MISEL IN DELO KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA * VSEBINA Fronte // Evgen S p e k t o r s k i j: Nastanek sociologije II Dr. Fr. Ilešič: Ignacij Daszynski // B. B o r-k o: «Rusija in Mala antanta v svetovni politiki« // Dr. B. Vrčon: V palači miru OBZORNIK Zasebni in javni interesi // Ideologija v zunanji politiki (Dr. B. Vrčon) II Stavka tekstilnega delavstva (B.) // Dr. N. Zupanič, šestdesetletnik II Dva knltuma dokumenta (L.Č.) II «Nnši obmejni problemi*, CMD 1936 (Inko) // Milan Vidmar: Oslovski most (Lavo Čermelj) // Dr. S. Bajič: Delovno pravo, splošni del (Dr. B. V.) // G. Renker: Pet mož gradi pot (V. V. II «Mladina brez cilja* (—j.) II «Matica rada» v Beogradu (Inko) II «Šlavjanski glas* in «Slavjanski vesti*, Sofija, 19% (Inko) II Beseda o raku // Dr. R. Neubauer: TBC, Jetika II Mladinska Matica 1935/36 (Inko) IJ Drobtine (na platnicah) * L. II * 11-12 * LJUBLJANA 1936 Misel ( n CiOlO izhaja vsak mesec 11.-12. štev.-nov.-dec. 1936 ! ' Redakcija zaključena 30. novembra 1936 ■ Naročnina1 stane za vse leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din. Posamezna številka 6 Din, dvojna 12 Din ; ( Uredništvo in ujprinrai v Ljubljani na, Gosposvetski c. 4/1. jV / Poštnočekovni račun: 16.602 ■ / •' * | Revijo ureja uredniški odbor: dr. Stojan Bajič, dr. Lavo Čermelj, dr. Stanislav Š. Lapajne in dr. Alojz Zalokar v Izdaja in zalaga Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin „ N A Š T A" V Ljubljani r. Z. Z O. Z.(Predstavnik dr, Alojz Z«lok»r) Tlaka DelHiška tiskarna, d. d. v Ljubljani (Pr«ds*«»nik joaip štruketi) Drobtine J' m fN;<> v a «| I i- «'ii t tiii žt,- .<11>. I u'< ; Nofelov/ i)agra.jx-/(e(- Diivi jjii je , opisal. svojo ;d%odiVsčine‘. Ko ;je. potoval izPravit* |)i'c-ko Nemčije v. šv ieo. sp |4a .v riemškeln i mejnem mtestu Laikluuu odvedli carinarnice1 nekak lile v. kjer sp, . je.) moral stari gospod na mrzlem' jpsenslčcm vetrn dotcla sli^ei. dii yi pie^ledftli njegova oblueila.Posebni pozornost so obudili pri preiskovalcih češki listi. Ko so pa' opazili ',kuj.ig*vo- 1 olstem. je iijiJto\;jii'vii'('ina. postala ltoM>w : «A Tolstoj. ^1’olstojJ*. , / ■ , Se. ijj o kji j tuj ki: .iQiierse hiliji'»isvo.i konec;š& s temile Ifekši-kogra fsk Hill podat ki; diplom iscija — 1 ja be/|n i v nasmeh. pa' n er/ y, Žepu:; ideali — 'j; igrači;1 z'a: odr,«sUi deeo; ojitjiiiist'^— tisti, ki mu hi( j>(*)Uiof:i: statistika — deklica za <\se; tefijrijii.napačna mnenje drugega: feljton, —, to. kiiv se še ediiin čita v lislil' , , /. ■ zr-" % ‘P}M \ Z% tl i in i y e števil'k,k Beograjska ^JjaA ii^stivje .objavila, podatke o, ,ra/.-inerju liied, š^i.vilom ptcl^iivalstva i»i,/vs(oto fnikojniu. kiy jih 'država; izplačuje na' ptisaiftp.nil) področ jilij;fprvd,štc>vil4 J>(HUeniydsiptek' pfebiviitstval. .drugo odstotek pokojnin): titovska banovl^r :^2. (i(4.4). dr inska i 1-0 (6.9). donavska z, Beogradom ) y!9.3 (27,0), moravska 10.3 (818), priinorska .6.4-' (5.8)’ savska 40.4 (22.5). vaj^nrskn >' 113 (5 1), r/etska 6.7 (<>.?),' vrbaska £.4 (2.?).v ‘ ; ..,,v ■. ."'..'-i, yPoS in.e-fvfi.a-;vp.re ti' ri, f e'-V'>).:.,Na ,v' ^ v' ^ ‘ ^ l i' v, 1 I’ t o t i v e r s k i boj , v . .lin s i’j i. s ef b l^ž af.;k;o'ij tut!. Pod tem iiaslovnm srt objavili italijanskiJliati prtročiJoiz Hi ge, da je (jVivietslci lisk. v začeten novembra pričel zopet pisati imena svatniko.V in Cerkve z ^(‘likirni zatVtnieami. , I ’ r. , - • - - , , . ■- • < ' (Nadaljevanje na 3. atrann) / . f FRONTE Politika že od nekdaj ljubi krepke, udarne, ostre borbene izraze. Po svetovni vojni pa je obogatila svoj besedni zaklad s tem, da je prevzela obilico izrazov iz strokovnih vojaških besednjakov. Taka izposojenka je beseda fronta, ki jo slišimo maloi ne v vsakem političnem govoru. Tako zelo smo se je navadili, da jo dojemamo, ne da bi se zavedeli, kakšen je njen pravi pomen. In vendar ta beseda zmagovito izpodriva stari politični izraz stranka. Še več: točno označuje sodobno politično miselnost in njene politične metode. Z besedo je kot dediščina prišla ona miselnost, ki je dolga leta cepila Evropo v dva nepomirljiva tabora. V njej živi oni duh, ki je vodil generalne štabe na obeh straneh; duh, ki je določal taktiko vojnih spopadov, ki je s kruto silo gnal v boj nepoučene, zapeljane ali nahujskane množice, ves prežet z nepomirljivostjo in zavojevalnimi željami. Fronte so slonele na slepi pokorščini, na vojaški organizaciji in na spretnem taktiziranju z ljudskimi množicami. Tak stroj se uspešno uporablja le tedaj, če ga upravlja ena volja in če ga goni ena sila. Ta je bila v rokah nekaterih mogočnikov, ki jili je usoda določila, da so odločali sami, brez odgovornosti in kontrole, o življenju in smrti milijonov. Ena volja, ena sila. en udar: to je fronta. V povojnem političnem življenju so se kmalu začele ustvarjati politične fronte. Takoj, ko se je poleglo prvo pacifistično navdušenje in so zbledele grozote klanja, bede in uničevanja, se je prebudil vojni duh in se jel polaščati miselnosti politikov in ljudskih množic. Našel je ugodna tla. V premaganih državah je občutek poraza razpihal tlečo iskro prirojene narodne bojevitosti in užaljenega ponosa. Okrnjene, z mirovnimi pogodbami zvezane in pa z njimi nezadovoljne države so bile med prvimi, ki so začele presnavljati svoje politično življenje v militarističnem duhu. V Nemčiji in Avstriji začno poganjati prvi brsti s takim duhom prepojenih političnih tvorb. Udarne edinice SS. SA, Sturmschaaren, Volkswehr, Heim-wehr, to so imena, ki so opozarjala na nastanek novega političnega duha. Tesnoba državnih meja, pritisk mednarodnih mirovnih obveznosti in nacionalna užaljenost radi izgubljene vojne niso edini či-nitelji, ki so pospeševali tako preobrazbo političnega življenja. Mogočen sunek ji je dala tudi nova ideološka sila, ki je v Rusiji pre-osnovala državo in družbo ter začela žareti od tod po vsem svetu, preko vseh državnih in narodnih meja. Ta sila je bila posebno občutljiva zato, ker so se v vseh državah, tudi v zmagovitih, zaostrili notranji gospodarski in socialni boji in dajali močni razgibanosti političnega življenja vedno novega netiva. Tretji vzrok za nastanek političnih front je neučinkovitost političnih metod, ki so vladale v Evropi pred svetovno vojno. Larpur-lartizem njenih politikov, njihove metode političnega boja, ki so sličile metodam igralcev, izigravanje strank in osebnosti, vmešavanje kapitala v posle, izkoriščanje malenkostnih strankarskih in osebnih razprtij: te metode po svetovni vojni niso mogle več obdržati političnega voza v mirnem tiru že izvoženih poti. Tudi argumenti logike, duhovnega prepričevanja in na individualnem prostem pojmovanju zgrajenega političnega življenja niso bili dorasli težkim nalogam. Pokazala se je potreba po močnejših sredstvih, ki so se najlažje poiskala v vojnem arzenalu. Bajonet in puška govorita bolj prepričevalno nego strankarski programi. Fronte zanikajo veljavnost načel svobode in enakosti. Njihova težnja po enotnem, avtoritarnem vodstvu, njihova vojaška organi-zacija in disciplina, njihova taktika in tehnika boja ter njihovo poveličevanje nasilnih metod so zato v ostrem nasprotstvu z idejami demokracije. Demokracija vzgaja pristaše s prepričevanjem in daje po svobodni borbi oblast v roke oni politični skupini, ki obvelja kot trenutna rezultanta različnih nasprotujočih si strankarskih moči. Fronta se ne opira na prepričevalnost svojih nazorov, na načelno svobodo in enakost vseh, ampak le na surovo moč svojih organiziranih čet, ki kot priviligiran sloj terjajo le pokorščino od vsakogar, ne pa svobodnega priznanja ali zaupanja. Fronte vodijo politiko pesti, a demokracija predstavlja politiko glave. Fronte zmagujejo tam, kjer je demokracija notranje oslabela. Angleška demokracija, ki je, kolikor se da presoditi, zdrava in čila, se uspešno otresa vseh poskusov, ki bi hoteli zanesti v angleško politično življenje frontarske metode. Napori modrih srajc polkovnika Mosleya so se ob trdnosti angleške demokracije razbili prav tako, kakor so bili neuspešni vsi napadi nanjo od levičarskih skupin. Tudi Češkoslo- vaška je prepričevalen dokaz za to, da frontarska gibanja ne morejo uspeti tam, kjer je resnična demokracija ohranila svojo živo moč in se znala prilagoditi zahtevam časa, kakor je pronicavo poudaril demokrat Beneš. Posebno noto dajejo frontam svetovni nazori. Morda bi celo pravilneje označili to razmerje tako, da so fronte brez svetovno nazornih parol nemogoče. Pri nacionalno socialističnem pokretu je poudarek na svetovnem nazoru sedaj posebno energičen, dočim stoji v italijanskem fašističnem pokretu težnja, ustvariti si svoj lasten svetovni nazor v ozadju, ker mu zadošča samo političen program, zasnovan na sacro egoismo italijanskega naroda in vladajočega fašija. Spočetka so bile fronte omejene na ozemlje ene države ali enega naroda. Italijanski fašizem je bil samo italijanski, nemški nacionalizem je bil samo nemški. Novejši čas pa govori že o mednarodnih frontah. Osnuje naj se protiboljševiška falanga, ki naj združi različne nacionalne fronte v skupno akcijo. Demokratični svetovni nazor bi bil nedvomno sposoben, da bi povezal medsebojno najrazličnejše države v mednarodno skupnost. Ali pa so one države, katerih politika je neposreden izraz lastne nacionalne fronte, prepojene z nestrpnim, imperialističnim nazorom, v svojem jedru prikladne za skupno fronto, ki bi nujno zahtevala vzporeditev nazorov in interesov? Ustvariti se da kvečemu koalicija fašističnih držav proti skupnemu nasprotniku. Izvedla bi morda kako taktično nalogo, ne bi pa mogla ustvariti enotnega duha za trajno sodelovanje, ker bi skupni taktični interesi ne mogli izravnati nasprotujočih si medsebojnih interesov. Prej ali slej morajo zadeti drug ob drugega. Pregled nekaterih osnovnih potez političnih front drugod in analiza pogojev, ki so potrebni za preobrazbo političnih strank v fronte, ter proučevanje gibalnih sil, ki vodijo iz demokracije v nove politične sisteme, je poučen tudi za nas, saj se tudi pri nas že širi zveneča beseda «fronta» in se zanjo skrivajo podobne politične težnje. V ognju političnega boja je tudi pri nas začel neki dnevnik uporabljati strojnico med sredstvi agitacije. Tuje skušnje so tem dragocenejše, ker se naša politična gibanja, stremeča po ideologijah in organizatoričnih lastnostih drugih front, spričo meglenega ozračja ne kažejo toliko jasno, da bi jim mogli pogledati naravnost iz oči v oči. Nekatere take tvorbe se imenujejo ljudske fronte, druge silijo v javnost kot slovenske ali hrvatske, tretje se junačijo s stanovskimi programi, zopet druge dvigajo verska bandera. Že ta pestra množica pokretov in struj daje slutiti, da naglasa jo besedo fronta, ker koketirajo s sredstvi in taktiko fašizmov. Priznati je treba, da bi bila pri nas tla za nastanek front v marsikaterem pogledu ugodna. Demokraciji so razni režimi dodobra izpodkopali ugled. Politični neuspehi zadnjih let so ljudstvu omajali zaupanje v dosedanje politične oblike. Kriza zaupanja je tako narastla, da se je izpremenila v nihilizem, tam v apatijo, drugje zopet v pohlep po nečem novem za vsako ceno. Politična degeneracija, v katero nas je privedla dosedanja lažna demokracija, je ustvarila razpoloženje, v katerem bi morda ta ali ona skupina, ki bi namesto z volilnimi gesli nastopila s frontarsko taktiko, utegnila žeti uspehe. Toda zgolj politični neuspehi in slabost demokratičnih form se niso dovoljna podlaga za ustvarjanje front. Vsaka fronta stremi za tem. da se polasti oblasti. Ta cilj pa bi mogla doseči le ona fronta, ki bi bila enako močno ukoreninjena v vseh delih države. Le nacionalna homogenost bi ji mogla dati tako razprostranjenost. Zgodovinski in verski oziri še vedno omejujejo razmah takega duha. Če se kljub temu tu ali tam pojavljajo taki pokreti, so to le lokalni pojavi. V kolikor pa sploh lahko računajo na uspeh, se morajo nujno oprijeti separatizma, če že niso od početka sad takih teženj, ker jim je zmaga v državi zaradi njihovega krajevnega značaja nedosegljiva. Jugoslovanska misel bi imela v nasprotju s partikularnimi stremljenji pogoje, da da osnovo za nacionalno fronto. Prepričanje, da je rešitev Slovencev, Hrvatov in Srbov le v pravem jugoslovanskem pojmovanju naše državne in kulturne misije, šteje veliko število pristašev prav po vseh krajih naše države. Ta splošnost ji lahko omogoči, da se pretvori v nacionalno fronto. Vendar te poti jugoslovanska misel ni nikdar ubirala. Tudi vsi poskusi, spraviti jo na to pot, so se izjalovili. Jugoslovanska ideja je in bo živela'po pri-rodnih zakonih narodne moči. Njenega napredka niso zavrle niti tuje oblasti, niti zgrešene politične metode, niti ga ne bodo ustavile strankarske fronte. Ta ideja je sama v sebi tako zdrava, ustvarjajoča in silna, da je ne morejo uničiti niti nasilne in nemoralne fronte zunaj ali znotraj države, niti ni treba, da bi se jih sama posluževala za svojo končno zmago. Evgen Spektorskij: NASTANEK SOCIOLOGIJE Kakor so zapletena vsa taka vprašanja, ki imajo bolj ali manj obsežno «književnost», tako je postalo tekom časa tudi vprašanje o nastanku sociologije zelo zapleteno. Mislil bi kdo tudi, da je (isti, ki je skoval samo besedo «sociologija», namreč Avgust Comte, bil tudi ustanovitelj te vede. Toda celo on sam sebi je iskal predhodnikov tam, kjer jih stvarno morda niti ni bilo, kajti kakor je pojasnjeval Littreju, «se je treba pokazati stare, da bi se tako čim bolj ukoreninili*. Toda tudi preko teh okolnosti je imel Comte res predhodnike, počenši že od Aristotela. Zlasti pa pomen ja Hobbesova philosophia civilis poskus, da bi že v 17. stoletju ustvarili ono «socialno fiziko», ki je bila potrebna za začetek Com-teove sociologije. Po drugi strani pa v sedanji nemški književnosti nele ne priznavajo x\vgustu Comteu prvenstva v ustanovitvi sociologije, marveč sploh omalovažujejo njegov pomen za to vedo. Tako na primer skuša pi*of. Stoltenberg, nadaljujoč težnje Georga v. Belowa (Die Entstehung der Soziologie, 1928) in profesorja Baxe (učenca Othmarja Spanna) (Einfiihrung in die romantische Staats-wissenschaft, zweite Auflage 1931) prikazati zgodovino sociologije na tako svojevrsten način, kakor da bi bili ustanovitelji sociologije samo Nemci, in sicer romantiki. O Comteu pa je samo nekaj besed, a zelo drznih, namreč da je njegova socialna statika revna. Neki Francoski pisatelj (Hevre Blondel) pa smatra za ustanovitelja sociologije Rusa De Robertyja, ki je prvi odločno postavil v tej vedi namesto fizicizma in biologizma «sociologizem». Zelo je torej zapleteno vprašanje o začetkih sociologije. Zato ni odveč, ako ga pregledamo malo podrobneje. Znana Galileijeva knjiga se začenja z besedami: De siibjecto ve-tustissimo novissimam promovemus scientiam — o najstarejšem predmetu začenjamo najnovejšo vedo. Isto bi mogli reči tudi tisti, ki so v prvih desetletjih 19. stoletja načeli sociološko problematiko. Predmet nove vede, namreč družba, je toliko star, kakor človek sam. Toda sociologija je bila v resnici nova veda o tem predmetu. To se prav nič ne pomeni, če se za družbo niso zanimali, čeprav je živela že od pamtiveka, prav tako kakor so oni valovi, ki jih sprejemamo šele zdaj s pomočjo radio-tehnike, stvarno obstojali že oddavna, na primer že v Demostenovi ali Ciceronovi dobi, a še niso bili znani tedanjim učenjakom. Toda ljudska zajednica stvarno ni bila neznana niti Platonu niti Aristotelu, niti rimskim pravnikom z njihovim izrekom: ubi societas, ibi j us, niti tistim v 18. stoletju, ki so modrovali o družbeni pogodbi. Torej je bil predmet sociologije v začetku 19. stoletja že star in znan. Novo je bilo le pojmovanje njegove vsebine ter metode za njegovo proučevanje. Ako vzamemo po Heglovi zahtevi, Die Wahrheit ist das Ganze, zajcdniško življenje ljudi v celotnem obsegu, tedaj zavzema to odnos med osebnostjo, družbo in državo. To so tri dejstva sui generis, kakor tri dimenzije. Z njimi se ujemajo trije enostavni principi: individualizem, sociokratija in etatizem. Z drugimi besedami: izolacija, koordinacija in subordinacija. Razlika med njimi ni kvantitativna, ampak je kvalitativna. Idealna rešitev t. zv. socialnega vprašanja bi bila popolna harmonija vseh treh načel. Toda v resnici prevladuje navadno samo eno izmed teh načel. V teorijah, ki so se širile v 18. stoletju, je enostavno vladal ali individualizem ali etatizem. Individualizem je vseboval deloma politično borbo proti tedanjim stanovom in težnjo za osebno svobodo poedincev, deloma pa atomistično pojmovanje sveta. Atom ni pomenil tedaj v današnjem smislu sistema protonov in elektronov, temveč doslovno samo nedeljivi del enostavne substance ali materije (individuum, od divi-dere — deliti). V skladu s takim pojmovanjem so proglašali enakost vseh individujev. Razen takega demokratskega individualizma je obstajal tudi aristokratski, ki se je zavzemal samo za izredne osebnosti. V umetnosti so take osebnosti geniji, kojih svobodno ustvarjanje ni v nikaki zvezi z maso družbe: odi profanum vulgus et arceo. V politiki so to monarhi, ki se istovetijo z državo (1’ Etai c’est moi), ministri, vojskovodje, strankarski leaderji, z eno besedo: posamezniki; humanum paucis vivit genus. Etatizem je pomenil državo samo brez ozira na njene socialne temelje. Državo je smatral za istovetno z oblastvom in oblastveniki. Pa tudi verovali so v vsemogočnost oblastev. Ein Federzug von dieser Hand, und neu geschaffen wird die Welt, pravi v Schillerjevem Don Carlosu markiz Poza španskemu kralju Filipu II. Verovali so tudi v vsemogočnost zakonov, a ne tistih indikativnih, s katerimi so prirodoslovci pojasnjevali stvarnost, ampak v vsemogočnost onih imperativnih, s katerimi predpisujejo zakonodavci ljudem način njihovega življenja. Filangieri je trdil, da za zako-nodavca ni nič nemogočega. Montesquieu je trdil, da more zakonodajalec pretvoriti žival v človeka in obratno. Tako so merkanti-listi oznanjali dirigirano ekonomijo, a policeisti so načelno stav-ljali vse privatno in javno življenje človekovo pod državno skrb- stvo. Niso priznavali za družbeno življenje nobenega drugega faktorja, razen politike. A kako so po vsem tem pojmovali družbo? Tako, kakor da i za individualiste i za etatiste družba sploh ni obstojala, niti stvarno niti načelno. Individualisti niso pojmovali družbe realistično kot nekako samostojno, primarno stvarnost (unitatem substantiae), marveč nominalistično kot nekaj derivativnega, kot kolektiv, kolekcijo posameznikov (unitas compositionis). Niti družina, niti stanovi, niti razredi, niti narodi individualistom ne tvorijo temelja človeške zajednice, marveč edino osamljeni individui. Zaradi tega so vsa t. zv. socialna vprašanja samo individualna in le pomnožena na stotine, tisoče, milijone. Rousseau je istovetil univerzalno voljo (volonte generale) z voljo vseh, oziroma z voljo večine. Na ta način je bila ona narodova suverenost, ki jo je on oznanjal, v resnici, kakor je rekel Charles Benoist, le nekaka molekularna suverenost. Tak individualizem je dosegel svoj vrhunec v Deklaraciji o človečanskih in državljanskih pravicah 1. 1789. Junak te deklaracije je osebnost. Beseda ,država’ ni niti omenjena, namesto nje se rabi izraz «politična asociacija» ali pa celo «družba» (člen 15. in 16.), toda samo v pomenu skupine posameznikov. Na enak način je definiral državo kot množico (eine Menge) tudi Kant. Ko so zavzeli oblast nad državo jakobinci, je oživel tudi etatizem. Od takrat izvira tipična francoska problematika: 1’individu et 1’ Etat, ličnost i država. Pa najsi so reševali to vprašanje kakorkoli, pozabljali so na družbo kot tako. Kadar pa so jo omenjali, so to delali samo z namenom, da je ne priznajo niti načelno niti stvarno. Zakon iz leta 1791. (loi Chapelier) izrečno pravi: entre 1’ Etat et 1’individu il n’y rien, med državo in individuom ni ničesar. Medtem pa so se prav na začetku XIX. stoletja začeli menjati nazori. Individualizmu in etatizmu se postavlja nasproti primat ali celo monizem družbe. Izmed teh dveh nazorov, o katerih piše Bonald, namreč, da človek ustvarja sebe ,in svojo družbo, ter nasprotno, da družba ustvarja sebe in človeka, je prevladal drugi. Družba je prius, osebnost je posterius. Celo velikani in največji v umetnosti ali v politiki so bili vključeni v to družbeno celoto. Barante dokazuje, da v XVIII. stoletju niso Voltaire, Rousseau in enciklopedisti vodili družbo v revolucijo, temveč je obratno družba, ki je elementarno težila k revoluciji, potegnila za seboj tudi tako zvane duhovne voditelje. Enako so trdili tudi o političnih voditeljih. Niti v dobi absolutne monarhije in celo niti v dobi revolucije niso oni dajali smernic družbi. Ravno nasprotno, oni so bili samo pasivno orodje socialnega determinizma. VVer schieben wollte, wurde selbst geschoben. Na ta način se je začelo omalovaževanje činiteljev «indivi-duum» in «država». Comte trdi, da stvarno ne obstoji človek kot samostojna edinica, marveč le človeštvo kot celota. V svoji znameniti priliki Saint-Simon trdi, da bi Francije v socialnem življenju nič bistvenega ne izpremenilo, če bi izgubila vse svoje vojvode, ministre, visoke uradnike in nekaj deset tisočev uradnikov. V zvezi s tem je postala tudi sociologija veda brez osebnosti in se depolitizirala. Šele mnogo pozneje so sociologi opustili takšen pretirani sociokratizem. Začeli so razpravljati o «vlogi osebnosti v zgodovini*, kakor je to delala ruska subjektivna šola Lavrova, Mihajlovskega in Karejeva, ali obenem s Tardejem o «zakonih posneman ja», po katerih najde iniciativa posameznikov odmev v masi. Dolgo so omalovaževali državnega činitelja, kar je po Brinkman-novi besedi privedlo sociologijo v nekako opozicijsko vedo proti državi. Toda najnovejši sociologi so tudi v tem popustili, kar je popolnoma naravno v današnji dobi vsakovrstnih diktatur. Tako je na primer v Tonniesovem «Uvodu v sociologijo* (1931) posvečeno posebno poglavje «politiki kot činitelju». Torej je v začetku XIX. stoletja dobila veda nov objekt za svoja raziskavanja. Bolje rečeno, stari objekt se je pokazal v novi luči. Zato pa je bila potrebna tudi nova metoda. Tej težnji je ustregel pozitivizem. Pozitivizem se naravno zoperstavlja negativizmu. V tem smislu ga je izzvala reakcija proti tako priljubljenemu radikalnemu racionalizmu XVIII. stoletja. Tedaj so od dveh Leibnitzovih tipov resnice — namreč resnice razuma (verite de raison) in resnice dejstva (verite de fait) — priznavali samo prvi tip. Verovali so, kolikor to zadeva vprašanje zajedniškega ljudskega življenja, da resnica ni v stvarnosti, ampak da je izven nje in celo proti njej. Take resnice ne dobimo s pomočjo opazovanja stvarnosti, ampak s pomočjo apriornega spoznavanja in logičnih konstrukcij. Čim bolj je taka konstrukcija prosta ničvredne empi-rije, tem bolj je čista in logično resnična. Samo «čisti razum» je sposoben za vedo. Stvarnosti niso priznavali, ampak so jo negirali. Stvarnosti se je zoperstavila reforma, ako ne revolucija. Po letu 1789. se je ta mentaliteta še ojačila. Mislili so, da se da iz stvarnosti narediti tabula rasa, čista, gladka deska, in da bo mogoče že jutri, jutri zjutraj, ako ne že nocoj ustvariti «resnice razuma^ ki naj narede ljudi srečne in popolne. V dobi restavracije je izpodrinil to mentaliteto pozitivni duh. Izgubljena je bila vera v take resnice razuma, ki negirajo stvarnost. Čutili so potrebo proučevati baš to stvarnost in da so za pravo znanost sposobne samo resnice stvarnosti. V imenu teli resnic se je vodila borba nele samo proti staremu racionalizmu, ampak tudi proti nekemu novemu sovražniku, namreč romantizmu. Sicer pa so romantiki skupno s pozitivisti zavračali racionalistično zlorabo razuma. Toda enako odločno so odklanjali razum za proučevanje stvarnosti. Dali so prvenstvo domišljiji, sanjarjenju in pesništvu kot pravemu organu, s katerim se doseže resnica, v kolikor so jo oni sploh priznavali: mnogim romantikom je bilo več do Dichtung, kakor pa do Wahrheit. Za nekatere romantike je bil najvišji zakon svobodna samovolja, freie Willkxir. Tudi Nodier (ki je bil, mimogrede omenjeno, nekaj časa bibliotekar v Ljubljani) je trdil: «ni resnice». Romantiki so zamenjali sisteme racionalistov z utopijskimi domišljijami. To so bile utopije ali o preteklosti, zlasti o srednjem veku kot izgubljenem raju, ali o bodočnosti, ki naj bi prinesla ljudem zlato dobo. Nekateri so se ukvarjali s poetizacijo srednjega veka z njegovimi gotskimi katedralami in vitezi, drugi pa so sanjali o taki bodočnosti, ko se bo. kakor je trdil na primer Fourier, spremenila celo priroda: neslano morje, nove rastline in živali, «antilevb itd. Poza in fraza je prodrla celo tudi v znanost, ki je tudi postala romantična. In na primer zgodovino so obravnavale take osebnosti, kakor je bil profesor Michelet, katerega so nazivali njegovi dijaki «gospod Simbol-), ali Lamartine, o katerem so govorili, «to ni človek, to je lira». O njem je pisal Teophil Gautier: «on plava, leta, lebdi: malokdaj sede na zemljo in že zopet leta». Stvarnega Napoleona so zamenjali z mitološkim. Kakor je rekel Leon Bloy, je postal Napoleon «eden najstrašnejših misterijev v zgodovini*. Pozitivisti so se enako odločno borili proti romantizmu kakor proti racionalizmu. Kakor je rekel Sainte-Beuve, so ti «iskali resnico za vsako ceno, pa najsi tudi za ceno stvarnosti*. Taka težnja se ni omejevala samo na znanost. Izzvala je v umetnosti realizem takih pisateljev, kakor so bili Stendhal ali Balzac, ki si je celo jemal pravico na naslov «doktorja socialnih ved». Kategorični indikativ naj bi nadomestil celo pesniško domišljijo in ocenjevanje stvarnosti po vidiku apriornih norm ali imperativa. Na tak način so sociologi odrejali novi vedi družbeno stvarnost kot njen objekt in indikativno proučevanje kot njeno metodo. Ako bi bilo samo to. tedaj bi začela sociologija takoj strogo znan- stveno kariero. Toda bili so tudi drugi vplivi, po katerih je postala njena kariera, kakor je rekel Saint-Simon, «tudi fizično-poIitična». Tudi to je prineslo v sociološko problematiko mnogo zapletljajev in nesporazumov. Prvi je vplival naturalizem. Njegovo bistvo je v tem, da je od treh mogočnih teorijskih orientacij, namreč Boga, človeka in prirode, izbral prirodo. Ne izključuje torej iz znanstvenega delokroga samo Boga, kot neko nepotrebno hipotezo, kakor je rekel Laplace, ampak niti človeka ne smatra za bitje, ki je nad prirodo in ki nanjo vpliva kot homo faber. Vključuje človeka brez vsega v fizično prirodo in ga podreja večnim njenim zakonom. Da je imel tak naturalizem uspehe po francoski revoluciji, ni nikako čudo. To je bila reakcija proti prejšnjemu radikalizmu in racionalizmu, ko so smatrali celotno ljudsko življenje kot nekak spretni umotvor. Tako so razlagali nastanek države s pomočjo teorije dogovora. Namesto «zgodovina» so rekli racionalisti les abus, czlo-raba». Nasprotniki take mentalitete so trdili, da se je treba ob stvarnem proučevanju ljudskega življenja ozirati na prirodne vede, ki ne izhajajo iz okvira stvarnosti. Toda naturalisti so šli še dalje. Njihova težnja je bila ta, naj bi se človek in njegova družba integralno vključila v prirodo in se podredila determinizmu baš njenih in samo njenih zakonov. V tem pogledu soi se zlasti navduševali za Newtonov zakon splošne gravitacije. Kakor je rekel Diihring, se je pojavila nekaka newtonomanija. V tem duhu je proglasil Laplace kot ideal dovršene vede tako formulo, ki istočasno determinira vse, kar se zbira i v preteklosti i v sedanjosti i v bodočnosti in to ne samo v mrtvi prirodi, ampak tudi v človeški družbi. Z enakim duhom je bil prežet tudi Avgust Comte. Njegovo naziranje je bilo to. da naj vsaka veda, ne izvzemši niti sociologije, protičuje samo telesa. Zamislil si je sociologijo kot nekako «socialno fiziko». Njegovo ambicijo je zavzemala najdba takih zakonov socialne «sta-tike» in «dinamike», ki bi omogočali precizne socialne prognoze: savoir pour prevoir, vedeti, da bi predvideli. Namesto da bi postala sociologija samostojna veda o družbi, se je začela pod vplivom naturalizma naslanjati na prirodoslpvne vede kot temeljne (Grund-wissenschaften). Najprej je vladal «fizicizem». Potem je prišel «biologizeim, kar se je skladalo z Lilienfeldom, ki je rekel: socio-logus nemo nisi biologus, ter z Espinasom, ki je rekel, da mora biti sociologija socialna biologija, ali pa je sploh ne bo. Šele kasneje se je ta veda otresla heteronomnega naturalizma, toda še daleč ne popolnoma, kajti n. pr. v francoski sociologiji ima vse do danes veljavo Durkheimov naturalistični «chosisme», ki trdi, da proučuje ta veda socialne «stvari» («choses»). Pojavil se je «socialogizeim, ki je ne samo proglasil samostojnost socialnega življenja kot stvarnost sui generis, ampak je začel še drugim vedam vsiljevati socialne pojme. Tako je n. pr. De Roberty izvajal duševno življenje posameznikov iz socialne psihike. Spencer je razlagal biološko razdelitev funkcij in borbo za obstanek kot prenos socioloških pojmov v biologijo. Alfret Fouillee pa je celo razlagal odnose med telesi nebes kot svoje vrste socialno medsebojno zavisnost. V zvezi s tem se je uveljavilo zgoraj omenjeno mišljenje, češ da niso bili pravi ustanovitelji sociologije taki naturalisti, kakor Comte, ampak so-ciologisti, zlasti De Roberty. Približno v dvajsetih letih XIX. stoletja se je pojavila še ena težnja, ki se je naravnost kosala z naturalizmom. Toda pri mnogih sociologih se je združila z njim v nekako osebno unijo. To je bila težnja za «organizacijo», z drugo besedo, za spretno preureditvijo družbene strukture. Od etatizma, ki je vladal v XVIII. stoletju, se je ta težnja razlikovala v tem, da je imela bolj socialni kakor pa politični pravec. V zvezi s tem je Saint-Simon prehitel moderno «tehnokratijo», ker je zahteval, naj bi upravljali družbeno življenje namesto državnikov in strankarskih politikov učenjaki in indu-strijalci kot «socialni pooblaščenci». Toda s tem se je sociologija preobražala iz teoretične discipline v praktično spretnost, čije naloga naj bi bila, da olajša prehod moderne družbe iz «kritičnega» stanja v «organsko». Saint-Simon je izdajal časopis «Organizator». Tudi Comte je deset let prej, preden je izdal svoj spis «Tečaja pozitivne filozofi je», formuliral nalogo sociologije v članku z naslovom «Načrt znanstvenih del, potrebnih za družbeno preobrazbo*. Taka praktična težnja sociologije nam pojasnjuje, zakaj se v Ameriki pojmuje ta veda često kot «veda o človeški srečb, koje naloga je pripravljati nekake «socialne inženirje*. Ko soboljševiki v Rusiji zavzeli oblast, so bili predvsem naklonjeni sociologiji, ker so jo smatrali kot pomožno sredstvo za uvedbo socializma. Toda ko so uvideli, da sociologija ni istovetna s socializmom, so prepovedali predavanja o njej in so izgnali 1.1922. v inozemstvo profesorja Piti-rima Sorokina, ki ima sedaj svojo katedro na Harvardski univerzi. Končno se je po francoski revoluciji uveljavil fideizem. Razširilo se je prepričanje, da nobena družbena stabilizacija ni mogoča brez izvestne, kakor sedaj pravijo, mistike. Tudi ta mistika se je jemala kakor religija, ko je etimologija izhajala po Laktanciju iz glagola religare, vezati. In v resnici je vsaka religija neka zveza, in sicer dvojna: Tako rekoč vertikalna ali hierarhijska zveza med transcendentnim Bogom in ljudmi, ter horizontalna ali socialna med ljudmi, ki jih spaja splošna vera. V tein pogledu so stavili nekateri vse svoje nade na tradicionalno krščanstvo, le da so v njem bolj kakor prej začeli poudarjati bas socialno stran po formuli: unus christianus nullus christianus. Ballanche je trdil, da je «krščanski genij* «socialni genij*. Tako je nastala t. zv. krščanska sociologija, ki jo obravnavajo zlasti katoliški učenjaki (kot primer nam lahko služi knjiga A. Belliot, «Manuel de sociologie catliolique, 1927, ali profesorja Aleša Ušeničnika «Uvod v krščansko sociologijo*, 1920). Iluski učenjak Simon Frank trdi, da je temelj vsake družbe cerkev. Drugi so pa mislili, da je krščanstvo že zastarelo in da se mora zamenjati ali z «novim krščanstvom*, kakor se glasi naslov nekega Saint-Simonovegu dela, ali pa celo s popolnoma novo religijo, če že ne z antikrščansko pa z akrščansko. J oda v prvem kakor v drugem primeru so pričakovali od religiozne mistike, naj ne bo vertikalna, transcendentna, ampak socialna, vodoravna, imanentna. Comte se je pridružil kljub vsemu svojemu pozitivizmu tej drugi težnji. In zato je poleg sociologije, t. j. vede o družbi, proglasil «sociolatrijo», t. j. kult družbe. Ustanovil je celo novo religijo, v katere kultu je zamenjal Boga s človečanstvom. Samega sebe je proglasil za najvišjega svečenika te nove vere. V njenem imenu je oznanjal razne socialne vrline, poleg drugih ono družbeno «soli-darnost» in tisto pojmovanje svojine kot «socialne funkcije*, o katerem sedaj toliko pišejo. Končno pa odločni in dosledni pozitivisti, kakor Littre, ta «la-jični svetnik*, kakor ga naziva Renan, niso hoteli ničesar niti slišati o religiji, bodisi stari ali novi, kajti s tem bi se rušil Comteov zakon progresa kot prehoda od teološkega stanja duhov preko metafizičnega k pozitivizmu. Toda tudi oni niso ostali brez vsakršne mistike, le da so prenesli one emocije na samo vedo. Tako na primer izraža Renan v svoji knjigi «Bodočnost vede*, da bo prav veda nudila ljudem ne samo znanje, ampak tudi ono. kar sc zahteva od vere, namreč dogmo in simbol. Še več, celo organiziranje Boga*. Tako je imel pozitivizem, ki bi moral biti teoretični kažipot sociologije, v sebi nekako emocionalno mistiko. A to ni ostalo brez vpliva na sociologijo. Celo predstavniki naturalističnega pravca vnašajo vanjo nekake verske motive. Zlasti je karakteristična v tem pogledu Lilienfeldova knjiga «Misli o socialni vedi v bodočnosti*. Avtor trdi, da ima sociologija ne samo znanstveni, nego tudi religiozni poklic. Njeno pravo mesto je med teologijo in biologijo. Organska teorija o družbi, to je prilika, prirodna religija. Spominja na one organske termine, katerih so se posluževali Kristus in apostol Pavel. 'Pake so bile te različne, celo nasprotne si struje, pod kojih vplivom se je formulirala moderna veda o onem, po Carlylejevi besedi, «Čudu vseh čudežev*, kojega ime je družba. Nikako čudo ni, da je začela ta mlada disciplina begati na razne strani, tembolj ker je zašla v modo. Zato so poleg resnih znanstvenikov, ki so dostojanstveno in brez hrupa začeli graditi to vedo, navalili nanjo diletanti brez zadostne metodološke priprave: conquistadores, kakor je rekel Tarde, ali znanstveni polsvet (Halbvvelt), kakor se je izrazil Jellinek. Nemški zgodovinar Dove je imenoval tako sociologijo Wortmasken-Verleihinstitut. Zaradi tega glede svoje naloge i svoje metode i svojega objekta sociologija še do sedaj ni popolnoma urejena. Na mesto monizma ene sociologije je Lester Ward leta 1904. konstatiral pluralizem celih dvanajst sociologij. Profesor Kantorovicz ni mogel definirati sociologije drugače, kakor zbirko vsega onega, kar se tiska v sociološkem časopisju. Imamo umerjene skeptike, ki vzporejajo na sociologijo ono karakteristiko, ki jo je James dal psihologiji: ne veda, ampak samo neka nada na vedo. Poznamo tudi večje skeptike, ki odločno odrekajo sociologiji pravico na znanstveno podlago. Tako je bilo na primer Diltheyjevo mišljenje. Vsi taki dvomi so postali še večji, ko se je pokazalo, da moderna kriza ne omejuje samo na ekonomijo ali politiko, ampak predvsem zajela duhovno oblast ne izvzemši niti znanosti. V vseh znanstvenih področjih je zdaj vse pod znakom vprašanja. Po knjigi Henrija Poincareja «La Science et l’hypothese» so postali celo aksiomi v matematiki relativni in hipotetični. Taka temeljna revizija vseh pojmov in metod ni izpustila niti humanitarnih ved. Njim je dobrodošla, ker je prebudila v njenih strokovnjakih kritičnega duha. Ne smejo se na primer nič več tako lahkomiselno postavljati vsakovrstni «zakoni», s katerimi se baje popolnoma determinirajo družbeni pojavi. Splošna kriza, ki jo doživljajo moderne vede, ne priča o njihovem propadanju, ampak o tem, da se nahajajo v prehodnjem stanju, ki kaže na nove uspehe. Zato ne jemljimo preveč pesimistično niti kritičnih, včasih celo ironičnih izjav o znanstveni vrednosti sociologije. To je mlada veda, ki ima pred seboj težke, toda hvaležne naloge. Pa najsi so kakršnekoli aberacije posebnih sociologov, zlasti tistih brez zadostne filozofske kulture, nikakor ne moremo smatrati za luksus poizkusov, da bi poleg normativnih ali imperativnih konstrukcij in vrednotnega ocenjevanja stvarnosti ne delali tudi za indikativno vedo o človekovi družbi kol nedvomljivi stvarnosti z njenim lastnim bistvom in evolucijo. Dr. Fran Ilešič: IGNACIJ D AS ZYN S KI V noči od 30. na 31. oktobra letos je umrl znameniti poljski politik Ignacij Daszyiiski (Dašinjski). Umrl je v sanatoriju v Bistri, ne daleč od Bieloka v poljski Šleziji (ob bivši šlezijsko-galicijski meji). Jugoslovenski politiki, ki so bili pred vojno poslanci v dunajskem državnem zboru, se ga gotovo vsi dobro spominjajo; saj je bil Dašinjski eden izmed najbolj znanih poslancev dunajskega parlamenta in njihov morda najodličnejši in najvehementnejši govornik; bil je socialni demokrat, neizprosen v borbi za interese delavcev, izvoljen prvikrat leta 1897. iz takrat nove pete kurije, in sicer v Krakovu. Rojen je bil Dašinjski leta 1866. v mestecu Zbaražu, na skrajnem vzhodu bivše Galicije (severovzhodno od Tarnopola). kot sin uradnika pri sreskem poglavarstvu. Gimnazijo je začel študirati v Stanislavovu, a je bil (obenem s svojim starejšim bratom Feliksom) iz pete šole izključen, ker je v nekem predavanju, ki ga je imel v krogu svojih dijaških tovarišev o revoluciji v letu 1848., žalil cesarja Franca Jožefa. Težko je poslej živel, naposled pa je vendarle maturiral. Nato je zapustil Galicijo ter odšel v «Kraljestvo» (v rusko Poljsko); dobil je službo v okolici mesta Lomže, a ker je tukaj probujal proletariat, so ga ruska oblastva, ki so ga, kakor se zdi, zamenjavala z bratom Feliksom, aretirala. Presedel je sedem mesecev zapora v Pultusku (severno od Varšave), nato pa so ga iz Rusije izgnali; bilo je to nekako leta 1890. Potem je kratek čas študiral filozofijo (fiziko) v Krakovu in Ziirichu, kjer je njegov brat Feliks v tamošnjih marksističnih krogih igral prvo vlogo, on pa je šel naposled študirat pravo na univerzo v Lvovu in je tam urejal «Robotnika» (Delavca). Zdelo se mu je, da se doma ne da ničesar napraviti. Hotelo se mu je oditi v Ameriko, da bi v tamošnjih mnogoštevilnih močnih Poljskih kolonijah deloval v smislu svojih marksistovskih načel; to se sicer ni zgodilo, prišel pa je v Pariz, da bi tam stopil v zvezo s socialističnim pokretom, ki je nastajal med Poljskimi emigranti. Naposled pa se je vrnil v domovino. Vračajoč se proti Poljski, se je ustavil nekaj časa v Berlinu in tam urejal «Gazeto Robotniczo» (Delavski časopis). Že leta 1890/91 je za Galicijo in Šlezijo osnoval socialno-demokratsko delavsko stranko. Zaradi nenavadne energije, organizatorske sposobnosti in redke govorniške spretnosti je bil kmalu na čelu pokreta in v ospredju političnega življenja v Galiciji, kjer se je k njemu zatekalo vse, kar je bilo nezadovoljno. V Krakovu je izhajal socialnodemokratski časopis «Naprzod» (Napred, Naprej), ki so ga galicijski škofje leta 1894. prekleli. Mislim, da je bil temu časopisu Da-šinjski že takrat urednik, kakor mu je bil n. pr. še leta 1918. Prebil je že 24 političnih procesov, ko je bil izvoljen leta 1897. v dunajski državni zbor. Hudo je napadal «šlahto», posebej tudi cesarskega namestnika v Galiciji grofa Kazimirja Badenija, ustanavljal je delavske zadruge ter vodil manifestacije in štrajke. Spominjam se, kako ostro je v govorih napadal ruski carizem. Ko je Pilsudski začel pripravljati «oboroženi čin*, se mu je pridružil Dašinjski ter leta 1912. kot vodja Poljske socialistične stranke stopil v komisijo «konfederiranih strank za neodvisnost Poljske v Kraljestvu in v Galiciji*. Kot viceprezes «Načelnega komiteta narodnega* (NKN), ki se je organiziral v začetku vojne v Krakovu, je sodeloval z legijami Pilsudskega. Ko me je septembra leta 1918. «Jugoslovenski klub* dunajskega državnega zbora poslal v Galicijo, sem v redakciji «Naprzoda» v Krakovu govoril obširneje tudi z Dašinjskim. Rekel mi je: «Naš narod, naši delavci in kmetje nočejo Avstrije.* (Napisal sem, kolikor se spominjam, takrat za njegov časopis tudi članek.) Vračajoč se iz Galicije, sem na Dunaju prve dni oktobra šel na sejo državnega zbora; baš je govoril Dašinjski: visoka, vitka, elegantna postava! In pa kako je govoril! Rekel sem si takrat: «Država, v kateri se more o njej tako govoriti, ne eksistira več.* Novembra meseca leta 1918., še preden se je Pilsudski iz jet-ništva v Magdeburgu vrnil v Varšavo, se je v Lublinu 7. novembra ustvarila prva poljska vlada s socialistom Dašinjskim na čelu. Pilsudski ga je nato 15. novembra designiral za premiera prve centralne vlade svobodne Poljske, ali desničarji (Poznanj) so se temu tako upirali, da se je Dašinjski umaknil ter je (18. novembra) sestavil vlado njegov socialistični tovariš, manj eksponirani Andrej Moraczevski. V koalicijski vladi leta 1920/21, torej v času boljše-viške vojne, je bil Dašinjski vicepremier. V Sejmu osvobojene Poljske je bil Dašinjski stalno od leta 19! 9. voditelj «Poljske socialistične stranke* (PPS). Ob državnem udaru letu 1926. je podpiral Pilsudskega, potem pa so se pola teli dveh političnih prijateljev in borcev za svobodno Poljsko začela raz-luijati. Dašinjski je bil z vso socialistično stranko vred razočarali; pričakoval je, da bo Pilsudski uvedel levičarsko-strankarski režim, a ta tega ni storil. Pilsudskega je vodila državna misel, ne strankarska, a Dašinjski je bil izrazit socialno-demokratski strankar. Pri volitvah leta 1928. je sicer pravec Pilsudskega dobil relativno večino, ne pa absolutne. Za predsednika Sejma (za «maršalka») je bil proti največjemu klubu BB (Brezpartijni blok sodelovanja /. vlado Pilsudskega) izvoljen Dašinjski, torej opozicionalec. Klasično izrazit, ali za Dašinjskega skoro tragičen je bil njegov sestanek s Pilsudskim, nekdanjim njegovim prijateljem. Zadnjikrat je bil Dašinjski izvoljen za poslanca leta 1930. kot šef opozicijskega bloka «Centroleva» (centrum — levica), ali v Sejmu ni več govoril. Čutil je pač poraz, očividno pa so mu pešale že tudi fizične moči.. In h koncu oktobra letošnjega leta je odšel za vedno s pozorišča ia politik, ki je 40 let nosil prapor delavske socialne demokracije in v borbo vnašal vso svojo silno naturo, vse svoje duševne moči, ves ogenj svojega govorniškega temperamenta. Že pred desetimi leti so izšli njegovi «Spomini» («Pami§tniki», dva zvezka 1925/1926). Njegov pogreb je pokazal njegov pomen. Iz Bistre je bilo njegovo mrtvo telo prepeljano v Bielsko in tam v Delavskem domu postavljeno na katafalk, potem pa prepeljano v Krakov v Rudarski dom; želel je biti pokopan v Krakovu. Pogreb je bil v torek dne novembra, in sicer na stroške mesta Krakova. (Dašinjski je bil svoj čas tudi član krakovskega mestnega sveta.) Na pogreb so prišle delavske organizacije iz raznih mest Poljske s posebnimi vlaki: udeležil se je pogreba tudi «Savez poljskih legionistov*. Pred Mestno hišo je govoril načelnik krakovske občine dr. Kaplicki; rekel je med drugim: «Ignacij Dašinjski — to je veliki zvon, ki je z močnim, čistim glasom budil iz spanja široke mase ljudstva ter jih narodno osveščal, da bi se čutile poljske. Nezlomno je šel vse življenje za tem, da bi jih duhovno in materialno dvignil... Nenavaden govorniški talent — veljal je za enega najboljših govornikov v Evropi — sijajno pero, elementarno silen temperament, (o so vrednosti, s katerimi je Dašinjski dobil tako močan vpliv na javno življenje ljudstva, posebno v bivši avstrijski okupaciji poljske zemlje...» «RUS1JA IN MALA ANTANTA V SVETOVNI POLITIKI» Dolgoletni češkoslovaški poslanik na našem dvoru, sedaj poslanik v Bukarešti, Jan Šeba, je izdal obsežno knjigo, ki jo lahko mirne vesti uvrstimo med najzanimivejše politične spise ne samo na Češkoslovaškem, marveč sploh v državah Male antante*. Z uvodom, ki ga je spisal zunanji minister dr. Kamil Krofta, sam po stroki in peresu zgodovinar, je Šebov spis samo še bolj opozoril nase. Iz besed, s katerimi pisec uvaja čitatelja v svoje delo, izvemo, kako je knjiga nastala. Šeba je po študijah matematik, specialist za zavarovalno tehniko. Politični vrtinci vojnih let so ga potegnili za seboj in kmalu je kot človek impulzivne narave, kot mož dejanja občutil v političnem življenju najugodnejše podnebje za osebnostno rast, za polno izživljanje svoje potrebe po akciji. Tako je po raznih funkcijah v osvobodilnem gibanju postal diplomat in sicer najprej generalni konzul v Trstu in Hamburgu, nato pa poslanik v Beogradu. Med poslednjo funkcijo in sedanjo v zavezniški Romuniji leži večletni presledek, izpolnjen z notranjepolitičnim delovanjem (kot poslanec in generalni tajnik Klofačeve narodnosocialistične stranke). Poslanik Jan Šeba je eden tistih, ne posebno redkih ljudi, ki bi bili najbrž ostali zaprti v tesni krog svoje stroke, če bi ne butnila vanj svetovna vojna in ga s svojim revolucijskim vzgonom do dobrega razbila. Tako se je razbila tudi lupina, ki je obdajala njihovo pravo osebnost in izpod vročih žarkov «svetovne revolucije* so izšli kot povsem prenovljeni ljudje. Za razliko od mnogih drugih, ki jih je preobrazila velika politična konjunktura v letih 1916 do 1919 in dalje, je Jan Šeba sposoben politik in diplomat. Njegova matematična izobrazba mu je samo izostrila pogled v zapleteno aritmetiko človeških odnosov in v nič manj komplicirano borbo narodnih in političnih skupin za geometrijo prostora, za osišča njihovih vplivov in ekspanzij. Skoraj dvajset let že deluje Jan Šeba v mednarodnih akcijah; še dalje časa opazuje njihov potek in ozadje. Ne le svoje izkušnje, marveč tudi dognanja drugih si vestno zapisuje. Iz takih zapiskov, nastalih po dolgem in smotrnem prebiranju politične literature v raznih jezikih, je počasi dozorevalo delo, ki ga imamo pred seboj. * Jan Šeba, Rusko a Mala dohoda v politice svetove. Praha 1936, Mclantrich, v. Si» 652 + XVI str., z mnogimi ilustracijami na posebnih prilogah. Njegova značilnost je v teni, da ni samo kompilacija tujih lzsied-kov in tudi ne samo kritični pregled literature o predmetu, ki ga obravnava, marveč je dobršen del tvarine presvetljen z odbleskom piščeve avtopsije. Šebova «Rusija in Mala antanta v svetovni politiki* je politično zgodovinsko delo. spisano z zornega kota diplomata, ne pa zgodovinarja. V tem je razloček, ki sam po sebi ne zmanjšuje zgodovinske zanesljivosti gradiva. Gre pa za drug, aktualnejši način gledanja in za drugo, znatno gibčnejšo metodo. Spričo skoraj ogromnega gradiva, ki ga je poslanik Jan Šeba pregledno, vendar pa ponekod čez mero radodarno nakopičil v svojem spisu, se moramo v okviru pričujočega prikaza omejiti samo na vnanjo karakteristiko njegove knjige. Spis «Rusija in Mala antanta v svetovni politiki > je podrobna politična zgodovina teh štirih držav za dobo zadnjih šestdeset let. Toda področje politične zgodovine je treba omejiti na tisti sektor, kjer se nekako združujejo skupne niti in kjer se politika obravnavanih držav odnosno narodov dotika svetovne politične igre. To se pravi: Šebova knjiga izbira in včlenjuje v smiselno celoto posamezna dejstva in pojave. Tako se sama po sebi razvija teza, ki je knjigi vtisnila pečat: da politika Male antante ni samo defenzivno sredstvo treh nasledstvenih držav, marveč korenini mnogo globlje, namreč v celotnem razvoju evropske politike zadnjega pol stoletja. Zlasti se dialektično razvija iz usodnega trenja med Nemčijo in Rusijo, ki ograža vmesne narode in jih posebno še po osvobojenju sili, da se v tej gigantski borbi pravilno usmerijo in tako zavarujejo svoj obstoj. Osnovna načela Male antante so organično zrasla iz evropskega političnega razvoja po berlinskem kongresu. Ne gre torej za taktično igro. marveč za usodni boj, ki ga narodom Male antante vsiljujeta omenjena dva tekmeca z večjo ali manjšo udeležbo ostalih članov evropskega političnega orkestra. Zato so vprašanja, kakor je na pr. madžarski revizionizem, podrejenega pomena. Kdor hoče s tega vidika premotriti politiko Male antante, mora kajpak seči mnogo širše in globlje, in to je storil v svoji knjigi poslanik Jan Šeba. Tako je stopil pred nas srednje- in vzhodnoevropski problem v vsej svoji dramatični napetosti in tragični usodnosti. Pokazalo se je, da je današnja politika držav Male antante samo nadaljevanje prejšnjih borb Čelioslovakov, Jugoslovanov in Romunov za njihov obstoj in svobodo. Konjunktura« leta od 1918 do današnje, za sedaj še diplomatske borbe za stabilizacijo Evrope na podlagi povojnega stanja nam ne smejo preslepiti pogleda za dejansko nevarnost, ki je za nas ista, kakor se je pojavljala že 1.1878 na berlinskem kongresu. Odtod izhaja še neki sklep:. da pri nas ne gre za zunanjo politiko nekih režimov in strank in ne zu zunanjo poliiiko držav, ki bi se lahko izživljala izven širokih nurodnih interesov (kakor se je na pr. politika carske Rusije). Pri nas gre za zunanjo politiko narodov, za nadaljevanje njihove ve-kovite borbe zoper tujo ekspanzijo. Te reči so prilično jasne, vendar se zdi, da se v hrupu drobnih strankarskih gveril ne sliši dovolj razločno njihov nepotvorjeni glas, ki je glas naše nadčasovne, od velikih konstelacij v Evropi zavisne narodne usode. Poslanik Jan Šeba je bil moral zbrati ogromno dejstev in značilnosti iz politične zgodovine novejšega časa, da jasno razčleni in označi vse sile, ki zoper našo voljo in brez nje soodločajo našo usodo v sedanjem procesu evropskega političnega razvoja. Spričo nedvoumne govorice svinčeno težkih argumentov so vse teoretične konstrukcije nekaterih političnih piscev, ki se oglašajo tudi pri nas in ki so slepi za dinamiko pangermanske politike od Bismarcka do Hitlerja, samo prazne stavbe iz papirja. Že jutrišnji veter jih utegne neizprosno razcefrati in dvigniti v zrak. Šebovo delo je razdeljeno v petnajst obsežnih poglavij. V poglavja so osredotočene posamezne etape šestdesetletnega političnega razvoja, ki ga začenja berlinski kongres (seveda s svojim starejšim ozadjem) in ki se dramatično stopnju je v svetovno vojno in po vojni v dobo novega «oboroženega miru* z nedoglednimi vidiki v bodočnost. Pisec pri tem, ponekod čez mero naraslem gradivu, ki ga zajema iz diplomatske in vojne zgodovine vseh odločilnih narodov, ne izgublja izpred oči poglavitnega smotra: prikazati vsakokratni položaj treh političnih narodov Male antante. Že v prvem poglavju, ki obravnava ozadje berlinskega kongresa in njegove posledice, stopata v ospredje dva, prav danes žgoča problema: pomen Sredozemskega morja za Veliko Britanijo in vprašanje «anšlusa» avstrijskih dežel na Nemčijo. Z druge strani vidimo, kako se štirideset let pred svetovno vojno zapletajo njeni prvi vozli. Na berlinskem kongresu se je pokazalo, da je ruska diplomacija sama pognala Srbijo v gospodarski jarem Avstrije in povzročila tiste težke dogodke, ki označujejo dobo obeh zadnjih Obrenovičev, ko je Avstrija «postopala s Srbijo slabše kot s koloni jo» (str. 81). Tako narašča kot reakcija na pritisk dinamična sila jugoslovanske nacionalne misli na ozemlju Avstro-Ogrske in v Srbiji. Nje razvoj pisec obširno prikazuje v petem poglavju. Glede «anšlusa» se Šeba ponovno in s poudarkom vrača k Bismarckovi koncepciji, ki je leta 1936. v politiki Nemčije še bolj žgoča kakor je bila v dobi železnega kancelarja, ko sta Berlin in Dunaj sklepala zavezniške pogodbe pod zaščito kratkovidnih Habsburžanov. Naj po Šebi pokličemo v spomin Bismarckovo izjavo leta 1879. francoskemu poslaniku St. Vallieru: «Ali se je po priključitvi Avstrije z Dunajem Nemčiji mogoče zaustaviti samo na Dunaju?» je vprašal Bismarck francoskega diplomata in si sam odgovoril: «Gotovo ne; treba se bo razmahniti še do Trsta, tega naravnega pristanišča nemških avstrijskih dežel in njih nepogrešljive izpopolnitve* (str. 39). Leta 1880. je Bismarck zopet izjavil, da je Nemčija za osvojitev Trsta zmožna vsakršnih vojnih žrtev. Z vidika te koncepcije, ki je v logičnem skladu z vso nemško osvojevalno politiko, je treba še danes promatrati problem nemško-italijanske zveze in geopolitični položaj slovenskega ozemlja na nevarnem križišču imperialističnih interesov, ki so jim nove razmere dale nesluteno virulenco in fantastična sredstva! Obsežno razglablja poslanik Šeba zunanjo politiko Avstro-Ogrske in njeno intrigantsko vlogo v odnosih med balkanskimi Slovani in Rusijo. Posebno obširno se bavi z aneksijsko krizo in umestno pripominja na str. 234: «Bilo bi primerno, da bi diplomatske dokumente, odnašajoče se na aneksijsko krizo, izdali v srbsko-hrvatskem in slovenskem jeziku; tako bi zlasti sedaj lahko pokazali jugoslovanskemu narodu v pravi luči osnovno linijo germanske politike, ki jo pravilno karakterizira carski diplomat nemškega porekla, baron Taube, s temle sklepom: «Aneksijski konflikt je pokazal nemško mržnjo do Srbov, izražajočo se v načrtu dunajske in berlinske vlade, ki sta hoteli, če treba z orožjem prisiliti Srbijo, da postane vsaj pokoren sosed, če ne že vazal Dunaja.» V aneksi jski krizi so se pokazali, prav kakor že pri volitvah leta 1905. in 1906., obrisi Male antante. Zagrebški veleizdajniški proces, Friedjungova afera in drugi sadovi intrig Ballplatza na Balkanu kažejo obenem češko pomoč pri obrambi prizadetih (posebno aktivna sta bila v tem pogledu T. G. Masaryk in V. Klofač). V vrsti poglavij se poslanik Šeba obširno bavi z rusko politiko, posebej še z akcijo revolucionarnih skupin in pripravi jajočim se razkrojem starega reda v ruski državi. Predaleč bi šli, če bi hoteli vsaj z naslovi označiti nadaljnjo vsebino spisa, ki preko dobe, katera je morda bolj kakor katerakoli predhodna doba vprav zabasana s političnimi dogodki neizmerne dinamičnosti in eksplozivne sile sega v žgočo aktualnost naših dni. Skozi ogromno množico pojavov, dejstev in znakov vidimo z vso jasnostjo neprestano vretje kvasu, ki ga je položil v nemško politiko Bismarck, ta organ skritih ekspanzivnih sil «naroda brez prostora*, iščočega izhoda preko svobode in obstoja drugih, manjših narodov. Ne moremo se kajpak ubraniti vtiska tragike, ki je v tem, da s to virulenco germanstva — niti izgubljena svetovna vojna je ni mogla za daljšo dobo ozdraviti — sovpada zgodovinska kriza ruskega naroda in di-žave. Nesporno pa je, da so najhujše stopnje te krize že premagane: odtod logično sledi, kam naj se naslonijo narodi, ki niso ogroženi z ruske sirani. Knjiga poslanika Šebe je spisana poljudno. Tako stoji v znamenju časa. ko zahtevajo zunanjepolitični problemi najširšo popularnost. Za razliko od nedemokratičnih držav, kjer je odločitev o življenjskih problemih narodov in držav pridržana «voditeljem» in kjer tajna diplomacija postaja zopet pravilo, se češki diplomat zavzema za demokratično zunanjo politiko. Namreč za politiko, ki bodo za njo zavedno stali vsi narodovi sloji. Naposled nas Šebova knjiga skozi ogromno množico pojavov in dejstev pripelje k nekaterim starim resnicam in naukom. Kakor povsod, se da tudi tu vsa problematika reducirati na nekoliko preprostih formul. Zakaj z višinske perspektive večjih časovnih enot se stvari ne izpreminjajo tako naglo in korenito, kakor se zdi v njihovi neposredni bližini in ob opazovanju njihovega toka. Ta relativitetni zakon velja tudi za zgodovinsko dogajanje. Vzlic vsej navidezno veliki izpremembi se v bistvu še vedno vrtimo okrog nekaterih zunanjepolitičnih osi, ki so se pojavile že na berlinskem kongresu. Nova organizacija Evrope, nje prilagoditev novim potrebam ter izpremembam gospodarskega in socialnega reda je dolgotrajen in do skrajnosti mučen proces. Danes smo sredi njegovegai vretja. Vzlic zunanjemu zboljšanju našega položaja po letu 1918. je potrebna največja čuječnost. Konkretno pomeni to — in s tem izzveneva spis poslanika Šebe — še tesnejšo naslonitev drug na drugega in vseh na našo skupno oboroženo silo. Tudi demokratična diplomacija mora imeti za seboj dobro armado. Knjiga poslanika Šebe je izredno zanimiva; bogato dokumentira diplomatična zgodovina Rusije in držav Male antante v zvezi t. vsemi osnovnimi problemi sodobne svetovne politike. Jasno pripovedovanje, pregledna razporeditev, številne anekdote, dokumentacija pod črto (obilno je uporabljana tudi jugoslovanska politična literatura, za nas popolnoma novi so številni podatki iz sovjetskih virov) in naposled tudi ilustracije, ki izpopolnjujejo knjigo — vse to daje obširnemu delu poslanika Šebe prednost pred mnogimi poli-tično-zgodovinskimi spisi, ki jih prevajajo pri nas v srbski ali hrvatski jezik. Zadaj v Šebovi knjigi bolj kakor drugod nos t ra resagitur. V PALAČI MIRU (Misli s pota v Haag.) Svet vre... To je danes najbolj priljubljena oznaka za kaos, ki ga preživljamo v mednarodnem političnem Življenju na vseli koncih in krajih. Živimo, mislimo in delamo, kakor da smo se že zdavna naveličali ljubega miru! Pa se mu dodobra niti navadili nismo, saj je blizu komaj osemnajst let, odkar je — precej pohabljen — vstal iz razvalin velike svetovne vojne. Zdaj pa mu že spet skoraj povsod odrekajo domovinsko pravico... Še celo njegova povojna mati Ženeva se ga čedalje bolj otresa, tako da že skoro res ne ve, kam naj se še zateče. Nemirno vre danes povsod: na jugu in severu, na vzhodu in zapadu. Nekoč — in ni nam treba predaleč nazaj v zgodovino! — je oholi zapad iskal še svoj ovezani. Sredozemlje, Srednja Evropa, Porenje, Pacifik so danes živi problemi, o katerih ni mogoče več izolirano razpravljati, ker se ne sučejo več samo okoli svojega lastnega osišča, temveč so nanizani na mnogo daljša interesna osišča, ustvarjena v sproščeni igri velesil, ki si po lastnih potrebah in po svojih vidikih dele svetovni prostor v svoje interesne sfere. Že v svojem zadnjem pregledu sem poudaril, da se svetovna diplomacija danes trudi v glavnem samo v to smer, kako bi iznašla nove kriterije mednarodnega ravnotežja, odkar so mnogi dosedanji popolnoma odpovedali. Diplomatske napore naših dni je izzval le naravni zakon o akcijah in reakcijah, ki se uveljavlja v mednarodni družbi vselej, čim odpovedo višja, pravna načela mednarodne organizacije; o teh načelih bi bilo odveč še posebej poudarjati, da so zdaj popolnoma potisnjena v ozadje. Akcije in reakcije na mednarodnem polju pa zavze- mujo danes toliko bolj nevarne oblike, ker se rafinirano skušajo prikriti njihovi pravi nameni z vnašanjem tako /, v a n i h ideoloških momentov v diplomatsko borbo. Vse to seveda samo še bolj komplicira že itak zapleteno problematiko sodobnega mednarodnga dogajanja, ker je pi-i poskusih ideološkega utemeljevanje zunanjepolitičnih tendenc zelo težko ločiti, kaj je v takem primeru samo sredstvo, kaj pa je prav za prav edini namen. K.akor kažejo dogodki poslednjih tednov, se je v zadnjem času povsem resno spustila v to nevarno igro Nemčija, ki prevzema za sodobni mednarodni razvoj čedalje večjo odgovornost. Dokler je svojo borbo za enakopravnost in poznejšo nadoblast v Evropi vodila samo na diplomatskem terenu, se nevarnost njene igre še ni pokazala v tako ja9ni luči. Čim pa je po proglasitvi znane protiboljševiške parole na letošnjem septembrskem nacističnem kongresu v Niirnbergu pokazala težnjo, da z ideološkim geslom pridobi ostalo Evropo za svojo zunanjo politiko, je s tem sama dovolj krepko poudarila nevarnost svoje igre in nanjo opozorila tudi tiste mednarodne kroge, ki so doslej večkrat z veliko prizanesljivostjo in celo simpatijami spremljali njeno borbo za enakopravnost. Na tej idleološki osnovi je prišlo 23. oktobra najprej do italijan-sko -nemškega sporazuma, sklenjenega ob priliki Cianovega obiska v Nemčiji. Mussolini je na tej osnovi proklamiral novo osišče evropske politike: Berlin—Rim. Dober mesec nato (25. novembra) pa je Berlin na to osišče naslonil še nemško-japonsko protikomunistično zvezo, ki jo je nemško časopisje označilo za veliko transkontinentalno ideološko os. Tako so poskusili potegniti novo osišče svetovne politike na ideološki podlagi, s katerim je Nemčija vso problematiko mednarodnega dogajanja skušala stlačiti v eno samo diametralno nasprotje: Berlin — Moskva. Časopisje vseh držav in vseh političnih barv izven navedenih novih osišč pa je z zaskrbljenostjo kazalo na to nevarno vnašanje ideoloških momentov v mednarodno politiko. Skoro soglasno so poudarjali isto misel, kakor jo je 1. decembra t. 1. zapisal na uvodnem mestu pariški «Temps»: «Kamorkoli se danes ozremo, povsod1 zadevamo ob silno nasprotje dveh ideologij: avtoritativne in revolucionarne, kajti vsi politični problemi, ki se danes pojavljajo pred narodi našega kontinenta, se dajo v bistvu navezati samo na borbo brez prizanašanja med nacionalnim socializmom in komunizmom.» Dve mistiki sta si napovedali boj na življenje in smrt. Pred Evropo in pred vsem svetom se je v precej konkretni obliki pojavila nevarnost za razcep v dva ideološko si nasprotna tabora, v dve ideološki mednarodni fronti. Pojavilo se je načelno vprašanje: Ali gre pri vseh teh poskusih dinamične in ekspanzivne Nemčije zares samo za lx>j svetovnih nazorov, za čista ideološka nasprotja, v katerih se obe nasprotni sili borita samo za zmago ideje? In če je temu res tako, ali pripada svetovnim nazorom v mednarodni politiki sploh taka vloga, da se na njih osnovi zares lahko zgradi zunanja politika kake države ali celo skupine držav? Zgodovina odgovarja na ta vprašanja negativno. Še celo po verskih vojnah XVII. stoletja, ki so se spočetka nedvomno vodile v znamenju konfesionalnih sporov, se je kaj kmalu izkazalo, da je tudi tu igrat odločilno vlogo samo pohlep po politični nadoblasti zainteresiranih sil. Prt tudi sicer nam nudi zgodlovina nešteto primerov sklepanja povsem solidnih mednarodnih zvez med pravimi ideološkimi antipodi v mednarodni družbi. Ti navidezni paradoksi 'se dajo seveda zlahka razložiti, ako strogo ločimo sredstvo od namena. Da bi države izrabljale obstoječe idbološke diference sajno za borbe, ki bi bile sume sebi namen, tega v mednarodni diplomaciji še nismo doživeli. Doživeli pa smo, da so se za več ali manj prikrite osvajalne namene izrabljala že vsa mogoča sredstva. S tega vidika moramo presojati tudi vse naj novejše poskuse grupiranja držav na ideološki osnovi: ne kot poskuse, ki bi bili sami sebi namen, temveč kot sredstva za dosego bolj ali manj prikritih namenov, ki tvori jo zakulisno gibalo mednarodnih akcij in reakcij. Po tej poti bomo tudi laže razvozijali nekatere zapletene mednarodne vozle, zadrgnjene na ideološki osnovi. Lahko celo rečemo, da je Hitler s svojimi {ideološkimi» mednarodnimi sporazumi samo razčistil položaj. Zdi se mi, da je «Prager Presses v tej zvezi pravilno poudarila: odo, tako upamo, sedanji položaj še bolj razčistili, ker sili ves sedanji razvoj vse države sveta — velike in male —, da precizirajo svoja stališča in s tem olajšajo napore za izravnanje porušenega mednarodnega ravnotežja. Dr. Branko Vrčon. Stavka tekstilnega delavstva. Tekstilna industrija se je v noši banovini v zadnjem desetletju močno razvila. Dočim je (po podatkih ljubljanske delavske zbornice) zaposlovala leta 1926. 5000 oseb, jih je dosegla 1.1930. že 9000, nakar se je po padcu na 8000 leta 1931. povzpelo število zaposlenih do jeseni leta 1934. na več ko 13.000 oseb. Sedaj je zaposlenih v tekstilni industriji preko 12.000 oseb, v ple-tilski 2500, skupaj torej 14.500 oseb. Vseh obratov je bilo ob koncu leta 1935. 225, med njimi 48 večjih, ki zaposlujejo 90% vsega delavstva; trije obrati zaposlujejo nad 1000 oseb. Tekstilna industrija se je razvila v dveh središčih, in sicer v okolici Kranja in Tržiča ter v Mariboru; v teh središčih je zaposlje-nih preko 70% delavstva. Mezde so bile zelo različne. Približno 5000 za-posljenih ni dobivalo niti po 3 Din na uro, torej pri normalnem, delovniku na mesec nekako le po 650 Din. Nekatera podjetja so plačevala sicer m,nogo višjo mezdo, toda delavska zbornica je ugotovila nekje tudi plačo 0‘85 Din, torej na mesec niti 180 Din. Vendar so tudi te mezde padale navzlic očividni konjunkturi. ki jo je v izdatni meri zagotovila visoka zaščitna eariua. Prekočasno delo je bilo v tej panogi industrije skoroda pravilo, saj so ponekod delali po 10 in tudi po 12 ur dnevno. Te okolnosti so napotile ljubljansko delavsko zbornico, da je začela zbirati gradivo o vseh vprašanjih tekstilne industrije. Nato je sklicala septembra 1935 anketo tekstilnega delavstva v Maribor, kjer je bilo sklenjeno, naj se začno priprave za kolektivno pogodbo za tekstilno stroko. Tudi kasnejši kongres delavskih zbornic, ki se je vršil januarja t. 1. v Beogradu (prim. naše poročilo na str. 199), je razpravljal o položaju tekstilnega delavstva in priporočil sklepanje kolektivnih pogodb in prepoved preko-časnega dela. Kmalu po mariborski anketi se je osnoval v Ljubljani centralni tarifni odbor za tekstilno delavstvo, ki naj bi vodil gibanje za kolektivno pogodbo. V ožjem tarifnem odboru so bili tajniki vseh treh strokovnih organizacij, namreč Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije, Narodne strokovne zveze in Jugoslovanske strokovne zveze; v širšem odboru sta bila pa še po dva predstavnika vsake organizacije. V Mariboru, Kranju in Celju so se ustanovili okrožni, drugje pa krajevni tarifni odbori, povsod iz predstavnikov vseh treh organizacij. Centralni odbor je proučil mezdne in življenjske razmere tekstilnega delavstva tudi drugod, nato pa sestavil osnutek kolektivne pogodbe in ga poslal najprej v razpravo vsem krajevnim tarifnim odborom in strokovnim organizacijam. Na podlagi njihovih predlogov je sestavil širši centralni tarifni odbor načrt kolektivne pogodile, ki ga je delavska zbornica 11. julija 1936 poslala vsem tekstilnim podjetjem ter banski upravi s prošnjo, naj bi čimpreje določila razpravo za pogajanja o načrtu. Banska uprava je določila prvo razpravo za 14. avgust 1936. Bila je pretežno informativnega značaja. Delavski zastopniki so poudarili, da silijo neenake in prenizke mezde tudi podjetnike k sklenitvi kolektivne pogodbe, ne glede na to, da se obeta zakonska ureditev minimalnih mezd, ki pa kolektivne pogodbe ne bo mogla nadomestiti. Proti ugovoru, da je napačno sklepati kolektivne pogodbe po banovinah, je delavsko zastopstvo opozarjalo, da pomeni to delo začetek poenotenja delovnih pogojev, ki so v vsej državi tako zelo različni. Predlagana kolektivna pogodba se naslanja v glavnem na' češkoslovaško kolektivno pogodbo, načelno pa pomeni borbo proti prekočasnemu delu in pa zahtevo po resnični mezdi. Predstavniki so se dogovorili, da se bodo začela pogajanja 28. avgusta, ko bo ustanovljena podjetniška organizacija, namreč Zveza delodajalcev tekstilne široke za dravsko banovino. Popoldne se je vršila seja centralnega tarifnega odbora, ki je ugotovil, da je treba delo pospešiti, ker postaja delavstvo že nemirno. Nekatera podjetja so namreč začela zniževati akordne postavke in podaljševati delovni čas. Da bi delavstvo pomiril, je sklenil odbor prirediti na sedežih okrožnih odborov javne shode. Prvi shod se je vršil dne 19. avgusta v Kranju ob veliki udeležbi delavcev, ki so odobravali taktiko tarifnega odbora in zahtevali, naj se razprava o kolektivni pogodbi čimprej začne, naj se ustavi nižanje mezd, a pri mezdah, ki so bile znižane po 11. juliju, naj se izplača razlika do stare mezde, do sklenitve kolektivne pogodbe pa naj se ustavi vse prekočasno delo. Še preden so de- lavski predstavniki mogli sporočiti te zahteve podjetnikom, so dne 20. avgusta ob 14. uri na znak siren začeli tekstilci stavko, ki se je naslednjega dne razširila tudi na Škofjo Loko. Povsod so delavci tudi zasedli tovarne. Naslednjega dne popoldne so se začeli člani centralnega tarifnega odbora v kranjski občinski posvetovalnici pogajati s podjetniki. Bil je dosežen sporazum: podjetniki so izjavili, da bodo stvarno začeli razpravljati o kolektivni pogodbi, in so sprejeli zahtevo glede obnovitve mezd izpred' 11. julija; prekočasno delo naj bi se vršilo samo po zakonitem sporazumu med podjetji in delavstvom; delo naj bi se zopet redno začelo 24. avgusta; podjetniki so obljubili tudi, da zaradi stavke ne bodo nikogar preganjali ali odpustili, delavci pa, da bodo izpraznili zasedene tovarne. Nato je centralni tarifni odbor pozval delavstvo na shod, da bi jih obvestil o doseženem sporazumu. Vendar brez uspeha: delavci so ostali v tovarnah. Ponoči je centralni tarifni odbor izdal letake z besedilom sporazuma in v njih pozval delaystvo, naj zapusti tovarne i« pride naslednji dan na shod. Delavski zaupniki pa lepakov niso razdelili po tovarnah, marveč so letaki večinoma splavali po Savi. Centralni tarifni odbor ni več imel delavstva v roki, marveč ga je imelo neko drugo tajno vodsitvo, ki je izzvalo stavko in zasedbo tovarn. Shoda v Celju in Mariboru sta 9e vršila 22. avgusta. V Celju se die-lavci niso pridružili stavki. Tako je bilo sklenjeno na slabo obiskanem mariborskem shodu. Dne 28. avgusta je ban dravske banovine otvoril na ljubljanskem magistratu razpravo o kolektivni pogodbi. Zastopnik podjetnikov je izjavil, da se podjetniki tako dol- go ne bodo pogajali, dokler bodo tovarne zasedene. To izjavo so porabili skrajni elementi tako, da je stopilo v stavko tudi mariborsko delavstvo, razen v eni tovarni, ki je dala delavcem plačan tridnevni dopust, nato pa je obratovala dalje. Zastopnik centralnega tarifnega odbora je sicer dosegel z mariborskimi podjetniki pri pogajanjih v Mariboru sličen siporazum kakor s podjetniki v Kranju. Delavstvo je prišlo iz tovarn na sklicani shod, a sporazuma ni odobrilo, marveč so se takoj vrnili v tovarne ter nadaljevali stavko. Stavka je izbruhnila tudi v Sv. Pavlu pri Preboldu in v Tržiču. Stavkalo je skupaj nekako 9000 oseb, in sicer po navodilih nekega drugega vodstva, nego tarifnega odbora, sestavljenega iz strokovnih delavskih organizacij. Stavka se ni razširila na Celje, Litijo, Jarše in Otiški vrh. Med1 tem si je prizadeval centralni tarifni odbor z vsemi primernimi sredstvi, da bi se pogajanja za kolektivno pogodbo vendar začela. Podjetniki so pa vztrajali pri svojem načelnem stališču, da mora najprej delavstvo izprazniti tovarne. Položaj je bil vedno težavnejši. Zato je izdal ban dne 7. septembra 1936 uredbo o čuvanju javnega miru in reda ob stavkah in mezdnih gibanjih z dne 5. septembra 1936. Naredba je poudarila, da imajo delavci in nameščenci cpo obstoječem pravnem redu možnost, da uveljavijo svoje težnje... v prostem dogovoru s podjetniki ..., kot zadnje sredstvo pa jim je dana možnost stavke.» Nadalje ugotavlja, da so šli stavkujoči in duša sta potean le bežni prikazni in tale trenutni človek je sedajle in že ga ni več.» «Telesnost je večna, telo ne; duh je večen, duša ne.» Človek, žival, rastlina, kamen se razlikujejo samo po zakrivljenosti sekajočih se svetovnih delov. Končno besedo o teh čisto filozofskih ali bolje čisto metafizičnih problemih prepuščam drugim. Za fizika nima taka hipoteza nobene praktične vrednosti, kajti ne vem, ali jo bo avtor matematično lahko formuliral in apliciral, kakor se to zahteva od vsake druge fizikalne hipoteze. Iz dejstva, da je hipoteza o štiridimenzionalnem zakrivljenem svetu veljavna za fizični svet ali še bolj natančno, za fizikalne pojave, nikakor ne smemo še sklepati, da jo lahko uporabimo za razlago pojavov, ki se odtegujejo matematični meritvi. Usocta materializma in energetike sta nam v tem pogledu dokaj živ svarilen zgled. Vidmarjeva hipoteza je vsekakor zelo duhovit in posrečen domislek, pri katerem je morda kumovala spiritistična ideja o četrti dimenziji. Vidmarjevo hipotezo bodo pozdravljali tudi oni, ki verujejo v reinkarnacijo. Jaz se ne maram spuščati v ta filozofska in morda tudi že verska vprašanja, poudarjati hočem samo, da se opira Vidimarjeva hipoteza na drugo hipotezo, ki jo on očitno smotra za apriorno veljavno, da pripadata namreč telesnost in duhovnost dvema docela različnima svetovoma. Končno besedo o tem bodo imeli filozofi. Avtorju samemu prepuščamo, da spravi filozofijo Oslovskega mosta» v sklad s filozofijo njegove prejšnje knjige «Moj pogled na svet». Spričo javnega glasu pa, ki želi, da bi Vidmarjev «Oslovski most» sprožil kar najjačji odmev, bi radi ponovili besede, ki jih je izrekel fizik W. Gerlach na letošnjem kongresu nemških naravoslovcev: «P r o b 1 e m spada v krog raziskovalcev, ne v diskusijo javnosti.* Lavo Čermelj. Dr. Stojan Bajič: Delovno pravo, splošni del. (Ljubljana, 1936.) Delovno pravo je nedvomno naša naj mlajša pravna disciplina. Dokazuje nam to že površen pregled naše domače literature o tem predmetu: Perič, Ostojič, Politeo, Reisman in Bajič sam — to so v glavnem avtorji obsežnejših spisov s tega, pri nas sistematično še neobdelanega pravnega področja. V tujem jeziku sta nekaj pisala o našem delovnem pravu tudi Bilimo-vič in Politeo, objavljenih je že nekaj komentarjev k delovnemu pravu našega obrtnega zakona; pojavile so se v zadnjem času tudi strokovne revije, ki posvečajo študiju tega predmeta strokovno pozornost. dalje pa do zdaj še nismo prišli. Ob upoštevanju naše mlade delovne zakonodaje ni to nič čudnega, saj se je n. pr. tudi v Italiji in Nemčiji razvil smisel za samostojno proučevanje delovnih problemov šele vzporedno z naraščajočo delovno zakonodajo, ki je v nekaterih državah danes že sama zaokrožena v poseben sistem. V Italiji in Nemčiji imata razen tega oba režima velik interes za čim intenzivnejše proučevanje delovnih problemov že zaradi popularizacije njunih režimskih institucij. Zato se v tej zvezi prav nič ne čudim, da je n. pr. v Italiji delovno pravo — v okviru tako zvanega korporacijskega prava — že vse od leta 1931. obvezen predmet na pravnih fakultetah vseh italijanskih univerz. Mi seveda tako daleč še nismo prišli. Vendar ima avtor našega najnovejšega dela na tem polju prav, ko pravi, d'a je tudi naše delovno pravo «skoraj pred našimi očmi prehodilo v zadnjem času pot od skupine določb v občem državljanskem zakoniku pa do obsežne, samostojne pravne panoge in konč- no tudi do posebne pravne disci-pline». Pristavil bi k tej misli le toliko, da je k temu razvoju v veliki meri pripomogel tudi avtor sam, ki je k svojemu «Naineščen-skemu pravu» iz leta 1930. in komentarju o «Delavskem in name-ščenskem pravu» iz leta 1933. pridružil sedaj še sistematični splošni del « Delovnega prava» kot razširjeni natis svojih predavanj na univerzi, kjer je že z nastopnim predavanjem v polni meri dokazal, da gre njegovemu zanimivemu in aktualnemu predmetu pravica samostojne pravne discipline. Še bolj pa nas je avtor v tem potrdil s svojim, «Splošnim delom Delovnega prava», ki leži pravkar pred nami in po katerem bodo prav gotovo s pridom posegli ne samo novih spoznanj in ugotovitev željni znanstveni krogi, temveč tudi vsi oni, ki imajo s problemi delovnega prava vsakdanji posel in si žele jasne razlage posameznih določb naše sicer precej nejasne delovne zakonodaje: v mislih imam sodnike, odvetnike, podjetnike, delavce itd!. Dasi ima namreč Bajiče-va knjiga vse odlike resnega in stvarnega znanstvenega dela (tu in tam se mi zdi še celo preveč jedrnato in zgoščeno, vselej pa brez nepotrebnega balasta), je vsekakor v njem toliko potrebnih novih dognanj in jasnih definicij, dognanih na osnovi pozitivnih določb naše delovne zakonodaje, da bo knjiga nujen priročnik tudi za ljudi, ki jim je delovno pravo vsakdanja praksa. Knjiga nam pa razen tega obeta dokončanje sistematične obdelave te obsežne snovi v drugem, posebnem delu, ki naj sledi pravkar izišlemu splošnemu delu. Tako se upravičeno lahko nadejamo, da bomo izpod veščega peresa avtorjevega v kratkem dobili celoten sistem delovnega pravu, ki bo dalo gotovo tudi naši delovni zakonodaji mnogo novih pobud. Ne da bi se spuščal v podrobno oceno zanimivih avtorjevih izsledkov, hočem tu dodati svojim uvodnim ugotovitvam le še kratek pregled na 208 strani strnjene snovi, da poudarim pomen in vrednosit te odlične znanstvene publikacije. Knjiga je razdeljena na šest poglavij; prvi dve poglavji sta posvečeni uvodnim definicijam, problematiki delovnega prava, njegovi zgodovini in njegovim virom. lu se je avtor v svojem splošnem okviru omejil le na najnujnejše podatke, daei bi tudi obsežnejša obdelava naznačenih problemov delu nikakor ne bila v kvar. Zdi se mi pa, da je pisec glavno vrednost svojega dela položil v tri osrednja poglavja, ki izčrpno obravnavajo naslednje teme: subjekti delovnega prava, ureditve delovnega prava in javno delovno pravo. V teh poglavjih je na osnovi pozitivnih določb nase delovne zakonodaje zbranih toliko interpretacij, podanih toliko potrebnih definicij in nanizanih toliko komentarjev, da ne bo mogel mimo teh ugotovitev nobeden, ki mu je pravično in dosledno izvajanje naše delovne zakonodaje zares pri srcu. Pri tem navaja avtor v opombah pod črto toliko drugih del, d'a si vsakdo, ki ee želi poglobiti v to aktualno pravno disciplino, sam lahko razširi svoje znanje. V dodatku podaja avtor še pregled sistema delovnega prava ter našega in tujega delovnopravnega slovstva. Stvarno in osebno kazalo na koncu knjige bo vsakomur olajšalo uporabo knjige, kar še bolj dviga pomen knjige kot praktičnega priročnika. Želim, da bi nas avtor v kratkem razveselil tudi e po- drobnimi znanstvenimi analizami problemov, ki se jih v okviru tega splošnega pregleda dotika le v toliko, kolikor je to nujno potrebno za celotni pregled. Dr. B. V. Gustav Renker: Pet mož gradi pot. Prevedel Pavel Debevec. «Planinska Malica». To je prva knjiga letos ustanovljene «Planinske Matico v Ljubljani. Posvečena je «mojstru Julijskih Alp Juliju Kugyju». Verjetno je povzel pisec iz bogatih Kugyjevih zapiskov marsikatere podatke, vendar še daleč ni dosegel vrednosti Kugyjevega stila, še manj se mu je posrečil namen, prikazati čitatelju nedosežno lepoto zapadnih Julijskih Alp, kajti dvomim, da bi bil imel pisec kak drug namen. Fabula sama, napeljevanje gorske poti z izsekavanjem skale in postavljanjem žic in klinov, je namreč nekaj skoro vsakdanjega v planinah. In vendar hoče biti v naši knjigi napeljevanje gorskega pota na Poliški Špik ona glavna os, okoli katere naj bi se naravnost z nekako nujo vrtele sporedne dogodivščine, ki so pa v velikem delu nemogoče, celo nesmiselne, ako upoštevamo geografično in etnično okolje, v katerem se odigrava dejanje. Vsa reč pa postane skoro absurdna, za nas Slovence tudi žaljiva, ko nam predstavi pisatelj junake «romana» Pet mož gradi pot, to so: Ettore Prato, Sep Amla-cher, Osvaldo Pesamosca, Jan Robič in Jože Tožbar. Krajevne in osebne prilike je prekucnil pisec tako, d!a slutiš vse prej, nego da si v enem najlepših predelov slovenske zemlje. V Kanalski dolini so poleg manjših selisč štiri še danes čisto slovenske vasi: Žabnice, Ovčja vas, Ukve in Lipalja vas. Dolina je se- verna meja zapadnega dela Julijskih Alp, odkoder so tukajšnjim Slovencem izmed nižjih vrhov najbolj ali tudi edino znane Višarje (božja pot), a najlepša in najvišja vrhova sta Poliški Špik (Montaž) in Viš. Turistično je od' imenovanih krajev v dolini najbolj pomembna Ovčja vas, kjer se odpira proti jugu in jugozapadu najznamenitejša prečna dolina zapadnih Julijskih Alp, Zajzera. Slike, ki jih je tu-sem postavila priroda, so najlepše in najmogočnejše, kar si jih moremo misliti. Poliški Špik stoji v narodnostni meji: severno njega Slovenci, nekaj vsekakor že ponemčenih (Naborjet), južno v dolini Raccolani (nekdanja Reklani-ca) pa Furlani. Čisto zmotna je torej trditev v knjigi, da mejijo tukaj le Italijani in Nemci, da torej Slovencev sploh ni. Furlani od juga imajo malo ali nič stikov s kraji in ljudmi na severu in le radi posebnih turističnih prilik je prihajal gorski vodnik Osvaldo Pesamosca, Furlan iz vasi Piani na jugu, v slovenske kraje na sever, da je vodil turiste (v prvi vrsti Kugyja) poleg domačih, slovenskih vodnikov, v gore. Če je bilo romanopiscu dopuščeno prestaviti Furlane, Italijane in Nemce v slovensko Ovčjo vas, naj ostane odprto. Gotovo to ni prav, da je šla licentia poetica preko dopustne mere s tem, ker so čisto predrugačeni in popačeni obrazi imenoma navedenih oseb, ki so resnično živele. Furlan Pesamosca je narejen za domačina iz Ovčje vasi, prav tako tudi Italijan sfri-ziranega imena Ettore Prato in Nemec Sep Amlacher. Italijanov v tej dolini sploh ni, Furlan pa kvečjemu kak nameščen železničar. Posebno groba pa postane stvar tam, kjer nam predstavi pisatelj Italijana, Furlana in Nemca kot jako vredne ljudi, Slovenca Robiča in Tožbarja pa v zelo slabi luči in jima dodaje skrajno zaničljive pridevke. Anton Tožbar, ki ga je napravil pisatelj za 26 letnega mladeniča, ker ga ni mogel postaviti drugače v Ovčjo vas kot gorskega vodnika v povojnem času, je junak naše Trente, še danes v spominu Trentarjev pokonci-mož, poštenjak, najboljši trentarski lovec. Leta 1870. mu je medved, zadnji v Trenti, v hudi borbi odtrgal spodnjo čeljust in jezik. To se je zgodilo pod Kriškimi Podi ali tam nekje, nikakor pa ne v Val Montasiu, kot je to zapisano v romanu. (Kaj in kje je sploh ta Val Montasio?) Zdravi Tožbar je pa živel še potem dvajset let, dokler ga ni, ko je sekal v gozdu, zmečkala bukev. Sam Kugy je postavil Antonu Tožbarju najlepši spomin, opisavši ga kot dovršenega moža — Slovenca iz Trente. Pa je prišel Renker in našel na Slovenskem prevajalca in dobili smo spačeni popis slovenskega človeka, nasproti kateremu so postavljeni tujci, da bodi kontrast tem večji, kot — najpopolnejši ljudje. Tako je gorski vodnik Ettore Prato mož «ostrega razuma*, kavalir od nog do glave. «V svoji čedni, da, elegantni obleki ima nekaj za-nosljivega, skoro evetovnjaškega.* Je vodnik iz Ovčje vasi «s površnikom in velurnim klobukom». «Kako fini ljudje!* beremo v romanu, ko je govora o Ettoru Pratu in njegovi materi, ki se imenuje signora Prato. Ta uporablja seveda tudi kolinsko vodo, nabira sentimentalno školjke na produ in se divi lepoti sončnega zatona na Lidto v Benetkah, ko se bavi Ettore v prostih urah, kadar nima gorskih tur, z intenzivnim študijem latinske slovnice in vseh mogočih znanosti ter tudi z umetnostjo, v kateri je zelo doma. Ker je tako fin in študiran, «je daleč proč od ovčje- vaških deklet* in sam župnik v Ovčji vasi ga ne razume, učenjaka, še manj pa Tožbar. «Iz vse siro-mašnosti mu zapolje nasproti srčni utrip tople človečnosti* in gre, idealni prijatelj, iskat v nemške gore čez drn in strn tja gor izginulega Sepa Amlacherja, kjer ga seveda čudno gledajo, depo oblečenega, gibkega Italijana*,, in mu priznavajo: «Začuda redko je dandanes tako prijateljstvo!* Tovarišu Pe9amosci da velikodtišni Ettore v svoji hiši sobo za dosmrtno bivanje ... Tako naprej poveličuje knjiga Italijana Prata, in poje visoko slavo Furlanu Pesamosci in vsemu njegovemu rodu ter Nemcu Sepu. Postavljeni so v blesteč ambijent, v kakršnem gotovo ni v Evropi gorskega vodnika. Stvar pa je za nais skrajno neugodna, ker sta opisana Slovenca Robič in Tožbar kot kaj klavrni figuri. Robič je zakrknjen, skop in nevoščljiv. «Vsi so Pesamosci privoščili življenje, razen nevoščljivega Robiča*. Fini in učeni «Ettore ne nosi denarja na kup, kakor je delal to Jan Robič*, in «se jezi nad Robičevo zavistjo in ga motri s prezirljivimi pogledi*. Ettore «nikoli ne čaka gostov pred hotelom, da ne bi bil gladko obrit*, Robič je pa ,kuštravec‘, ki tgleda svoje zanemarjene cape in Ettore-jevo elegantno obleko*. Robič «dr- vi tja po gorah za denarjem, pleza mojstrsko, ker vidi visoko gori na vrhu vihrati bankovce. Gre ob vsakem vremenu in pripravljen je vse izgubiti, samo da to eno dobi*. «Mi imamo svojo čast, gospod!* pra- vi Ettore Angležu, ko mu vsi vodniki razen Robiča odklonijo turo zaradi grozečega neurja. Le Robič vzame Angleža in gre. «Mojster je kakor še nikoli, bori se za številko v svoji bančni knjižici. Hodi najdrznejšo pot svojega življenja in jo hodi zaradi peščice angleških funtnih bankovcev. Nikdar še niso bila premagana takšna pota s takimi pogoji. Anglež se je stokrat pokesal ...» Ostali vodniki motrijo iz vasi viharje v gorah in «vsem čepi na grbi sramota in gore krog njih so pokrite s samimi bankovci vseh dežel...* In Ettore pravi:... «če se bo vendarle rešil (Robič), če se bo vrnil ter bo tujec kar mrtev ležal v krnici, dio mio, ga bom pretepel ... Robič ima bančno knjižico, jaz jo imam v sebi... Ostal bom vodnik, ne zavoljo denarja, temveč, ker je tako lepo ljudem razodevati gore * O Tožbarju se piše v romanu kakor o nečem, kar sploh ne zasluži imena človek. Fini Ettore mu servira čaja in ruma, a steklenica z rumom je kmalu prazna, iTožbarjev obraz pa vroč in rdeč*. Tožbar, «človek z opletajočimi rokami, spominja na gorilo*. cDasi je samo go-vedast Jože, je vendar zopet človek poleg njega*, se tolaži Ettore Prato, sicer žalosten, da ne more Tožbarju ničesar povedati o svojih načrtih, ker bi jih ta «tako ali tako ne razumel*. Jože Tožbar je v knjigi večkrat imenovan «polčlovek», «raztrgani polčlovek* itd. Živi kakor jamski prebivalec in plane na Nino Piussijevo, «ki rada kadi pipo*, ter jo davi, «grabi za trdo žensko meso*, da je pastir Eugenio Piusi, njen stric, ves zaprepaščen zavpil: «Saj to je razuzdanec... niti minute ne ostanem več tu s tem divjakom.!* Takih in podobnih strahovitosti v knjigi ni ne konca ne kraja. Vse življenje naj bi se Slovenec Tožbar lovil za medvedom po divjih kontah in policah Poliškega Špika, mojem vedenju sploh ne obstoji, morda je mišljen Rudni vrh (furlansko Somdogna), t. j. prehod iz Zajzere v Dunjsko dolino, ki je že pofurlanjena. Namesto Dunjiški prelaz bi se moralo glasiti vsaj [ >u n jeki prelaz, ker kraj v dolini ni Dunjica, ampak Dunja, Dunjica je le gorski potok. Kraja Dunjice (str. 34) pa tudi ni; Dunja (prav za prav Visoko) je danes pofurlanjena vas Dogna v dolini Beli (Fella). Vse te več ali manj tehnične hibe so pa postranskega pomena v primeri s poglavitno hibo, da taka knjiga ni sodila med Slovence. Nismo prijatelji z Italijani, pa moramo čitati, da je celo Tožbar dvignil roko v pozdrav. O Ettoreju Pratu je pa zapisano tako: «Zvest je velikemu voditelju svoje domovine. Benito Mussolini je daleč proč in ne ve nič o življenju Ettoreja Pra-ta. Toda on je. Tn ta žareči «biti» je zadnje, izžarevanje toplote v samoti mladega ovčjevaškega vodnika.* In drugje beremo, da si je Ettore vedno in vedno prizadeval zanetiti v v izfgubljenem Korošcu (t. j. Sepu Amlacherju) ogenj mJa-de Italije ... Majhen je naš narod1, koljemo se tu v svobodi za zmago takih in drugih nazorov brez večje vrednosti, zunaj meja je pa naša zemlja in tso naši ljudje, ki jih pozabljamo. Od snežnih vrhov doli do plitkih furlanskih ravnin je naš rod, a žal. da nam premalo seže pogled v tisite daljave. Toda k njih spoznavanju bo ravno najmanj služila Renker-jeva knjiga. Če emo se kdaj vprašali ali nam je bilo česa treba, moramo zdaj reči na ves glas: ali je bilo Slovencem res treba te knjige! V. V. «Mladina brez cilja». Pod tem naslovom so objavile «Miinchner Neueste Nachrichten* 11. novembra t. 1. obširen članek o problemu visokošolcev v Jugoslaviji. Dasi se izvajanja očitno opirajo predvsem na razmere na beograjski univerzi, podajajo vendar dokaj dobro celotni problem visokošolske mladine v naši državi. Zaradi tega smatramo za umestno, da reproduciramo glavne misli te razprave. «Ko je ob začetku 19. stoletja od Turkov ustvarjena balkanska enota razpadala v nacionalne države, je bilo naravno, da je stala mladina v prvih vrstah nacionalnega osvobodlilnega boja. Ta boj se je vršil istočasno na dveh frontah: proti zunanjemu sovražniku, pod čigar oblastjo so še vedno ostali deli narodne celote, in proti notranjim nasprotnikom. Boj za nacionalno svobodo je na Balkanu vedno tudi socialen boj in boj za demokratično svobodo.» «Mladina, ki misli nekoliko dlje kakor samo na prvo službo in prvo plačo, bo pokazala idealen polet samo za nacionalne in socialne probleme. Kdaj zajame eno ali drugo ali oboje srca in duše, zavisi od cilja, ki si ga stavi ves narod. Po koncu svetovne vojne so se balkanske države z edino izjemo Bolgarije postavile na stališče ohranitve. Razumljivo je, da taka politika ne more navduševati mladine.* «,Prelom' v razvoju političnega mišljenja mladine se opaža najbolje v Jugoslaviji. Mladina, zlasti akademska, je bila v kneževini in pozneje v kraljevini Srbiji najbolj odločna nosdteljica vseh .naprednih' idej. Za mladino v jugoslovanskih predelih, ki so spadali pod Avetro-Ogrsko, je bila misel o ujedinjenju z brati onstran Drine in Save življenjska vsebina. Tedai je bila mladina vseh stanov na Hrvatskem, v Dalmaciji in Bosni .jugoslovanska'; nič drugače ni bilo v Beogradu in Srbiji, kjer je aneksija Bosne in Hercegovine leta 1908. močno razburila duhove, kjer so se vršili povsod viharni zbori ljudskih mas in kjer je hitela mladina v novo ustanovljena nacionalna društva.* «Docela drugačna slika se nudi danes. — Kjer se obrača akademska mladina k politiki, prevladujejo ideje in naziranja agrarnega socializma, marksizma in komunizma, ki so kot prepovedan sad še posebno privlačni.» Po avtorjevem mnenju velja to predvsem za Beograd. Ko je na kratko skušal razlagati, zakaj je v zadnjih letih odpovedal jugoslovanski nacionalizem, išče avtor globlje razloge za sedanjo usmerjenost akademske mladine. Prvi razlog je nedvomno utrujenost zlasti srbskega dela naše države, ki je izkrvavel v d^eh težkih zaporednih vojnah. V visokih šolah pa se zrcali po avtorjevem mnenju tudi sociološka struktura prebivalstva, ki pozna zlasti v srbskih mestih samo strogo ločitev v revne in bogate. Nobena vlada ni znala socialno dvigajoče se elemente napotiti med obrtnike, tehnike in trgovce. «Država ima nešteto gimnazij, toda nobene ali le malo srednjih tehničnih šol. Ker so ljudske šole po večini samo štirirazredne, sili mladina vseh stanov in razredov v gimnazije. Ker pa je število služb za ab-solvirane gimnazijce premajhno, nadaljujejo svoje študije na univerzi.* Zaradi prenapolnjenosti razredov, neprimernih lokalov, pomanjkanja učil in tudi zaradi slabe učne metode so uspehi na sredin jih šolah nepovol jni. Tudi nivo naših univerz ni po pisčevem mnenju baš posebno visok. Materialne prilike, v katerih živi večina dijaštva, pa so naravnost obupne. Tudi organizacijo vi-sokošolcev smatra avtor za silno pomanjkljivo. Svoja izvajanja zaključuje z besedami: «Opisani problemi jugoslovanskega visokošolstva so preštevilni in pretežki, da bi jih lahko hitro rešili. Čim dalje bolj pa se poudarja v tisku potreba, naj se omeji dostop na visoke šole in naj se ves šolski sistem izpremeni tako, da bi se zmanjšalo število gimnazij in povečalo število strokovnih šol. Gre za to, da se prepreči naraščanje akademskega proletariata.* « Visoka šola pa naj ne bo samo vzgojevalnica in pripravljalnica za poklice. Študij je delo ob narodu, akademska izobrazba se mora združiti s politično vzgojo. Kdaj bo mladina Jugoslavije zopet našla svoj cilj, kdaj bo zopet pristala na to nacionalno nalogo? To je usodlno vprašanje, da, morda celo usodno vprašanje Jugoslavije.* —j. «Matica rada» v Beogradu. Letos meseca novembra je ustanovil krožek javnih delavcev v Beogradu «Matico dela», da bi se tudi v naši državi sistematično organiziralo delo najrazličnejših strok. Matica hoče proučevati aktualne socialne, pravne, upravne in gospodarske probleme za organiziranje dela, kako raj se čim bolj racionalno izkoristijo etične, socialne in gospodarske energije, da bi dosegli čim večje narodno in gospodarsko bogastvo Jugoslavije v uaj-večjo splošno korist. Napačno je mnenje, da je Jugoslavija ena najbolj bogatih evropskih dežel. V tej misli uspavani zapravljamo delovne sile in energije, da ne vidimo, koliko ogromnega dela bi lahko izvršili, če bi znali svoje sile organizirati. Mnogo zakladov zemlje je za nas mrtvih, ker si ne ustvarimo cest, železnic, ali obratov, tovarn za produkcijo in predelavo domačih surovin. »Matica rada» hoče ravno te narodove sile zbuditi s koordinacijo družbene delavnosti, ustanoviti posvetovalnice za organizacijo dela, zavode za izbiro poklicev, za strokovno prosveto i. p. Vse to je potrebno za zdrave temelje narodnega in državnega napredka. Odbor je sestavljen iz strokovnjakov različnih srtrok, predseduje mu dr. B o-gumil Vošnjak, min. v p. in državni poslanec. Društveni sedež ^Matice rada» je v Beogradu, Za-danaka ul. 10. In. «Slavjanski glas», Sofija, 1936. (Izdava Slavjanskoto družestvo v Blgarija. Redaktor d-r Nikola B ob č e v.) Naslov kaže že dovolj jasno tudi program revije: slovanska vzajemnost. A ne kaka romantično zanesenjaška krilatica, preveč je v sto letih prebujanja doživel in preveč krvavih žrtev daroval za kulturno, narodno in državno-politično svobodo ubogi Južni Slovan, da bi še vedno samo sanjal. Brat Bolgar razmišlja, študira realni slovanski svet vseh bratskih rodov. «Slavjanski glas» prinaša študije o največjih slovanskih mislecih, o Tolstoju, Nemiroviču-Dančenku, o Masaryku, spomnil se je tudi našega dr. Matije Murka ob njegovi 75 letnici. Prinaša članke tudi v ruščini, n. pr. o Korolenku. Razpravlja o novi vedi — balkano-logiji, ki se z njo bavijo poleg beograjskih in zagrebških tudi sofijski znanstveniki. V cSlavjanskem družestvu» bolgarskem so zastopani med častnimi člani vsi slovanski rodovi, izmed Slovencev so imenovali svojega starega prijatelja, našega dr. I v a n a Laha. Letos praznuje «Slovanski glas» 30 letnico svojega življenja. Ob tej priliki so izdali obširno zgodovinsko gradivo o društvenem razvoju in o življenju slovanske misli. «Slavjanski vestb, Sofija, 1936, I. letnik. Vestnik o najvažnejših dogodkih po slovanskem svetu. Poroča o letošnjem kongresu geografov in etnografov v Sofiji, o mednarodnem kongresu glasbenikov v Pragi, o Balkanu in balkanskih narodih, o jugoslovansko-bolgarskem prijateljstvu in političnem zbližanju. Zanimivo je vprašanje v oktobrski številki, zakaj in odkod je bilo rusofobstvo v Bolgariji. Umevno, bila sta dva tabora: rusofilski — ves narod, rusofobska pa — peščica okrog diktatorjev nad Bolgarijo. Dasi «SIovanske vesti» niso izrazito politično glasilo, se zanimajo vendar za vsa, tudi politična aktualna vprašanja Slovanov. Tnko. «Beseda o raku.» Izdalo in založilo « J ugasi o vensko društvo za proučevanje in zatiranje raka, pododbor Ljubljana». V Ljubljani. 1936. Sodlelovali so zdravniki: dr. R. Blumauer, dr. Fr. Gerlovič, dr. I. P i n t a r in dr. Al. Zalokar. Boj proti raku je po vsem svetu zahteva dneva. Tudi pri nas poskušajo po svojih močeh sodelovati pri tem delu. Knjižica o raku ima dvojen namen. Najprej hoče očrtati in določiti naloge, ki jih zmoremo sami s svojimi sredstvi in ki nam jih nalagajo naše domače razmere, dalje pa nudi obilico praktičnih podatkov o prvih znakih kirurškega in ženskega raka. O knjižici je izšla strokovna ocena v «Liiečničkem Vijesnikm (Zagreb) izpod peresa prof. dr. Sv. Vidakoviča. Avtor ocene izjavlja, dla se strinja z glavnimi smernicami, ki jih prinaša knjižica. Dr. R. Neubauer: TBC Jetika. Zdravim v pouk — bolnim v pogum. Izdala in založila Protituberku-lozna zveza v Ljubljani, 1936. Cena Din 5'—. Za lajika, bodisi izobraženca ali preprostega človeka, je ta knjižica potrebna pa tudi izvrstna svetova v-ka. Moderna higiena dobro izpolnjuje humanitarno nalogo ravno 9 tem, ko skuša tudi z medicinsko prosveto prosvetliti sodobnega človeka, da bo zdrav ud zdrave človeške družbe. Pouka je treba nič manj zdravemu človeku, kakor bolnemu. «Mladinska Matica» 1935/36. Bogat knjižni dar, dvajset tisočkrat po 4 knjižice so romale med najmlajši svet čitateljev. Mladinska Matica je izdala 32.—35. zvezek svoje «Knjižnice». 1. Kresnice, letnik IX., uredila Josip Ribičič in Albert Širok. Knjižica vodi čitatelja od človeškega du- ha pa preko zemeljskih čudi in zanimivosti v rastlinstvu, živalstvu in v človeških iznajdbah na obisk k zvezdam. 2. Adam Milkovič: Bara-k e. Slika današnjih dbi s predmestja. Ptiček brez gnezda Andrej-ček živi v baraki. Revščina, pijanost, poboji, oče v zaporu, to je siroti Andrejčku svet otroške mladosti. Barake, izgnanci iz človeške družbe. Andrejčku se je sreča nasmejala, oče se je streznil, šel čez morje, iz žuljev si je zgradil lastno hišico, Andrejček je dobil dom in toplo gnezdece. 3. J o 9 i p Ribičič: Čuri-m u r č k i. Oče Čmrlj, mukizant Murenček, gospodična Kobilica, Osa je vojščak, gospodek Pikapo-lonček, čebele, vojščak Rogač: to so vojska Čurimurčkov, tako hrabrih, da so premagali gromozansko pošast, ki je čebelam kradla med. 4. Oskar H ud a le«: Postelja gospoda Fibrih a. Za ponesrečenim naslovom mnogo bolj posrečeno naslikana zgodba, kako roma les -s hriba skozi žulje, skozi kri in skozi smrt delavcev, preden zrasite iz tako dragocenega lesa — lepa postelja. Povest je realistična slika socialnega življenja. * Odsek JUU je izdal še 5. knjigo Mladinske Matice: Tone Seliškar: Bratovščina sinjega galeba. Za otrokovo domišljijo dovolj napeto zgrajena povest, kako si je ubogi otrok Ivo zgradil ladjo «Sinji galeb» z zadružno pomočjo pravih bratskih tovarišev. Otrok ne bodo motile never jetnosti v zaplet-Ijajih zgodbe, čudežna srečanja z morskimi roparji in tihotapci, rešitev iz tolikih smrtnih nevarnosti, kakor si jih ni lahko predstavljati niti v domišljiji. Otroku se hoče ravno tega. Zato nič hudega, če se knjiga ne sklada s sodobnostjo odraslih. Inko. Odgovorni urednik: dr. Stanislav Š. Lapajne v Ljubljani. ;r u d i M a d ža fi , ve rti j e |o^! d.u im a , M u > m> I i n i ic dno 'j > i ;iv. Madžarski 'poslanec Usot’ty je v začetki! novembra na nekem 'velikem . zborovanj« v Budinippšti izjavil: »Fašistična dognia. tla ima linče vedim prav. je resnica, ki jo priznava/že ycs svet,? ■ -j Italijanska /nlnja je pr> sonc lila sept, n e. p« u e l> e s. 25. oktobru jt* ekscelenca ntons, ChstelJaiii, kivgti je poslal papčž Pij XI. kot apostolskega vizilutorja v Abešinijo. imel v rekonstruiranj katoliški cerkvi , v Addis Aljebi v prisotnokti vseli vojaških in civilnih Oblasti'tale slavnostni govor: «Moj 'pozilriiv.'je. pozdrav bratu, kuj ti tildi ja/ sem iž iste domovi.mj kakor Vi., je po/.drkv očeta. kajti meno <}c poslal najVišji Oče kržčansiva. ^ozdravljaiu vse junaške vojake. :ki pripadajo vojski, katera je presenetila šveiv ne pa in-bes,, ki .so bila. njen zavezntk.f Vi preživljate slkvnostne tire, ki .'niso trajale samoj eno 'leto.,temveč; ki so wi;,vse Veke napisale nevenljivo slaVo. Jteke)j hi. da s,sp je, zapisalo poglavje, velike JjajijUjSe Previdnosti, Italija, je clezehij ki jiV je -Bojjt določil, tla ponesi- v svet čini višjo civilizacijo ih..slivo Cerkve. Jlimskenm ifnpe-i’iju:je dtoločeiKvdh. ponese V/svetKjisinsov križ. po vzvišerteriidelovanju čudo* -vite Dličejeve osebnosti, ki združuje's jhigumoin junaka niirrid in trezno ravnodušnost., On bo. v družbo narodov nosil kediio idejd pravičnega in vzvišenega tnirb. Vedniii homoi niolili Boga. tla nuj ga podpira ip ščiti. Pozdravljam kraljevsko in cesarsko sabaudsko hišo, ki je dala (Zdrktj svetnike in domovini junake. Poždpitvjjain Dure ja1, maršala Badoglija in viCekrnlfa Grazianija. Pozdravljam vojsko, ki je prišla Sem, da vrši kulturno misijo. 1 1 ■, • '• V to svetlo sliki) hočelutAyple.Sti ljudske falange iiiiperija, ki je vztrajen in , buden vpivojejn velikem iti. dobjotvorneiu delu. Italija' noče biti, držaVa, ki, bi se je bali, temveč satno močna, vzvišena, zaželena dobrota. Vi niste, šem prihepli; smrti, temveč živijeiije, iie, vojbe' tenrvpč lnii; Vi boste ustvarili tem IjupstvATn. najmiinejšc dobrobitjij pod Kristusovim znamenjem, infnjjbovo petjebo slavilo Italijo kot nosilko mr™ in dbbrpte^,Olvarjatft svoje jiuisijonsko delo s štem. da blagoslavljam vse. Vas.' bratje tnojegg plemena, in puli one druge- barvo,'-ki jih' smatram ta šinpife. Ko sem zapustil Italijo ob koncu Vojne in ob začetku, živ- ’ ljenja, sem prosil iSV. Očeta Za njngov blagošlok da ga jameseni1 šem dol Vaiti. otrokom Italiji-. Kakor sem ga prejel, tako Vam ga prinašam, otroci moji (Vi Božjem imenu.» jf,Jatin >i’’ >* ' "'i Vatikan ni debarpo podpiral v'ojne r Abesiniji. Istega dne. ko je imel apostolski VizitatorCastellani gori citprani govor v Addis Abebi, se je vatikansko1 glasilo »Osservatore pomanoj z vso silo Zagnalo ■ proti bivšemu francoskemu dphovniku Guillpumeu, ki-je v-neki pariški politični reviji trdil, da , .je Vatikan podprl italijanski vojnj pohod v Abesipijo z; najmanj '500 milijoni lir, 1 kateri; je tpo1 večjem delu prejel s kurirskimi kovčki nuncijatur. O t r ok At e\'p ti z n a ml.ekh: Na neki šoli na periferiji naše slovenske me- \ tropole so določili tudi revnega in potrebnega dečka, da bi dobiVal vsak dah skodelifco m lčka in ; kos kruha. Ko je prišel deček-prvi dan na Vrsto,. je plastno ,segel po kruhu, skodelice z mlekom pa se ni dotaknil. Na vprašunje učiteljice,, zakaj noče -mleka, je otrok odgovoril, da mleka ni še nikdar pokusil in da pijejo on in njegbVj bratčj za zajtrk-ksak dan Sainrt Vodo. ., 1 ^ v j'v'-, \ i' . Ob zaključku ■ 2. letnika hseponovno obračamodo; prijateljev naše revije, naj jo podpirajo za čim lepši razmah s prispevki v tiskovni sklad. ' j :-‘Mh Va b i I o Drugi letnik «M1SLI IN DELA» je z današnjo dvojno številko zaključen. V času, ko se mora naš revialni tisk boriti z izrednimi težkočami na vseh straneh, smo kljub temu vzdržali revijo na primerni višini i vsebinsko i po obsegu. Izpolnjena je lanska obljuba, obseg je povečan skoro za sedem tiskanih pol. Priključilo se nam je mnogo odličnih novih sotrudnikov in revija je pridobila tudi mnogo novih naročnikov. Vse to priča o napredku in moralnem uspehu revije, ki uživa priznanje ne samo doma, ampak tudi v tujini. Prihodnje leto hočemo izpopolniti revijo še v marsičem. Razpravljali bomo o vseh aktualnih vprašanjih, kolikor nam bodo tudi razmere izven uredništva dopuščale. Poskusili bomo poročati o notranje-političnih dogodkih v obsegu kronike. Razširiti hočemo v «OBZORNIKU» poročila o znanstvenih in drugih aktualnih publikacijah jugoslovanskega književnega trga. Na platnicah ostanejo «DROBTINE» s satiro na naše prilike. Zahvaljujemo se vsem sotrudnikom in naročnikom za vso njihovo naklonjenost in jih prosimo, naj ostanejo svoji lastni reviji še nadalje zvesti podporniki! Revija stane letno 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din. Naroča se v upravirevije «Misel in delo» v Ljubljani, Gosposvetska cesta 4. V Ljubljani, meseca decembra 1936. Uredniški odbor revije MISEL IN DELO