POZABI STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 3. novembra 2005 • Leto XV, št. 31, cena: 50 Ft Gornji Senik, 29. oktober 1990 – Monošter, 28. oktober 2005 KLJUB RAZVOJU S POLOŽAJEM NE MOREMO BITI ZADOVOLJNI »Čeprav se je med zamejski­mi slovenskimi skupnostmi v zadnjih petnajstih letih prav porabska skupnost, ki je bila v največjem za­ostanku, razvijala najbolj intenzivno, z njenim polo­žajem ne moremo biti za­dovoljni«, je ob 15. obletnici ustanovitve Zveze Slovencev na Madžarskem ugotavljal generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru Marko Sotlar. Slavnostne seje so se udeležili še veleposlanik Republike Slovenije v Budim­pešti Andrej Gerenčer, pred­stavnik Ministrstva za kulturo dr. Janez Dular, poslanec madžarskega parlamenta Zsolt Németh, predstavnik Javnega sklada za kulturno dejavnost Vojko Stopar, pred­stavnica Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Andre­ja Šimenc ter predstavnik Skupščine Železne županije Árpád Zsámboki. »Minilo je 15 let, odkar smo v deževnem vremenu na Gornjem Seniku ustanovili našo organizacijo. Dali smo ji ime Zveza Slovencev na Madžarskem. Naša narod­nostna skupnost je dobila lastno krovno povezovalno organizacijo. To smo nare­dili, ko je val demokratičnih sprememb zajel Madžarsko. Slednja je po svobodnih vo­litvah leta 1990 in z vstopom v Svet Evrope začela izboljše­vati svoj odnos do manjšin. Takrat smo na Gornjem Seniku govorili o zgodovin­skih dejanjih…« je začel svoj uvodni nagovor Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem. Naštel je tudi njene najpomembnejše dejav­nosti. Med njimi so: izdajanje časopisa Porabje, založniška in kulturna dejavnost, od­prtje Slovenskega kulturnega in informativnega centra, ... Predsednik je v svojem govoru opomnil še na neizpolnjene naloge Republike Madžarske. Izhajajo iz sporazuma o za­ščiti manjšin, ki sta ga Slove­nija in Madžarska podpisali leta 1993. Na to je opozoril tudi generalni konzul Mar- noči. Prireditev se je končala ko Sotlar. Ob ugotovitvi, da rešene probleme. Med njimi s filmom o delu Zveze, ki ga je imajo Porabski Slovenci sicer sta financiranje šolstva in ne-pripravilo uredništvo Sloven­visoko raven pravne zaščite zadovoljiv položaj slovenščine skih utrinkov. na Madžarskem, je naštel ne-v javni rabi (dvojezični napisi, M. Sukič dvojezično poslovanje, dvoje­zični dokumenti). Tudi dr. Janez Dular je opo­zoril na protislovnost seda­njega položaja manjšine. Če trenutne razmere primerja­mo s tistimi izpred desetletja in pol (ali celo z razmerami leta 1984, ko je bil dr. Dular kot član mednarodne razis­kovalne skupine v Porabju), opažamo napredek le na ne­katerih področjih. Na drugih področjih napredka skoraj­da ni ali pa so se razmere poslabšale. Zaskrbljujoč je gospodarski položaj Porab­ja. Tudi s prisotnostjo slo­venščine v porabskih šolah, cerkvah in verskem življenju ne moremo biti zadovoljni, je povedal dr. Dular. Gre torej za probleme in nalo­ge, ki jih morata obe slovenski organizaciji na Madžarskem reševati skupaj. V nasprot­nem primeru se namreč lah­ko zgodi, da čez nekaj časa ne bo nikogar, ki bi mu lahko priredili podobne obletnice. Ob 15. obletnici Zveze so na­stopili mali folkloristi šte­vanovske osnovne šole ter združena dramska skupina SKD Cerovlje-Mavhinje, SKD Igor Gruden in SKD Tabor iz Opčin v Italiji z uprizorit­vijo Shakespearejeve Kresne 2 POSVET O SLOVENCIH NA HRVAŠKEM Posvet Etnološka dediščina in kulturna podoba Sloven­cev na Hrvaškem s strokovno ekskurzijo je potekal 6. in 7. oktobra, organizirali so ga Slovensko etnološko društvo, Svet slovenske nacionalne zbornika s posveta o štajer­skih Slovencih. Strokovna ekskurzija nas je vodila v deželo »Petra Klepca«, v obmejno območje Hrvaške in Slovenije. V Prezidu, v prvi vasi na hrvaški strani, smo si Udeleženci posveta v Slovenskem domu v Zagrebu manjšine Mesta Zagreb in Slo­venski dom s finančno pod­poro Ministrstva za kulturo R Slovenije. S tem dogodkom je Slovensko etnološko društvo zaključilo vrsto petih posve­tov v sodelovanju z zamej­skimi društvi in ustanovami v Italiji (2001), v Porabju na Madžarskem (2002), na Ko­ogledali obnovljeno kmečko hišo »Kuća Vesel«. Vožnjo smo nadaljevali iz Prezida čez Koz­ji vrh, preko Parga ter preko južne meje porečja reke Ljub­ljanice v čabransko dolino, do mesteca Čabar. Čabar je bil v 17. in večino 18. stoletja eno izmed najpomembnejših že­lezarskih središč na tem delu Ogled »kuće« v Rački (posnetka: Alenka Čas) roškem v Avstriji (2003), na Štajerskem v Avstriji (2004) in letos na Hrvaškem. Pri­spevki prvih treh posvetovanj so objavljeni v zborniku s po­menljivim naslovom »Odstrta dediščina: Etnološko delo in muzejske zbirke Slovencev v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji« (2003). Še v letoš­njem letu pričakujemo izid Hrvaške, sedaj je upravno sre­dišče občine ter obenem naj­manjše mesto na Hrvaškem. Po ogledu muzejske zbirke v dvorcu Zrinskih ter po ogledu mesteca smo nadaljevali pot po ozki dolini in soteski mej­ne reke Čabranke do Plešc. V Plešcah smo si ogledali »Pal­čevo hišo«, eno izmed redkih z originalno opremo ohra­njenih in obnovljenih velikih in bogatih hiš iz sredine 19. stoletja. Po ogledu hiše in vasi smo nadaljevali pot do sosed­nje vasi Zamost, kjer smo si ogledali mlin in žago na poto­ku Gerovščica. Zadnja postaja je bila v Delnicah, v upravnem središču Gorskega Kotarja, ki je bilo v 16. stoletju zaradi turških vpadov popolnoma opustelo. Po obisku kmečke hiše z izvirno opremo »kuće Rački« smo se odpeljali v Za­greb, kjer so nas že čakali naši soorganizatorji v Slovenskem domu, ki daje prostor razno­terim strokovnim in drugim programom tam živečih Slo­vencev. Na posvetu so strokov­njaki iz Slovenije in Hrvaške z različnih znanstvenih po­dročij (etnologija, zgodovina, antropologija, jezikoslovje, arhitektura ipd.), kakor tudi ljubitelji in poznavalci obra­vnavali etnološko dediščino in kulturno podobo Sloven­cev na Hrvaškem nekoč in danes. Po uvodnem referatu o slovenstvu na Hrvaškem od nekdaj do danes so sledili referati o samoorganizirano­sti Slovencev na Hrvaškem nekdaj in danes; o Slovencih na Reki; o dvajsetletnem delo­vanju »Bazovice« na Reki; o Slovenskem kulturnem dru­štvu »Istra« v Pulju; o delova­nju Slovenskega kulturnega društva »Triglav« Split; o po­svetovanjih Slovenskega etno­loškega društva in Hrvaškega etnografskega društva med leti 1981-1991 in o številnih drugih vprašanjih življenja Slovencev na Hrvaškem. Popoldanski del posveta je bil zelo heterogen. Referati so obravnavali slovenske izobražence na Hrvaškem v različnih časovnih obdo­bjih; manj znano podobo ustvarjalnosti Zofke Kveder v hrvaškem kulturnem živ­ljenju in tamkajšnji odnos do nje; narečno poezijo Zlat­ka Pochobradskega; zgodbo družine Čop iz hrvaške vasi Plešce v čabranski dolini; družino Černelič v Zagre­bu od začetka 20. stoletja do danes; poti »kupinarjev« iz Renkovec v Međimurje; slovensko kulturno dediš­čino na Reki -pokopališko arhitekturo ter prispevek slovenskih gradbenikov v izgradnji Karlovca. Posvet smo zaključili z razpravo. Posvet s svojo vsebinsko pe­strostjo na eni strani razpira možnost primerjav, ugotav­ljanje podobnih in različnih izhodišč pri obravnavi etnolo­škega dela Slovencev v zamej­stvu, na drugi strani pa kliče po nadaljevanju etnoloških in drugih raziskav obmejne pro­blematike. Živahna razprava, vzpostavitev stikov med raz­ličnimi strokovnjaki, domači­ni, poznavalci in ljubitelji obe­tajo še veliko skupnih srečanj v prihodnje. KMH Porabje, 3. novembra 2005 3 Cerkveni spomeniki v Prekmurju Cankova, župnijska cerkev sv. Jožefa Cankova ma čestitljivo sta­rost in tau se joj po ništernij lepau zazidanij ižaj tü pozna. Jako stara je Cankova, ka se že rano, tam v 14. stoletji v pis­maj zanimivo imenüvle kak Mrzel stüdenec (leta 1366: villa seu possessio Kelten­prun siue Hydeg­huth iuxta fluu­uium Olsnich/ vas na območju »mrzloga stüden­ca«, Hidegkút ob potoku Jelšnica). V toj vesi pri »mrz­lom stüdenci« so že rano gor postavili cerkvico. Ešče pred letom 1718, gda so zazidali kapelico sv. Jožefa, štero so te grofje Nádasdyjikak patroni leta 1736 dali prvokrat povek­šati. 1754 je gratala cerkev farna, záto so te pod grofom Leopoldom Nádasdyjem po­lepšali cerkev. Predstavlamo si leko, ka je to bila nej preveč velka ednoladijska cerkev, s prezbiterijom, vsevküper pa je moglo biti naštimano na ba­ročno slogovno štimo. Vmnogo kasnej, za časa vél­koga cankovskoga župnika, pa trno delovnoga nabožno­ga pisatela Jožefa Borovnjaka (1826-1909), so v Grazi bili leta 1896 od arhitektov Spran­gera in Muhra napravleni novi plani za cerkev. Jedro starejše baročne cerkvice se ešče gnes skrivle v zidovji zahodnoga zvonika (törma) pa v ladij­skij stenaj tü. Cerkev so te v lejtaj 1898-1900 vönaredili po tistoga časa razširjenoj psev­dobaročnoj štimi tak, ka ma gnesden v talnomi risi formo latinskoga križa; pravimo, ka ide za podolgovati ednoladij­ski (egyhajós) prostor s štirimi pesevdobaročnimi velbanimi ednotami in pred oltarnim predelom razširjenim s pre­čno ladjo. Tak po baročnij zgledaj so lepau napravlena stranska okna, ta štima pa se najbole kaže najviše na zvo­niki, zaklüčenomi z baročno kapo. Mislimo tü, ka je te žup­nik Borovnjak dau pri slikari Franci Horvati napravti kejp Sv. Družine (1908), šteri ma gnes mesto na severnoj steni. Cerkev so v našom časi ešče večkrat polepšavali. To se je godilo v lejtaj 1967-69 po na­črti mariborskoga arhitekta Zazule, 1991 pa so obnouvili pročelje (homlokzat) in zvo- nik. Notrina cerkve je gnesden sčista na novo zriktana. Tak mo pravli, ka je nouva opre­ma pa kamniti tlak, šteroga je dau vö napravti zdajšnji žup­nik Andrej Zrim, trno lejpa. Velbe pa krasi historistična dekorativna poslikava, da pa ma ta tü svoj pomen, ka drži simbole štirih evangelistov. Historistično opremo je videti v obej stranskih kapelaj; tak je gnesden v severnoj Jožefov oltar, v južnoj pa oltar Srca Je­zušovoga. Na oltarnoj, vzhod­noj steni je leta 1970 mesto do­bila freska Sveta družina, delo slavnoga slavskoga slikara Staneta Kregara (1905-1973). Tak je v sredini naslikani pa­tron cerkve sv. Jožef delavec, na njegvi levi je mali Jezušek, na desni pa Marija; zgoraj sta z vsakše strani po eden an­gel, ka držita napisa: VARUH SINU BOŽJEGA in VZOR DE­LAVCEV. Kregar je napravo tü osnutke za slikana okna, vitraže, šteri kažejo simbolno zanimivo kompozicijo s sv. Duhom, pa Cirila in Metoda, blaženoga Slomška, Marijo Goreti in sv. Maksimiljana. Cankovska cerkev stoji na vel­kom, trno lepau zriktanom trgi, šteri davle závetje do­prsnomi kipi, postavlenomi v diko vélkoga cankovskoga rojaka, pa porabskomi člove­ki tü poznanoga dr. Avgusta Pavla (1886-1946). Janez Balažic Rudi: Soboški park BOG VAM PLATI GEZEROKRAT! Kjer je Rudi (Ringbauer), tam ni nikoli dolgčas, pa če je med zbra­nimi kdo še tako zadrtega duha ali ponesrečenega dneva. In kdo je ta, leta 1931 v Murski Soboti rojeni gospod? (Če bo po naključju to prebral, že slišim, kaj mi bo povedal: »Ti že dan gospoda!«). Torej, v Soboti rojeni Rudi se je po končani osnovni šoli znašel v svakovi klju­čavničarski delavnici, nato maturiral na Tehniški srednji šoli v Ljub­ljani in leta 1965 diplomiral na Pravni fakulteti. Kot urednik in pisec satir v študentskem listu Bruc (če se prav spomnim, je bil poleg tudi, ko je na naslovnici pisalo: Proti vötri nemre scati, bos pa v trnje ne brsati!) je bil žrtev političnega preganjanja takratnega režima zaradi kritičnih in satiričnih prispevkov na račun Voditelja in družbenega sistema. Leta 1965 je prišel na Ptuj, kjer je služboval pretežno kot sod­nik do upokojitve leta 1991. Rudi prihaja na domala vse kulturne dogodke v Sóboti, in če ga slu­čajno ni, se sprašujemo, ali ni morda bolan? Sicer pa je tudi avtor treh knjig aforizmov: Božje resnice, Preproste resnice in Gole resnice. In prepričan sem, da v rokavu »skriva« še kakšno »resnico.« Zdaj, no, ne čisto zdaj ampak ob nedavnem Slovenskem slavističnem kongresu v Lendavi je Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc v sodelovanju s Slavističnim društvom Prekmurja in Prlekije izdalo zgoščenko, na kateri Rudi ob spremljavi cimbalista Andija Sobočana in violinistke Zore Vrečič poje madžarske »halgatoje«. Rudi na zgoš­čenki najprej, v pripovedi v prekmurskem narečju pojasni, kaj ga je vzpodbudilo za prevajanje »halgatov«: »Upam si reči, da je bil po­glavitni vzrok ta, da so me v študentskih letih obkrožali kolegi, ki so bili večinoma veliko mlajši od mene ... V tistih nepozabnih ča­sih sem se ničkolikokrat znašel v njihovi družbi, tudi ob kozar­čkih rujnega vinca. Po popitih dveh, treh kozarcih so se v mojo prekipevajočo dušo prikradle številne pesmi, med njimi tudi »halgati«... Da bi prijatelji vedeli, o čem pojem, da bi jim vsaj kolikor toliko približal izredno bogato vsebino slednjih in da bi mi morda sčasoma še sami pritegnili, sem tipaje začel s prevaja­njem. Pri tem sem se oprl na naše prekmursko narečje, ki premo­re glasove ü, ö in še celo vrsto drugih, ki so v madžarskih besedah zelo pogosti, tako da je bilo zategadelj prevajanje nekoliko lažje... Naj za tiste, ki jezika sosedov ne poznajo, poskušam pojasniti še, kaj pravzaprav pomeni beseda halgato. To so ljudske in umetne pesmi, ki niso namenjene plesu, marveč so le za poslušanje.« Na spremljevalnem listu – od tam so »moje informacije« – je tudi kratek, zelo doživeto napisan tekst književnika Ferija Lainščka (ki Rudija imenuje za svojega drugega očeta). Natisnjeni so tudi prevodi »halgatov«, denimo Spominčice (Kéknefelejcs); Le kot en dan nam je svet (Csak egy nap a világ); Soboški park (Akácos út) – skupaj Rudi za/poje sedem pesmi; uvodoma pojasni nastanek prevodov in se na koncu zahvali: »Bog vam plati gezerokrat!« eR Porabje, 3. novembra 2005 4 Feri Lainšček SRMAČKI MOŠKI Nete vörvali, keuko moški poznam, šteri mislijo, ka ženske delajo z njimi neka lagvoga. Edni so videti kak deca, štera si neščejo mujvati zobé, pa si tou zavolo mame morajo. Drugi so tak kak šofejri, šteri so prenaglo pelali po varaši, zdaj pa se jim štraf vidi previsoki, pa nikak ne morejo razmiti, kak tou ka so nej meli sreče. Tretji so kak vojni invalidi, šteri so prepričani, ka jim država nej je zavalna, pa ka jij je pistila na cedili. Štrti pa se delajo, kak ka so arestantke, šteri do po krivom sojeni do smrti ostali v vauzi… Nevola je v tom, ka moški, gda o toum pripovedavlejo, tak šče­jo, ka z njimi držiš. Šče najboukše skous prideš, če tüdi ti povejš kakši svoj problem, šteri pokaže, ka si sam doma šče na slab­šom. Strašno pa je, če na takšo gledanje nejsi pripravleni ali pa kaj prouti gučiš. Od toga takši moški gratajo strašno živčni. S tejm pajdašon pa je bilou šče slabše. Nej sam ma mogo prav dati, zato ka je meo, po mojom mišlenji, rejsan takšo žensko, ka smo ma bili vsi navoščeni. Išlo mi je na živce, ka se je vseeno skous žalivo pa si zmišlavo norosti. Zavolo toga ob njem nikdar nejsam šinfo svoje žene. Gvüšno je mislo, ka lažem. »Cejli keden sam bijo v Pešti,« mi je te ednouk pravo. »Cejli to­vornjak krispanov sam pelo na plac odavat pa sam tüdik vse oudo,« se je povalo. »Samo če ti povejm, ka človek tam vse do­živé, mi ranč ne boš vörvo,« mi je te namigno pa je tiu grato. »Kak ti ne bi vörvo,« sam pravo. »Pešta je strašno velka, takšo pa ovakšo se leko tam najde.« »O poslüšaj,« me je zgrabo. »Prišo je v srejdo, tak nikak v desetoj vöri, ta k meni en velki gospoud. Profesor, doktor, ka pa vejm, mogouče tüdik minister, vido sam ga že na televiziji. Pa je té možak eno cejlo vöro tam prebejro krispane. Zdigno je enoga pa je zdigno drugoga, pa ga je gledo, pa ga je pa dol djou, pa je zmigavo, pa je zdijavo. ‘Iščem rejsan najlepšoga,’ mi je pravo. ‘Vsi so tüj najlepši, vej sam jij pa že doma vö prebrou,’ sam ma razlago pa ga prepričavo. Tak ka sva te na konci vküper enoga vöprebrala, šteri je bijo rejsan pravi. Med tejm pa sam tüdik zve­do, ka ga je po krispan poslala žena, štera je rejsan ščela dobiti najlepši krispan v cejloj Pešti…« »Aja!?« sam zavzdijno, gda sam gor prišo, ka mi ščé pa pove­dati. »Ja,« me je zgrabo moj pajdaš. »Samo, ne boš mi vörvo. Drugi den, že zazrankoma, je té gospoud, profesor, doktor, mogouče tüdik minister, prišo s krispanom nazaj…« »A, ne guči?« sam pravo. »Žena je nej bila zadovolna z njim?« sam ugano. »Ja,« je zavzdijno pajdaš. »’Vej pa ne morem razmeti, pa tüdik ne vejm, ka bi ta vaša gospa te sploj rada?’ sam ga tolažo, zatou ka je bijo rejsan v skrbej. ‘Ka pa, če bi prišla vaša gospa sama se k meni, pa bi si vöprebrala?’ sam ma probo pomagati. Ali, gospoud je samo skupavo pa se neka časa prestapo, te pa je iz žepke vöpotegno paper, na šteroga ma je tista vipera, vej pa ne boš vörvo, namalala, kakši krispan naj prinesé.« »Namalala?« sam zazijo. »Kak pa je te namalala, vej pa vsakši norc vej, kakši je krispan?« »Moram ti tou pokazati,« je skumigno pajdaš, pa je iz žepke SENIČKI LJUDSKI PEVCI NA DRŽAVNOM SREČANJI V SLOVENIJI S pomočtjauv Slovenske med pevci med najbaugše zveze dela osem odrasli skupine. In tau tak, ka so kulturni skupin, zdaj že tisti zadvečerek meli že na­pet mlašeči pa ena mladin-stop z MePZ Avgust Pavel v ska na gimnaziji. Vekši tau Murski Soboti. Kak so doj skupin je večkrat sodelo-spopejvali, je ljudske pevce valo na revijaj v Sloveniji, Laci Nemeš s kombijom od­stero organizira Javni sklad pelo kak oblisk na revijo v R Slovenije za kulturne de-Črenšovce. Zdaj so pa poz­javnosti. Zatau se posaba vani na državno srečanje leko za(h)valimo Javnomi pevcev ljudski pesmi in skladi R Slovenije za kul-goslarov. Na Državnom sre­turne dejavnosti Območni čanji gora staupi 13 skupin izpostavi v Murski Soboti, z domanjimi pesmimi, ste­ka porabske kulturne sku-re so vöodabrali na šestih pine tü dobimo možnost za medobmočnih srečanjih sodelovanje. Na revijaj smo pevcev pa goslarov po cejloj skur vsakšo leto bili na lut-Sloveniji. Ponosni smo, ka kovno-gledališkom področji do gorejnjisenički pevci iz z gorejnjoseničko lutkovno Slovenskoga Porabja z Vo­skupino pa gledališko drži-grskoga tü med njimi. Anči­no Nindrik-indrik. Obadvej ka Ropoš, Margita Gyéček, skupini sta večkrat leko Jože Gyéček, Pišta Bajzek, gora staupile na medobčin-Laci Bajzek pa Žolt Bajzek ski revijaj tü, gnauk pa na pod vodstvom Vere Gašpar najvišešnjoj stopnji, na dr-do leko spejvali dvej seničke žavnom srečanji lutkarjev pesmi z naslovom Oče meo oz. gledališčnikov. Žau, le-je tri sine pa Dragi Jezuš, tos sta obadvej skupini dola zaročnik nebeški. ostanile, ka ste se nikak nej Srečanje bau 5. novembra mogle redno pripraviti. večer na Šmartnom na Po-Na letošnji revijaj sta bile horji. Ob tej priliki tü česti­samo dvej skupini iz Porab-tamo vsejm pevcom pa sami ja, števanovska gledališka mentorici Veri Gašpar tü. skupina Veseli pajdaši v Nej pa pozableno, ka so vsi Murski Soboti pa gorejnjise-pevci dugoletni pevci MePZ nički ljudski pevci v Šalovci, Avgust Pavel. Želimo njim, zakoj se njim lepau za(h)va-naj ške dugo majo takšno limo. Na najvekšo veseldje radost, volo do spejvanja, vsej nas so gorejnjisenički naj ške zadobijo dosti takš­pevci tadale prišli na medob-ni lejpi uspehov tak doma činsko srečanje v Črenšovce kak v Sloveniji. v Prekmurji, na sterom ji je mag. Igor Cvetko vöodebro Klara Fodor privlejko zmožgeni paper pa ga razgrno. Na njem je bijo z ze­leno farbo namalani krispan. Takši, kakšoga namalajo deca v prvom klasi. Vse veje je meo lepou gnake pa iglice tüdik. »No, ka praviš?« me je pogledno pajdaš. Stisno sam zobé pa sam bijo raj tiu. Razmo sam, ka mi je ščeo s tejm pokazati. Meo je zdaj pri sebi paper, s šterim de mi leko šče dugo majüto pred nousom, pa mi razlago, ka vse ženske delajo z moškimi. Porabje, 3. novembra 2005 5 NA PRAUŠKO SMO OJDLI V SLOVENIJO 15. oktobra na samo Trejzovo je sakalauvska manjšinska samouprava telko lidi vtjüp­spravila, ka se je eden velko autobus napuno. Z velkim veseljom smo šli vsi. Najbole zato, ka smo dostavse vidli, ešče bole pa zato, ka smo Marijo, našo nebeško mater častili. Oktobra mejseca njau častimo kak kralico svetoga rožnoga venca, vsakši den molimo v našoj maloj kapejli rožni vejnec. V sedmoj vöri je prišo autobus po nas, na Gorenjom Seniki smo goravzeli našoga župnika. Za začetek smo spopejvali »Je angel gospodov oznanil Mari- Prauško v Slovenijo je organizila ji«, po tistim smo molili rožni sakalovska slovenska samuoprava vejnec (pri vsakši stejni smo popejvali eno Marijino pesem), steroga smo goraldüvali za mer po cejlom svejti, za odpüš­čanje grejov, za betežnike. Paut je duga bila, zatok smo dosti časa meli moliti pa popejvati. Najoprvin smo se stavili v Ce­lju, gde nas je že čako župnik pa nam ponüdo kupico slivo­ve palinke. Potejm smo šli v cerkev Svetoga Jožefa, stera je trno lejpa ino čista, ka se vse bliščeče. Vcuj k cerkvi je zozidani eden dom, tam so gnauksvejta bili lazaristi (la­zarénusok). Daum so večkrat povečali, po drugi bojni so ga vkraj vzeli od lazaristov pa so ga samo 1990. leta dobili na­zaj. 1993. leta so ga začnili vred dejvati, 1995. leta je daum daubo gnešnjo podobo. V tom daumi je duhovno-prosvetni center sv. Jožefa, kama leko de vsakši, ki ma kakšne teža­ve. Tam se sreča z lidami ino z Bogom i se pomiri v srci. Naša paut je tadala pelala v Petrovče, gde smo pogledni­li cerkev, stera je posvečena Kralici svetoga rožnoga venca. Na tom mesti je že kauli 1200 stala cerkev, stera je bila več­krat obnovlena pa povekšana. Tau romarsko cerkev je rimski oča Janez Pavel II. 1993. leta za baziliko postavo. Na prejd­njom oltari stoji Mati Boža pa svojega sineka na rokaj drži. O tom kipi nam je eno trno lejpo legendo pripovejdo prejdjen cerkveni kotrig. Zgodilo se je v tistom cajti, gda so Törki kralü­vali v Evropi. Eden mladenec, ki je bijo rojen z grofovske fa­milije (bijo je slejdjen koren), je išo v tau cerkev, pa je obečo Petrovška mati božja Mariji, ka se on nigdar nede ženo pa čistaučo je tö oblübo. Dapa Baug je ovak zračuno pa ga je na probo djau. Spozno je čer ednoga bogatoga Törka. Tak go je polübo, ka si je nej mogo pomagati. Za ženo go je nej mogo vzeti, ka je oblübo emo. Nika drugo nej ostalo na­zaj, v Rim je išo z dejklov vred pa je proso Svetoga očo, na ga od oblübe odveže. Njegva prošnja je poslünjena bila. Gda sta domau prišla, sta v cerkev šla, ka bi Mariji hvalo dala. On je k njej staupo pa je prstenek sto Mariji s prsta potegniti, ka bi ga dau svoji lübi. Pa ka se je zgodilo? Marija je dva prsta za­prla pa je prstanek tam osto. S tejm je Marija pokazala, ka če se je mladenec njej obečo, naj njeni ostane. Ka sta si mogla? Mlada dekla je prej išla v klau­šter za apatico, on je pa 83 lejt starosti zadaubo in je bijo velki častiteu bože Matere. Našo tretjo po­stajališče je bilau na Gori Oljki. Na 733 metrov visko smo se pelali po serpen­tinaj. Z en kraj je visiki brejg bijo, z drügi kraj pa takšna globoči­na, če je človek doli gledo, se ma je vrtilo. Bus je li tak stonjo tavö po brgej. Župnik so nam prauto pri­šli z avtonom, bodjali so se, ka nemo mogli tavö. Takšno lejpo cerkev smo najšli na ti­stom velkom brejgi, ka smo se vsi čüdivali. Cerkev je po­svečena Svetomi Križi. Okoli 1300. leta so že tau goro ime­nüvali za Križno goro, okauli 1650 je tam že stau križ Odre­šenika, od 1753 leta naprej je pa bila na tistom mesti lesena kapejla. 1754. leta je gospaud, steroga je bila ta zemla, pod­piso kontraktuš z Malteškimi vitezi (Máltai Lovagrend), pa njim je en tau svoje zemle prejkdau. Cerkev se je zidala od 1754 do 1757. leta v baroč­nem stilu, ranč tak kak vara­ška cerkev. Večkrat so jo ob­novili, ešče zdaj tö delajo na njej, törme obnavlajo, stera sta 38 mejtrov viska. Preveč je lejpi prejdjen (glav­ni) oltar, na sterom je roko­ko tabernakulum s staulom, okoli steroga sedi Jezuš z dva­najstimi vučeniki pri slejdnjoj večerji. Visko pod plafaunom je velki križ pod njim pa kip (szobor) Žalostne Matere Božje. Tak so vönaredjeni kipi kak če bi živali. Steri človek tak iz srca gleda pa si misli, ka se je prejk dvej gezero lejt vse godilo, ma mraz po tejli lejče, steri je samo pogledne pa ta­dala dé, tisti je nej prauškar, tisti je samo turist. Tam na Gori Oljki je naš župnik Ferenc Merkli sveto mešo slüžo. Bilo nas je dosti, ki smo Jezušo­vo tejlo k sebi vzeli, tau je bijo najvekši blagoslov tega dneva. Cajt je brž odišo. Domau po pauti smo vörno molili in spejvali, s tem smo Baugi hvalo dali, ka smo takšni lejpi den zadobili in doživeli. Lejpa hvala župniki pa slovenskoj samoupravi. Ema Sukič … DO MADŽARSKE Drnovšek razburil Srbe Predsednik republike Janez Dr­novšek je z izjavo, da je samo­stojnost za Kosovo edina realna možnost, poskrbel za zaplet v odnosih med Slovenijo ter Srbijo in Črno goro. Uradni Beograd se je odzval ostro. Predsednik SČG Svetozar Marovič je odpo­vedal za 2. november načrtovan Drnovškov obisk v Beogradu, zunanje ministrstvo pa je izro­čilo protestno noto slovenski od­pravnici poslov Jadranki Šturm Kocjan. Drnovškov svetovalec Ivo Vajgl, ki je v Beogradu in Pri­štini predstavil predsednikov na­črt za Kosovo, je poudaril, da ta v njem obravnava le vprašanja, o katerih se bodo šele pogajali. S svojim predlogom za rešitev vprašanja statusa Kosova, ki temelji na devetih izhodiščih, je Drnovšek v pismu seznanil tudi predsednike držav kontaktne skupine za Kosovo, generalnega sekretarja ZN Kofija Annana in predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. V načr­tu Drnovšek predlaga, da bi Ko­sovo svojo mednarodno pravno subjektiviteto pridobilo predvi­doma v petih letih, če bo med­narodna skupnost ugotovila, da so izpolnjeni temeljni demokra­tični standardi in zagotovljeno mirno sobivanje med pripadniki različnih narodnih skupin. Do takrat naj bi na Kosovu ostale tudi mednarodne sile, predvido­ma v zmanjšanem obsegu. Podpredsednikbritanske vladevLjubljani Velika Britanija je odločena na­rediti vse, da bi bil dogovor o na­slednji finančni perspektivi Ev­ropske unije dosežen še v času njenega predsedovanja uniji, je po srečanju s slovenskim premi­erom Janezom Janšo v Ljubljani povedal podpredsednik britan­ske vlade John Prescott. Sloven- RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz ski premier Janša je britanske­mu sogovorniku pojasnil, zakaj Od pondejlka do sobote je dogovor o finančni perspekti­vi za obdobje 2007-2013 še letos od 16. do 17. vöre, za Slovenijo tako pomemben. v nedelo Državi namreč grozi, da bo v na­sprotnem primeru ob precejšen od 12. do 14. vöre. del sredstev, ki jih EU namenja manj razvitim regijam. Porabje, 3. novembra 2005 6 Naj se ne pozabi PA SO NIKA VÖNAJŠLI V ŠTEVANOVCI Eden pregovor tak pravi, ka »Sto ne poštüje preteklosti, je nej vrejden bodočnosti«. Porabje je málo, depa tüj živemo Slovenci, steri smo nej cejlak takši kak večina v rosagi. Druga je naša usoda, drugi je jezik pa vse tisto, ka je našo, slovensko. Zdaj, ka je velka asimilacija, vse več nas je, ki bi go radi stavili, da bi leko ostali naprej Slovenci. Sto je za koj sposoben, tisto opravla. Pa za tau ne delajo samo Porabski Slovenci, liki drugi Slovenci tü v rosagi pa Slovenci iz Slovenije. Samo na tau moremo skrb meti, ka če je stoj dober strokovnjak, dobro nam ške, ga nej slo­baudno odürjavati, ma ne­voščeni biti. Bole se trbej od tistoga včiti. Vse tau mi je napamet prišlo, gda sam v soboto, 22. okto­bra, dobila znauvič pozvanje v Števanovce, ka do oni te den repo brali. Mislim, ka vas je dosta, ki vejte, ka so v Števanovcaj do tejga mau dosti pavarskoga dela, dosti šeg nut pokazali. Pokazali so, kak trbej kositi z rokauv, krmo vküp spravlati, naklajati na vauz, pokazali so, kak trbej kaule vküp po­staviti. Žetvo so delali z ro­kauv, mlatili so s cepami pa s starimi mašini, krumpline so kopali, nastalo so grablali v gaušči, kukarco so brali pa gor vezali, grauzdje so brali, mošt so delali, grbanje pa gobe so brali pa so je te fajn sküjali tü, razstavo so meli iz gob, no pa zdaj so pa vküp napelali repo brat. Najoprvin sam si tak malo zgučavala z Marijano Fodor Holec, štera je predsednica Drüštva za lepšo ves. Tau drü­štvo je vsigdar nevzauče pri organizaciji te programov. • Vi ste do tejga mau dosti pavarskoga dela nut poka­zali, ka so ga inda delali. Gde ste meli telko lüdi, ka ste tau vse mogauči bili na­prajti? »Več lejt je tomi, gda smo ustanovili v vesi Drüštvo za lepšo ves. Tak smo mislili, ka tau baudejo naši glavni pro­grami, zvün toga, ka smo za tau tü sploj dosta naprajli, naj ves lepša baude. Rauže smo sedili, okapali, vred smo dr­žali, vred držimo center vesi. Tau smo planirali, ka mo sta­re šege nut kazali, sploj pa pa­varske. Vejmo, ka so pred 50­60 lejtami nazaj lüdje samo s toga živeli, ka so pripauvali. Pa tau je naš cilj zatok tü bio, da bi tau mladini pokazali.« • Kelko članov ma drü­štvo? »Drüštvo 40 članov šte, leko povejmo, vsi so trno aktivni. Tau je odvisno od toga tü, kak stoj cajt ma. Geste pa edno jedro, oni so vigdar vse­povsedik tam.« • Name strašno veseli, ka vsakmau, gda kaj mate, je mladina tü tam. Pomaga­jo, gledajo. Kak ste tau leko dosegnili? »Od začetka mau smo je zvali pa so oni prišli. Mi tak mis­limo, ka sploj za njij delamo tau vse, vej pa morajo spo­znati našo preteklost, da bi leko poštüvali svoje stariše, stare stariše, med kakšimi pogoji so oni živeli, kak je bi­lau inda svejta,« pravi Babi, kak ji v vesi pravijo, pa odide, ka delo ma. »Vertinja« prireditve je bila Ana Ropoš-Rüšič, stera je komandirala pri küjanji. Kotli so vreli vanej, repo so küjali, »svinj a« se je tü nut küjala, etak je pa takša fajn saga üšla, ka je tau nej zapo­vedati. Küjali so eške pörkölt, pa so bile vönaklajene vsefale dobrote, stere je Ana spek­la. Vse takše, ka so pri nas etakšoga ipa pekli. Če se spo­minjate, na vsij svetcovo so zaunike pekli. Tau so genjeni reteši z repov, z makom na­punjeni. Bili so tam pereci, pogače, mlade dekle so pa­linko ponüjele, krčmaroš je z autona odavo piti. Lüstvo se je pa zberalo, zberalo. Vidim, ka Ana nejma cajta, depa sploj je dobre vole, ka­koli ka se prej že tri dni napo­na na te den pripravla. Njeni daum je kreda za tau, naj si leko kaj napravijo v vesi. Ona se je od matere navčila vse. Krüj, perece, zaunike pečti, küjati. Pa napravi s veseljem tü. Depa ne zboji se te tü nej, če trbej papirnate rauže red­ti. V drüštvi je edna od tisti, na stere se gdakoli leko »na­slonijo«. Malo si pripovejdam z Ilušom Terplanom tü, vej je pa ona tü aktivna ženska v drüštvi pa vse zna, kak je bilau pred nistarnimi lejtami nazaj. »Prva smo sploj dosta de­ lali na pavraj, pravi. Dobro doma obrezavali tü. Depa za vejm, ka smo osem vozauv djestvino smo go tü küjali.« krumpičov pripauvali, pa Pa te je prišo cajt, gda se je smo tau mi pa živina vse po­ vküp nabrana kompanija nücali. Repo smo davali kra­ vzela pa hajde, na njivo. Sta­ vam k obroki, rejši, mladi, vsi smo šli repo svinjam smo brat. Če bi nas stoj vido, bi go küjali, ranč leko nika slaboga mislo, vej tak kokaušom je pa vsakši eden naužic držo tü. Dosta repa v rokej. Njiva pa repa je Rüšič smo pauvali. Anuša bila. Tak se pa vidi, ka Ka smo nej je Anuš na fašenek nej fejst mogli v klejt plesala, ka je repa nej naj­ sprajti, smo bola kusta zrasla. Depa tau na njivaj zako­ je nej nevola bila. Brali smo pali, pa te smo go pa pokazali mladim kak tak pomalek go trbej brati, obrezavati. Po tam vöbrali. tejm pa doj z njive, pa dočas Tam je friška smo domau prišli, je že vse ostanila. Repo küjano bilau. Te smo se pa popravom na k stauli sedli pa začnili gesti, konci novem­ depa muzika je tü djala. »Na bra trbej brati, bregi trnina« pa druge lejpe te vözraste cej­ slovenske porabske pesmi so lak. Kak je včasin zeblo, gda se čüle po tej lejpi števanov­ smo go brali. Depa nej je bi­ ski dolaj. lau hejca. Vö smo go pobra­ li, pa smo go ali na njivaj ali Irena Barber IZPOPOLNJEVANJE ZA Na Slovenskoj zvezi smo si na tau mislili, ka mo na pomauč tistim lidam, steri delajo za kakšen slovenski medij, steri šegau majo pisati članke v novine Porabje ali pripravlajo reportaže ali kakšne drüge prispevke za slovenski radio ali televizijo. Novinarstvo je ranč tak meštrija kak povejmo zidar, küjar, školnik. Ge sama tü delam za honorar pri slovenski medijaj pa nücam strokovno pomauč zatau, ka bi rada delala vse baugše, naj tak lüstvo kak radio ali novine vse bola baujo zadovolni z menov. Tak mislim, ka je s tejm vsakši tak, steri vzeme pero ali magnetofon v rokau. So pa med nami takšni tü, steri že več deset lejt pišejo, znajo dosta vse, znajo kak se dela z lidami za medije. Oni nam svoje znanje ranč tak leko prejk dajo. Vej pa novinarstvo tü ma svoje predpise, stere nam leko tapovejo, nav­čijo najbole tisti, steri v tejm delajo že dugi lejt. Zatau smo zaprosili vönavčene novinare iz Slovenije tü, steri nam svoje izkušnje (tapasztalat), svojo znanje z veseljom prejk dajo. Tečaj bau po četrtkaj zadvečerek med 16.15 pa 17.45 vöro, mejsečno dvakart v Slovenskom daumi v Monoštri. Oprvim se srečamo z novinari 17. novembra v 16.15 vöri v Lipi, zvöjn toga letos ške dvakart. Prosimo lepau, če bi stoj eške več rad vedo o novinarskom deli ali bi ške zdaj rad začno delati za medije, naj se zglasi pri nas na Zvezi na telefoni: 380-208. Hvala lejpa! Klara Fodor sekretarka Porabje, 3. novembra 2005 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za­ čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. TAKŠI DEN, ZAVOLO STEROGA JE LEPOU ŽIVETI Dragi moj dnevnik. Dopüsti mi, ka te več ne zovem samo kak nikšen vcejlak prousti dnevnik. Dopüsti mi, ka te začnem zvati Dnevnik, kak če bi biu človek. Vej pa si moj najboukši pajdaš. Vej pa tebi leko vse vöovadim. Vej pa se z meuv nigdar ne koriš. Vej pa si tak brodim, ka me maš rad. Te pa zdaj vcejlak na nouvo začam tou pisanje od včerajš­njoga dneva. Dragi moj Dnevnik. Gnes je za meuv nebesko lejpa ne­dela. K nam domou je prišla tetica Marjeta. Ge se je več ranč ne spoumnim, ka sam jo že indasvejta vidla. Eške sam bila trno mala, gda je slejdnjo pout bila pri nas. Dapa moja vekša sestra Zana jo je prepoz­nala že na pragi. Ovak pa sta našiva mama pa ata od tetice Marjete doma dosta gučala. Sestra od mamine babe živé na drugom kraji Evrope. Vej sam že ta pozabila, gde je tou, dapa nin daleč. Ta daleč je odišla že trno mlada. Domou je odla samo za vekše svetke pa je prišla domou tö ranč te, gda se je narodila moja mama. Tak je mejla tou srečo, ka je leko bila mamina krstna botra. Tak je Marjeta gnesden naša tetica pa botrina. Če bi ti vido, ka vse je nam mlajšom prinesla! Vsikši je doubo kakši dar, eške mama pa ata. Brat Andi je doubo velki rdeči auto, ka ga leko Vövidi kak iz Holivuda. Ge sam dobila eden pak za šou­lo, v drugom pa fotoaparat. Trno sam vesela bila! Vsi smo bili trno veseli za vsikši dar. Mama tö, ka je dobila mašin za testou delati. Zdaj jo več nedo bolele roke, gda de nam mejsila testou za pogače. Naj­bole pa smo se smedjali zavo­lo našoga ate. Doubo je nouvi mašin za briti. Kcuj k tomi pa so bile djane tablete, ka de leko tanjou cigaretline. -Tou pa zatoga volo, ka ne boš več kadiu pa ka dugo z nami zdrav ostaneš, - njemi je skouzo smej istine gučala tetica Marjeta. -Tü pa maš eške knigo, kak cigaretline ta ličiš. Vej piše v švedskoj rejči. Tak boš emo tri aske. Ta njaš cigaretline, prišpa­raš pejneze pa eške se nav­čiš po švedski gučati. Vsi smo se smedjali eške ta­dale vse do obeda. Vküper sta ga sküjale naša tetica pa naša mama, botra pa njena krščenka. Ata se je cejli čas šalo, ka gvüšno dobimo na sto trno zdravo gesti. V njem nede nika masnoga, nika rdečoga mesa, leko sploj mesa nede, župa de po njego­vom samo vözavrejta neoso­lena voda, pogače pa do vcej­lak brezi cukra pa mele. Ja, trno dobro pa lepou smo se šalili. Na, prišo je čas za obed. Kakša dobra zrejzancova župa. Žuta je bila kak sunce. Boukše, ka od drugoga gesti­ja ranč ne gučim. Znouva mi je obej küjarce küšno na čelo. Doj se je lego pred te­venom pa že brž zaspo. Tak smo leko mi mlajši gledali na teveni, ka smo mi škeli. Mama pa tetica sta se eške malo pogučavale, po tistom je šla tetica Marjeta spat, vej je pa potüvala cejlo nouč pa pou dneva. Večer smo skur meli veselico, tak veselo so si stariške pa tetica pogučavali od stari časov, od žlate, pa od indašnjoga žitka. Že je skur deset vöra bila, ka so nam zapovedali, naj demo spat. Vej smo rejsan šli spat, brat, sestra pa ge tö. Dapa nejsmo eške zaspali. Potülili smo se pri dveraj. Tam smo poslüša­li, ka so se starejši pogučavali tadale. Vsefele nouvoga smo zvedeli. Kak je ata dvoro na­šoj mami, una pa je najprva sploj nej škela čüti zanga. Zvedli smo, zakoj je šla te­tica Marjeta na Švedsko, ka je bilou velko srmaštvo pri rami. Tou pa si je nej niške od nas brodo, ka je škela naša mama biti pilot fligara. Dapa v tisti njeni mladi lejtaj so ženskam nej dopistili, ka bi bile pilotke. Vejn bi eške kaj drugoga tö zvedli, dapa vsi trge smo zaspali z vüjami na dveraj. Zazrankoma nas je prebidila tetica, ka je škela videti, kak se vejmo flajsno pa bistro oblačiti. Nebesko lejpi den je biu včera. V tebe, dragi moj Dnevnik, pa pišem kuman gnes. Vej pa vejš zakoga volo. Eške me patrij trbej dati nut v njega. Zana je dobila najbole pa za prouste lidi, kak smo nikšna nevola. Tetica Marjeta moderni mi, -se je boužo naš ata po je eške itak pri nas pa de tak kaput. napinjenom črvej. Po tistom veselo pa lepou eške tadale. pelaš od daleč, samo dejo sline. redno boli šinjek od spanja z Tou je bilou za krala, nej vüjo na dveraj. Dapa tou je nej - Porabje, 3. novembra 2005