nadaljevati ter jo še vsebinsko poglabljati.
V letošnji marčevi številki Lovca je bilo že govora o našem lovskem podmladku. V sklopu prizadevanj in razčiščevanja tega vprašanja bi hotel spregovoriti predvsem o nekaterih momentih, ki upravičujejo ustanavljanje mladinskih lovskih aktivov po lovskih družinah.
Naša mladina se v šolah, tečajih in neštetih družbeno-političnih organizacijah vzgaja v bodoče tvorne državljane, ki bodo kos vsem nalogam, ki jih danes družba postavlja pred slehernega odraslega človeka. Dolžnost nas vseh je torej, da na vseh popriščih našega družbenega življenja vsestransko vzgajamo mladino ter jo glede na interesne posebnosti pritegujemo in pripravljamo za življenje. Res je, da osnovno vzgojno nalogo vršijo naše šole, pionirske in mladinske organizacije, vendar se mi zdi nujno potrebno, da gremo še korak dalje, da vključujemo mladino glede na njen interes tudi v različna društva in organizacije. Tu bo mladostnik z veseljem in z zanimanjem razvijal svoje dispozicije, tu bo srečen in zadovoljen in tu bo zaradi tega tudi vzgoja najbolj učinkovita. No, ta način dela z mladino se pri nas že dolgo časa uveljavlja. Saj srečujemo naše najmlajše na primer pri gasilskem društvu, v društvu Partizan, pri planincih, pa tudi pri lovskih družinah itd. Tako si mladina izven šole'izpopolnjuje svoje znanje ter oblikuje svoj bodoči svetovni nazor.
Razumljivo je torej, da je del teh mladih ljudi potrkal tudi na naša lovska vrata. Mislim, da imamo pravico in dolžnost, da jih sprejmemo z veseljem in ljubeznijo. Naša naloga bo, da njih interes do lovstva in vsega, kar je z njim povezanega, še naprej razvijamo in kujemo v njih lik pravega, sodobnega lovca. Tako bo dobro vzgojen mlad lovec pripravljen, da s svojo prizadevnostjo zavestno in nesebično vlaga svoje sile v nadaljnjo rast našega lovstva.
Hkrati se bo tudi zavedal, da bo s tem do-prinašal svoj delež k splošnemu napredku in razvoju naše družbe.
Menim, da je te naše svetle lovske cilje možno pri mladini uresničevati načelno le v okviru lovskih organizacij, ker je tu lovska konkretnost in nazornost najmočnejša.
Na osnovi vsega tega sem mnenja, da je ustanavljanje mladinskih lovskih kolektivov po lovskih družinah lovsko in družbeno pogojeno. S prenehanjem takega načina dela bi rušili tisto, kar je praksa že pokazala kot dobro in koristno.
Pri vsem tem, razumljivo, moramo paziti, da ne bomo ustanavljali takih aktivov za vsako ceno. To bi bilo povsem zgrešeno in bi celotna stvar zvodenela; aktivi bi postali le neka vnanja dekoracija. Lovske družine morajo imeti vse ustrezne pogoje, če hočejo na tak način delati. Ni pa nujno, da vzgajajo to mladino samo poklicni pedagogi. Znano nam je, da so tudi nekateri lovci — neuradni pedagogi — prav tako dobri vzgojitelji te mladine. Praksa je pokazala, da ti s svojo vzgojiteljsko intuicijo in s svojo osebnostjo dosegajo pri vzgoji mladine presenetljive uspehe, kot n. pr. v Lovski družini Vojnik.
V članku, ki sem ga uvodoma omenil, pravi pisec, da bi ob intenzivni vzgoji teh mladih aktivov nastala bojazen, da s pritegnitvijo teh mladih v članstvo ne bi bilo v družinah dovolj prostora. Mislim, da je ta preplah odveč. Zakaj ? Če bi se vsi mladi nekoč vključili v čanstvo, kar ni gotovo, bi pač družina ne smela biti v zadregi. Ako se lov izvaja po sodobnih lovskih načelih, pri čemer postavljamo gojitev na prvo mesto, bo za to plemenito delo še dolga desetletja za poštenega mladega lovca vedno dovolj prostora. Številčna omejitev po lovskih družinah bi ne smela biti togo postavljena. Večje število kvalitetnega članstva lahko ob načrtnem lovskem gospodarstvu gojitvi samo koristi, ne pa škodi. Važno je samo vprašanje, kdo so tisti, ki sestavljajo članstvo.
Mislim, da bomo lahko zadovoljni, ko bo ob takem kvalitetnem spreminjanju naših lovskih organizacij dobivalo naše lovstvo še bolj trdne osnove in pravo družbeno podobo. Na ta način ne bomo nikjer več zaostajali, ampak bo naš razvoj skladen z vsesplošnim razvojem celotne družbe. Tako se bo tudi naš ugled pri državljanih z dneva v dan večal in ni bojazni, da bi se zgubljal. Ne strinjam se s trditvijo pisca omenjenega članka, da mi lovci uživamo pri ljudeh malo ugleda. V povojni dobi, ko so se v našem lostvu izvršile korenite spremembe, je tudi odnos ljudstva do lovca bistveno drugačen. Saj je izvajanje lova postala družbena pravica, divjad pa družbena lastnina. Velika večina lovcev uživa s svojim pozitivnim delom v lovskih organizacijah in izven njih vsesplošno spoštovanje. Zelo majhen procent lovcev ima še nepravilen odnos do sodobnega lovstva in s svojim osebnim ponašanjem ne spadajo v lovske vrste. Pri splošni oceni lovcev in lovstva pa nam ti izjemni primeri ne morejo zatemniti svetle lovske podobe.
S prilivom mladih, dobro vzgojenih članov bo odstotek slabih vedno manjši. Tam, kjer že več let delujejo mladinski lovski aktivi se to vprašanje že zelo po voljno rešuje.
Mnenja sem, da je razprava o mladinskih lovskih aktivih zelo koristna in potrebna. Saj
bomo tako s skupnimi prizadevanji to pionirsko delo samo obogatili. Prav bi bilo, če bi v bodoče še več govorili o vsebini in metodi dela ter o izkušnjah in uspehih po posameznih lovskih družinah, pri čemer naj bi imeli tudi besedo naši mladi fantje sami.	Janez Rauter
Kako se odražamo
Naša lovska družbena ureditev naj bi se odražala predvsem na polju lovske literature, v globokem znanju in izobraževanju, kakršnega zahteva lovsko udejstvovanje. Za dosego višje ravni lovske izobrazbe in večjih lovskih veščin slehernega lovca je neobhodno, da se tesneje strnemo okrog naše lovske prosvete in literature. Skušajmo vsak po svoje prispevati s strokovnimi, lovsko-političnimi in leposlovnimi članki ter poročili in navodili iz lovske prakse. Mimo tega bodi glasilo odraz našega delovanja v lovski organizaciji. Mnogo nam še manjka gradiva od sposobnih in predanih lovcev, gojiteljev in učiteljev, ki so sicer v vodstvih a nekam vase zaprti, da premalo dajejo mlademu lovskemu rodu iz njihovih bogatih izkušenj, veščin in znanja. Posredovanje vsega tega pa naj sloni na sočasnem podajanju pravega lovskega duha mladim lovcem. Tega ne zgolj v glasilu temveč povsod, kjer se srečujejo in sodelujejo lovci.
Za pravilno in plodno sprejemanje pa mora biti mlad lovec ustrezno nastrojen, duhovno pripravljen. Vprašati se mora ali je resnično vzljubil zeleno bratovščino, ali je predan naravi ali ima pravi odnos — lovsko srce za divjad. Če to je, je dana osnova za vsestransko lovsko izobraževanje, ki ga dojemljivo posreduje lovsko glasilo ter druga lovska in naravoslovna literatura. Lovec se mora nenehno duševno in telesno usposabljati. Mislim, da ni pravi lovec, kdor skrbno in ponovno ne prebira svojega glasila, če ne čuti notranje potrebe do tega, se iz njega ne uči in se ne zaveda, da mu je zvest spremljevalec in učitelj, kateremu z vnemo in veseljem posveča čas, da se vanj poglablja. Mnogi ga zgolj pogledajo, komaj prelistajo in si pri tem mire vest z izgovorom, da ni nič posebnega in novega, Tak »lovec« ni lovec, ki namenoma ne vidi in ne išče zdravega in plodnega zrna v pisani lovski besedi. 2e v tem, kako hrani glasilo in z njim ravna, kako skrbi, da se ne zgubi ali pokvari kaka številka, se odraža pravi lovec, njegova etika in moralna vrednost.
Spet je preteklo lovsko leto, to se pravi, naše glasilo je zaključilo letnik 1960/61. Kazalo vsebine nam pravi, kako smo se v tem letu odrazili na lovsko literarnem polju, koliko smo pokazali pobud in lovske zavesti, na kakšni etič-
ni ravni smo lovci. Vezan letnik predstavlja zajetno knjigo, ki po opremi in vsebini vsakemu vzbuja pozornost, tembolj vsakemu lovcu. Saj je prav njemu namenjen in njemu govori po lovsko, iz lovskega srca in v lovskem duhu. Mislim, da je to ena izmed naj cenejših knjig, če jo primerjamo s cenami drugih, v knjižni omari ali na polici pa pada v oči vsakemu ljubitelju knjig, ker že njena zunanjost in pogled na dolgo raj do letnikov vzbuja zanimanje in prijeten lepotni občutek v knjižni zbirki. Treba je imeti pred očmi, da je ta skromen izdatek za naše glasilo dejansko doprinos k napredku našega lovstva, k naši lovski prosveti in osebni lovski izobrazbi, ki je nujno potrebna, če hočemo držati korak z velikim naprednim lovskim svetom. Tudi vezava LOVCA ni gmotno vprašanje. Če se že moramo odreči originalni vezavi, nam letnike zveže šolska mladina 7. in 8. letnika, ki se v urah ročnega dela uči tudi tega in je navadno zelo spretna.
Nečastni za nas lovce so pojavi, največ na podeželju, da leže zvezki glasila ali iztrgani posamezni listi vsepovsod, le na knjižni polici ne in da se uporabljajo za zavijalni papir in za druge hišne in osebne potrebe. Nekateri »tudi-lovci« vanj celo zavijajo svoje malice. Lovec, ki tako ravna, nima lovske zavesti in pravega odnosa do lovstva. Hkrati je tako ravnanje omalovaževanje sodelavcev, ki se trudijo, da s svojim duševnim delom dvignejo strokovno in kulturno raven našega glasila, in naš ugled v širokem lovskem svetu. Ne pomislijo, koliko dela, truda in časa ter sredstev terja ena sama številka glasila, ki je ali ki naj bo zrcalo naše lovske dejavnosti. Brez glasila bi bila naša organizacija in naše lovstvo nemo in komaj bi vedeli drug za drugega doma, kaj šele za nas izven naših meja. Menim, da bi se morali na lovskih sestankih večkrat sklicevati na razprave, članke in poročila v našem glasilu. Prav tako naj bi področne lovske zveze in vodstva lovskih družin bolj in pogosteje opozarjala na glasilo in tudi pri lovskih izpitih redno vprašali kandidate, če in kdaj so v LOVCU brali kake teme, o katerih so ravno vprašani. Tako mislim, bi poživili zanimanje za lovsko prosveto in bi s časom le morda dosegli, da bi letniki LOVCA bili na
knjižni polici in bi lovci čutili potrebo po lovskem tisku in strokovnem znanju.
Sleherni lovec, ki zmore, naj bi prispeval v besedi in sliki glasilu. Saj prejme za delo, ki je objavljeno, tudi nagrado. Ni izgovora v tem češ, saj je drugih in boljših dovolj. Če je uredniška mapa dobro založena, se lahko izbira dobro in najboljše ter se tako dviga kakovost glasila. Ostalo gre v uredniški arhiv, ki ostane kot dokumentacija naše dejavnosti, ker glasilo zaradi omejenega obsega ne more vsega objaviti. Ta arhiv ni mrtev papir, temveč je kot kronika kasnejšim lovskim rodovom o tedanji miselnosti lovcev. S takim odnosom do glasila bi lahko zboljšali in obogatili LOVCA v besedi in sliki, da bi mu ne očitali zaostajanja za časom. Napredek je zgolj v nas in glasilo je le veren odraz nas samih po pregovoru, kakor kličeš v gozd, tako ti odgovarja.
Iz statistike v LOVCU 1-1961 o našem tisku je razvidno, da se krog sodelavcev počasi širi
in veča, kar je gotovo zasluga uredništva in Uredniškega odbora. Želja naša je, da bi za glasilo ne skoparili s sredstvi tako, da bi ga po vsebini in opremi čimbolj dvignili. V družbi naših velikih lovskih sosedov smo slovenski lovci številčno majhni in se z množičnostjo ne moremo ponašati. Ponašati bi se mogli z našo lovsko prosvetljenostjo, z našim glasilom. Le s tem bomo v tekmi z napredkom v lovstvu obdržali in dvignili svoj ugled. In uspešni bomo pod praporom našega glasila.
H koncu naj pripomnim, da večina lovcev meni, da bi bilo izdajanje glasila po koledarskem letu ustrezneje in praktičneje. Že pomot o letnikih bi bilo mnogo manj. Sicer je pa prav naše glasilo torišče na katerem si izmenjujemo vse naše misli in predloge z namenom, da kakorkoli koristimo napredku slovenskega lovstva.
Janko Ivanjšič
Foto M. M.
O ocenjevanju pasjega zobovja
Prof. dr. Jože Rant
Lepega jesenskega dne je šel mlad lovec na jerebice. Ko jih je po polju iskal, mu prileti nasproti stara jerebica in reče: »Ljubi lovec, lepo te prosim, mojih jerebičk ne streljaj. Streljaj raje druge.« Lovec iznenaden vpraša: »Lepo od tebe, jerebica, da skrbiš za svoj rod in rad bi ustregel tvoji prošnji, toda tvojih jerebičk ne poznam.« »Oh,« mu odgovori jerebica, »takoj boš spoznal moje, moje so namreč najlepše.«
Ta ljubka basen bi lahko služila za vzgled tudi kinologom. Večina imetnikov psov je v svoje štirinožne prijatelje pogostokrat preveč zaljubljena. Njihov pes je najlepši, ima najlepšo postavo, barvo, dlako, najlepše aportira, je najboljši pri vodnem delu, njegov gonič najlepše goni zajca itd., itd. Zaradi te zaljubljenosti zadenejo sodniki na pasjih razstavah ali pasemskih preizkušnjah pri imetnikih psov na trd oreh in pogostokrat žanjejo za svoje nesebično delo obilo zamer in celo sovraštva. Pogostokrat se vprašuje lastnik takega psa, zakaj mu je bil pes naenkrat diskvalificiran, saj je dobil na raznih pasjih razstavah odlično oceno, danes pa, ko mu je sodnik pregledal zobovje, je dobil slabšo oceno, bil diskvalificiran ali pa mu je sodnik dal celo vzrejno prepoved. Take in podobne tožbe slišimo redno na pasjih prireditvah.
Se celo med samimi kinologi ni v tem pogledu popolne jasnosti in enotnosti. Tudi je Jugoslovanski kinološki savez v zadnjem času izdal zelo kompliciran pravilnik o ocenjevanju pasjega zobovja.
Da bi bilo v tem več jasnosti, bom skušal, čeprav to ne spada v moj delokrog, ker nisem veterinar, opisati pasje zobovje. Zato naj mi veterinarski kolegi oproste.
Pes spada med mesojede živali in ima zato tudi zobovje urejeno tako kot ga imajo mesojedci; zato spada med zveri. Pes s svojim zobovjem hrano na splošno le raztrga in jo v kosih pogoltne. S svojimi močnimi stranskimi zobmi, v glavnem so to ličniki (premolarji) in z dvema kočnikoma (molarjema) kot s škarjami razmeroma lahko drobi tudi debele kosti. Tretji spodnji kočnik je zelo okrnjen, zgoraj pa tretjega kočnika sploh nima. Pes ima torej v svojem zobovju veliko moč.
Zobna formula pri psu je: mlečno zobovje zraste v 3. do 4. tednu in se menja že v 4. mesecu starosti:
III	c	m
i	I	II
III	I	(III
Mlečno zobovje obstoji torej iz treh mlečnih spodnjih in zgornjih sekalcev, zgornjega in spodnjega mlečnega podočnika ter dveh zgor-
njih in treh spodnjih mlečnih kočnikov. Stalno zobovje pa ima naslednjo formulo:
I	C	P	M
3	14	2
3	1	4	3
Ima torej tri stalne zgornje in spodnje sekalce, po en zgornji in spodnji podočnik, štiri zgornje in spodnje ličnike (premolarje) ter dva zgornja kočnika in tri spodnje (molarje). Ima torej 42 zob (slika 1).
Slika 1
Pes ima v zgornji in spodnji čeljusti po šest majhnih sekalcev; njih naloga je, da z njimi prijema hrano. Pes ne more s sekalci hrane drobiti, s svojim celotnim zobovjem pa tudi hrane ne žvečiti, ker mu to preprečuje stransko zobovje in pa gradnja čeljustnega sklepa. Čeljustni sklep je pri mesojedih živalih tako grajen, da lahko žival odpira usta samo v vertikalni smeri, ne dopušča ji pa, kot pri rastlinojedih živalih ali pri človeku (ki je vsejedec — omnivor), stranskih gibov s spodnjo čeljustjo, kar omogoča žvečenje hrane. Zgornji sekalci stoje pravilno pri psu tako, da segajo 1 do 2 mm prek spodnjih ter pravimo, da stoje zgornji sekalci v pravilnem sekavčnem previsu (strokovni izraz za to je: incizalni ali sekavčni previs, slika 2).
Podočniki so pri psu zelo močni, dolgi in ukrivljeni kot to na splošno opazujemo pri zvereh. Spodnji podočnik grize pred zgornjim. Za podočniki se vrste štirje ličniki (premolarji), vsi koničaste oblike, prvi je najmanjši, največji pa zadnji ličnik; med njimi so manjši lahni presledki in navadno je med prvimi tremi zgornjimi in spodnjimi ličniki odprtina. Nato slede kočniki, od katerih ima prvi še močno izražen
Slika 2
koničast vršek, vendar že široko žvekalno ploskev. Drugi kočnik je manjši. V spodnji čeljusti je oblika zob ista z izjemo, da je zadnji spodnji tretji kočnik zelo majhen, že nepomemben zob.
Človeško pa tudi živalsko zobovje je v teku razvoja izpostavljeno raznim ugodnim in neugodnim razmeram okolja, ki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na njihov razvoj. Posebno je človeško zobovje, ki se razvija skoraj dvajset let, izpostavljeno raznim neprilikam, ki lahko ugodno ali pa neugodno vplivajo na razvojni potek. Že nepravilna prehrana in način uživanja hrane pri dojenčku lahko zelo kvarno vpliva na razvoj zobovja. Prav tako se lahko dogaja v mladih letih, da nepravilna prehrana in njeno nepravilno uživanje zelo kvarno vpliva na razvoj čeljusti in zobovja. Tako močnega vpliva zunanjih neprilik ne najdemo pri živalih, ker se še hranijo naravno. V glavnem vplivajo kvarno na živalsko zobovje, podobno 'kot pri človeku, dednostni činitelji. Teh je pri človeku mnogo. Pri živalih jih je manj ali pa nam mogoče niso dovolj znani. Ako pa bi se strokovnjaki poglabljali v živalsko zobovje bolj kot se n. pr. zanimajo za človeško zobovje, bi bilo gotovo znanih več dednostnih znakov. Mogoče bi nam o tem vedeli več povedati veterinarji.
Dogaja pa se, čeprav bolj redko, da grizejo sekalci s svojimi ostrimi robovi drug na drugega, zgornji na spodnjega. V takih primerih pravimo, da so sekalci v kleščnatem grizu — podobno kot pri kleščah (slika 3). Tako zobovje je sicer še funkcionalno polnovredno, vendar je položaj že nepravilen — patološki. Takemu položaju sekalcev je najbolj pogosten vzrok: dednost. Po mojem mnenju je pes s kleščnatim grizom sekalcev lahko še ocenjen »prav dobro«,
če gre pri psu za ocenitev zunanje oblike. Nikakor pa ne more dobiti odlične ocene, ker je tak položaj zobovja patološki. Ker je zobovje še funkcionalno dobro, se mu še lahko dovoli vzrejno sposobnost.
Pri psu najdemo na zobovju v glavnem tri dedne nepravilnosti (strokovni izraz: dedne dis-gnatije) in sicer: že od rojstva delno manjkajoče zobe (strokovni izraz: hipodontija ali delna ano-dontija), obratni sekavčni previs (strokovno: progenija), naprej pomaknjene zgornje sekalce (strokovno: prognatija zgornjih sekalcev), kjer so tudi lahko spodnji sekalci pomaknjeni nazaj. Vse te prirojene nepravilnosti močno zmanjšujejo funkcijo zobovja ter so dedne in se podedujejo na potomce.
Posebno težka nepravilnost je že imenovani obratni sekavčni previs, ko spodnji sekalci segajo pred zgornje namesto da bi zgornji segali pred spodnje. (Slika 4.) Zobovje spodnje čeljusti je torej v predelu spodnjih sekalcev pomaknjeno navzpred in zelo otežkoča grizenje in glodanje kosti. Sem seveda ne spadajo one pasme, pri katerih je tak položaj spodnjih sekalcev za to pasmo značilen n. pr. pri angleških buldogih in nemških bokserjih, pri katerih je pa tudi spodnja čeljust drugače oblikovana. Pes s takim zobovjem nikakor ne more dobiti pozitivne ocene za zunanjost in tudi ne dovoljenja za vzrejo, ker je ta bolezenski položaj spodnjih sprednjih zob deden.
Podobno je postopati v primerih, kjer ima pes naprej pomaknjene zgornje sekalce, kjer je zgornja medčeljustna kost (incizalna kost) z zo-biščnim nastavkom (alveolarnim nastavkom), podaljšana naprej tako, da spodnji sekalci ne pridejo v stik z zgornjimi temveč pogostokrat dosežejo trdo nebo zgornje čeljusti. Med zgor-
Slika 3
njimi in spodnjimi sekalci je torej večja ali manjša razdalja: indzalna stopnica imenovana. Pes s takim zobovjem težko prijemlje hrano ter težko gloda kosti; zobovje je torej nepopolno ter mora dobiti za zunanjost slabo oceno. Ravno tako tudi naj ne dobi vzrejnega dovoljenja, ker je to obolenje pogosto dedno (slika 5).
Ravno tako je tudi dedna manjkljivost enega ali več zob v eni čeljusti (hipodontdja, ano-dontija). Tu sem seveda ne spadajo oni primeri, kjer manjka en zob ali več zaradi poškodbe. Pri poškodbah se da z rentgensko sliko dognati manjkajoči zob, ako že ni poškodba stara več kot pol leta. Psa, ki mu manjka en zob ali več zaradi poškodbe, moramo ocenjevati drugače kot onega z zdravim zobovjem, kateremu manjkajo zobje — ne zaradi dednosti. Vsekakor moramo ocenjevati psa drugače, kateremu manjka en zob ah več v eni čeljusti, kjer je vzrok dednost. Pes, kateremu manjka zaradi dednosti samo en zob v zgornji ali spodnji čeljusti, se po mojem mnenju lahko še oceni za zunanjo obliko pozitivno, kjer gre samo za uporabo psa. Nikakor pa ne more tak pes dobiti za zunanjost oceno »odlično«. V primerih pa, če mu manjka več kot en zob v eni čeljusti, ali če mu manjka v vsaki čeljusti po en zob, se smatra tako zobovje za funkcionalno nepopolno in ga torej ne moremo za zunanjost povoljno oceniti. V vseh primerih pa, kjer manjka psu en zob ali več zaradi dednosti od rojstva, moramo takim psom dati vzrejno prepoved.
Tako pri naprej pomaknjenem sprednjem delu spodnje čeljusti (progeniji), kakor tudi pri naprej pomaknjenem sprednjem delu zgornje čeljusti (prognatiji) nisem mogel dobiti tozadev-
Slika 4
Slika 5
nih dokazov, ah so tudi ostali stranski zobje, t» je podočnik, hčniki in kočniki pomaknjeni naprej oziroma nazaj, kot to vedno vidimo pri ljudeh s prigenijo oziroma z grizom nazaj (di-stalna okluzija). Verjetno je pri psih nepravilnost samo v predelu sekalcev, to je lokalizirane v predelu sprednjega dela zobnega loka. Težke je verjeti, da bi tako močan in izrazit podočnik dovoljeval, da bi se spodnja čeljust mogla v taki meri v celoti pomakniti naprej ozirom* nazaj.
Moram pa priznati, da so vsa ta obolenj* pasjega zobovja še zelo v nejasnosti, ker se strokovno v ta problem poklicni strokovnjaki niso zadosti poglobih. Na voljo imam same nekaj strokovnih referatov, vendar izvirajo v glavnem ti referati po večini od nestrokovnjakov in še ti so zelo zastareh. V roko mi je prišle najobšimejša razprava o pasjem zobovju prot. dr. iur. E. Haucka: Beurteilung des Hundes ie leta 1929 (Urban Schwarzenberg Wien, živino-zdravnika z Dunaja) ter iz leta 1954 od istega avtorja. Tudi ta novejša izdaja ni dosti izboljšana. Zal, da nimam priložnosti, da bi dobil novejše in popolnejše publikacije. Preverjen pa sem, da so tudi ostale zelo skromne. Menim, d* bi se moral za te probleme zanimati ortodont — zobozdravnik, ki se peča z ortodontijo, to je z regulacijo zob. Zato so tudi nemški strokovni izrazi v tej knjigi nepovoljni.
Kako se delna hipodontija podeduje pri psu, prilagam v ilustracijo zelo zanimivo poročilo, ki sem ga dobil od tov. T. Dreniga in se mu za to uslugo toplo zahvaljujem.
Leta 1954 je tov. T. Drenig ob nekem pregledu psov nemškemu ovčarju Buiku Gradske-mu JRSp NO 1196, poleženemu 15. maja 1953,
po očetu Beovvulfu v Kodelland JRSp NO 781 — DS 100064 in po materi Aši Blejski JRSp NO 833 zaradi pomanjkanja osmega zoba v desni spodnji čeljusti dal oceno za zunanjost »-dobro« s pripombo: »za vzrejo neprimeren«. Zaradi te ocene je bil lastnik zelo užaljen, dreser psa pa je trdil, da je pes v času šolanja ugriznil v trd predmet in tako zgubil zob. Z ozirom na to, da je omenjeni ovčar opravil tudi preizkušnjo službenih psov 0—1, je tov. Drenig izjemoma dovolil psa uporabiti kot plemenjaka pri štirih psicah. Iz teh paritev oziroma štirih legel se je skotilo 24 mladičev. Od teh je bilo k pregledu privedenih 10 psov; 5 jih je dobilo pozitivno oceno, med tem ko je bilo 5 psov izločenih. Pri treh manjkata po dva zoba, pri enem trije, pri enem pa šest zob. Značilno je tudi, da manjka pri štirih psih osmi zob. Torej je bila pri psu Buiku Gradskemu delna hipodontija dominantna napaka in zato dedna. Zanimivo bi bilo pregledati še ostalih 14 psov iz tega legla.
Iz zgoraj opisanih primerov je jasno razvidno, da je manjkljivost enega ali več zob dedna in se ta dednost prenaša na potomce ter da sta bila ugotovitev in zaključek tov. Dreniga pravilna. Pes Buik Gradski ne bi nikakor smel dobiti vzrejnega odobren ja.
V tem kratkem sestavku sem podal nekaj splošnih pojasnil, ter bi bilo morebiti za ocenjevalno delo koristno, da bi Kinološki savez sprejel naslednje sklepe:
1.	Pes z zdravim in popolnim zobovjem je kandidat za najboljšo zunanjo oceno ter ima vzrejno dovoljenje.
2.	Ne more pa več dobiti odlične ocene za zunanjost, pač pa lahko dobi še vzrejno dovoljenje pes, kateremu manjka en zob ali več zaradi poškodbe.
3.	Ako manjka psu od rojstva (zaradi dednosti — hipodontije) v eni čeljusti en zob, ne more in ne sme več dobiti za zunanjost ocene »odlično«, čeprav se v tem primeru še lahko šteje to zobovje za funkcionalno polnovredno, naj se ta znak šteje za bolezenski, ker je to dednostna napaka; tak pes naj ne dobi vzrejnega dovoljenja.
4.	Naj se ne oceni za zunanjost in naj ne dobi vzrejnega dovoljenja pes, kateremu manjka zaradi dednosti več zob v eni čeljusti.
5.	Če grizejo pri psu sekalci v kleščnatem grizu (zobni rob zgornjih sekalcev na zobni rob spodnjih sekalcev), se ta še lahko oceni za zunanjost, vendar ne more dobiti odlične ocene, ker ocenjujemo tak položaj zob za nepravilen, čeprav je zobovje še v zadovoljivi funkciji. Tak pes naj bi še lahko dobil vzrejno dovoljenje.
6.	Pes, pri katerem segajo spodnji sekalci pred zgornje (progenija), ne more dobiti po-voljne ocene, ker je to težka funkcionalna napaka. Ker pa je ta napaka dedna, naj dobi vzrejno prepoved.
7.	Pri psu, pri katerem segajo zgornji sekalci naprej, tako da spodnji sekalci ne pridejo v dotik z zgornjimi (pregnatija), ne moremo dati povoljne zunanje ocene, ker je to funkcionalna napaka in ker je ta nepravilnost lahko dedna, naj ne dobi vzrejnega dovoljenja.
BUIK GRADSKI JRSp NO 1196, * 15. 5. 1953 oče: Beoivulf v. Kodelland JRSp NO 781 (DS 100064); mati: Asa Blejska JRSp NO 833; vzr.: Pivk Borivoj, Ljubljana; last.: Pičman Lovro, Ljubljana. Potomci Buika kažejo naslednjo hipodontijo:
DINGO (Oran) RMŠp 645, * 16. 6.1956 Burna Rožnodolinska JRSp NO 1330; vzr.: Štravs Stane, Dol pri Hrastniku. Manjkata desni spodnji četrti ličnik, levi spodnji tretji in četrti ličnik
BENO ŠIŠENSKI RMŠp 720, * 16. 8. 1956 Sonja v. Dohlenbacher JRSp NO 1245; vzr.: Sola milice. Manjkata levi in desni četrti spodnji ličnik
DIVNA RMŠp NO 748, * 20. 7. 1956 Blanka JRSp NO 1332; vzr.: Djordjevič Alenka, Ljubljana. Manjkata levi in desni spodnji četrti ličnik
KERNO LJUBNlSKI RMŠp NO 837, * 15. 2. 1957 Kora v. Grenzhagen SZ 875.525; vzr.: Košir Rudi, Škofja Loka. Manjkata v zgornji čeljusti desni prvi in levi drugi ličnik, v spodnji čeljusti prvi in četrti desni ličnik ter levi drugi in četrti ličnik
KALČI LJUBNIŠKI RMŠp 840, * 15. 2. 1957 Kora v. Grenzhagen SZ 875.525; vzr.: Košir Rudi, Škofja Loka. Manjkata levi zgornji drugi ličnik in levi spodnji drugi ličnik
O delu družinskih disciplinskih sodišč
M. P.
Gotovo je, da po družinah bolj poredko nastopi potreba, da kakemu članu sodi disciplinsko sodišče. Kadar je pa treba, da se lovec zagovarja pred tem tribunalom zelene bratovščine, je pa stvar lahko delikatna i za člana i za sodišče. Zakaj? Ker je treba v tem primeru res popolnoma nepristransko in skrajno pravično odločati o teži prekrška in dejanski krivdi deli-kventa, pri tem pa še zastopati načelo o pravilnem namenu izrečene kazni, t. j. ne kaznovati za prestopek ampak dati resno vzpodbudo za poboljšan j e člana, ostalim pa opomin za pravilno ravnanje. Ravno v tem pogledu delajo disciplinska sodišča precejšnje napake. Vzroki za napake so lahko različni; ponajvečkrat izvirajo iz neizvedenosti članov družinskih disciplinskih sodišč, redkeje iz osebnih nagibov.
Pri disciplinskem postopku je važno, da izredno važno, ugotoviti stopnjo krivde. Natanko je treba pretehtati vse okoliščine, v katerih je bil postopek storjen. Začeti je treba predvsem pri vprašanju ali je prestopek bil storjen namerno ali nenamerno. V prvem primeru je potem dana osnova za nadaljnji disciplinski postopek. V drugem primeru pa je mnogo bolje, da upravni odbor pokliče delikventa na temeljit razgovor, mu pojasni vse posledice in ga na ta način privede do spoznanja in na pravo pot. Kot je že zgoraj rečeno, namen je, člana vzgojiti ne pa kaznovati. H kazni kot vzgojnemu sredstvu posežemo šele, ko drugi načini niso nič zalegli.
Ce je proti kakemu članu lovske družine uveden disciplinski postopek, je dolžnost na občnem zboru izvoljenega disciplinskega sodišča, da se seznani z vsemi predpisi in navodili
glede dela in ukrepanja. Tu se disciplinsko sodišče ne more v izdatni meri poslužiti Zakona o lovu (Uradni list LRS št. 26/54), kjer so sicer tudi kazenske določbe v 50. členu, ampak se mora bolj osloniti na Pravila lovskih družin, ki imajo ustrezna poglavja o družinskih disciplinskih sodiščih. Ko so se vsi člani disciplinskega sodišča temeljito spoznali z vsemi pravili in navodili, je treba ugotoviti, s kakšnim prestopkom imamo opravka. Razlikovati moramo ali je prestopek v zvezi s športnim poudarkom izvajanja lova ali pa ima za posledico ekonomsko škodo v lovišču. V prvem primeru se bo kazen seveda precej razlikovala od kazni v drugem primeru. V vsakem primeru pa bi moralo disciplinsko sodišče delati brez kakršnegakoli vpliva in sugestij s strani upravnega, nadzornega odbora ah ostalih članov. Biti mora res popolnoma samostojno pri razpravi in odločanju kazni. Znani so tudi primeri, ko je bil režim sojenja izredno strog samo zato, da so se lahko odgovorni pobahali pri področni lovski zvezi češ, kako vzdržujemo železno disciplino. Da je to precej negativen pojav in dejansko družini v sramoto, ni treba posebej poudarjati. Mnogokrat pa pri prestopku igra veliko vlogo osebnost delikventa. Sodišče ni sposobno, da se tega otrese in tako je za enak prestopek precej različno postopanje disciplinskega sodišča in tudi različne kazni. To je lepo poudaril predsednik LZS v svojem članku »Ob novem lovskem letu« (Lovec 1/61). Zdi se mi, da ne bo odveč, če citiram njegove besede:
»Široka demokracija zahteva zavestno in železno disciplino, obenem pa precej socialističnih in humanih ter tovariških odnosov med
članstvom. Zdi se mi, da je tu naša najšibkejša točka. Prav gotovo smo pri tem preveč formalisti, birokrati, nestrpneži in celo osebni, kar je najbolj žalostno in krivično v tem, da različno ocenjujemo enake prestopke in prekrške po tem, kdo jih je storil. Različne kazni in kriteriji pri ocenjevanju takih dejanj so gotovo zelo negativen pojav v naših vrstah in žalijo prizadete. Zato bi morale lovske družine kot tudi zveze o tem več razmišljati in spremeniti tako politiko . ..«
Kako krasen in vsebinsko bogat napotek za medsebojne odnose med člani lovske družine! Se posebej pa naj bi ta citat veljal za delo družinskih disciplinskih sodišč.
Kolikor disciplinska sodišča lovskih družin še pravilno postopajo, pa vlada precej nejasnosti v naslednjih vprašanjih:
1.	Ali lahko discipinsko sodišče LD oziroma upravni odbor dokončno rešuje pritožbo priza-
detega člana ali jo mora poslati v rešitev višjemu forumu?
2.	Je li za enkratni prestopek lahko izrečenih več vrst kazni (n. pr. prepoved lova, obvezno spremstvo lovca, strogi ukor, prepoved samostojnega pohoda po lovišču — četudi ima opravljen lovski izpit ipd.) ?
3.	Kako se upoštevajo olajševalne okolnosti v prestopku za katerega je znano, da je bil storjen nenamerno in povsem slučajno?
4.	Kdaj stopi izrečena disciplinska kazen v veljavo? Ali pritožba zadrži izvršbo? Kdaj je kazen končno veljavna?
Da bi družinska disciplinska sodišča lahko pravilno postopala, bi bilo nujno slišati mnenje ustreznega pravnega strokovnjaka. Sploh bi bilo želeno, da se o tem vprašanju razvije razprava v našem glasilu. To bi v mnogočem pripomoglo k boljšemu delu disciplinskih sodišč in pravemu sožitju v smislu besed predsednika LZS.
Foto R. Cenčlč
MOČ IN LEPOTA
Lazar Raič, Zagreb
Pri Tounskem krpelu (okraj Ogulin) je v prsku 25. julija 1959 padel naš najmočnejši do sedaj znani srnjak. Uplenil ga je član lovskega društva Ogulin, Djuro Višnjič. Zares se prav redko dogaja, da se pri eni trofeji zbero vsi »naj-i«. Gledajoč to rogovje, kjer se moč kosa z vsemi točkami lepote, je človeku nehote žal, da v ogulinskem okraju ni obveznih letnih ocenjevanj trofej, ker bi sicer ta trofeja prišla na mednarodno lovsko razstavo v Firencah, kjer bi mimo zlate kolajne dobila svojo trajno mednarodno priznano verifikacijo.
Naša dežela mora prav gotovo pritegniti pozornost in občudovanje vseh lovcev na veliko divjad, ker doseženi rezultati zadnjih let res presenečajo. Okraji Karlovac, Ogulin in Gospič so dali že večkrat odlične trofeje. Ta je prekosila vse dosedanje! Ali ni to igra naključja, da je v enem mesecu istega leta padel Gruičev srnjak iz Rogota, katerega sveže rogovje je tehtalo 680 g in ki je bilo do sedaj prvak. Višnji-čevo srnjakovo rogovje žal ni bilo stehtano sveže temveč šele 17 mesecev po uplenitvi, torej popolnoma izsušeno. Tako tehta 600 g s 187,2 točkami.
Naša dežela more razen pri jelenjih trofejah zaznamovati zelo velik napredek tudi pri srajačjih trofejah. Če smo v Diisseldorfu 1954
Najboljša trofeja Srbije 1959 — Velimir Grujič, 184,17 točk
pridobili evropsko vodstvo v jelenjih trofejah, smo s to smjačjo trofejo osvojili evropsko vodstvo v srnjačjih trofejah. Če pogledamo najmočnejše smjačje trofeje na mednarodnih razstavah, nam takoj pade v oči, da je pri večini teh trofej zapostavljena lepota rogovja za maso. Lepotnih točk je v obrazcu največ 18 oziroma 23 z dodatnimi točkami. Ni mi znano, da bi bili kakemu vrhunskemu smjačjemu rogovju priznane vse lepotne točke kakor so bile temu našemu rekorderju.
Zanimivo je morda vedeti, da smo v Berlinu 1927 razstavili 128 srnjačjih trofej, eno s 158,3 točk in tri čez 130. V Diisseldorfu 1954 smo imeli od 140 srnjačjih trofej štiri čez 140 točk in deset čez 130. Od teh jih je sedem uplenjenih po 1945. Kriterij za lepotne točke je bil zelo strog in tako so 3 do 4 trofeje izpadle iz teh kategorij.
V Firencah 1960 smo razstavili vsega 31 srnjačjih rogovij, od teh eno s 184,17 točkami (sveže rogovje), drugo s 165,1 točkami, eno 150,6, 8 čez 140 in enajst čez 130 točk. Od razstavljenih trofej jih je 17 po 1950. letu uplenjenih. Ti statistični podatki najbolje kažejo stalen porast kvalitete, ki se boljša skoraj v vseh naših tudi med seboj najoddaljenejših loviščih, četudi so
Naša rekordna trofeja Djure Višniča, 1959 Tounjski Krpel, 187,2 točk
Najboljša naša trofeja v Diisseldorfu 1954, Anton Hafner, Goriče 1953, 144,3 točk
največkrat odstreljeni dveletni srnjaki, ki bi mogli razviti tudi kapitalno rogovje. Sicer pa je odstrel premladih srnjakov problem vse Evrope.
Povsod se pojavlja problem za vzgojo kvalitetnega rogovja. Iz prakse vemo, da se občasno ob istih življenjskih pogojih pojavljajo srnjaki z močnim in zelo močnim rogovjem. To pomeni, da se vse pogosteje srečavajo tisti pozitivni elementi, ki po našem mnenju vplivajo na razvoj, oblikovanje in moč bodočega rogovja. Ce je bil poležen mladič od krepke zdrave sme in če je mladič imel v začetnem razvoju in zlasti v prvi zimi zdravo, krepko in zadostno hrano za zgradbo svojega telesa in ni bil napaden od notranjih in zunanjih zajedavcev, bo predvidoma imel krepko rogovje. Da je prehrana pri zdravi živali eden najvažnejših faktorjev, ki vpliva na rast in moč rogovja, je dokazal Franc Vogt v svoji poskusni gojitveni obori za jelenjad in srnjad. Obora je nudila čim bolj naravne življenjske pogoje na Krušni gori, Čehoslovaška, v nadmorski višini 600 m ob Labi. Težišče njegovih raziskovanj je bilo razen križanja divjadi iz oddaljenih gojišč, v gojitveni prehrani. Znano je, da razvoj smjačjega rogovja pada v najbolj neugoden letni čas. Rogovina sestoji približno iz polo-
vice organskih in iz polovice anorganskih snovi. Anorganska snov pa vsebuje 54 °/» apna in 46 %> fosforne kisline. Divjadi je dajal sezamove pogače, to izredno tečno oljarico, ki vsebuje maksimum apna in fosforne kisline. S tem je aktiviral vse faktorje, ki vplivajo na rast in razvoj rogovja in je dosegel vprav presenetljive uspehe. Jelen je na primer z desetimi leti dosegel 14 kg težko rogovje kot neenakomeren dvaindvajse-terak. Najmočnejši srnjak je imel 1934 500 g težko rogovje, 1939 in 1940 pa je dosegel rekordno težo 700 g. Vogt je v svojih razpravah o vzgoji s prehrano postavil in dokumentiral trditev, da pri jelenih niso toliko odločilne dedne lastnosti kakor sestava prehrane (sezamove pogače) za moč rogovja. S povečanjem dodatka sezamovih pogač prehrani je n. pr. pri triletnih jelenih dosegel triinpolkratno težo rogovja. Nasprotno pa avtor te metode prehrane trdi, da so pri srnjakih bolj kakor pri jelenih pomembne dedne lastnosti in prirojen nagib za močno rogovje. Srnjaki, krmljeni s sezamovimi pogačami se odlikujejo s posebno močnimi nožnicami (čelnimi nastavki), kar je pogoj za močno rogovje. Krepka zgradba kosti se povsod odraža in tudi pri nožnicah. Zanimivo je, da je pri mnogih vrhunskih smjačjih trofejah vidna neka deformacija rožnice kot posledica fizičnih poškodb.
Ker je nožnica vedno živa kost, pokrita s pokostnico in kožo, so na nji vedno možne poškodbe. To je pa lahko vzrok za nastanek večje mase rožnice pri novem rogu. Srnjak iz Rogota ima nekoliko odebeljene rožnice, medtem ko tounjsko rogovje s premerom 26 mm nima nič deformiranih rožnic. Vogt v svoji knjigi navaja, da so njegovi poskusni srnjaki imeli najmočnejše rogovje s štirimi leti. Tounjski srnjak je bil star 5 do 6 let.
Nemogoče je, da bi v prostih loviščih mogli hraniti divjad s sezamom in je vprašanje, če bi jo srnjad sploh jemala. Naravno je, da bi srnjaki s takim vrhunskim rogovjem dobili zopet svoje normalno, ko in če bi prenehala prehrana s sezamom. Neuspešni so bili tudi poskusi za krepkejše rogovje s križanjem s tujo srnjadjo (švedsko), ki ima močno rogovje. Razlika je med umetno vzgojeno močno smadjo in krepko srnjadjo, ki se razvije v prosti naravi v borbi za obstanek. Tudi Vogtove raziskave niso do konca dognane, čeprav do sedaj niso v ničemer ovr-žene, in so važen prispevek k temu vprašanju.
Naši kapitalni srnjaki so pa najzgovornejši dokaz, da je v naši naravni hrani dovolj potrebnih sestavin za zgradbo kapitalnih trofej. To pa je hkrati jasen dokaz, da morajo v prostih loviščih razen zadostne in raznovrstne hrane obenem sodelovati tudi ostali zunanji in notranji faktorji kakor so predvsem dobre dedne lastnosti, zdravstveno stanje (kondicija) živali, zlasti v času rasti rogovja, starost, pravilno razmerje spolov, ustrezen stalež po boniteti lovišča ter
pravilno delovanje vseh žlez in hormonov, ki vplivajo na zgradbo rogovja.
Od zunanjih faktorjev je treba omeniti potrebno sončno sevanje, ki aktivira za rast rogovja tako potreben vitamin D. Vremenske razmere pozimi igrajo isto tako važno vlogo pri rasti rogovja. Neugodno na razvoj rogovja vplivata velik sneg in dolga trda zima. Mehanične poškodbe rogovja v mahu ali rožnic (čelnih nastavkov) prav tako slabo vplivajo in imajo lahko težje posledice. Če se rogovje, ko raste, poškoduje, zastane na tistem mestu normalni razvoj rogovja. Zaradi pretrganja ali zmečkan j a arterij se izlije ali zastane in strdi kri, kar na^ poškodovanem mestu zopet povzroči tvorbo zmaličenih izrastlin ali odebelitev rogovja. Omeniti je še treba poškodbe na drugih mestih srnjakovega telesa, ki vplivajo na razvoj rogovja. Na primer gobasto rogovje ob izgubi mo-dov. Le harmonično delovanje vseh faktorjev ustvarja močno rogovje in trofeje take moči so vseskozi izjemen pojav.
Od časa do časa se na lovskem obzorju pojavljajo — kakor meteorji — superkapitalne trofeje. Tako je po francoskih lovskih vesteh uplenil marki d’Orland 31. julija 1957 v Normandiji srnjaka s težo rogovja 580 g in 183 oziroma 184 točkami po neuradni oceni. V Dussel-dorfu je bila najmočnejša smjačja trofeja s 158,45 točkami.	Priredil M. S.
Trofeja J. Kablariča, Zdjelarska Iva, 165,1 točk
Cenitev lovske škode po divjih prašičih in medvedih
Komisija za lovsko škodo pri Lovski zvezi Slovenije je za preteklo lovsko leto 1960-61 analogno kakor za prejšnje leto pregledala vse zapisnike o lovski škodi, storjeni po divjih prašičih in medvedih. Te zapisnike so poslale področne lovske zveze kot dokumentacijo k zahtevkom regresa za te škode iz namembnega lovskega sklada pri LZS. Nekatere lovske zveze so sporočile že zgodaj spomladi, da divji prašiči povzročajo škodo na kulturah večjemu številu kmetovalcev. Prašiči so se pojavili v tem letu tudi na področjih, kjer jih dosedaj še ni bilo. V loviščih vzhodno od Ljubljane so našli lovci nad 50 poginulih divjih prašičev z okužbo svinjske kuge. To pa ni občutno vplivalo na zmanjšanje staleža te divjadi. V loviščih Savinjskih planin so se pojavili posamezni medvedi, ki so povzročili občutno škodo na ovcah in govedi. Lovska zveza Slovenije je priporočila prošnje LD za odstrel teh medvedov v prizadetih loviščih. Po odobrenem odstrelu so bili medvedi uplenjeni in škode so prenehale. V lovskem letu 1959-60 so
se v primerjavi s prejšnjimi leti škode po tej divjadi podvojile. Tudi v letu 1960-61 se škoda ni znižala nasproti preteklemu letu. Ze v jeseni so lovske družine prirejale manjše pogone in tudi s čakanjem niso imeli vidnejših uspehov.
V	zimskem času ni bilo v predelih, kjer so se pogoni prirejali, vidnejših uspehov in to iz razloga, ker je ležal le malo časa sneg, da bi se po sledovih ugotovili predeli, kje se prašiči zadržujejo.
Pri letošnjem podrobnem pregledovanju poslanih zapisnikov o škodi področnih LZ so bile ugotovljene razne pogreške in pomanjkljivosti. Te so: mnogo zapisnikov ni bilo opremljenih z žigom LD. Ta žig je potreben zato, ker predstavlja zapisnik dokumentacijo o ugotovljeni škodi. Nadalje služi ta pravilno sestavljeni zapisnik kot dokaz, da je lovska družina v stvarni višini poravnala škodo (čl. 44 Zakona o lovu).
V	posameznih primerih se je ugotovilo, da so oškodovanci sami nastale škode pravočasno prijavljali, to je v 8 dneh, ko so zanjo zvedeli in
niso bile starejše kakor mesec dni, vendar so lovske družine (cenilci LD) napravili zapisnike pol meseca pozneje in tudi več, posamezni pa celo tedaj, ko so bili pridelki že pospravljeni.
V	takih primerih je onemogočena vsaka preveritev podatkov po lovski zvezi o pravilnosti cenitve škode. Tudi so bili primeri, ko so lovske družine dostavljale zapisnike z večmesečno zamudo. Pravilno je treba dostavljati zapisnike najpozneje v 10 dneh po cenitvi. Poglavje zase je cenitev škode, povzročene po medvedu na drobnici in govedu. Bili so primeri, da je komisija ocenjevala take škode, ko je pobita žival bila že v razpadajočem stanju tako, da ni bilo mogoče z gotovostjo dokazati vzrok pogina, niti se niso mogli ugotoviti sledovi medveda. Sodimo, da so LD dolžne, brž ko se pojavijo škode po medvedu, takoj ukrepati in takoj obvestiti svojo lovsko zvezo, ki naj v ta namen obvesti sosednje lovske družine. S takim hitrim postopkom se prepreči večja škoda, reši se še užitno meso, koža in volna. Pri tem je možna uspešnejša in ugodnejša poravnava z oškodovancem. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bili poslani v pregled za regres zapisniki o škodi, ki jo je napravila zaščitena divjad, jelenjad in srnjad, katero škodo pa morajo poravnati lovske družine same. Navajamo tudi primer nemogočega obračuna in cenitve škode na koruzi:
Njiva v celotni površini 5,8 arov, je bila 100 °/o poškodovana. Lovska družina je izračunala 487 kg koruznega zrnja. Pri površini 5,8 arov s 100 % poškodbo in visokim hektarskim donosom hibridne koruze 3000 kg znese 176 kg zrnja. Če pa bi bil pridelek 487 kg, tedaj bi moral biti hektarski donos na tej površini 8200 kg. Klasičen primer je tudi cenitev poškodovane košenice. Oškodovanec je zahteval 66 tisoč din za seno in izravnavo ruše. LD je po pregledu sklenila, da mu plača le 10 000 din.
V	primeru, da se oškodovanec s tem ne strinja, mu pa lovska družina povrne seno in izravna rušo, nakar se je oškodovanec strinjal s poravnavo za din 10 000. Bili so dostavljeni cenilni zapisniki, ki niso bili podpisani po oškodovancih. Neka LD je predložila zapisnike o odškodnini din 250 000. Lovska zveza ni pri tem visokem zahtevku niti preverila poškodbe na kraju samem, niti kaj ukrenila (zaslišala zastopnika LD ev. cenilca).
Bile so opravljene tudi cenitve poškodb kljub temu, da oškodovanci niso ničesar pod-vzeli za zavarovanje kulture, kar je protivno 44. čl. Zakona o lovu II. odst.
Pri pregledovanju zapisnikov smo opazili, da so nekatere LD pri preveritvah sestavljenih zapisnikov o škodi posvetile več pozornosti in ponovno pregledale škodo na mestu. Isto so napravile tudi posamezne lovske zveze. Ugotovili smo tudi, da niti LD niti LZ nista ukrenili ni-
česar, posebno pri večjih poškodbah in zahtevkih.
Pri obračunavanju cenilnih stroškov po posameznih LD smo ugotovili, da so zelo različni. Razpon teh stroškov je od din 200 do 1770 din za posamezno cenitev. V pretežni večini pa so bili stroški od 200 do 300 din, nekatere LD pa sploh niso zaračunavale niti priznale kakih cenilnih stroškov.
Navajamo navodila za pravilno cenitev škod in sestavo tozadevnih zapisnikov. Načelno naj LD po svojih cenilcih čimprej opravijo ogled na mestu samem, hkrati tudi sestavijo tozadevne zapisnike in to brž ko prejmejo prijave oškodovancev ali pa tozadevna obvestila od občinskega ljudskega odbora. Tak postopek omogoča stvarno ugotovitev škode, ker so še vidni sledovi kot dokaz za divjad, ki je škodo povzročila. Samo po sebi je umevno, da mora biti pri ogledu navzoč oškodovanec in cenilec ter zastopnik lovske družine.
Člen 44. Zakona o lovu določa osnovno načelo, da nosi vse odgovornosti za škodo po divjih prašičih in medvedu LD, ki pa dobi zanjo regres iz sklada Lovske zveze, če je škodo poravnala v stvarni višini in jo dokumentirala s pravilno sestavljenimi zapisniki. Lovske zveze škodo le registrirajo, vendar imajo pri tem pravico in tudi dolžnost, da pretresejo in kontrolirajo izplačilo odškodnin tako glede umestnosti kakor tudi glede višine. To kontrolo vrše LZ na podlagi predloženih zapisnikov, bodisi poravnalnih ali pa zapisnikov občinske cenilne komisije. Načelno naj se LD sporazumejo z oškodovanci glede škod. Le kadar sporazum ni mogoč, naj oceni škodo občinska cenilna komisija. Dolžnost cenilcev pa je, da škodo pravilno ocenijo tako, da ni prizadet niti oškodovanec niti LD.
Pri očitno prenizki cenitvi škode in če ne uspe poravnava, bo oškodovanec cenitev odklonil in zahteval, da ceni škodo občinska cenilna komisija. Ako bo občinska cenilna komisija ugotovila, da je oškodovančev zahtevek upravičen, bo morala stroške cenitve nositi lovska družina. Cenilec mora takoj oddati zapisnik o škodi — poravnavi lovski družini, le-ta ga pa v 10 dneh po izvršeni cenitvi dostavi lovski zvezi.
Pri cenitvah občinske cenilne komisije ima zastopnik LD pravico in dolžnost ugovora, če meni, da je cenitev previsoka ali nepravilna (če ni dokazov, da je škodo povzročila divjad in podobno). Tak ugovor naj se vpiše v zapisnik, oškodovanec pa lahko uveljavlja svoj zahtevek pri sodišču. Škode nastale pozimi in spomladi (na oziminah in drugod), se ne dajo dokončno oceniti. Take škode na kulturah se ponovno ocenijo pred zoritvijo in spravilom, vendar pa se lovska družina pogodi z oškodovancem za stroške izravnave razritin itd. V primeru, da so take škode tako velike, da je potrebno njivo ali del
njive preorati in posejati, se oškodovancu povrne uničeno seme in stroške oranja.
Postopek pri cenitvah lovske škode:
Zapisnik o lovski škodi je dokaz o sočasni ugotovitvi povzročene škode. Cenilčeva dolžnost je, da najprej ugotovi:
1.	Katera divjad je škodo napravila (sledovi, iztrebki, način poškodbe). Paziti je pri teh ugotovitvah, da škode ni naredila domača žival in podobno.
2.	Ali je bila škoda prijavljena v roku 8 dni potem, ko je oškodovanec zvedel zanjo ali najpozneje v času enega meseca ko je nastala.
3.	Če je bila kultura zavarovana in kako, to je način, ki je splošno veljaven, kakor tudi krajevnim razmeram primeren.
Nepravočasno po zakonitem roku prijavljene škode ali starejše kakor mesec dni ali če je ni napravila divjad, kakor tudi če kultura ni bila zavarovana, se take ugotovitve vpišejo v zapisnik. Nadaljnja cenitev se opusti, ker oškodovanec po zakonu o lovu nima pravice do odškodnine.
V zapisnike je vnesti vse podatke in ugotovitve, ki so razvidni iz obrazca zapisnika. Zaradi jasnosti je treba vpisati parcelno številko (kjer je znana), k. o., kraj ali ime parcele. Za izračunavanje so potrebni naslednji podatki: površina cele njive (travnika) v arih, površina poškodovanega dela njive ali travnika tudi v arih. Važna
pa je pravilna določitev odstotka uničenja in to na poškodovanem delu njive. Kot pomožno sredstvo za izračunavanje odškodnine naj se morebiti ugotovi n. pr. na krompiriščih število poškodovanih grmov, pri koruzi pa število poškodovanih Štokov (storžev). Zelo važno pa je pravilna ugotovitev hektarskega donosa na poškodovani njivi ali travniku. Ti podatki se dobe za povprečje na občinskem uradu. Cenilčeva dolžnost pa je, da preveri ali ustreza ta hek-tirski donos za kulturo na poškodovani njivi.
Iz teh podatkov se izračuna količina uničenega pridelka; za višino cene pridelka naj služijo odkupne cene pri KZ. Pri tem je znižati ceno in to: za spravilo pridelka (žetev, pobiranje, kopanje), za vskladiščenje, prebiranje, sušenje in končno za prevozne stroške. Prime:': Njiva koruze:
Celotna površina 40 arov, poškodovani del 10 arov,
°/o poškodbe na poškodovanem delu 50 %>, 5 arov popolnoma uničeno, ugotovitev ha. donosa 1800 kg, za 5 arov je 90 kg, po ceni din 30 je din 2700.
Izračunani znesek naj se zaradi lažjega izplačila zaokrožuje na desetice. Zapisniki morajo biti podpisani od komisije, zastopnika LD in oškodovanca.
Priporočljivo pa je, da zastopnik LD skuša doseči ugodnejšo poravnavo za LD, upoštevajoč pri tem pomanjkljivosti zavarovanja in pod.
R. E. S. — F. N.
Koloma - Kamenica - skalna Jerebica
Ivan Dončev — biolog, Skopje
Po sistematiki biologije pripada kotoma redu kur (Galliformes), h kateremu spadata dve družini. Prva so tetrebi (Tetraonidae), v katero spadajo veliki (divji) petelin, ruševec, belka (planinska jerebica) in jereb, druga so pa fazani (Phazianidae) s 4 rodovi. Prvi rod so fazani (Phasianus), drugi poljske jerebice (Perdix), tretji prepelice (coturnix), četrti pa kotoma (Alektoris).
Rod kotom ima več vrst in podvrst, ki naseljujejo južno Evropo in skoraj vso Azijo.
Prva vrsta tega rodu je rdeča jerebica (Alec-toris rufa), ki naseljuje Pirenejski polotok, srednjo in južno Francijo, delno Švico in severno Italijo.
Druga vrsta kotome je Alectoris barbara, ki naseljuje predele od Sardinije do Gibraltara.
(Dr. St. Bevk ima v knjigi NAS LOV II. drugačno razdelitev, namreč obsega razred kur tri rodove: rod gozdnih kur, poljskih kur in rod tetretov, kamor spadajo koto rne in fazani.)
Tretja vrsta je hribska kotoma (Alectoris graeca), h kateri spada naša podvrsta. Ta kotoma naseljuje južno in srednjo Evropo od Alp, Karpatov, hribskih predelov Azije, severovzhodne in južne Kine proti jugu do Himalaje.
Ta, tretja vrsta kotome, ki naseljuje omenjene dele sveta, ima 14 podvrst.
Opisali bomo tukaj kotome, ki žive v Jugoslaviji in jih primerjali s kotomami, ki naseljujejo Balkanski polotok. Mislim kotorne, ki žive v Makedoniji. Raziskovanja, ki sem jih vršil tri leta kažejo, da lahko primerjamo ta material z obstoječimi podvrstami kotom sosednjih dežel.
Podvrsta kotome (Alectoris graeca graeca Meisner) naseljuje Makedonijo in ostale dele Jugoslavije ter tudi Grčijo, Albanijo, Bolgarijo in Italijo. Nekateri ornitologi menijo, da v Makedoniji živi podvrsta, imenovana trakijska kotoma (Alectoris graeca cypriotes Hartret). Ta
vrsta kotom naseljuje Malo Azijo, Ciper, Kreto, otoke v Egejskem morju, Sirijo, Palestino, evropski del Turčije in del jugovzhodne bolgarske Traki j e.
Razpoznava ptic se vrši po zunanjosti in po merah posameznih delov telesa. V tabeli so navedene mere peruti kotom Alectoris graeca graeca Meisner po Hartretu, odstreljenih v Bolgariji in primerki, odstreljeni v Makedoniji. Makedonske kotome so iz vseh krajev Makedonije v 60 primerkih.
Mere perutnic v mm pri Alectoris graeca gr. M.:
<3	162—170	$	150—160	Hartret
<3	162—165	?	154—156	Bolgarija
<3	161—174	$	145—163	Makedonija
Iz teh podatkov se vidi, da je razlika pri isti podvrsti majhna in izvira iz različnih ekoloških pogojev. Številke pa nakazujejo spolni dimor-fizem, ki se kaže v merah perutnic. Sicer se pa samci ločijo od samic po ostrogi na nogah.
Pri Alectoris graeca graeca Meisner je povprečna telesna dolžina samcev 365 mm, teža 626 g, samic pa 342 mm, teža 535 g.
Iz tega je razvidno, da obstoji spolni di-morfizem po merah vseh delov telesa. Samci so večji od samic.
V tabeli 3 so navedene mere perutnic makedonske in trakijske kotome.
Mere perutnic pri prvih dveh podvrstah kotom:
Po podatkih iz te tabele je razvidno, da je trakijska kotoma manjša od naše.
S 154—166	? 147—156 trakijska
<3 161—174 $ 145—163 makedonska
Kraji, kjer žive kotome
Kotoma naseljuje v več primerih kraje s karbonsko podlago kakor pa s silikatno. To so kamen jaki, obrasli s travami in grmasto vegetacijo, na peščenih in prepustih tleh. Živeti morejo tudi na skeletnih podlagah na vznožju hribov. Optimalne življenjske pogoje nudi ko-tomi grmasta vegetacija v največjem odstotku (Paliurus aculeatus), glog (Crategus monogyna in oxiacanta), zakržljane divje hruške (Pirus), robida (Rubus) in drugi. Grmovje ima veliko varovalno vlogo v vsakem ožim. Kotome delajo gnezda v grmovju. Trava igra v glavnem prehranjevalno vlogo.
Za optimalen obstoj kotom so potrebni tereni, obrasli z raznimi vrstami in večjo, gosto, grmasto vegetacijo. Na golih terenih, kjer so pogoji za kotome slabi, so kotome manjše od onih na terenih z bujno vegetacijo. Prav tako niso tako ustrezni tereni s pregosto travno in grmasto vegetacijo. Na takih terenih se kotome manj drže.
Razmerje spolov v kiti
igra veliko vlogo v gospodarjenju s kotomami. Na podlagi spolnega razmerja v kiti se lahko določita prirastek in kapaciteta lovišča za naslednje leto, prav tako pa odstrel. Opazovanja so pokazala, da se razmerje spolov čez leto in na začetku lovne sezone giblje od 1:1 do 1:4 = samice : samci. Najustreznejše razmerje spolov v kiti bi bilo torej 2:3 ali 1:2 = samica : samci.
Čas parjenja
je važen za določanje lovopusta. Po koncu lovne sezone je potrebna doba miru, kateri sledi zbiranje v pare, kar da pobudo k nagonu za paritev. V Makedoniji se začne zbiranje v pare v drugi polovici februarja tako, da so kotome do začetka marca vse v parih. V predelih z vplivom mediteranske klime se to vrši nekaj prej, z vplivom kontinentalne klime pa nekaj pozneje. Nadštevilni samci se drže v bližini parov, pa za nepoučene izgleda kakor ga kotome še niso v parih, kar bi lahko zapeljalo do neustreznega lovnega časa.
Čas gnezdenja in nesenja jajc
Po nekajletnem opazovanju kotome začno nesti v začetku aprila (z razliko severne in južne Makedonije). Kotoma gnezdi navadno pod grmom. V mehkem, peščenem svetu naredi jamico v velikosti krožnika in jo obloži s suho travo ali listjem. Material, s katerim je obdano gnezdo, je iz samega terena. Ko kokljica jame nesti, se debela plast tega materiala poleže in
Čas valjenja in izleganja kebčkov
tako postane gnezdo prostomeje. Gnezda so navadno na južnih obronkih in največ med grmovjem. Gnezda so krožasta, z odprtino 17 do 23 cm, dno 5 do 17 cm široko in 5 do 8 cm globoko. Nesenje navadno konča sredi maja. Samica nese vsak dan z nekaj presledki po 2 do 3 dni in polaga jajca v krogu drugo ob drugo. Navadno nese dopoldne med deveto in enajsto in znese vsega 10 do 18 jajc. Jajca so bledo bela s 3 mm velikimi lila pegami. Jajce tehta 19 do 23 gra-nov, je dolgo 39 do 44 milimetrov in debelo 29,5 do 39 milimetrov. V južnem delu Makedonije so jajca drobnejša. Po opazovanjih sedi kokoška pri nesenju na gnezdu 30 do 60 minut.
Ugotovili smo, da kotoma začne z valjenjem šele, ko je znesla vsa jajca. Po zadnjem jajcu pride drugi dan popoldne na gnezdo, kjer ostane 1 do 2 uri. Ta dan kokljica prireja gnezdo za valjenje in pritlači material in vsa jajca postavi v en red. Drugi dan se vrne na gnezdo in šele tretji dan, ko pride popoldne, začne z valjenjem. Tedaj leži na gnezdu tudi preko noči, odhaja pa podnevi enkrat iskat hrano. Spočetka valjenja ostavlja gnezdo dopoldne, postopoma pa odhod zavleče proti popoldnevu.
Po natančnem opazovanju leže kotoma 25 dni in ne 21 do 23 dni. Med valjenjem kokljica obrača jajca in jih pred izleganjem obme s topim krajem navzgor ali postrani. Tisti dan pi-ščeta prekljuvajo lupino na topem kraju. Čez noč se izvale in osuše pod kokljico tako, da jih drugi dan kokoška izpelje in zapusti gnezdo. Dokler je pišče v jajcu, prekljuje topi kraj, se v krogu suče in razreže lupino v obliki kroga, ki se ponoči odpre kot majhna pokrovka, da nastane luknjica, skozi katero izleze pišče. Dan stari kebčki tehtajo, preden so vzeli hrano, 11,9 do 16,2 grama. Kebčki so v mahu. Po hrbtu imajo dve čmi črti, med njima je pa bela proga. Trdo perje se pokaže po petem dnevu na perutnicah, potem postopoma na repu, vratu, na hrbtu in prsih, na glavi in drugih delih telesa.
V	enem mesecu imajo kebčki po vsem telesu trdo perje. V dveh tednih kebčki že poletavajo, po dvajsetem dnevu dobivajo na glavi sivo barvo, po enem mesecu plavo ob straneh. Po petinštiridesetem dnevu nastaja čmi venec na vratu. Takrat mlada kotoma dobiva povsem sivo barvo, ki kasneje preide v rjasto čmikastosivo.
V	začetku četrtega meseca dobivajo mladi samci na nogah ostroge, ki so značilne za samce ko-
t0me'	M. S.
In še o strupih
Tone Černač
Članek izpod peresa tov. Ivana Grogla pod naslovom: »-Zavedajmo se odgovornosti« v št. 11/61, objavljenem v Lovcu, me je pripravil do tega, da sem zopet prijel za svinčnik in da spregovorim ponovno o strupih in njegovih posledicah. Navesti hočem nekaj stvarnih dogodkov brez datumov, ker teh se ne spominjam več.
V glavnem so to iz zgornje Mežiške doline, ker sem tam več let služboval in se lovsko udejstvoval. Kot starešina LD Bistra v Čmi na Koroškem, sem se postavil proti nabavljanju in uporabljanju strupov z utemeljitvijo, da člani malomarno ravnajo s strupi. Toda s svojim stališčem v lovski družini nisem uspel.
Posledica: Mrtva se je zgrudila 4 letna deklica, edinka gozdnega delavca — nelovca, komaj 50 metrov od stanovanjske hiše, s cianovo ampulo v
ustih. Na prvem posvetu za tem dogodkom sem vprašal tovariše, ki so glasovali za strup, če se zavedajo, da so takrat glasovali za smrt nedolžnega otroka. Na to vprašanje ni nihče odgovoril, le glave so se povesile. To ni dovolj. Po tej tragediji grem na službeni obhod z brakom jazbečarjem po kamionski cesti, na kateri je stalen promet in po nji hodijo cele gruče otrok v šolo in iz šole. Na cesti me sreča gozdni delavec in me opozori, naj oprčim psa, ker lovci polagajo strupe ob cesti. Ugotovil sem takoj, da so jih dejansko polagali in to tudi priznali. Po takem postaneš diktator za nedisciplinirane lovce. Ko je odšel največji zagovornih strupov in pokon-čevalec roparic K. M. iz tega revirja, mi je pripovedoval cestar, ki je vzdrževal to cesto pod nadzorstvom tega logarja, da je logar stalno nastavljal strupe ob cesti in celo njega kot podrejenega in
nelovca zadolžil, da je strupe vsako jutro kontroliral.
Neki dan mi je povedala žena kovaškega mojstra gozdnega obrata Črna, ki je član LD Koprivna, da je v Šmelcu, t. j. kakšna 2 km iz Črne, v naselju ob okrajni cesti, govorila z gručo žensk in naenkrat zagledala, kako se igra otrok z ampulo v ustih. Ker je poznala strup, je srečno vzela otroku ampulo iz ust.
Pri sosednji družini Pogorevc mi je pripovedoval Orešnik, da ga je poslal krojaški mojster kot mladega učenca, da naj gre pogledat zjutraj na strupe, hi jih je mojster nastavil. Orešnik je odšel ob cesti in potoku na določeni kraj, kjer najde poginulo lisico. Ko jo hoče pobrati, zapazi na tleh zdrobljeno ampulo, v kateri je bilo še nekaj tekočine. Ko se skloni k razbiti ampuli, pade v nezavest, na srečo ne v potok. Ker ni bilo učenca nazaj, ga gre mojster iskat in ga najde nezavestnega poleg mrtve lisice. Po nekaj dneh je v bolnici okreval.
V lovišču LD Mežica se je zastrupil otrok, ko je pasel živino, našel ampulo ter jo poskusil v ustih. Tudi v Prevaljah je padel pastirček z ampulo v ustih.
Navedel sem pet nesreč. Smatram postopek LZ Maribor za popolnoma pravilen in pozdravil ga bo vsak pošten državljan, če se le malo zamisli.
Ne strinjam pa se v celoti z osebnim mišljenjem tov. Grogla, kako bomo prišli lisicam do »živega« brez cianvodikovih ampul in da bi delali razliko med zavednimi in nezavednimi člani v lovski družini.
Če imajo vsi enake pravice, naj imajo tudi vsi enake dolžnosti.
Ali je kaj lepšega lovskega doživetja kot ponoči v snegu ob mesečini čakati lisice. Poskusite tovariši in po prvem uspehu vas v takih nočeh ne bo več zdržalo v postelji in lahko boste pozabili na ampule.
Lisice pritiskajo ob debelem snegu s planin h; gospodarskim poslopjem in le malo vabe zadostuje, da je čakanje uspešno.
Mogoče, da lovci niso več toliko zavzeti za lisičji lov kakor so bili nekdaj. Ob času prednjač in prelamač-petelnik, je v vsakem kozolcu ob mesečni noči čepel lovec ali divji lovec in je ponoči pokalo na vseh koncih in krajih. Morda je bilo tedaj manj zaslužka, malo denarja, lisičji kožuhi pa zaradi mode dražji.
Strupi naj gredo tja, kjer je mesto zanje t. j. v obsežne kočevske in snežniške gozdove, kjer ni daleč naokrog človeških bivališč in je lov na lisice na vsak drugačen način skoraj nemogoč. S strupi pa naj ravnajo poklicni lovci, ki imajo potrebno strokovno znanje.
In še beseda ali dve o ostalih strupih, ki jih lahko nabavljamo v vsaki trgovini brez receptov. Tov. Grogi govori o fosforni emulziji, s katero njegova lovska družina pokončuje vrane in srake. Ta način je gotovo posnemanja vreden. Pa je še drug problem, ki se mi zdi, da ga ni zanemarjati. V okolici Trebnjega na Dolenjskem sem vprašal znanca, kako se kaj množe naseljeni fazani, ki so tam nova divjad. Rekel je, da je od strani kmetov velik odpor, celo kmetov lovcev, češ, da fazani delajo škodo na posevkih. To da slišim tudi iz okolice Šmarjete na Dolenjskem. Kmetje okoli Trebnjega, da so pričeli uničevati fazane s tem, da jim polagajo v alkohol namočeno žito za čimer fazani poginjajo. Po vsej verjetnosti bo to le zastrupljena pšenica, ki jo prodajajo trgovine brez receptov za pokončevanje miši. Čudno se mi zdi le to, da nihče ne pošlje poginulih fazanov veterinarskemu inštitutu v preiskavo, da bi se ugotovil vzrok poginutja.
Ali ni tu nekega zakonitega predpisa, kdo lahko in komu se lahko prodaja ta vrsta strupov.
Želel bi, da bi se nekdo globlje pozanimal za te probleme in o tem poročal.
Prlelc na divjega petelina
Prlekija je znana po svojih zavednih in dobrih lovcih. To vidimo v hiši lovca-Prleka. Na častnem mestu visi lovska puška, desno in levo lovske trofeje in slike. Na omarici lepo zloženi zvezki glasila »Lovec«.
Lovec, Janko Slogač je imel polno trofej okrog svoje puške, le ena mu je manjkala — divji petelin. Tega imeti je bila njegova tiha lovska želja. Pisal je v okolico Dravograda in prišlo je povabilo. Trojica se je odpravila na pot. Janko Slogač, Karel Perkač in Jože Muha, sami dobri in veseli lovci. Vzeli so s seboj brašno, zlasti pa še iskra vina, saj so vsi dobri vinogradniki. Naj vidijo Korošci, kaka so naša vina, so dejali.
Tako oboroženi in dobre volje so prispeli v Dravograd, kjer so bili prisrčno sprejeti in so zavili v gostilno. Bil je lep in zabaven lovski večer. Janko je kar stresal svoje lovsko latinske šale. Najbolj se je navduševal za Janka ženski svet, lepe Korošice. To je tudi opazil in še bolj je klepal in brusil.
Budilka jih je kmalu po 2. uri spravila na noge in vodstvo je prevzel vodnik Jaka. Pred bledo lučjo se je pot vila visoko v hribe, naporna za naše Prleke, ki so vajeni le brežuljkov in ravnine. Korakali so molče in zgovorni Janko je mislil zgolj na petelina, s katerim se bo vračal k svoji ženki.
Strmina je popustila, pot je postala položna. Iz doline se je oglasil zvon, ura je šla na peto. Počasi, prav počasi se je danilo. Kar obstoji vodnik in
reče: »Tiho, ali ne slišite?« Iz daljave je prihajalo petelinovo petje. Oprezno smo korakali in petje je postajalo razločneje, da smo čuli brušenje in kluk. Potem tihota in zopet tihota ...
Tedaj pokaže vodnik Jaka na vitko smreko, na naj višjo vejo: »Ali ga vidite?« Slogač ga takoj ugleda, tiho in oprezno se bliža smreki, petelin je nepremičen, nič klepanja, nič pokanja, nič brušenja. Strel odjekne v lepo jutro in glej petelin se zvrne z veje na nižjo vejo. »Moj je, moj je« zmagoslavno zakliče in steče k smreki; da, v resnici petelin visi gori na veji. Z močnimi rokami stresa Janko vitko smreko, da se maje desno in levo in res petelin se odtrga, pada počasi pada in pada. Toda to ni divji petelin, komaj nagačena pernata vrečica s privezano glavo domačega petelina na količku. Miha, Perkač in Muha se zakrohotajo, da bi se zbudil sam Kralj Matjaž v Peci. Slogač pa zakolne prav po prleško, stiska svoje močne pesti, strmi v smreko in nekaj brunda. Lova je bilo konec.
Niti traminec, niti muškat, niti silvanec niso spravili Slogača v dobro voljo. Jezik, ki je na predvečer kar stresal lovske šale, je docela zamrl. Tih in pobit se je vračal lovec Janko v Dravograd in zvečer je pri »Veselem lovcu« manjkal le on. Bolela ga je glava, brhka Justa, žena predsednika lovske družine, je rekla: »Tako nam je bil všeč Vaš lepi in dovtipni Janko; sklenile smo, da moramo dobiti divjega petelina. Naš Miha nam je pomagal in kakor
vidite petelin je padel.« In družba je izpila do dna na Jankovo zdravje. Toda drugo jutro so se brez zamere poslovili in Janko je obljubil, da bo še prišel v Dravograd in tudi na Vršič, ko bo postavljena nova lovska koča.
O tem lovu na divjega petelina pa zgovorni Slo-gač ne govori rad. Menda niti svoji ženi ni povedal. Da pa ostane ta lov v zgodovini prleškega lovca, izročam to zgodbo našemu Lovcu.
Minili sta dve leti. Lepega dne pride k Slogaču vabilo, da se udeleži otvoritve nove lovske koče na Vršiču. Trpek spomin je oživel, toda pravičen lovec -odpušča, pozabi, se zaveda obljube in gre. Spet ista trojica, le Muha je dobil spremljevalca. Njegova :skrbna ženka ga ni hotela pustiti samega, preveč je slišala o lepih Korošicah. S seboj so še vzeli zobozdravnika Bučka. Tudi njegova žena ga je spremljala, tako da je bila družba pod uglednim pokroviteljstvom. Lep je bil sprejem na postaji v Dravogradu, še lepši pa družabni večer v gostilni pri »Lovcu«. Duša večera sta bila Janko Slogač in zobozdravnik Bučko. Nove lovske šale, nove docela nove so dvigale razpoloženje, tako da Janko ni imel glavobola. Prlek je vedno točen in tako so bili tudi naši Prleki točno ob šestih na določenem mestu. Brašna so vzeli na pretek, največ seveda prleškega rujnega vinca v bariglah in vitkovratih steklenicah, ■da bodo pošteno krstili kočo, po prleških šegah in navadah. Janko je imel s seboj veliko novo aktovko, toda za čudo, čisto prazno. Prišli so lovci domačini in njihove prijazne ženke, prišla so lepa dekleta. Tovarišice so nosile zavojčke in tudi večji zavoj, lepo zavezan s srebrnim trakom, malica! Tedaj so spoznali, zakaj je vzel Slogač svojo novo aktovko. K njemu je pristopilo zapeljivo dekle, klicali so jo Vida. Janko je na široko odprl svojo aktovko in zavoj s srebrnim trakom je smuknil vanjo. »Dajte še vi vaš zavojček, dajte tovarišica, še je prostor!« je vabil Slogač brhka dekleta. In res so prišla ter položila zavojčke v aktovko hrabrega Janka. Družba je veselo razpoložena krenila na pot, na isto pot kakor pred dvema letoma. Hodili so že uro in pol in Bučko, Muha, Perkač in drugi so hoteli pomagati Slogaču pri nošnji aktovke. Ta je velikodušno odklonil. Sam, popolnoma sam je hotel biti kavalir, sam nositi breme za lepi nežni
ženski spol. Predeval je aktovko iz roke v roko, zaupal pa je ni nikomur. Le tu in tam je za kratek čas dal aktovko svojemu tovarišu, lovcu iz Celovca. Skoraj tri ure je hodila vesela razigrana družba k novi koči. Končno se je med drevjem pokazala koča, vsa v sončnem sijaju. Pred kočo so posedli in roke Slogača so ležale na njegovih kolenih in počivale.
Čez čas poprosi lepa Vida Janka, da ji izroči njen, s srebrnim trakom povezan zavoj, kar Slogač s slavnostno kretnjo stori. Nato natoči vse kozarce ter spregovori: »Tovarišice, tovariši lovci! Srečen sem in srečni z menoj so moji prijatelji iz Prlekije, da smo navzoči pri otvoritvi te lepe Vaše koče! Ta kupica našega prleškega vinčka naj bo v zdravje Vašim ljubim ženkam, mladenkam lepe naše Koroške in vam tovariši lovci! Izpijmo do dna, družina!«
Tedaj vstane lepa Vida in reče: »Izredno čast imam danes, da pozdravim danes lovce iz Prlekije, pod vodstvom veselega Janka Slogača. Janku le posebej prisrčna hvala, da je prinesel temeljni kamen iz Dravograda za našo kočo, sicer malo prepozno, a temeljni kamen je. Ta kamen bomo vzidali pod prag našega novega doma, naj bo priča požrtvovalnosti prleškega lovca, ki ga je prinesel na naš vrh v aktovki! Naj živi prleški lovec, naj živi Janko Slogač!«
Odvila je srebrni trak, odvila papir in pokazal se je kamen, ki je tehtal približno 5 kg. Splošen smeh je od vsepovsod pozdravil temeljni kamen. Tovariš iz Celovca pa je šepnil Slogaču: »Ni dobro, če si prevelik kavalir!« Toda Slogač se ni jezil. Stopil je k lepi Vidi, se ji kot kavalir Zahvalil za lep govor in jo bliskovito poljubil na rdeča usta rekoč: »To je pa moje sladko maščevanje!« Bučko je zaigral harmoniko in predsednik je med plesom in petjem položil temeljni kamen pod prag lovske koče na Vršiču. Bila je tisoč in ena noč, žal le polnoč. Proti jutru v Dravogradu ob črni kavi »PRI VESELEM LOVCU« pa je čakalo Slogača novo presenečenje. Lepa Vida mu je poklonila nagačenega pristnega divjega petelina kot spomin na lov pred dvema letoma. In ta petelin krasi sedaj Jankov dom. On pa nikomur ne izda, da je ta petelin dar lepe Vide in ne njegova lovska trofeja.
Franc Stanke
LOV NA VIDRE OB MESEČINI
Obujajo se mi spomini na mnoge, ki so pisali o nočnem lovu. Pred nekaj leti je bilo v našem glasilu še dosti zanimivega o tem kakor: Lov ob mesečini, Car zimskih noči, Na mrhovi-šču, Lisice na zajčji vek. Vsega tega najdemo danes le malo. Ne vem, ali so se že vsi tisti stari lovci preselili v večna lovišča, ki so mnogo lepega napisali za naše mlajše. Vse to sem pred 10. leti kot začetnik z zanimanjem bral. In prav te vrstice so me zvabile, da sem prav v zvezi s tem doživljal love v mesečini.
Sem spada izključno lov na vidre, ki se izvaja samo v zimskem času, pri luni. Prav tak lov na vidre sva doživljala z lovskim tovarišem Maksom Konečnikom pred 3 leti, od januarja do marca. Kakor je Maks iztaknil vsako ropa-
rico, tako je iztaknil tudi vidrine revirje ob Mislinji.
Ker je tedaj luna vzhajala šele po polnoči, za čakanje ni kazalo. Maks je prinesel številne pasti, ki sva jih nastavila na najbolj obiskovanih mestih. S tem sva se tolažila, da bo naju nekoč lunica povabila na čakanje ob njenem mrzlem svitu. Dogovorila sva se, da nadzorujeva pasti izmenoma, vsak en dan, plen pa si deliva. Tak* so minevali dnevi, pasti pa ostajale prazne.
V deželo je priromal že februar, s tem pa tudi mlada luna, ki sva jo že težko pričakovala. Ob ščipu sva sklenila čakati na vidro. Na domenjeni večer sva v polni pripravljenosti krenila proti Mislinji. Kakor imajo lovci ob taki priložnosti mnogo pomenkov, sva jih spotoma imela
tudi midva. Krasna noč je bila in luna se nama je smehljala nasproti in obetala mraz. Ljudje so naju ob srečanju začudeno ogledovali zaradi najine obleke kakor strašilo, da naju je posiljeval smeh. Lovskega kroja namreč lovci v takih primerih navadno ne spoštujemo. Kakor se spominjam, je imel Maks na nogah kar 2 para čevljev. Glede mraza se tudi jaz nisem bal, ker sem oblekel vse, kar se da odnesti od doma.
Na kraju čakanja sva zasedla vsak svojo stran struge odločena, da vztrajava do belega dne. Ker sva bila uspeha gotova, sva se domenila tudi za znak, kdor bi uplenil vidro in da se najdeva zjutraj na dogovorjenem mestu. In voščila sva si dober pogled.
Odšel sem na čakališče na desnem bregu. Noč je bila kot nalašč svetla kot še nikoli. Izbral sem si star vrbov panj, na katerem sem sklenil presedeti to noč. Razvezal sem nahrbtnik in tapeciral panj s staro odejo. Noge sem si ovil z odejo tako, da jim mraz ni mogel do živega. Čakanje se je pričelo, ura mi je pokazala šest. Malo grenko pomislim, kdaj bo jutranja šesta ura. Sedel sem kar moč udobno in misli so se motale samo okoli vider, kdaj jo zagledam na starem jezu. Voda je živahno žuborela, enakomerno padala v slapu in se vrtila nazaj proti meni. Zamislil sem si ustreljeno srebrno vidro, ki bo obležala na vodi in mi jo bo voda sama prinesla prav pod noge. Vse to sem z odprtimi očmi bolj sanjal kot mislil in čas je hitro tekel. Spomnil sem se na lovce, ki ne vidijo čarov zimskih noči in sta jim gostilna in postelja mikavnejši.
Zaslišal sem divje race, ki so priletele tik nad glavo. Najbrž jih je spodil Maks. V tem zagledam kakor da od spodnje strani plava vidra prav proti meni. Daljnogled na oči. Zginila je. Zopet prosto gledam — žal ni vidra! Veja je, ki jo poganja tok proti meni. Kri mi je vrela po žilah kakor voda okoli mene. Na drugi strani vode opazim zajca, ki je kopal ozimino. Škoda, da ni lisica. Iz radovednosti sem pogledal na uro, kazala je 11. Sedenja sem se že naveličal. Vstal sem, da sem si zravnal ude. Ko sem zopet sedel, sem začutil, da ob luni sedeti ni samo lepo, temveč tudi hladno. Nekje sem zaslišal bevskati lisjaka. Kaj, če jo priroma ob vodi? Spomnil sem se na zajčji vek. Vzel sem večalo iz žepa in nekajkrat zategnil. Tudi lisjak je utihnil. Noč okoli polnoči je pusta, čeprav lepa. Začel me je zalezovati spanec in komaj sem se ga otepal. Luna je prešla stare vrbe in sijala od strani. Čez tri ure bo šla spat in tudi jaz. Sneg se je svetil kot tisoči diamantov. Napeto sem strmel v vodo tako, da je okoli mene plavalo že vse polno vider. Skoraj sem omahnil s panja. Postalo je sila hladno. Nizko ob vodi se je začela plaziti siva megla, prav tista, ki prinaša po polnoči strupeni mraz. Tudi luna ni bila več tako živahna. Mraz me je vedno bolj stiskal, jelen je
pošteno lizal. Spomnil sem se na Maksa, če tudi njega zebe na drugi strani vode. Ura je kazala čez eno po polnoči. Zopet sem vstal, da si malo ogrejem noge. To je bilo še slabše. Dopovedoval sem si, da me pri tolikem oblačilu ne sme zebsti. Odločil sem se, da posedim samo še pol ure. Spomnil sem se na tak mraz, ko sem neko noč čakal kuno na divji hruški. Samo še pet minut in tako sem kradel minuto za minuto. Mraz mi je prodrl v kosti in nohtalo se mi je tudi — tam, kjer ni bilo nohtov. Tako dolgo že prezebam in vidra bo morda prišla prav tedaj, ko se poslovim od trdega panja. Škoda bo za ves trud. Takšne misli so se pletle in me držale. Pomislil sem, ali je že kdo zmrznil na lovu. Nekoč sem bral o doživetju pisca, ki pravi, da zmrzniti ni hudo, ampak zmrzovati. Spoznal sem, da bo bolje iti. Prišel sem na Maksovo stran vode. Rad bi mu povedal, da grem domov, a še raje bi se z njim ne srečal, ker bi vprašal, kam sem djal tisto obleko, ki sem jo imel še zvečer. Zeblo me je namreč tako, kakor bi bil nag in sem na vse pozabil. Prišel sem do vodotoka in ker sem imel mraza dovolj, sem jo namesto naokoli — mahnil čez led. Približno na sredi struge se mi pa led udre in stal sem do pasu v vodi. Nekam čudno sem se počutil in stresel jezo na vidre in ribe, ki me v tistem položaju prav nič niso zanimale. Puško sem vrgel na breg in se skušal izvleči. Toda iz blata in humusa nisem mogel in vedno bolj sem se ugrezal. Tičal sem že do prsi v vodi. Maks je bil predaleč, da bi slišal klice, streljati pa nisem mogel, ker je bila puška na bregu. Tedaj sem se spomnil na tiste, ki nimajo žilice za čare zimskih noči in na gorko posteljo. Sam sem se moral zadovoljiti z mrzlo vodo. Med tem sem se boril z ledom in humusom, dokler se dokončno nisem upehan in pre-mražen izkrcal na breg. Vse moči so mi odpovedale in moral sem napeti vso voljo in sile, da bi se izognil posledicam te kopeli. Poskušal sem teči, kar se pa ni dalo zaradi velike teže napite obleke, ki je zmrzovala in postajala trda. Po cesti si nisem upal zavoljo Pavlihove popotne torbe. Mahnil sem jo kar po debelem snegu ob vodi. Ker se je trdi sneg prediral, sem se z velikim truščem privlekel domov šele ob dveh po polnoči. Ves zledenel in premražen sem moral stati ob peči, da se je obleka toliko odtajala, da sem se mogel sleči... Čez nekaj časa za tem sva se srečala z Maksom in si povedala o lepotah mesečine.
Na pasti sva lovila še kar do marca. Ko je dišalo že po pomladi, sem ob pregledu pasti eno pogrešil. Vendar bo nekaj, sem si mislil. Po dolgem oprezanju sem opazil, da gleda iz vode nekaj kosmatega. Končno potegnem past iz vode; ujeta je bila pižmovka in še ta bolj klavrna.
Valentin Močnik LD Bukovje pri Dravogradu
Zakaj izumirajo živalsko vrste?
Stara skušnja pravi, da živali žive le tam, kjer je zanje dovolj prostora in hrane. Zato je v Evropi izumrlo divje govedo, tur, ne le, ker ga je uničeval človek, marveč zaradi tega, ker je celo njegovo zadnje veliko zavetišče, Bjaloveški pragozdovi, le premalo obsežno — čeprav meri po novejših podatkih nad 50 km2 — da bi moglo preživljati zadostno velike črede te prabitne divjadi in povsem zadovoljiti njene življenjske potrebe. Bjaloveški gozdovi so velikanski gozdni otok sredi kultiviranega sveta.
Drugi, prav tako tipičen primer nam nudi izumiranje volka in medveda na Pohorju,. Pričelo se je, ko je človek nehal varovati gozdove za lov (državne in fidei-komisne) in jih jel v velikanskem obsegu sekati. Prav tako je usoden za divjad naraščajoči promet in z njim povezan trušč.
Povečana potreba lesa se je začela v 16. stoletju z gradnjo trdnjavskih objektov okoli Maribora. Kmalu na to so bile zgrajene fužine za pridobivanje železa in bakra konec 18. in v začetku 19. stoletja. Nekako v tem času so nastale pohorske glažute. Njihovi obrati so požirali gozd za gozdom. Ogoleli so vsi bregovi v območju glažut. Sredi 19. stoletja so začeli graditi železniške proge, najprej južno železnico in nato državne. Proge so zahtevale ogromno železniških pragov, gradbenega in žaganega lesa ter lesnega oglja.
Izsekovanje pragozdov je bil torej glavni vzrok izumiranju volka in medveda na Pohorju, To ni težko ugotoviti po zgodovinskih podatkih. Leta 1820 je bilo še precej pragozdov na grebenih in pobočjih Pohorja, leta 1850 so bili že močno preredčeni, leta 1890 pa jih je bilo le še malo nedotaknjenih.
Tako so bili načeti dotlej trdno povezani gozdni sestoji, zavetišča divjadi, votla drevesa pa uničena. Sekira in škripanje težko naloženih voz sta skozi desetletja motila mir gozdov in divjadi. To pa je pomenilo konec volkov in
medvedov, zlasti, ker je oblast razpisala za uplenitev teh zveri visoke nagrade.
Podobno je izumiranje morskega meniha, jadranskega mroža (Pelagius monachus) v severnem delu Jadrana. Dalmatinci imajo za to žival razna imena. Ze leta 1635 jo imenuje šibenski pesnik Difniko »divjega morskega človeka«, ki so ga ribiči ujeli pri Šibeniku. Leta 1776 govori Fortis o »morskih teletih«, 1811 ugotavlja Germar, da je ta vrsta tjulna ali mroža, nekdaj pogosta v Dalmaciji, postala zelo redka.
V	19. stoletju omenja Stradner v svoji knjigi »Črtice z Jadrana« morskega medveda (Orso marino), ki je v Dalmaciji sicer znan, vendar pa redek. Leta 1906 poročajo ribiči iz Komiže na Visu, da je raztrgal njihove mreže morski pes (Gane del mare) in da so ga kljub hudemu odporu ujeli. Neko kra-ško jamo na Biskupskem rtu (Punta vescova) na otoku Visu, imenujejo še danes »pečino morskega medveda« (del orso marino.) Leta 1912 so ugotovili morskega meniha v ustju Neretve. Mornarji vojne mornarice so v 12 letih trikrat opazovali morsko kravo, na jugu Dalmacije, blizu Budve in Ulcinja. Leta 1936 so pripovedovali ribiči z otoka Silbe, južno od Lošinja, o pravljični živali, ki se jim je pokazala med ribolovom.
S tem je kronološko podano utesnenje življenskega prostora morskega meniha (Monchsrobbe). Ta tjulnu ali mrožu podobni sese-lec je bil pred nekaj stoletji v vsej Dalmaciji pogost, od 1900 dalje pa le še redka divjad na jugu Dalmacije, severno od Visa pa samo še pravljična žival.
Tudi v tem primeru je vzrok postopnega izumiranja morskega meniha naraščanje prebivalstva, prometa in intenziviranje ribolova, kar povzroča vedno večji trušč, ki ne prizanaša niti skritim zavetiščem te redke živalske vrste.
V	večini primerov pa je človek kriv, da so izumrle ali zginile mnoge živalske vrste v naših loviščih.
A. S. Pirc
Vloga dišavnih žlez
Pozimi najdemo v snegu najrazličnejše sledove divjadi. Pa tudi v kopno zemjo so pogostokrat vtisnjeni parkeljci in šapice. Nepoučen človek bo mislil, da gredo psi za divjadjo po le-teh odtisih; pa temu ni tako. Pni sledenju divjadi igra glavno vlogo nos, ki sprejema dah določene vrste divjadi (tudi človeka). Organizem oddaja ta vonj s pomočjo tako imenovanih dišavnih žlez, ki so nameščene na določenih delih telesa in ki izločajo neko posebno dišečo snov. Te žleze služijo divjadi, da označuje okolico svojega bivališča kakor n. pr. srnjad in jelenjad, dalje, da privabljajo divjad iste vrste nasprotnega spola v času parjenja in da se z njimi branijo — n. pr. dihur s smradnicami.
Tako ima zajec kar tri vrste dišavnih žlez in to: podrepno žlezo, obrazno žlezo in pigmen-talno žlezo. Kadar zajec sedi, pritiska podrepno žlezo k tlom in tako izloča dah, ki ga zemlja vpija. S tem se v glavnem označuje zajčji sled. Druga žleza, ki jo ima znotraj kože pod »brčicami«, je pa obrazna žleza. Zajec maže šapice z izločkom iz te žleze in pravimo, da se »umiva«. Tretja žleza je pigmentalna žleza, ki se nahaja v koži blizu vrha nosu in ki vsebuje pigment (barvilo) in nek tekoč izloček. Mislijo, da tudi ta žleza služi za označbo sledu, kar nakazujejo tudi lovski psi, ki slede zajca ob grmovju ali skozi podrast sploh.
Srnjak ima na čelu med roži-ščem tako imenovano čelno žlezo, da z njo označuje (omejuje) svoj življenjski prostor tako, da s čelom drgne ob vejice, debelca in grmovje. Dalje ima srnjad na zunanji strani zadnjih nog pod kolenom, podkolensko žlezo, ki ji — kakor tudi jelenjadi — služi za označbo sledu, kadar gre skozi visoko travo ali grmovje. Tretjo žlezo ima med parkljema zadnjih nog. Ta žleza izloča neko tekočino močnega vonja, po katerem se srnjad medsebojno poišče, po drugi strani pa jo ta dah izdaja
zasledujoči jo zverjadi (volku) in lovskim psom.
Jelenjad ima tri važne dišavne žleze: pod očmi, pod repom in pod kolenom kakor srnjad. Pod očmi je žleza solznica, ki ne izloča solz, ampak ob parjenju nabrekne ter izloča posebno snov in jelen z drgnjenjem ob grmovje in vejice zaznamuje okoliš svojega gospostva. Tudi repna žleza mu nabrekne ob parjenju in tedaj močneje izloča poseben dah.
Gamsu nabrekneta ob prsku temenični žlezi, ki se nahajata
Nenavaden jubilej
Dne 4. aprila 1961 me je vodil lovec LD Libeliče, Maks Pšeničnik na petelina na Libeliško goro. Pšeničnik je to pot vodil stotič, a mene prvič ter me tudi pripe-
nepos redno vsaka za enim rogljem in ki izločata temno in lepljivo snov.
Divje ovce (mufloni) imajo med parkeljci na zadnjih nogah žlezo, ki ob prsku izloča močno dišečo maščobo in po tem dahu oven lahko najde ovco.
Tako so dišavne žleze naši divjadi nujno potrebne za življenje, po drugi strani pa jo izdajajo njenim zasledovalcem ...
Po ing. Ceoviču iz »Lovstva« priredil Stanko Lapuh
ljal do mogočnega plena — ob nepozabnem doživljaju. Maks stotič — jaz prvič, res nenavaden jubilej za oba.
Gvido Počivavšek,
LD Trbovlje
Tret je šel na izlet v Trst
Skoraj vsi lovci koprskega okraja, ki radi hodijo na lov na divje prašiče v Brkine in Slavnik, poznajo psa Trefa, last LD Kozina. Pes je navaden križanec, a ima odlične sposobnosti za lov na divje prašiče in se uporablja zgolj za ta lov. V gonji je neutrudljiv in ne odneha dokler ščetinar ne pade. Marsikateri lovec je po njegovi zaslugi prišel do lepe trofeje. Neke nedelje v februarju letos se je Tref vrnil z lovci domov kakor po navadi, nato pa zginil. Čeprav ni bil nagnjen k potepanju ali vasovanju in čeravno je šel glas za njim na vse strani, Trefa ni bilo. Na lepem pa pride vest, da je Tref »odšel« v Trst na izlet. Ker njegov izlet ni bil legalen in tudi ni šel samovoljno, je naključje hotelo, da je gospodar zvedel, kje je njegov pes v Trstu v »priporu« ter ga je srečno pripeljal domov.
Večkrat smo slišali o takih »ugrabitvah«, ki gotovo niso častna dejanja in se tako ukradeni psi navadno ne vrnejo. No, naš Tref oziroma gospodar je imel srečo.
Albin Korošec, Kazina Ni aprilska
Ker se je letos pojavil prvi april prav ob Blejskem jezeru, sem se spomnil tegale dogodka:
Proti koncu 1960 je okoli Bleda vrglo malo snega, prav dobro za presledovanje. Zjutraj 25. decembra 1960 sem krenil v lovišče smer Ojstrica, jugozahodno od jezera. V gozdu za Ojstro planjo sem naletel na tri krepke živali srnjadi. Ta zima jim je dobro prizanašala. Vrh Ojstrice sem osledil lisico. Ko sem se pa vračal po vrhu Male Ojstrice, sem opazil sled močnega gamsa. Težko sem verjel, da bi se tu držal gams. Drugi dan mi je lovec Fon potrdil, da je slišal o gamsu v tem kraju. Po nekaj dneh sem se zopet nameril v Ojstrico. Med tem se je sneg strdil in hoja je bila daleč slišna. Komaj sem prišel v gozd, sem čul na grebenu Ojstre planje brstenje. Mislil sem, da hodi človek, ko sem kmalu zagledal krepkega gamsa-kozla, ki je stal na grebenu in strmel vame. Brž ko sem obstal, se je pognal čez pot v Ojstrico. Vse to je bilo nedaleč od Blejskega jezera, kar je gotovo redek pojav. Verjetno se je starina po prsku šel odpočivat v samoto. Se v začetku februarja 1961 sem ga sledil za Akom, komaj sto metrov od ceste ob jezeru. Potem nisem našel več sledu za njim.
Alojz Kovačič, LD Bled
Kdor čaka — pričaka
Nekega januarskega dne sem opazil na mrhovišču na tanki snežni odeji, več kunjih sledov. Odločil sem se za čakanje. Okrog 18. ure zlezem na visoko prežo in čakam. Ker je luna vzhajala precej pozno, je bilo slabo videti. Minilo je le nekaj minut, že zagledam vitko urno živalco kako skače po obloženem mrhovišču. Hitro sežem po puško, toda kuna je bila urnejša od mene. Čakam dalje. Kmalu zatem sta se lovili kuni po drevju okoli mene a zaradi teme nisem mogel streljati.
Ura je bila devet, ko sem znova slišal capljanje proti mrhovišču. Še dva, tri skoke in bo počilo. A lovska smola ne bi bila smola, če ne bi bila kuna zopet odskočila v grmovje. Luna je pravkar vzšla; krasna noč. Ura je kazala že polnoč ko se je zopet pomikala senca od druge strani. Puška je bila pri licu, muha je spremljala kuno, ki se je ustavila .Ukrivil sem prst, počilo ni, puška ni bila napeta. Zeblo me je do kosti a lovska žilica je bila močnejša. Saj sem jo videl že trikrat. Med tem premišljevanjem ponovno zagledam za spoznanje večjo živalco. Komaj je začela brskati po mrhovišču, je strel pretrgal nočno tišino, kuni zlatici pa življenje. Ura je bila točno štiri, ko sem zapustil prežo.
S te preže je bil v letu 1960 dvakrat zgrešen medved. Zato so nekateri lovci ugibali, da se preža maje. Jaz sem pogodil veliko manjšo tarčo. Zato ni bila kriva preža, ampak strelca z lovsko
mrzlico.	. v _
Jože Fajfar
LD Banja Loka
Kako sva izvlekla lisico
Odkar lovim, mi je lov na lisico najbolj pri srcu. Ta lov skriva v sebi veliko privlačnosti, zahteva pa od lovca mnogo pozornosti, iznajdljivosti in pripravljenosti ter povzroča polno presenečenj. Prav zaradi tega je ta lov izredno zanimiv in privlačen. Poleg tega je lisica škodljivec, da mu ni para.
Pred leti sem se ranega julijskega jutra odpravil v lovišče na čakanje srnjaka. Pred sončnim vzhodom sem že čakal na robu jase in motril pozorno teren pred sabo. V jutranjo tišino se na robu jase oglasi fazan s svojim značilnim glasom in ga kmalu zagledam, kako ponosno hodi prav po sredini jase, oglašajoč se na vsakih nekaj korakov. Zamaknjen sem opazoval prizor, kajti v našem hribovskem lovišču je fazan zelo redek pojav in še to
le poleti. S koncem očesa sem opazil, da se za fazanom v oddaljenosti kakih 15 metrov nekaj prihuljeno plazi. Trznil sem z glavo ter se srečal z iznenaden-im pogledom stare lisice, ki se je z bliskovito naglico obrnila in jo ubrala v smer, odkoder se je priklatila za fazanom. Preden je dosegla rob gozda, se je za trenutek ustavila in ta trenutek sem ji s kroglo pretrgal nit življenja. Iz radovednosti, s čim se hrani, sem ji razparal želodec ter našel v njem ostanke krta, nekaj črvov ter štirih zajčkov. Pogled, na majhna uheljca in tačice v njenem želodcu in nenasitna požrešnost, ki jo je pokazala s tem, da je s polnim želodcem zasledovala še fazana, sta v meni zbudila toliko ogorčenosti do te škod-ljivke, da sem sklenil proti njej začeti neusmiljen boj.
Prišla je jesen, čas brakad. Neke nedelje sva se s sosedom Maksom odpravila na lov proti Lokovcu. Njegov istrijanec Boj je kmalu kot po navadi začel nekaj goniti in po načinu, kako je gonil, sva ugotovila, da mora biti lisica. Gez nekaj časa je utihnil, nato se je pa z navadnim laježem oglašal, kar je pomenilo, da se je lisica umaknila v luknjo. Pohitela sva na kraj dn se prepričala, da se je lisica zatekla v staro jamo med zrušenim kamenjem. Pes se je ob našem prihodu zaprašil v jamo in po njegovem oglašanju sva sklepala, da lisica ne more biti globoko.
Medtem ko je Maks s pripravljeno puško stražil, sem jaz odvalil nekaj kamnov, in kmalu opazil v rovu lisičji rep. Kazalo je, da se lisica pred psom ne more dalje umakniti, pa tudi pes ni mogel do nje. Na strel ni bilo misliti, ker nam je nekoč v podobnem primeru v Jalovem robu ostalo samo nekaj dlak z lisičjega repa. Zato sem se sklonil k odprtini in z obema rokama pograbil za lisičji rep. Ker ni vlekla, sem takoj vedel, da se ne more umakniti, zato sem Maksu zaklical, naj pripravi zanko, da jo izvlečeva.
Uprl sem se z vso močjo ter potegnil za rep. Lisica je zastokala, meni je pa uspelo, da sem jo ujel še za zadnjo nogo. Pripravljeno zanko sem zadrgnil okrog noge, nato sva oba na vso moč vlekla. Maks za zanko, jaz pa za rep in nogo. Lisica je bila močno zagozdena med kamenjem, zato je ob vsakem potegu močno ječala in so ji dobesedno pokale kosti. Vendar nisva odnehala, dokler nama ni uspelo, da sva jo izvlekla na dan ter ugasnila v nje še tisto malo življenja.
Marsikdo bo očital, da najino ravnanje ni bilo lovsko. Vendar mu smem oporekati in povedati,
kar sem že v uvodu omenil, da proti takim škodljivcem ni milosti in jih je treba pokončevati z vsemi sredstvi.*
M. L., LD Čepovan
* Toda na human in lovski način! — Ur.
Delo mladega lovca spomladi
Pomlad, najlepši letni čas, nudi lovcu in ljubitelju narave najlepše prizore in doživetja v naravi. Zato se mlad lovec lahko marsikaj nauči, ko je pomlad v polnem razcvetu in je narava odprla zakladnico svojih tajnosti in lepot. To je idealen čas za opazovanje, ob katerem se mlad lovec mnogo nauči, pa tudi lovec-fotoamatar pride na svoj račun. Zajčki so že nekoliko porasli in treba jih je varovati pred lisico, ki ima mnogo skrbi s prehrano svojega zaroda in zato ni prav nič izbirčna. Če hočemo, da bo mir v lovišču in dober stalež, poskrbimo, da sedaj uničimo lisičja in volčja legla. Malomarnost se nam posebno lahko maščuje, ko začno gnezditi fazani in jerebice. Sicer pa lisica tudi srnjemu mladiču ne prizanese, če ga zaloti samega. Ujede in vrane niso nič manj škodljive. Sedaj, ko napravljajo gnezda, jih je treba poiskati in uničiti, sicer jih bo kasneje mnogo teže. Kragulj je zlasti nevaren in videl sem, kako je napadel odraslega zajca. Nedorasli zajčki so pa zanj lahko opravilo. Še mnogo je stvari, ki zadolžujejo mladega lovca, pri čemer se pa tudi marsikaj nauči. Posebno opozarjam mlade lovce, da upravičijo zaupanje, ki so ga dobili s sprejemom v lovsko organizacijo. Zato naj naravo čimbolj spoznavajo, ker samo tako bodo postali koristni člani zelene bratovščine. Nedeljski lovec je prej izkoriščevalec lova kot pa njegov po&peševatelj.
Stojan Zega, Komen
Pojasnilo prof, dr. J. Rantu, avtorju razprave »Nekaj splošnih pripomb h gojitveni problematiki«, LOVEC 3-1961, 72 stran, 47 vrsta, da je besedi »drugačno razmerje« (kakor 1 :1) razumeti še bolj v korist srnjakov — ker je to edino smiselno. To avtor sam podkrepljuje v naslednjem stavku. Tudi dr. Riecke v svoji razpravi V W. u. H. 1961-21, 437, ni mogel drugače misliti, ker biološko drugače ne more biti, če gledamo na problem z lovsko športnega stališča, to je gojitev za čim več dobrih trofej, ne pa za čimveč streljanja in mesa.
M. Šušteršič

Stolni vrh
Hrib in lovišče ležita v neposredni bližini Maribora. Pokrit je z vinogradi ter ves prepreden s potmi. Razumljivo je, da je vsak dan poln sprehajalcev in nabiralcev zelišč. Kljub temu je na hribu več vrst divjadi, fazani, zajci, jerebice in poleti še kakšna srna.. Na hribu je tudi dovolj ujed. Stalež divjadi bi bil lahko boljši, če bi lovci bolj na kratko držali ujede ter potepuške pse in mačke. V snegu je hrib prepre-žen z njihovimi sledovi. Škodljivo navzočnost dokazujeta zajca, ki sem ju našel raztrgana v vinogradu. Leto prej sem našel tri raztrgane fazane, zajca in jerebico, da fazanjih kebčkov niti ne štejem. Nazadovanje fazanov gre na rovaš kosilnic. Na hribu so krpice travnikov, kjer fazanke najraje -gnezdijo. Ob košnji vsa ta gnezda uničijo, jajca razbijejo ali pa jih doma nasade kokošim. Ljudem bi bilo treba večkrat razložiti, kako so fazani koristni za pokončevanje poljskega mrčesa.
Divjad na našem hribu pa je tudi izredno zaupljiva. Nek fazan se ves dan zadržuje v neposredni bližini naše hiše, noč pa prespi kar na sadnem drevju v vrtu. Nekoč sem ga opazoval, kako se je nedaleč do hiše bojeval z zajcem. Bil je zelo napadalen in se je venomer zaganjal v zajca, ki se je samo umikal. Kaj takega še nisem videl in ne čul. Kot ne-iskušen fotograf sem letos posnel gnezdo z zajčki, tel pa je na sliki prava skrivalnica in jo urednik najbrž ne bo objavil.
Janez Švajncer, Maribor
Koristnost fazana pri zaščiti krompirišč
Pridružujem se trditvam lovcev o koristnosti fazana kot uničevalca koloradskega hrošča. Mojo izjavo podkrepljujem, s temle dogodkom:
Dne 20. maja 1961 sem kosil travo in pri tem po nesrečnem naključju odkosil fazanki glavo, ki je gnezdila. Radoveden, če so trditve lovcev resnične, sem odprl fazankino golšo in na moje presenečenje ugotovil, da je bila
MLADI PIŠEJO:
Davni spomin
Za hišo v rebri so vzbrstele prve češnje. Vsak večer se je v tihoto zahajajočega sonca utapljalo kosovo -petje. Pomlad je zadihala v deželo. V planini se je med macesni in hojami prebudil črni vitez —• veliki petelin. Zato sva z Lojzetom sklenila, da preskusiva njegove sposobnosti v lovu na petelina. Jutro je bilo lepo, vendar za naju brezuspešno. Domov sva se vračala mimo domačije lovskega očanca Prisojnika. Ko naju je zagledal, naju je ogovoril: Pa vaju je! Oja, tudi mene je dostikrat. Vtem mu je zmanjkalo besed. Pogled mu je zdrsel mimo Bolfenka proti Peči. Da, je počasi spregovoril, tudi takrat je bila pomlad. Prav takšna kot letošnja in mnoge druge. Vendar zame usodna. Teklo mi je prvo leto lovskega udejstvovanja. Moj sosed, stari Podgornik, je bil znan divji lovec. Doma je imel hčerko Anko, s katero vsa se rada videvala. Žena mu je že umrla. Prijateljstvu z Anko se je upiral.
Tisto pomlad je sneg ležal zelo dolgo, kar zmanjkati ga ni hotelo. Hodil sem zasliševat petelina tja pod Pušo. Ko se je dobro vpel, sem sklenil, da grem ponj. Jutro, ko sem ga naskakoval, je bilo eno najlepših, kar sem jih doživel. Na rastišču sem bil zelo zgodaj. Sedel sem že precej časa, ko se je oglasil. Malo je zaklepal nato pa utihnil. Ni se več oglasil do dne. Zato sem previdno odšel. Prišel sem pod Pušo, ko je zopet zaklepal Kitico mu je pa pretrgal strel. Pohitel sem nazaj. Med tekom sem v drevju opazil senco. V naglici sem snel puško in napel petelina, vendar se mi je le-ta zmuznil in že je počilo. Senca med drevjem je omahnila. Ko sem prišel do padlega, sem z grozo spoznal — soseda. V bolnici je še naročil, naj poskrbim za posestvo in Anko. Na sodišču sem bil resda oproščen in postav-
golša polna koloradskega hrošča in njegovih ličink.
Vse kmetovalce vabim, da kolikor le mogoče ščitijo fazana in varujejo njegova gnezda, da bodo z razplodom pernate divjadi obvarovan naš, za prehrano tako važen, 'krompir pred velikim škodljivcem, koloradskim hroščem in da bo naša okolica hkrati lepa in pestra ob bivanju te pisane in koristne ptice na naših poljih.
Stanko Kroflič, kmet, Vojnik 193
ljen za varuha. Najbolj me je pekla vest pred Anko in nikoli si nisem odpustli. Anka je ostala čisto sama. Končno -naju je njena in moja nesreča zvezala za vse življenje. Minila so leta, ostal je le spomin in — Anka.
S.	Borovnik
Mikica
Bilo je poznega poletnega dne. Težko sem že čakala očka, 'ki je bil na lovu. Mračilo se je, ko sem zaslišala pred hišo korake in se pognala nasproti. Ključ je zaštr-kal in pred menoj je stal očka. Na rami mu je visela puška, v naročju pa je držal majhno srnico z belimi lisami po hrbtu, majhno nebogljeno stvarco. Gledala me je z velikimi temnimi očmi, tei so se svetile v medli svetlobi. Očka mi je povedal, da jo je našel pod grmom vso pre-mraženo, mater da so raztrgali psi. Prinesel mi jo je v oskrbo, česar sem bila zelo vesela. Tako je prišla Mikica na svoj drugi dom, daleč od matere in ljubljenega gozda. Postali sva veliki prijateljici. Z dnem je postajala večja in bolj domača. Dajala sem ji mleko iz steklenice z dudko. Vsako popoldne sva hodili na sprehod. Veselo je skakljala pred menoj in trgala travo in listje. Bilo jo je veselje gledati.
Nekega dne pa je ni bilo več. Jokala sem. Preostalo mi ni drugega, kakor da sem jo iskala. Ves gozd sem pregledala in pretaknila vsak grmič. Nisem je našla. In našla je nisem nikoli več. Očka me je tolažil, da mi prinese kako drugo živalco, a me ni potolažil. Zame je bila to prva živalca, ki mi je postala prava prijateljica. Mogoče bi jo sama spustila v prostost, a me je prehitela ter sama odšla tja, kjer je zgubila svojo mater — v gozd.
Jelena Pevec, Žalec
LOVSKA KINOLOGIJA
Pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Murski Soboti
Tekme ptičarjev so v Pomurju že tradicionalne. Lovska zveza Pomurje v Murski Soboti je po svojem planu kinoloških prireditev organizirala in finansirala 22. in 23. aprila 1961 pregled in pomladansko vzrejno tekmo ptičarjev v loviščih okoli Murske Sobote. Udeležba na pregledu psov ptičarjev je bila zelo številna. Pred lepim domom pomurskih lovcev se je nabralo kar 23 psov in psic za oceno zunanjosti. Pred-vedeni psi so bili po zunanjosti dobri in deloma prav dobri, kar je viden napredek.
Tekmovalo je 12 nemških ptičarjev. Vreme je bilo suho, oblačno, toda močan veter, ki je stalno spreminjal smer, je poleg že visoke poljske 'kulture otežkočil izvedbo tekme. Ker je pa bilo v loviščih dovolj pernate in dlakaste divjadi, je bilo možno tekmovanje dokončati.
Tekmo v dveh skupinah sta požrtvovalno vodila znana kinologa Štefan Hajduk in Geza Fujs. Slednji je bil tudi zapisnikar pri oceni zunanjosti psov.
Sodila sta na pregledu zunanjosti in tekmi psov tov. Pavel Cvenkel in podpisani.
Vodniki so bili disciplinirani in med njimi je bilo precej mlajših kandidatov, ki žele vzgajati uporabnostnega psa ptičarja. Tekme so gledali številni opazovalci.
Vodnikom priporočam, da bolj pazijo pni načinu iskanja psov ptičarjev. To je bilo v splošnem pomanjkljivo. Pes mora teren pred vodnikom sistematično preiskati levo in desno od vodnika in ne sme teči kar naravnost naprej. Potrebna oprema vodnika je tudi primerna piščalka, da psa pokliče, če je le-ta bolj oddaljen.
Uspehi tekme:
1.	Nemški kratkodlakar »Agan RMPki 1034«, lastnik im vodnik Jožef Režonijo, 105 točk, i/a.
2.	Nemška	ostrodlakarica
»Borka Jelenska RMPos 346«, lastnik in vodnik Štefan Veren, 104 točke, I/b.
3.	Nemški kratkodlakar »Bil Bratonski RMPki 1137«, lastnik in vodnik Franc Gruškovnjak, 93 točk, II.
4.	Nemška kratkodlakarica »Biba Bra tonska RMPki 1143«, lastnik in vodnik Jože Recek, 91 točk, IH/a.
5.	Nemški kratkodlakar »Adi Ižakovski RMPki 1033«, lastnik in vodnik Janez Farkaš, 90 točk, Ill/ib.
6.	Nemški kratkodlakar »Arap Ižakovski RMPki 1035«, lastnik in vodnik Štefan Holcman, 87 točk, III/c.
7.	Nemška kratkodlakarica »Beba Bratonska RMPki 1142«, lastnik in vodnik Franc Kurnin, 81 točk, IH/d.
8.	Nemška kratkodlakarica »Aca RMPki 1156«, lastnik in vodnik Štefan Gregor, 78 točk, Ill/e.
9.	Nemški kratkodlakar »Amor RMPki 1154«, lastnik in vodnik Mirko Gazdak, 72 točk, Ill/f.
10.	Nemški kratkodlakar »Ari RMPki 1121«, lastnik in vodnik Mihael Pušenjak, 86 točk, kar bi bilo za III. oceno; ni pa izpolnil pogoja v disciplini »zasnova za delo po sledu dlakaste divjadi (zajca)«, zato le pohvalno priznanje.
11.	Nemška kratkodlakarica »Ajša RMPki 1157«, lastnik in vodnik Jože Cigler; ni izpolnila pogoja v isti disciplini kakor številka 10. Doseženih 70 točk bi sicer zadostovalo za III. oceno. Dobila je pohvalno priznanje.
12.	Nemški kratkodlakar »Bek Bratonski RMPki 1136«, lastnik in vodnik Franc Gruškovnik. Pes Bek je tekmoval izven konkurence zaradi nezadostne ocene zunanjosti. Dosegel je 71 točk.
Želeti je, da pridejo vodniki s svojimi psi tudi na jesensko vzrejno tekmo; torej na svidenje!
Julij Koder
Pregled lovskih psov in tekma ptičarjev v Krškem
Na stadionu Matija Gubec je Lovska zveza Krško organizirala 16. aprila 1961 pregled lovskih psov in na širnem Krškem polju pomladansko vzrejno tekmo ptičarjev. Prireditev, ki ji je prisostvoval tudi predsednik LZ Lojze Colarič, je bila skrbno pripravljena in kar najbolje izvedena, za kar gre funkcionarjem LZ vsa pohvala. Prireditev je bila tudi finansirana od LZ.
Na pregled za oceno zunanjosti je bilo predvedenih 11 nemških kratkodlakih ptičarjev, 1 epagneul breton, 1 špringelšpa-njel in 3 kokeršpanjeli, 1 kratkodlaki istrski gonič, 2 resasta istrska goniča, 2 posavca, 6 brakov jazbečarjev in 1 kratkodlaki jazbečar.
Predvedeni psi so bili v najboljši kondiciji in negovani, kar je napravilo dober vtis. Psi so bili po zunanjosti nadpovprečni. Žal se je pojavilo pri ptičarjih svetlo oko, kar bo zahtevalo v bodoče skrbno izbiro plemenskih živali.
Oceno zunanjosti ptičarjev in špringeršpanjela je izvedel podpisani, ostali psi so bili ocenjeni po ali round sodniku Teodorju Drenigu.
Po oceni je bila pomladanska vzrej na tekma ptičarjev. Nastopilo je 5 mladih ptičarjev s svojimi vodniki.
Tekmo je spretno in požrtvovalno vodil direktor Jože Jurečič. Sodil je podpisani.
Vreme je bilo zelo suho in zelo vetrovno. Kljub temu je prišel vsak pes na pernato in dlakasto divjad in bil preizkušen v vseh disciplinah. Pripomniti moram, da je vsak pes brez izjeme pokazal potrebno lovsko zasnovo in je le od spretnosti, vztrajnosti in požrtvovalnosti vodnikov odvisno, da si vzgoje svojega uporabnostnega psa ptičarja. Užitek na lovu nudi v prvi vrsti šolan pes, kajti nešolan pes je lovcu le v napotje in onemogoča lovsko pravično izvajanje lova. Priporočam vsem vodnikom — M so se na prireditvi zelo disciplinirano vedli in bili dostopni za vsak nasvet — da se le še nadalje potrudijo s svojimi štirinožnimi prijatelji in pomagači in uspeh ne bo izostal.
Rezultati tekme so bili:
1.	Nemška kratkodlakarica »Iskra RMPki 1048«, lastnik in vodnik Viktor Račečič, 106 točk, l/a.
2.	Nemški kratkodlakar »Car RMPki 1015«, lastnik Anton Pe-šak, vodnik Pero Pavlovič, 104 točke, I/b.
3.	Nemška kratkodlakarica »Istra RMPki 1049«, lastnik in vodnik Franc Pintarič, 94 točk, II.
4.	Nemški kratkodlakar »Iko RMPki 1047«, lastnik in vodnik Franc Škofljanc. Pes žal ni pokazal svoje zasnove za delo po sledu dlakaste divjadi (zajca) in zato ni izpolnil pogoja za II. oceno, kar bi sicer lahko dosegel z ostalimi 83. točkami. Prejel je pohvalno priznanje.
5.	Nemški kratkodlakar »Daš RMPki 1117«, lastnik lovska družina Dobova. Psa je vodil v odsotnosti vodnika Atnon Geč. Kljub temu, da pes ni poznal novega vodnika, je dosegel 80 točk in če bi pes tudi izpolnil pogoj za delo po sledu zajca, bi se mu lahko priznala II. ocena; tako pa je prejel pohvalno priznanje.
Želeti je, da pripeljejo vodniki svoje pse tudi na jesensko vzrejno tekmo, kajti material je prav dober in z majhnim trudom se bo dalo veliko doseči. Torej na svidenje v jeseni!
Julij Koder
Spomladanska vzrejna tekma ptičarjev
LZ Ptuj, 15., 16. aprila 1961 s telesno oceno psov
Tekmo je vodil požrtvovalni kinološki referent te zveze, Valentin Jugovič; sodila sta Caf iz Maribora in Cvenkel iz Ljubljane.
Na dan tekme je -bilo vreme vlažno, včasih je rosilo in pihal je močnejši veter, ki je dal mlademu ps-u priložnost za uporabo nosu ob neugodnih pogojih.
Na vzrejni preizkušnji je dokazalo vzrejno vrednost 10 ptičarjev, od teh 8 kratikodlakarjev, 2 ostrodlakarja. Na telesno ocenjevanje je bilo pripeljanih 17 ptičarjev, a je skoraj nerazumljivo, da se je vzrejni preizkušnji podvrglo le 10 psov. Zavedati se namreč moramo, da je spomladanska vzrejna preizkušnja le ocena podedovane zasnove. Vsak lastnik mladega ptičarja bo tega moral pripeljati na to preizkušnjo, da bi bil na jasnem, ali se nadaljnji trud sploh splača ali ne! Hkrati bi na tekmi dobil natančno sliko njegove zasnove in opozorila za šibko plat njegovega znanja ter navodila za šolanje.
Po številu udeležencev sodeč je veliko zanimanja za ptičarja in njegovo delo. Mladi vodniki so z velikim zanimanjem spremljali delo svojih varovancev, se zanimali za ves potek od telesnega ocenjevanja do zaključka na koncu pa živo posegli v debato.
Novost je bila ob koncu tekme navzočnost pionirskega lovskega krožka, ki ga je ustanovil in ga vodi tajnik LZ Ptuj Alfonz Mazlu. Pionirčki so se zelo zanimali za lov s psom in sodnik jim je razlagal, zakaj je lovcu potreben šolan lovski pes.
Po sklepu LZ Ptuj se mora vsak lovski pripravnik udeležiti kinološke prireditve, o čemer prejme potrdilo. Ob pričetku jih je bilo precej, ob koncu pa malo. Vrh tega so bili oblečeni »nedeljsko« ne pa lovsko. Zato so spremljali potek le od daleč in je bil tako pomen udeležbe zmanjšan.
Uspehi so bili naslednji:
1.	Sana Fužinska RMPki 1173, kratkodlaka ptičarka dobre telesne konstitucije, lastnik Tomanič, vodnik Franc Rakuša, je pokazala odlično zasnovo in v priučenih predmetih že skoraj dozorela za jesensko tekmo; 118 točk, I a.
2.	Sano Fužinski RMPki 1005, nemški kratkodlakar prav dobre telesne ocene, lastnik Zupanič, vodnik Franc Rakuša, je pokazal odlično zasnovo in je bil od vsega začetka pravilno voden. Veter si je znal sam poiskati in v predmetu natezanje je pokazal perfektno delo starega, izkušenega ptičarja; 117 točk, Ib.
3.	Brana RMPki 1086, kratkodlaka ptičarka, lastnik LD Ptuj, vodnik Franc Rakuša, dobre telesne ocene, je pokazala v vzrej-nih predmetih odlično zasnovo, le na sledu nevidnega zajca se je slabše odrezala; 110 točk, I c.
4.	Alka Loperška RMPki 992, lastnik in vodnik Mirko Čurin, kratkodlaka ptičarka dobre telesne konstitucije, je bila deležna boljšega vodstva in je zato prekašala oba za celo stopnjo. Po utrditvi v stoji in natezanju ter ob doslednem vodstvu v priučenih predmetih bo zrela za jesensko vzrejno tekmo; 108 točk, Id.
5.	Bari RMPki 1083 kratkodlaki ptičar, dobre telesne ocene, lastnik in vodnik Marko Korošec. Bariju se je poznalo, da je bil malo voden in je bil na terenu nesiguren, kljub temu je pokazal prav dobro zasnovo. Bil je le nekoliko počasen, njegovo iskanje je bilo nesistematično. Pohvaliti bi pa bilo njegovo prepričevalno stojo; 94 točk, II a.
6.	Bistra Polneška RMPki 54, ostrodlaka ptičarka prav dobre telesne ocene, lastnik in vodnik Feliks Burg. Ta ptičarka po zunanjosti zelo prikupna je na preizkušnji pokazala povprečno dobro zasnovo. Svarilno bi pripomnil, da je v stoji nekoliko rahla, kar je pa posledica nepravilnega vodstva; v zvezi s tem je njena poslušnost, kjer je prejela najslabšo oceno. Lastniku se priporoča, da jo v poslušnosti utrdi in da jo prvo leto ne jemlje na skupne love. Od časa do časa naj pritegne izkušenega vodnika na posvet in jeseni naj jo pripelje na vzrejno tekmo; 91 točk, II b.
7.	Aco Loperški RMPki 988, nemški -kratkodlakar prav dobre telesne ocene, lastnik in vodnik Ivan Vaupotič, je pokazal povprečno dobro lovsko zasnovo, le zdravi sled nevidnega zajca mu je delal preglavice. Opazilo se je, da je bil mnogo premalo na terenu. Z dahom divjadi v vetru ni bil na jasnem in zavoljo nepravilnega vodstva se je zanesel na oči. Pri psu je potrebno utrditi vse discipline, po zasnovi je vreden šolanja; 90 točk, II c.
8.	Aso Loperški RMPki 991, nemški kratkodlaki ptičar, lastnik in vodnik Lovro Kuharič je le za malenkost zaostal za njegovim bratom Acom. Psu se pozna, da ni prave povezave med vodnikom in psom. Potrebno ga je v vseh disciplinah utrditi, zlasti v natezanju in stoji. V ostalem velja isto kot za brata; 88 točk, lila.
9.	Dijana RMPki 1021, kratkodlaka nemška ptičarka, dobre telesne ocene, lastnik in vodnik Rudi Smigoc. Ta, le zelo hitra in vztrajna psica pri zasnovi ni po-
kazala tega, kar bi lovec pričakoval, ozirajoč se na njeno hitrost. Pri delu na terenu je bila brez povezave in brez podpore vodnika. Prišedši z dobrim vetrom na divjad, zavoljo svoje vihravosti ni utegnila, da bi pravilno natezala oziroma pokazala trdno stojo. Dijana rabi trdno in umirjeno vodstvo, kar bi po zasnovi zaslužila; 86 točk, III b.
10.	Bodo Polenški .RMPri 51, ostrodlaki nemški ptičar dobre telesne ocene, lastnik in vodnik Ivan Furman, je po zasnovi enakovreden svoji sestri; škoda je le, da je vodnik predčasno odšel in psiček ni bil preizkušen na zdravem sledu zajca. Zato je pri točkah nekoliko zaostal.
Ako pregledamo uspeh tekme je bil ta nepričakovano dober, saj je izmed 10 tekmujočih psov prejelo 4 prvo, 3 drugo ter 2 tretjo oceno. Pripomniti bi imel še nekaj o vodnikih, med katerimi so prav redki, ki znajo voditi psa na preizkušnji tako, da pes res pokaže kaj zmore. Tudi glede povezave med psom in vodnikom ni bilo pri vseh pravega odnosa. O vseh pomanjkljivostih, zapaženih na preizkušnji pri vodstvu in šolanju je spregovoril podpisani in iz debate, bi se je potem razvila, je bilo videti, da vlada živo zanimanje za rabljivega ptičarja, posebno med mladimi lovci.
Tekma je bila od Lovske zveze dobro pripravljena. Divjadi je bilo dovolj, le vegetacija je bila že tako velika, da je bila ovira mladim ptičarjem pri delu.
Po razglasitvi uspehov so bila vodnikom razdeljena praktična darila, Alfonzu Mazlu ju pa podeljen zlat društveni znak za usluge na kinološkem polju.
Vsem sodelavcem, ki so na katerikoli način pripomogli k uspehu ali bili pri organizaciji v pomoč — prisrčna lovska hvala.
Ivan Caf, Pavle Cvenkel
Prijavljene in zaščitene psarnc
»LOSKOPOTOŠKA« za goniče in jamarje. Lastnik Jože Krže, Ret j e št. 101, pošta Loški potok.
»TRGO VIŠKA« za nemške kratkodlake ptičarje. Lastnik Ivan Horvat, Trgovišče 9, pošta Velika Nedelja.
»LESČANSKA« za vse vrste nemških ptičarjev. Lastnik Miloš Kelih, Lesce št. 177 pri Bledu.
»JAVORNIK«, ki je že zaščitena za vse vrste goničev je tudi zaščitena za vse vrste jamarjev. Lastnik Jože Ksristen, Cerknica pri Rakeku.
Kinološka zveza Slovenije
PRIJAVLJENE PARITVE:
Lovski psi:
Balkanski goniči:
Cera RMGb 10 vpis v JR v teku — Ari JRGb 1968, leglo je bilo 25. junija 1961. Vzreditelj Anton Andoljšek, Gorenja vas 55 pri Ribnici na Dolenjskem.
Gara JRGb 1157 — Ari JRGb 1968, leglo bo 9. julija 1961. Vzreditelj Jule Frankovič, Domžale. Ljubljanska cesta 100.
Kratkodlaki istrski goniči:
Bora JRGki 3134 — Boj JRGki 3133, leglo bo 7. julija 1961. Vzreditelj Martin Kulnik, Goričane 5, pošta Medvode.
Troska Travnogonska JRGki 1587 — Bobi JRGki 2288, leglo je bilo 15. junija 1961. Vzreditelj Polde Ušeničnik, Stara vas — Žiri.
Ajda Krimska JRGki 937 — Dendi JRGki 1573, leglo bo 14. julija 1961. Vzreditelj lovska družina Sodražica, psa m a Travna-gora.
Loža JRGki 1608 — Divko JRGki 1571, leglo je bilo 27. junija 1961. Vzreditelj Jože Avstelj, Hrib 59, pošta Loški potok.
Cveta JRGki 1582	— Alič
JRGki 942, leglo bo 9. julija 1961. Vzreditelj Matija Bauer, Pirče, pošta Vas Fara pri Kočevju.
Bina JRGki 1210 — Cezar JRGki 3057, leglo je bilo 1. junija 1961. Vzreditelj Baldomir Šuligoj, Spod. Lokovec 45, pošta Cepovan.
Bistra JRGki 2978 — Razor Travnogorski JRGki 2045, leglo je bilo 21. junija 1961. Vzreditelj Jože Kordiš, Retje 86, pošta Loški potok.
Resasti istrski goniči:
Vesna JRGri 973	— Bato
JRGri 565, leglo je bilo 21. maja 1961. Vzreditelj Jože Ban, Lokev št. 103, pošta Divača.
Bistra JRGri 689 — Bor JRGri 500, leglo bo 6. julija 1961. Vzreditelj Slavko Kovač, Celje, Cesta na grad št. 31.
Braki jazbečarji:
Tara JRBj 843 — Jup JRBj 836, leglo bo 23. julija 1961. Vzreditelj Rihard Kraupner, Celje, Tomšičev trg 6.
Astra Ljubeljska JRBj 699 — Daki JRBj 781, leglo bo 20. julija 1961. Vzreditelj Ciril Kos, Dražgoše, pošta Železniki.
Bora JRBj 898 — Ago JRBj 827, leglo je bilo 30. maja 1961. Vzreditelj Alojz Zelič, Zg. Duplje, pošta Duplje.
Aga JRBj 777 — Lovko Ra titovski JRBj 770, leglo je bilo 2. maja 1961. Vzreditelj Viktor Draksler, Smarjeta, Rimske toplice.
Čila JRBj 1041 — Brin JRBj 1040, leglo je bilo 15. junija 1961. Vzreditelj Slavko Bele, Novo mesto, Jerebova ulica.
Asta JRBj 1128 — Ciko JRBj 624, leglo je bilo 23. junija 1961. Vzreditelj Slavko Bele, Novo mesto, Jerebova ulica.
Breza JRBj 978 — Agič Sta-rodvorski JRBj 705, leglo je bilo 24. junija 1961. Vzreditelj Karel Gorenc, Trbovlje, Žabjek 29.
Cilka Poljčanska JRBj 564 — Ago JRBj 827, leglo je bilo 22. junija 1961. Vzreditelj Zdravko Kosmač, Volaka 16, pošta Gorenja vas.
Žika JRBj 1139 — As JRBj 1136, leglo je bilo 18. junija 1961. Vzreditelj Lovska družina Vipava, Gradišče 27.
Cika JRBj 1093 — Lovko Ra-titovski JRBj 770, leglo je bilo
6.	junija 1961. Vzreditelj Lovska zveza Celje, Razlagova ulica 13.
Resasti foksterijerji:
Čida JRFri 454 — Den Borski JRFri 406, leglo je bilo 21. junija 1961. Vzreditelj Adolf Galič, Jesenice na Dolenjskem.
Lovski terijerji:
Fena Jazhinska RMJT 5605 — RMKUH 630 — Car JRLT 1249, leglo je bilo 27. junija 1961. Vzreditelj Srečko Mlakar, Ljubljana, Vojkova 20.
Ada JRLT 1325 — Cigan Dilj-ski JRLT 1047, leglo je bilo 17. junija 1961. Vzreditelj Vinko Udovič, Kranj, Partizanska cesta.
Reva RMLT 313, vpis v JR v teku — Ris JRLT 683, leglo je bilo 31. maja 1961. Vzreditelj Slavko Krebl, Mislinje 98.
Živa JRLT 1056 — Lumpi JRLT 1381, leglo je bilo 10. maja 1961. Vzreditelj Ivan Kos, Zagorje ob Savi, Trboveljska 1.
Beba JRLT 826 — Jago Pobreški JRLT 758, leglo je bilo 4. junija 1961. Vzreditelj Janez Ferlež, Laško 45.
Krasna JRLT 991 — Ego JRLT 1053, leglo je bilo 9. junija 1961. Vzreditelj Jože Krže, Retje 101, pošta Loški potok.
Kolpa JRLT 1057 — Masi JRLT 831, leglo je bilo 23. junija
1961. Vzreditelj Stanko Herle, Potočka vas, pošta Zagorje ob Savi.
Eda JRLT 811 — Cigan Dilj-ski JRLT 1047, leglo je bilo 19. junija 1961. Vzreditelj Leopold Jelenič,,Črnomelj, Kolodvorska 54.
Eda JRLT 817 — Cigo JRLT 1250, leglo je bilo 30. maja 1961. Vzreditelj Matija Perdan, Šenčur pri Kranju št. 41.
Nemški kratkodlaki ptičarji:
Dora Polanska JRPki 1486 — Arap Betnavski JRPki 1968, leglo bo 21. jul. 1961. Vzreditelj France Kous, Krog, Murska Sobota.
Bora Vinogorska JRPki 2165
—	Rin Ormoški JRPki 1823, leglo je bilo 26. marca 1961. Vzreditelj Lovska družina Križevci pri Ljutomeru.
Rija Bretonska JRPki 1325 — Lord Polanski JRPki 1972, leglo je bilo 13. junija 1961. Vzreditelj Jakob Seršen, Banovci 15, pošta Ljutomer.
Ada JRPki 2108 — As JRPki 2100, leglo je bilo 11. maja 1961. Vzreditelj Franc Soršak, Črešnjevec 66, pošta Laporje.
Rika JRKki 2032	— Pik
Smarnogorski JRPki 1491, leglo je bilo 13. junija 1961. Vzreditelj Jože Grilec, Ljubljana, Cesta v Mestni log št. 47.
Lida JRPki 1762	— Mero
JRPki 1483, leglo je bilo 4. aprila 1961. Vzreditelj Stanko Štuhec, Apače št. 31.
Canka Ravenska JRPki 318 B
—	Boj JRPki 891, leglo je bilo 25. marca 1961. Vzreditelj Rajko Kozjek, Lendava Part. 62.
Ada Glinška JRPki 336 — Cap JRPki 1173, leglo bo 9. julija 1961. Vzreditelj Gvido Plaskan, Orla vas 32, pošta Braslovče.
Astra JRKPki 1532 — Taso JRPki 2170, leglo je bilo 17. maja 1961. Vzreditelj Jože Rajh, Maribor, Betnavska.
Kokcršpanjcli:
Eka Koseška JRŠK 221	—
Grom Soški JRSK 320, leglo bo 17. julija 1961. Vzrediteljica Vida Podržaj, Ljubljana, Eipprova 5.
Ara JRŠK 332 —- Boris Dravograjski JRŠ 339, leglo je bilo 21. junija 1961. Vzreditelj Franc Felicijan, Pristava 22, poeta Leskovec pri Krškem.
Fatima Soška JRŠK 344 — Blisk JRŠK 301, leglo je bilo 5. maja 1961. Vzreditelj Bruno Tanj-šek, Strmec 29 pri Vojniku.
Kinološka zveza Slovenije
PO LOVSKEM SVETU
Lov na tigra
Tiger ni le prebivalec džungle, marveč živi tudi drugod v Aziji, v Mandžuriji, Sibiriji in na Ko-na j lepša krzna. Pravi čudež je, s kakšnim primitivnim orožjem love lovci domačini to nevarno zver! Toda najnevarnejši je lov na tigra v primorskih krajih Kitajske.
Američan J. G. Grew, ki je sodeloval pri lovu pripoveduje:
»Neko noč je tiger poklal celo čredico koz. Domačini so takoj priredili pogon. Težko je bilo džrati sled, a so končno odkrili kraško jamo, v katero se je zver skrila.
Vodja gonjačev je tedaj postavil idol, ki ga je zmeraj nosil s seboj, na kamen, prižgal nekoliko dišečih svečk, se priklanjal in tleskal z rokama. Trikrat se je globoko poklonil in nato glasno vprašal božanstvo, če je tiger v jami. Vhod v jamo je bil oddaljen sto korakov. Vodja je vrgel dve paličici v zrak; na eni strani sta bili gladki, na drugi hrapavi. Če bo gladka stran obrnjena navzgor, je tiger v jami, če ne, ga ni. Idol je odgovoril z »da«.
Gonjači so odgovor božanstva sprejeli z velikim navdušenjem. Hitro so pograbili trozobe ostre sulice in stekli k vhodu v jamo, ki je bil zadelan z mogočnim skalovjem. Samo ozka reža je vodila v notranjost. Mene so pustil pred vhodom. Že čez pet minut se je vrnil eden domačinov in povedal, da je tiger v jami. Meni je rekel, naj se pripravim. Položaj je postal resen. Vsak čas se je vrnil eden lovcev in prinašal nova poročila Vsi so se strinjali v tem, da je zver izredno velika. Trudili so se, da bi jo prignali pred mojo puško, bali pa so se, da jim ne uide, ker je imela jama tri izhode. Moral sem biti pazljiv, zakaj zver bi se mogla vsak hip pojaviti.
Čez nekaj časa so mi sporočili, da se je tiger umaknil v ozek hodnik, iz katerega se ne da pregnati. Gonjači so ga nameravali tam blokirati, da bi ga potem ustrelil. Kmetje, ki so čakali pred jamo, so vezali veje v butare in jih podajali lovcem v jami. Tri ure sem tako stal pred vhodom s pripravljeno puško. Domačini so trdili, da bo tiger prišel, še preden ga blokirajo.
Bližal se je mrak, ko so mi rekli, naj pridem v jamo. Znašel sem se v majhnem prostoru, slabo osvetljenem z baklami. Moje oči, nevajene teme, so v začetku le s težavo razločile stvari. Pokazali so mi polico, po kateri je
peljala pot v notranjost Lovec za mano mi je šepnil, naj se pomaknem do mesta, kjer je tiger.
To mi prav nič ni ugajalo, vendar sem ubogal, prepričan, da me prijatelj Limu ne bi zapeljal v nevarno pustolovščino. Za seboj sem vlekel avtomatsko puško, ker je bil prehod tako ozek in nizek, da me je ovirala. Eden mojih spremljevalcev je držal kopje pred mojo glavo. Tako sem preplazil kakih dvajset korakov v polni temi, da sploh nisem videl, kam lezem.
Tedaj se oglasi nekaj korakov pred menoj zamolklo sovražno režanje. Tiger se je nahajal na koncu ozkega hodnika v slepi ulici. V luči bakle, ki so jo domačini potisnili pred mene, sem končno zagledal tigra v vsej svoji grozljivi lepoti. Ležal je na polici in besno bičal z repom. Njegove zelene oči so se svetile v medli luči bakle. Mežikal je, zaslepljen od svetlobe. Mogočni progasti boki so se dvigali in spuščali, ko da diha. Ko sem se priplazil bliže je bila tigrova glava oddaljena komaj poldrug meter. Položaj se mi kljub temu ni zdel nevaren. Prvič zato ne, ker je tigra motila svetloba in drugič ker je bil hodnik preozek in prenizek, da bi me mogel napasti.
Polnih deset minut sem opazoval tigra, potem pa počasi potegnil puško k sebi. Tiger je besno zapihal in se režeč potegnil nazaj, ko da sluti, kaj se bo zdaj zgodilo. Ne morem trditi, da bi bilo prijetno ležati pred besnim tigrom in poslušati njegovo grozečo renčanje, čeprav veš, da ti ne more do živega. Natanko sem pomeril v tigrovo glavo in sprožil. V tem trenutku je zaradi zračnega pritiska ugasnila edina še goreča bakla. Zdaj nisem vedel, kaj se dogaja. Slišal sem le še otepanje mogočne roparice, ki se je preobračala v svoji votlini. Lovcev za mano se je lotil preplah. Vpili so, naj se pomaknem nazaj, toda bil sem tako zagozden, da nisem mogel. Še dvakrat sem ustrelil v smeri tigrove glave. Slišal sem hropenje, nakar je nastopila mrtvaška tišina. Zdaj mi je le uspelo odmakniti se malo nazaj. Kitajec me je zgrabil za noge in me potegnil ven. Živci so se mi pomirili šele, ko sem zagledal dnevno svetlobo. Zdaj so nastopili domači lovci. Zvezali so sprednje šape ustreljenega tigra in ga potegnili iz jame, ga privezali na močan drog in ga nesli skoz vas. Kmetje so bili srečni, da je padel tiger, klavec njihovih koz. Meril je od glave do konca repa 3,10 m.
Meso so lovci hitro razprodali, zakaj vsakdo je hotel použiti vsaj košček tigrovega mesa, ki da moč in hrabrost. Zvečer sem priredil kozjo večerjo za vso vas.
(Iz Zabavnika »Politike«) ASP
Pasja steklina pri srnjadi
Nemški časopis »Frankfurter Rundschau« od 28. aprila t. 1. je objavil zanimivo vest, da se je pojavila v pokrajini Eifel v Zahodni Nemčiji v bližini mesta Trier med srnjadjo pasja steklina. V štirih okrajih te pokrajine so postali ljudje, posebno pa kmetje in izletniki pozorni na podivjano srnjad in je bil njihov strah tudi upravičen, ker je od stekline inficirana srnjad napadala na polju kmete in izletnike. V enem primeru je ugriznil srnjak celo konja, s katerim je kmet oral. Tudi na sprehodih so se dogajali napadi srnjadi na ljudi in veliko jih je bilo tudi ugri-zenih. Posebno so bili v nevarnosti otroci, ki so se igrali v bližini gozdov. Ugrizene ljudi so morali cepiti proti steklini. Oblast je odločila, če bi se širjenje stekline ne ustavilo, da bo skušala z lovci odstreliti vso srnjad v okuženih okoliših.
Pasja steklina pri srnjadi je pač zelo redek primer.
Prof. dr. Jože Rant
»Slane« ceste
Mnogim modernim uničevalcem divjadi so pozimi prišteli še enega. Zaenkrat v Nemčiji, a ni zatrdno, da ne bo prav kmalu tudi pri nas. Že dolgo je znano, da sol topi zmrzal. Zato so na nemških avtocestah na nepreglednih ovinkih in klancih, predvsem v gozdnatih predelih, začeli razpra-ševati povsem drobno zmleto sol za omehčanje poledice, da bi omogočili varnejši promet. To se je tudi posrečilo. V zelo industrializirani Nemčiji pa so prav ti gozdni kompleksi (hribovje) še zadnji rezervati srnjadi in jelenjadi. Ob manj prometnih nočnih urah posoljena cesta izvablja iz varnih gozdov soli željno divjad in nesreče so kajpak na »nočnem redu«. To pa ne le za divjad temveč tudi za vozila. Na to cestna uprava ni pomislila. Pisec svetuje lastnikom lovišč, naj se pravočasno pozanimajo, katere odseke bodo posolili in tam naj bi postavili globlje v gozdu solnice
Z. T. — W. u. H.
IZ LOVSKE ORGANIZACIJE
Izpiti za lovske čuvaje LZ Videm-Krško
Vprašanje lovskih čuvajev je, tako kot drugod, tudi lovskim družinam Lovske zveze Videm-Krško zadajalo mnogo skrbi. Od 23 lovskih družin, kolikor jih ima LZ Videm-Krško, jih je doslej imelo le redke zaprisežene lovske čuvaje z izpitom, ki so poleg svoje redne zaposlitve opravljali še lovsko čuvajsko službo. Ostale LD so imele pomožne lovske čuvaje (večinoma logarje in gozdarje), ki so sicer imeli pogoje, da postanejo zapriseženi lovski čuvaji, vendar niso imeli formalne kvalifikacije, to se pravi lovsko čuvajskega izpita ter pogodbe z LD.
Da se omogoči tem tovarišem, da pridejo do uradno priznane kvalifikacije lovskih čuvajev, je LZ Videm-Krško priredila v dneh od 29. do 31. marca 1961. leta v Čatežkih toplicah pri Brežicah tridnevni tečaj, na katerem so lovski in drugi strokovnjaki na kratko ponovili s kandidati za čuvaje vso snov, ki jo zahteva Pravilnik za opravljanje lovsko čuvajskega izpita.
Tečaja se je udeležilo 18 tovarišev iz 13 lovskih družin, od katerih je vsak vršil pomožno lovsko čuvajsko službo že najmanj 10 let, nekateri celo preko 25 let. Zato predavatelji na tečaju niso imeli posebnih težav pri ponavljanju snovi za izpit.
Dne 1. aprila 1961 je vseh 18 kandidatov uspešno opravilo izpit za lovske čuvaje pred uradno izpitno komisijo, ki jo je imenoval ljudski odbor.
Tovariši so se po izpitih vrnili v svoje lovske družine, kjer bodo poleg svoje redne zaposlitve honorarno prevzeli službo lovskih čuvajev, katero so delno sicer opravljali že doslej, vendar brez izpita, brez pogodbe z lovsko družino, s katero naj bi bili konkretno vezani na izvrševanje raznih opravil za določen honorar.
Prihodnost in praksa naj pokažeta, da izpit ter slovesna obveza za lovskega čuvaja, poleg primernega honorarja za čuvajsko službo in pogodbenega razmerja z lovsko družino ni le formalna zadeva, da se zadosti zakonitim predpisom, temveč velika odgovornost, ki jo bodo prevzeli omenjeni tovariši za napredek svojih lovišč.	V. J.
Lovski prapor
je razvila LD Podsreda 7. avgusta 1960. Leta 1946 smo ustanovili lovsko družino Podsreda. Lovišče je bilo revno z divjadjo, nekaj zajcev, srnjad prav redka, da ne govorim o fazanih in jerebicah, ki jih ni bilo. Danes se oglašajo fazani povsod in zato smo vdelali tega prelepega ptiča v prapor družine. Leta 1958 smo dogradili lovsko kočo in lani razvili prapor, nabavili metalni stroj za glinaste golobe, kupili novo družinsko risanico, opremili kočo s pohištvom in drugim inventarjem, ki je potreben za prireditve. Koča, ki jo bomo še povečali, stoji na lepem, romantičnem kraju pri Podsreškem gradu, sredi lovišča. Ta kraj je bil med narodno osvobodilno borbo center Kozjanskega odreda. Ustanoviti nameravamo tudi strelsko družino in pritegniti mladino, da bo imela razvedrilo s streljanjem. Toda ni še preteklo leto dni odkar se svetlikajo spominski žebljički na drogu prapora, ko smo s praporom spremili dva nepozabna člana na poti v večna lovišča.
Alojz Božičnik, LD Podsreda
Lovski čuvaji z izpitno komisijo
Z občnega zbora LZ Ljubljana,
28. maja 1961 v Ljubljani. Pri polnoštevilni udeležbi je zbor vodil predsednik Bino Simoneti ob navzočnosti predsednikov: LZS, Okrajnega odbora SZDL, Okrajnega LO in gozdarstva. Po daljših in plodnih razpravah je občni zbor med drugim sprejel tele sklepe:
1.	Skupnosti sosednjih lovskih družin naj odločneje rešujejo vsa vprašanja razvoja lovstva in gojitve divjadi, zavedajoč se, da pomenijo v okoliših združene sosednje družine prvi korak vsklaje-vanja lovske organizacije z novim komunalnim sistemom. K delu naj pritegnejo predstavnike političnih organizacij in organe občin. Na tej osnovi naj tudi skladno s kmetijstvom in gozdarstvom rešujejo vse probleme, ki nastajajo z agrotehničnimi in tehničnimi ukrepi v kmetijstvu in gozdarstvu.
2.	Preko strokovne vzgoje, predavanj in predvsem preko vskla-jenih poslovnikov naj lovske družine posvete vso pozornost oblikovanju lovca športnika, ki bo na visoki etično moralni ravni zavesten član socialistične družbe.
3.	Za boljšo kvaliteto divjadi in v nekaterih predelih tudi za dvig staleža ter omejitev posledic parasitamih obolenj, naj družine sistematično napravljajo jase in remize, da bo imela divjad ob vsakem letnem času dovolj hrane in kritja. Prekomerne izgube naj re-
šujejo s premišljenim gojitvenim odstrelom.
4.	Lovske koče naj se grade po potrebi le tam, kjer so za izvajanje lova potrebne.
5.	Občni zbor predlaga Lovski zvezi Slovenije, da na svojem občnem zboru ponovno pretrese prispevek lovske organizacije za kinologijo in ob tem prouči tudi organizacijo slovenske kinologije.
6.	Prepovedana je na področju LZ Ljubljana uporaba pušk »ita-liank« 6,5 in vojaške municije Mauser. Za puške Mauser je dovoljena samo uporaba lovske municije. Tovarni, ki jo izdeluje bo predlagano, da poviša začetno hitrost in udarno salo krogle.
Občni zbor je izbral nov upravni odbor, disciplinsko razsodišče in nadzorni odbor. Za predsednika je bil izvoljen Peter Pečnik, za podpredsednika pa Ri-no Simoniti in Ivče Majcen.
R. S.
Petdesetletniku Robertu Kladniku, starešini LD Vransko, iskreno čestitamo člani LD Vransko.
UMRLI SO:
Maks Hočevar, najstarejši član LD Pišece, gimnazijski ravnatelj v pokoju, dolgoletni starešina družine in nad 50 let aktiven, predvsem prosvetni delavec v lovski organizaciji, blag in požrtvovalen lovski tovariš, 77 let star.
LD Pišece
Jože Buher, član LD Janžev v Ribnici na Pohorju, lovski čuvaj, značajen lovski tovariš, star 23 let.
Dr. Adam Ban, član LD Ormož, pred osvoboditvijo predsednik lovske sekcije za sodni okraj Ormož, po osvoboditvi več let starešina LD Ormož, predsednik častnega razsodišča, plemenit, razgledan in požrtvovalen lovski tovariš in lovski učitelj je 80 let star umrl.	LD Ormož
Stanko Planinc, član LD Artiče, je 7. maja tragično preminul.
Joško Volčanšek, član LD Artiče, splošno priljubljen tovariš je v 40 letu starosti 12. maja 1961 podlegel dolgi težki bolezni.
Andrej Mlinar, član LD Peca, zvest lovski tovariš je v februarju 1961 preminul.
LOVSKA LATINSKA
Voh pa tak
V ilirskobistriški gostilni »Pri muhi« so domači lovci hvalili nos svojih psov.
Prvi pripoveduje: Ondan grem z Runom v Harije. Spotoma srečam znanca, ki je tudi lovec. Moj pes ga nekaj časa napeto ovohava, nato pa začne lajati nanj. Niti jaz niti znanec nisva mogla doumeti njegovega obnašanja. Ko mu je pa nekajkrat skočil s prednjima šapama na desni žep suknjiča, se mu je posvetilo. Iz žepa vzame star cigaretni ustnik iz kosti divjega zajca in reče: »Strela, psa s takim nosom nisem še videl!!«
»To ni nič«, se oglasi drugi. Pred kratkim sem srečal dva znanca, od katerih eden je lovec. Moj Ris — ptičar začne nekam sumljivo ovohavati lovca ter prične ihtavo bevskati in skakati nanj, napeto mu zroč v usta. Nikakor nisem mogel razumeti, zakaj ga tako obdeluje. Nazadnje pa se možak zareži in pravi: »Ardun, Vence, tvoj pes je kam-pelj, pred petimi dnevi sem jedel jerebice, pa je ta spak takoj ovohal, da mi sapa še danes po njih diši.«
Tine, tretji, je omalovažujoče zamahnil in povedal: »Prod kakimi desetimi dnevi sem se vračal z lova, pa naletim na nekega
kmeta z Ostrožnega broda. Moj Pluto se je že od daleč zakadil proti njemu in na vse pretege lajal nanj. Čudim se, ker sicer ne laja na nikogar, razen na mačke. Kličem ga k sebi, on pa se kar
naprej zaganja v možakarja. »Prav res ne vem, zakaj laja na vas,« pravim kmetu. On j>a se nasmehne in reče: »Vražji pes, ki od daleč voha, da se pišem Maček!«
Alojz Ravbar