poštnina plačana v gotovini. 191*1 ŽENSK! LIST. VIGRED, ženski list z Modno in Krojno ter Vzorčno prilogo. — Izhaja vsak mesec. — Naročnina znaša Din 25.—, z mesečno prilogo Dm 50.—. Če se naroči 20 izvodov (brez priloge) pod enim naslovom, le Din 20.—, za inozemstvo Din 32.—, s prilogo Din 64.— Izdaja konzorcij Vigredi (Vida Masič) v Ljubljani, Masarykova cesta, 12. Uredništvo (odgovorna urednica Zora Poženel) in uprav-ništvo Masarykova cesta 12, palača Vzajemne zavarovalnice. Tiska Misijonska tiskarna v Grobljah, za tiskarno odgovarja Jožef Godina C. M.— Telefonska štev. 3519. Sklep uredništva 10. prejšnjega meseca. Rokopisov uredništvo ne vrača, nenaprošenih prispevkov ne honorira. Rokopisi in vsi dopisi, ki se tičejo vsebine Vigredi, naj se naslove na uredništvo, vsi dopisi glede naročil, reklamacij in naročnine pa na upravništvo Vigredi, Masarykova c. 12, Ljubljana. VSEBINA Bela srca. (Lojze Zupanov). — Ti si večni praznik moj. (M. Elizabeta). — Marija med angeli in rožami (slika). — Male dolžnosti. (F. Zupančič). — Pod okni. (Mara Stepanova). — Up. (Ana Gale-tova). — Proletarska družina (slika). — Naša ljubezen Tebi Gospa, (dr. p. Roman Tominec). — Sprehod po Splitu. (A. Golob). — Peristil stolne cerkve v Splitu (slika). — Sarkofag mons. dr. Fr. Bulica (slika). — Med stroji. (Ranfl Ivan). — Dorica, božji otrok. (Stanko Cajnkar). — Hiša v Grapi. (Venceslav Winkler). — Deklica. (Evica). — Bitka na koru. (Ana Galetova). — Majski čar (slika). — Žena in delo. Kdor ne dela, naj tudi ne je. Ljubezen mora zmagati. Določila o delavski plači. Vprašanja in odgovori. (R. Smer-su). — Kolodvorski misijon. V domu Caritas socialis na Dunaju. (Janka B.) — Po ženskem svetu. — Iz naših krogov. V Rožnem domu. Prijateljici. (Francka Gruden). — Gospodinjstvo. Kuhinja. Vprašanja iz zdravstva. (Dr. Justin). Delo na vrtu. Vprašanja iz gospodinjstva. Naročnice, ki so dobile nepopolne številke, naj se oglasijo, da jim jih uprava zamenja s celotnimi. VIGRED LETO XII. — LJUBLJANA, 1. MAJA 1934. - ŠTEV. 5. Lojze Zupanov: BELA SRCA. Povest učiteljice Majde. (Nadaljevanje.) 6. Svatovanje. Belokranjske svatbe imajo povsem drugačen obraz kakor v drugih krajinah. Vse se tu dramatično razvija po starih običajih. Že prošnja je polna slikovitosti in naravnost pesniških domislekov, prav tako presladki čas tritedenske zaroke, vožnja bale, pot v svatovsko cerkev in nazaj, svatovanje ter končno odhod neveste v novi dom. V prostorni sobi Šumčeve hiše so svatje posedli okrog mize, ki se je prožila med podolžnima stenama. Spočetka se je družba le malo razgibavala, nič niso pomogli duhoviti nagovori starešine, nič veseli vrisk harmonike, nič redke napojnice. Čim bolj pa se je nagibal dan in so začeli temneti koti v sobi, je polagoma stopala nad svate brez-skrbnost in otroška razposajenost z vsemi staroverskimi običaji, ki spremljajo belokranjske svatbe. Škalov Jože in Šumčev Tine sta sedela ob oknu, daleč od stranske mize, kjer je samevala Majda ob svojih starših. Nemo je sedela in z veliko zbranostjo sledila vsem pesniškim napojnicam, ki jih je starešina stresal iz rokava. Prav tako jedilom, ki so v gotovi vrsti prihajala na mizo; in harmonikarju Lojzu, ki je s čudovito doživlje-nostjo izvabljal ubrane speve. Včasih pa se ji je nevede ustavilo oko na Tinetu, ki je sam vase zagrenjen sedel pred prazno čašo in mislil svoje misli. Zanj ni bilo ne svatovanja, ne toplih spevov, ne veselih obrazov. Jože pa je ves prešeren ujel zdaj to dekle zdaj ono in se zavrtel z njimi po prostornih tleh. »Po učiteljico grem«, se je nenadno obrnil k Tinetu. »Kaj se bo vraga tako držala, saj ni grofovska!« Novi valček ju je pognal v lahno valovanje, ko da se vetrič sklanja nad veselimi rožami po senožetih. Nič tistega vzvihranega, kar vidiš v trdih obratih kmetskih plesov, ki se poženo v godbo kot nebrzdana reka, marveč kot nekak pridih iz večnosti. »Vražje lepo plešeta!« so svatje priznavali. Tine se je ozrl v lep obraz učiteljice Majde, ki je bil med plesom kot ožarjen od nečesa nadzemskega. Prvič je videl, da je to tuje dekle v resnici redek cvet njegove vasi. In da je skromno ter na vsa burna vprašanja Jožetova komaj odgovarja. Ljubeznivo in nežno. Ko se je Jože povrnil k Tinetu, je ves iz sebe priznal: »To je pravo dete, ki se ga še ni dotaknil moški dih. Kot roža z vrta.« Harmonikar je ustavil svoj meh in se zagledal po veselih svatih, ki so brez oklevanja dvignili pesem: Tičica golobček, kuškaj mene v gobček. Ti boš mene, jaz bom tebe, vselej Bog pomagaj! Starešina je užgal luč in pozdravil: »Hvaljen bodi Jezus Kristus.« »Amen na veke«, so odvrnili svatje. Ti si golobičica, jest sem pa golobček . . . Začela se je vrsta napojnic, ki so pele ženinu in nevesti, vinu, petelinu, čibki jarčici, vinski kleti, Jezusu in Mariji ter vsem ljubim stvarem. »Da bi bila ta drugačna, kot so druge? Ženska je ženska'! Nekoč sem veroval v lepoto vseh kot v lepoto Marije Device, danes ne verujem v nikogar več. Mar niso bile tudi one nekoč skromne, odmaknjene od mene? Ne, niso bile. Ob prvem srečanju so mi žgolele, me objemale, me poljubljale, izrekale ljubezen in me varale. Druga za drugo, dokler mi niso upihnile poslednji plamenček vere v sladkost dekliških duš. Že leto dni mrzim lažnjivost ženskih besed in jih ne poslušam več . . .« Oče starešina, rež'te petelina, rež'te glavco proč . . . »Bog ve«, je razmišljal Tine dalje med tobakovim dimom, vinskim sokom in veselimi napojnicami, »kolikerim mladim neizkušen-cem ste že upihnile luč sladke ljubezni, da so nenadoma zastrmeli v prazno, sivo življenje brez sonca in dneva. In da bi še kdaj veroval v žensko? Nikoli!« Z zamišljenim očesom se je nehote zazrl v lepo učiteljico ob stranski mizi. In glej, tam so ga ujele neskončno tople sinje oči, katerim se ni mogel umakniti. Ko da ga zaliva nepoznana sladkost z daljnega sveta. Oči, dvoje blaženih zvezdic, se je otroško nasmeh-ljalo. Ves zbegan se je Tine naklonil proti oni mizi. Tedaj vstopi v sobo čudno našemljen gost: obraz mu je s sajami zamazan, obleka z vseh vetrov znesena. Starešini izroči pismo, kjer prosi vstopa svojim pajdašem. »Za pet minut!« odgovori starešina. Godec zagode, v sobo se vsuje drhal šem. Plešejo med seboj ali pa si iščejo parov med svati. Pod oknom pa voglarji pojo: Ljuba nevesta ti, kaj ti je storiti? Tvoj ženin pri teb' sedi, moraš ga ljubiti. Lep je par, božja stvar, božji dar. Tine dvigne znova oči proti stranski mizi. Učiteljice ni. Jože se je tudi nekam umaknil med plesom šem. »Aha! tako. Tudi jaz grem na hlad. Ker imaš že tako lepe oči, bi rad vedel, ali so resnične.« Vsa veža je bila polna šem, da se je Tine komaj umikal. Tu ni bilo ne učiteljice ne Jožeta. Tine odpre vrata v zadnjo sobo. Tam je sedela na klopi njegova mati, učiteljica Majda pa je ujcala Tinčka, ki se je s peči prekopicnil. »Grd človek sem«, ga je stisnilo, »takega so me napravile one.« »Glej, Tine, kako so naša gospodična pridni. Vse tvoje nečake, ki jih jaz ne bi mogla na vrvici držati, ker so tako poskočni, imajo oni v rokah. Tinček je s peči padel, pa ga ni mogel nihče potolažiti. Zdaj se že smeje. Gospodično ima strašno rad.« »Imate radi otroke, gospodična?« »Med njimi je vse moje veselje. Nikoli ne grem od njih razočarana, kakor grem premnogokrat od odraslih. V njih je v resnici še božji dih.« »Da, božji dih«, je pritrdil Tine. Učiteljica Majda je že mesec dni hodila sleherno jutro z Anko k maši. Ne iz žive vere, marveč iz pričakovanja po nečem lepem, ki jo čaka v Beli Krajini. In to lepo se ji zdelo veliko kot sam božji čudež. In čim češče je spremljala Anko, tem mehkeje ji je bilo v srcu. Zdelo se ji je, da je nekaj razprostrlo nad njo mehko perot in jo varuje vsega zlega. Čutila je, da v deželi ljubezni, križev, cerkva in večnih nemirov mora biti Bog, če sploh je. Zakaj le tu je vse razgibano, notranje zamaknjeno, le tu je živ sleherni predmet, le tu je celo kamen poduhovljen. Vse njeno božje doživljanje je bilo srčno. »Božji dih, kakršnega je polna Bela Krajina.« »Gospodična, vi ljubite mojo domačijo?« »Ljubim. Nikjer nisem našla toliko navezanosti na grudo, toliko otroške ljubezni do vsega, kar nudi ta boren kos slovenske zemlje.« »Otroci in preprostost, to je njen svet«, je pomislil Tine. »Gospodična, ko se boste vrnili, vas bom prosil za en valček.« »Rada bom ustregla.« »Kakor moja mati«, se je vračal Tine z mislijo, »skromna, ljubezniva in srce ima. Dekle, ali bi mi znalo prižgati vsaj žarek lepote, katero je zame izgubil svet, odkar sem tako brezkončno sam. S tem žarkom bi se pač laže gnetel skozi laž ulic in knjig. Pa zaman lepa misel. Do danes se še ni pri meni sreča ustavila in se najbrže ne bo nikoli . . .« Veža se je med tem izpraznila, šeme so se zgubile v noč. Pod okni in pred vrati pa je šumelo. Množice so se pripravljale, kdaj bo harmonika z znanim spevom poklicala darovalce. Tedaj je Lojz sklonil glavo na prsi kakor vselej, kadar je kako pesem iz srca izlival: Hvaljen bodi Jezus Kristus, Jezus Kristus in Marija . . . Ko da se pomika sprevod na pokopališče. Ženske si brišejo oči s predpasniki; vsi svatje stoje pojo preža-lostno pesem, ki kliče mater, očeta, brate, sestre, tete, strice in vso dolgo žlahto in soseščino k poslednjemu darovanju. Ko se skloni poslednji darovalec nad beli prt sredi mize, kjer se zgrinjajo darovi, in poljubi nevesto, zapoje harmonika sredi žalosti poskočnico, katera je posvečena izključno soseščini. Ob prvem valčku pa stopi Tine k učiteljici: »Smem prositi?« »Izvolite!« Ujel je v naročje nežno telo učiteljice Majde in zaplaval z njim. Niti besedice ni rekel, ko zamamljen od pozabe, je šel v krogu z bitjem, ki mu je ta hip nmogo pomenilo. »Radi plešete, gospodična?« jo je vprašal, ko jo je spremljal za mizo. »Izredno rada. Nič ne mislim pri tem, tudi mi je vseeno, naj pleše z menoj kdorkoli, samo da se pregibljem po zvokih muzike ko po nebeški trati.« Tine je čutil pred to žensko čudno zadrego. Vajen je bil praz-noglavih deklet, ki so čakale na votle dovtipe, pred resnimi razgovori so se izmikale. To se je seveda njemu uprlo in se je zgubil iz te družbe, toda pred to globokoumno deklico ni vedel, kaj bi govoril. Prazne besede mu niso šle z jezika, ker je čutil pred seboj zrelo bitje, a resnega razgovora v teh hipu ni mogel načeti. »Tine!« je tedaj padel vmes Škalov Jože, ki se je pojavil na vratih, »torej si se vendarle malo razgibal! Le dajte ga, gospodična, našega samotarja! Ali pa mene. Smem prositi?« Godec je ubral polko. Izza mize sta se pririnila ženin in nevesta, da najprej sama zaplešeta, potem pa se izmenoma zavrtita s svati in sosedi. »Kolo, kolo zaigraj!« je zahrepenela mladina. Igraj kolo, igraj kolo, mlada desetina . . . Nekdo je prinesel blazino in jo držal v naročju. Za roke se je ulovila mladina in čakala. Celo Anka, ki se ni spuščala v ples, marveč je le s pesmijo dvigala svatbeno razpoloženje, se je pridružila temu veselemu plesu. Majda, Tine, Jože, ženin in nevesta in seveda še cela vrsta mladih src, ki so hrepenela po poljubu, so se oklenili rok. Prvi moški, ki je med plesom kola izbiral svojo izvoljenko, je bil ženin, ki je po dolgem iskanju vrgel blazino pred noge svoje neveste, pokleknil na njo, poljubil svojo nevesto in se zavrtil z njo: Zdaj se vidi, zdaj se zna, koji koga rad ima . . . Za njim je iskala svojega izvoljenca njegova nevesta. Kdor si je našel, je po poljubu in kratkem plesu v kolu izstopil iz sklenjene verige. Osebe so se krčile. Tisti, ki so še ostali, so se plašno in hrepeneče ozirali, kdaj bodo prišli na vrsto in ali bodo prejeli poljub od osebe, ki jo ljubijo. Stari so zvedavo zrli v mlade in računali: »Ta dva se razumeta . . .« Šumčev Števo je spustil blazino pred Majdo, zaplesal z njo in izstopil. Kolo se je skrčilo in klicalo : Igraj kolo, igraj kolo . . . Majda si je vznemirjena ogledala mize, ki so tisti hip umolknile in se zagledale z vso radovednostjo v kolo: med drugim sta bila ta dva študenta in lepa učiteljica, ki je pravkar premišljevala, kam bi vrgla blazino. Igraj kolo, igraj kolo . . . Vedno hitreje se je kolo poganjalo, vedno napeteje so se upirale oči svatov v učiteljico Majdo. Tedaj je nenadoma zašumelo: »Ah!« Majda je izpustila blazino pred Jožeta . . . Bled in brez besed je Tine spustil roke svoje sosede in se zgubil ven. Na trato, kjer se je pod zvezdnim nebom hladil, mu je prinesla harmonika besede: Zdaj se vidi, zdaj se zna, koji koga rad ima . . . »Da, zdaj se vidi . . .« * Uro za tem so se oglasili streli možnarjev. Čas odhoda je tu. Vsi svatje se pripravljajo. Harmonika zaigra slovesno pesem, nevesta zajoče na glas, za njo vsi bližnji. Iz hiše, kjer ji je tekla zibelka, se poslavlja; in nikoli se ne bo več povrnila kot domače dete. Svatje pomagajo harmoniki: Mamica, mamica, hčerko vam peljamo, nikdar več, nikdar več nazaj je ne damo . . . Tončka ni šla iz vasi, marveč v sosednjo hišo. Zatorej je bila pot kratka. Še so počakali svatje, da sta mlada poročenca prvič legla spat in jima zapeli pretresljivo jutranjico, nato so polegli tudi oni vsak na svoje ležišče ter trdno spali do visokega poldneva. Naslednji večer in naslednjo noč se je nadaljevalo svatovanje na Miholjevem domu. Tine pa se ni več pokazal. Zaprl se je v gorenjo hišo in preždel tam vesele svatovske dni brez jedi in brez besede z živimi ljudmi . . . Čez dva dni pa bo znova odvihral. (Dalje prihodnjič.) »Katoliška akcija vzgaja vedno popolnejše kristjane, s tem pa tudi vedno popolnejše državljane. Vest naj bo tako krščansko izšolana, da vsak čas in v vsakem položaju privatnega in javnega življenja najde pravo, krščansko rešitev. (Pij XI.) M- Elizabeta O. S. V rs.: TI SI VEČNI PRAZNIK MOJ Marija meti angeli in rožami. Že stoje oltarji majski, tisoč jih je, milijon; že prepeva slavo Tvojo z jutra v noč srebrni zvon. Z belim cvetjem so odele ljube roke vsak Tvoj kip, vanj so vpletle vso ljubezen, gorkih src gorak utrip. Lučce gledajo v višavo kakor k materi otrok, vse bi rade se vtopile v Tvoj pogled, tako globok. Že stoje oltarji Tvoji, v moji duši klije maj, vsa je polna Tebe. Mati, Ti, Prelepa, njen si raj. Tebe išče moja pesem, ljubim Te, otrok sem Tvoj, Ti si moje žarno sonce, Ti si večni praznik moj! (Vzelo »Iz moje celice«., pesnitev M. Elizabete, uršulinke v Ljubljani II. del. Uršulinski samostan prodaja po neverjetno nizkih cenah vse zvezke pesmi M. Elizabete. Njene učenke si naj nabavijo te lepe spomine.) Francka Zupančič: MALE DOLŽNOSTI Brala sem nekoč to globoko in čisto resnico: »Ljubezen do malih stvari je tajnost veličine.« Morda se bo zdela kateri ta trditev paradoksna, a ni. Ni, ker duševna veličina nima nikakega merskega pomena in se ji ne meri površja in ne globin, ampak je kakor drag kamen, ki se ocenja po svetlobi in siju. Najlepša duša Frančiška Asi-škega se je znala vživeti v male stvari z isto prisrčnostjo, kakršno je dvigala napram Neskončnemu v urah premišljevanja in zamaknjenja. Rosna, na bilki trepetajoča kapljica, žareča v rožni luči zarje, je imela za brala Frančiška isto vrednost kot zvezde v njih brezkončnosti, sledeče ljubeznipolni božji ljubezni. In glas otožno žuborečega virčka med krešo in spominčičami ni bil za Sarafskega nič manjši in neznatnejši od rohnečega morskega, na daljnem potovanju iščoč toliko zaželenega mučeništva. A ne mislim razpravljati danes o malih materijalnih rečeh, ki jih vse ljubite, kakor nežno lepoto cvetk, umeten ustroj lahke pajčevine, čudovito natančne uredbe čebelnjaka, potrpežljivo delavnost mravlje; govoriti hočem o moralnih rečeh, o onih rečeh, ki so bliže in so velik del naše vsakdanjosti in naše duše. In to so male bolesti, male vsakdanje radosti, katerih se niti mnoge izmed vas ne zavedajo. Male bolesti naših dragih, male radosti, ki bi bile lahko darežljive, a niso, in to bolj vsled malomarnosti kot vsled nebrižnosti. Včasih zahteva tudi le malenkostnega izdatka, ki je preglavica materi in ga ona, dobra, ne zna odreči, ker je njena žrtev tiha in vztrajna, skrita in pogosta, v luči smehljaja. To je želja po zabavi, ki zahteva trud očeta, izmučenega po dnevnem naporu in ki vendar privoli radostni trdosrčnosti hčere, ne zavedajoč se malenkostnega zla; to je vzhičen odgovor na ljubečo opombo, to je odpor malenkostni odpovedi lastne volje, in je mali, trmast, egodstičen »jaz«, ki prevladuje, otemnujoč to, kar vsebuje mlada duša lepega in dobrega. Kolikokrat je videti po veselicah in zabavah bled, truden obraz mamic, rdeče oči vsled premočne luči, bojujejo zoper zaspanec, ki v mraku omamlja one, ki so mnogo delali, uboge oči skoraj proseče uprte v komplicirane kretnje lepo oblečenih, smehljajočih se gospodičen, ne menečih se za utrujenost mamic; srečne plesalke do zarje novega dne, ki jih doma čaka mehka postelj in bodo spančkale zadovoljne in mirne ure in ure, medtem ko bode mamica po kratkem počitku zapričela svoje vsakdanje opravilo, tiha, neslišna, da se »hčerka« ne zbudi. .. predrami. .. In to časih, v dolgih zimah, traja po cele tedne in mesece, po vseh plesih, ki se jih udeleže mamice točno in številno, ker tako želi »gospodična«. Kolik trud teh ubogih bitij, ki ne znajo in ne morejo odreči ničesar hčerkam, pak jim slede vsepovsod po zabavah, ne meneč se za lastno žrtev, samo da je hčerka zadovoljna, medtem ko mlada tiranka nima ozira na trudno materino lice, da bi dela: »Dovolj je vsega!« Tri besede. Tri same besede, ki bi zadovoljile morda žrtev, a ki bi bile tako človekoljubno sladke na hčerkinih ustnih ... Je kaj očitka zdajci v srcu ? ... Prav! Ne bo več taka! Treba pomisliti, koliko ljubavi nam da mati, kolikim žrtvam se ukloni, da se hčerka smehlja in možno ne zave mnogih bridkosti, nje, uboge, ki ji zadajajo gube na obrazu. Treba, da hčerka sama v svojem času, izpolni tiho žrtev nečimernosti ali zabave, da se mamica ne utrudi, da si mamica ne nalaga odrekanj, da ne plaka skrivaj za kaj takega, ki bi se lahko izognilo. In tedaj, ko mamice ni več, ostane vse to kakor svit v lastnem obupu. Svit, da lahko rečeš krvavečega srca! — Vedno sem si prizadevala izpolnjevati napram njej moje male dolžnosti ... In znala sem ji izvabiti smehljaj in jo upokojiti . . . In to je mir, to je resnična velikost vaša, sestre. * Mara Stepanova: POD OKNI Tih večer in zvezde tiho božajo zavese, ki na oknih tvojih, dragi. trepetajo in jih vetrič sem in tja potrese. Žalostna prihajam sama v noči in brez misli zrem v njih drhtenje. Rdeči sij za njimi lajša mi srca trpljenje . . . Stojim pod okni dolge ure, vsa bedna, sama kot otrok. Pogledi moji begajo za senco tvojo, kod vse te misli iščejo, —- to ve le Bog! Dotlej ti srečen ljubiš sliko druge, pozabljaš davne dni, teptaš besedo svojo .. . Stojim in v večnost povprašujem vroče: Li sploh na svetu najdeš kje trenutek vsaj resnične sreče? Ni li prevara vse in dim in puhle sanje, ki človek sanja jih za čas . . .? Ni li vse to kot sij lažnive zvezde, ki ji v minuti izblesti ves kras . . .? Noč jasna mre in tone globlje, globlje . . . V brezdanjost tiho gre . . . 0, vse to je kakor balzam duši, ki umira: — Mladost sem dala ti, ti dala vse, a kaj ti meni dal si, — fant moj brez srca ...!'' Ana Galetova: UP Bog mi je dal srce, Na stroje padla rja, mi je dal roke, z njih se širi na nas. usta in oči, Pada nam na oči. na roke in srce in korake. Zbežali smo iz mesta v barake eo stoji. jn Z(]aj. kot j^j garali smrti. a zdaj je poslal še čas, ki boli. Bog mi je dal srce, mi je dal roke, usta in oči in mladost. O, v moji duši je up kot majnikov vonj: Ničesar ni Stvarnik ustvaril zastonj. Nocoj so vse mlečne gore in reka teče kot med, na črnem nasipu premoga pa breza nam rase. Bog mi je dal srce, mi je dal roke, usta in oči, pa pošlje nam enkrat še dobre čase. Proletarska družina. NAŠA LJUBEZEN TEBI GOSPA (Iz enakoimenske nove knjige dr. p. Romana Tominca.) Kakor, da so vsi zvonovi zemlje dali sladko svoje sozvočje enemu samemu imenu, tako ljubo nam zveni tvoje ime, ti, naša Gospa. Starodavne legende šepetajo o tebi in pesmi neuke in polne umetnosti poznajo tvoje ime. In domotožje je v tem imenu po deželi, ki ji je ime blažena večnost. Po deželi, kjer je doma neskončna čistost in dobrota brez meja. Stotisoči deklic, mladenk in žena nosi tvoje ime. V naši deželi ni tako skromne koče in ni tako brezbožne palače, da bi ne imela v svojih zidovih tvoje slike. Nema govorica teh slik opominja, svari, ljubkuje in otožno očita, brez besede oblikuje in kliče na dan vse, kar je v nas lepega in jasnega. Saj to je, da te moramo predvsem z dušo iskati, kakor je uboga Ifigenija iskala raz tujo obal svojo daljno domovino Grčijo. In čim bolj so obrisi tvoje duše v nas jasni, tembolj postajaš za našo vsakdanjost dragoceno brušeno zrcalo, ki je polno resnice in milosti. Kdo si ti, skrivnosti polna? Tvoje oči so kakor vrata, ki skrivnosti čuvajo. Okoli tvojih usten je toliko vednosti in moči, zakaj tvoja duša je šla skozi temne prepade in blesteče višine božjega spoznanja. Ali smem s teboj, moja sladka Gospa? Rad bi s tvojimi očmi gledal in tvoje znanosti se učil. Zakaj tako se mi zdi, da neizmerno veš o Bogu in njegovih skrivnostih in da poznaš preko groze smrti tudi njeno sladkost in, da so ti znani vseh bridkosti zadnji pomeni in še, da veš za vso opojnost ljubezni. Pred menoj boš kakor neizmerno visoka gora pokrita z belim snegom. Vem da ne bom prišel Bog zna kako visoko, toda enega me obvaruj, da bi to belo goro moral kdaj zapustiti. In še to mi daj, da ti bom vedno bližji . . . JEZUŠČEK TI VSE ZAUPA. Tako brez skrbi je mali Jezus, kadar je v tvojih rokah. Popolnoma dobro ve, kako neizmerno ga ljubiš . . . In On tebe ljubi, moja dobra milostipolna Mati. In sedaj prihajam k tebi še z večjim zaupanjem. On Te ljubi — zato ti ne more ničesar odreči. Niti najmanjše želje ne, niti največje prošnje. On ve, kako so tvoje bele dlani sočutne, kako znajo lajšati bolečino in bridkost. Zato tem pro-sečim rokam ne more reči: ne. . . Ali ne bi hotela, potem ko neha s teboj šepetati, reči malemu Jezusu, naj me do smrti obvaruje vsakega greha, naj tisto, kar mi je na zemlji najljubše, enako obvaruje in s sveto skrbjo očuva. Ali boš —■ predobra Mati? Nekoč sem bral, da je tvoje tajno ime: »Vsemogočnost na kolenih«. TVOJ JEZUS JE ZASPAL. Kaj pač počne taka mlada mamica s svojim otročičkom celi ljubi božji dan? Kako se zdi mamicam to vprašanje odveč, ali pa imajo samo pomilovalen smehljaj zame: češ, kako more kaj takega vprašati. In vendar ob tej sliki Carlo Dolcija nehote moram vprašati, tako ljubeče ga gleda! Pravkar je zaprl očke in sladko zaspal. Bog sam vedi, kaj si sedaj misliš. Veš preljuba Gospa, tebi se kar na obrazu vidi, da si z vsem srcem pri Detetu. Da zanj ni nikoli škoda časa. Če tudi imaš sicer dela dovolj — zanj mora biti čas. Daj, da se nekoliko od tebe naučimo, kako uravnamo svoj odnos do Njega. Glej, o dobra Mati, pri nas je ravno obratno. Mi nimamo nikoli časa za Jezusa. Vedno se nam zdi škoda vsakega trenutka. Najraje bi videli, da bi tvoj mali Jezus vedno spal in bi nas nič ne motilo v naši plitvi vsakdanjosti. Samo tedaj, če smo v stiski, smo nevoljni, če sredi viharja mirno spi. Tedaj bi radi videli, da je poln skrbi in pozornosti za nas, mi pa zanj nikoli. IN ČE SE ZBUDI? Da, tedaj pristopijo nešteti k tebi in k Njemu. Že se spenja k njemu nešteto želja, zahtevajočih, prosečih, ponižnih in nestrpnih. Saj veš, da mora biti tvoj mali Jezus v tem, kar je njegovega očeta. Seveda veš! Toda, tako berem na tvojem ljubem, tako mladem licu: ali že sedaj? Ali že tako zgodaj? Ali moram res vedno znova to doživljati? Saj vem, da sem slovesno izjavila: Glej, dekla sem Gospoda, pa je vseeno tako težko, tako težko. Saj nič ne jemljem nazaj, nič ne preklicujem, ampak vsaj zdaj, vsaj en čas še, naj bo otrok popolnoma moj, ves moj. O, kako je ljubek! Saj se je komaj začela ta sladka skrivnost, da ga imam pri sebi — ali tudi to ne sme biti brez kapelj pelina? Kako rad bi okoli tebe nasipal samih rož bajne ljubezni, močne in silne, da bi ne čula teh tajnih klicev božjih, če bi smel, če bi smel in bi bilo prav tako. (Knjiga »Naša ljubezen tebi Gospa« je izšla v založbi A. Sfiligoj, Ljubljana, Sv. Petra c. in se dobiva tam za ceno Din 30.—J A. Golob: SPREHOD PO SPLITU Split je znan po svojih zgodovinskih znamenitostih. Zlasti zbuja veliko pozornost svetovnoznana Dioklecijanova palača in stolnica, nekdaj Dioklecijanov mavzolej, svojevrstna znamenitost, ki niti Rim podobne ne more pokazati. — Ko se je mogočni rimski cesar Dioklecijan, znan kot krut preganjalec kristjanov, preselil iz Nikomedije (Mala Azija) v Salono (današnji Solin, 6 km od Splita), si je dal v zatišju tik ob morju zgraditi sijajno palačo. Leta 305. se je Dioklecijan odpovedal prestolu. Preselil se je v novozgrajeno palačo, kjer je živel udobno in razkošno do leta 313., ko si je razočaran nad razpadanjem rimskega cesarstva. 68 let star, sam vzel življenje. Obseg Dioklecijanove palače, v katero je vzidano staro mesto Split s svojimi značilnimi ozkimi ulicami. meri 38.236 kvadratnih metrov. V notranjost palače je vodilo četvero vrat. Skozi severna »Zlata vrata« (Porta aurea), ki so še danes prav dobro ohranjena, je vstopil cesar Dioklecijan, kadar je prihajal iz Salone. Od peristila palače ((današnji Stolni trg) je bil izpeljan do morja prekop (sedaj se ulica imenuje »Ispod Grota«), po katerem so vozile cesarske ladje. Stolno cerkev — kakor že omenjeno nekdanji Dioklecijanov mavzolej — je krog leta 650. posvetil škof Ravena. Posvečena je sv. Duju, patronu Splita. Sv. Du-jo, ustanovitelj prve krščanske naselbine in škof v Saloni, je leta 107. po Kr. umrl muče-niške smrti. Njegove kosti so leta 650. prenesli Peristil (stebrišče) stolne cerkve v Splitu iz porušene Salone v Split. Prve dni v maju se na slovesen način praznuje patron Splita. V veličastni procesiji, ki se je udeleže vsa javna zastopstva, nosijo svetnikove relikvije. Ljudstvo trumoma roma v stolnico, kjer so svetnikove kosti shranjene v levem stranskem oltarju, Osmerokotna kamnita zgradba stolnice, skoraj tri metre debele stene, izredno lepa kupola — vse je ostalo neizpremenjeno. V notranjosti cerkve so dragocene umetnine iz vseh dob krščanstva. V cerkveni zakladnici je poleg drugih redkih umetnin tudi evangelij na pergamentu iz VIL stoletja. — Med stebri na peristilu stoji znamenita sfinga, ki jo je iz Egipta prinesel še Dioklecijan. Poleg stolnice je visok in krasen zvonik v romanskem slogu (Kampanile), s katerega je na vse strani lep razgled. Zvonik so gradili od XIII. do XVII. stoletja. Nasproti stolnici, v ulici »Kraj sv. Ivana« je krstilnica (baptisterium), nekdaj Jupitrov tempelj iz I. stoletja po Kristusu. Od leta 1393. je krstilnica stolne župnije. V kapeli sta sarkofaga škofov Ravene (umrl leta 680.) in Lorenzo (umrl 1097.) in sarkofag, v katerem počivata hčerki (umrli leta 1242.) hrvatskega kralja Bele IV. V obzidju Dioklecijanove palače je še »Crkva Dušica« (poleg »Srebrnih vrat«) in cerkev sv. Filipa. Največ cerkva v Splitu je bilo zgrajenih v XI. stoletju. Lepa dominikanska cerkev in samostan sta bila zgrajena leta 1020. Na obali je cerkev sv. Frančiška iz leta 1060. in minoritski samostan, ki ga je baje ustanovil sv. Frančišek Asiški leta 1214. V cerkvi je grobnica Maruliča, znamenitega hrvatskega pesnika, pisatelja in teologa (umrl 1527., star 74 let). V severozahodnem delu mesta, v divnem zalivu je lična cerkvica Poljud (Madona delle Paludi) iz leta 1030. in samostan oo. frančiškanov. V bogati zbirki samostanske knjižnice sta tudi dve krasni koralni knjigi p. Bonavent. Razmiloviča. Začetne črke (in nekaj lepih slik je slikal z zeliščnimi soki 10 let in dovršil delo tik pred svojo smrtjo leta 1675. V cerkvi sta dve znameniti oltarni sliki iz leta 1527. in 1549. V samostanskem poslopju je tudi mestna ubožnica za krog 100 ubožcev. Starčki ne morejo prehvaliti ljubeznivih očetov frančiškanov, ki ubožnico oskrbujejo. Na jugovzhodu je romarska cerkev Pojšan iz leta 1618. s samostanom oo. kapucinov. V cerkvi na Dobrem »Gospa od zdravlja« je starinska čudodelna slika Matere božje. Poleg cerkve je samostan oo. frančiškanov. Omenim naj še župni cerkvi sv. Križa in sv. Petra, slednja je iz novejše dobe, najprostornejše svetišče v Splitu. Razen naštetih so v mestu še samostanske cerkve oo. jezuitov, usmiljenih sester, klarisinj, dominikank in več starih kapelic, kjer se tudi od časa do časa vrši služba božja. V arheološkem muzeju so večinoma izkopanine iz nekdanje Salone. Tu se vidijo kameniti in marmornati sarkofagi s krščanskimi in poganskimi napisi in nešteto najrazličnejših predmetov, ki govore o visoki kulturi tedanjih prebivalcev Salone. Za sistematično odkrivanje ruševin stare Salone in ureditev muzeja si je pridobil nevenljivih zaslug ravnatelj muzeja ugledni učenjak, arheolog mons. Fran Bulic. Na severozahodu mesta se dviga Marjan, ugasli vulkan. Nekdaj gola brda, pokriva sedaj lep borov gozd. Na južnem pobočju, zavarovanem proti severnim vetrovom, rastejo mogočne palme, oleandri, aloje, cele meje rožmarina in druge južne rastline. Ceste in pota so lepo urejena. Veličasten je pogled z Marjana na obalo sedmerih Kaštelov skozi do Trogira. Na Marjanu je tudi zanimiv prirodoslovni muzej z morskim akvarijem, v senci košatih borovcev pa zoološki park. Na vrhu so razvaline trdnjave iz leta 1513. Kdor pride v Split, pohiti tudi v 6 km oddaljeni Solin, kjer je stala nekdaj starodavna rimska Salona. Salona se omenja že v 2. stoletju pred Kristusom. Že tedaj je bila glavno mesto važne rimske province. V mestu je bil sedež raznih uradov. Krog leta 45. pred Kristusom je bilo mesto na višku razvoja. V začetku II. stoletja po Kristusu se je pričelo v mestu širiti krščanstvo. Razvaline amfiteatra, stebri, mozaiki, bogati sarkofagi pričajo o sijaju in razkošnem življenju Rimljanov in Rimljank v Saloni. Ruševine velike starokrščanske bazilike in napisi na krščanskih grobnicah so verna slika gorečnosti in požrtvovalnosti prvih kristjanov Salone. Leta 639. po Kristusu so Avari porušili in izropali bogato Salono. Prebivalci so zbežali na otoke in v obzidje Dioklecijanove palače. Mnogo lepih stebrov in dragocenih kamnov z zanimivimi napisi so iz opustošene Salone prebivalci okolice pobrali za zgradbo svojih bivališč. Ostale ruševine pa je skozi dolga stoletja pokrila debela plast zemlje in peska. Dvignil in otel pozabljenosti jih je naš učenjak mons. Fran Bulic, ki že od leta 1883. raziskuje in odkriva umotvore davne preteklosti. Tudi za svoj večni počitek si je izbral starodavno Salono, kjer si je že postavil grobnico v slogu izkopanih sarkofagov. Split, v aprilu 1934. Sarkofag (grobnica) mons. Dr. Fr. Bulica v atriju bazilike sv. mučencev v Solinu. Ranjl Ivan: Tam med stroji, med stroji kri gineva z lic. Tam med stroji, med stroji, kjer tisoč devic z drobnimi prstki nitke vije, MED STROJI tam med stroji, med stroji srce nemirno bije Kri iz srca lije za mater, sestre, brate, na stroje, na stroje pada, nemo pada, da družina lačna ne umre od glada. Tam med stroji, med stroji kri gineva z lic . .. Napisal: Stanko Cajnkar. Ta ji je povedala, da se iskani kraljič-ni pravi resnica. Poti pa pravijo nekateri Znanje, drugi pa Vest. Najboljše bo, ako preizkuša obe. Otrok je taval dalje. Utrujen zmučen in zbit, kakor da je v večni šoli. In potem je srečal še staro ženo, vso zgrbano in zmučeno, ki se je opirala ob palico. Povedala je, da se zakleti kraljici pravi_ Trpljenje. Poti pa pravijo Odpoved, Žrtev in dar. Pod hribom, ki je pred njimi, bo srečal ubogega otroka, sina ubogega drvarja, ki gre v dolino iskat zdravila za svojo na smrt bolno mater. Otrok naj mu da zadnji požirek vode, ki mu je oslal v steklenici. To bo zdravilo. Naj se ne da premotiti od žeje. Ko bo dajal ubogemu otroku zadnjo kapljico svoje pijače, bo strašno žejen. Ako se ne bo premagal, se mu skrivnostna gora, kjer je sreča doma, ne bo odklenila. Štefka: Ali je bil hudo žejen? Slavka: Ali se je mogel premagati? Helena: Žejen je bil. Usta so bila suha. Zdelo se mu je, da bo umrl. In vendar je zmagal. Dal je zadnjo kapljico svoje pijače. In potem .. . Cilka: No in potem? Helena: Je bilo naenkrat vse tako lepo. Od nekod je prihajala godba. In žeje ni bilo več. In potem se je odprl hrib in otrok je stal v čudoviti zemlji . . . Cilka: Vse je bilo v rožah. Vse mirno lepo in dobro . . . Helena: Ne, vse je bilo v trnju . . . Dolgi bodeči trni so pozdravljali od vsepovsod. Dorica (začudena): Kako to? Sedaj naenkrat ničesar več ne razumem. Helena: Saj sem rekla, da bo pravljica resnična. Dorica: In trnje resnično, gotovo. Helena: Težka je bila pot preko trnja. Dolga in naporna. Toda v ozadju je bila svetla luč. In ko se je otrok ves krvav prebil skozi trnje . . . Štefk a: Je stal v krasnem mestu. Helena: Ne, Štefka, ni bilo tako. Stal je pred majhnim hribom . . . Cilka: Ki je bil lepo zelen in ves v cvetju. DORICA BOŽJI OTROK Igra v treh dejanjih. f Nadaljevanje.) Helena: Ne, Cilka, ni bilo tako. Hrib je bil ves skalnat in pust. Slavka: Samo na vrhu je bilo lepo. Helena: Da, na vrhu je bilo lepo . . . Cilka: Tam je stala Sreča, vsa v rožah in biserih. Zlato krono je imela na glavi. Helena: Ne, krona ni bila iz zlata, bila je iz trnja. Iz dolgega ostrega trnja. Nič ni bilo biserov in rož. Pač biseri so bili: veliki, rdeči, svetli: kaplje krvi. In dvoje dobrih, lepih oči, iz katerih je sijala ljubezen in razumevanje . . . Sreči je bilo ime . .. Dorica (počasi, kakor da je zamaknjena v nekaj nevidnega) . . . Kristus. Helena: Da. On. Naš in vseh narodov resničen kralj Matjaž; naša resnična Pe-pelka, naša krvava dobra Rdeča kapica; naša edina do konca resnična, prelepa, na veke nedoumljiva Pravljica. Naša Sreča; ker je Lepota, Resnica in Dobrota obenem. Iz njegovega obraza beremo modrost življenja. Njegova krona nam govori o trpljenju, brez katerega ni nič velikega. Njegove oči pripovedujejo o dobroti, ki je nič ne more biti. Njegova usta vsa pekoča in skeleča, vsa s krvjo oblita, nam šepetajo o mučeništvu resnice, o odgovornosti vsake besede, ki jo izrečemo, o svetosti prepričanja za katerega bi lahko tudi življenje dali . .. Tako bi jaz, deca draga, to resnično pravljico pripovedovala .. . Ali ste me kaj razumele? Dorica: Smo. Slavka: Nekoliko. Hoteli ste reči, da je pot do sreče trn jeva. Helena: Da. In da je samo v enem sreča. V Križanem Kralju, ki nam je brat in nas razume. In da je življenje čisto do konca Lepota, Resnica in Trpljenje obenem. Samo to povest lahko z mirno gotovostjo pripovedujem izmučenim rudarjem in trpečim delavskim materam, deci in odraslim; učenim in preprostim. Vse drugo je borna, revna, zlagana pravljica o deveti deželi, ki je nikjer na svetu ni. Terezija: Gospodična, ali ni vaša povest preveč žalostna? Ali je res vse samo trpljenje? Helena: Ne . . . Ni. Tako nisem mislila. Mogoče nisem vsega in prav jasno povedala. Naš Križani Kralj je zmagal. Saj je vstal od mrtvih. Iz njegovih oči žari veselje: veselje zmage, miru, dobrote, usmiljenja. In to veselje je prav tako resnično, kakor je resničen križ in kri na obrazu. Terezija: Težko je oboje združiti. Helena: In vendar delate tako že leta in leta. Terezija: Oh, ko bi bilo to res! Kako rada bi bila kljub vsemu trpljenju vesela; vesela, kakor ste vi, gospodična, in kakor je Dorica, ki je zbežala iz svojega lastnega doma . . . Tako težko je to. Včasih mislim samo naprej in upam, da nam bo kedaj bolje. Tedaj si pripovedujem pravljico o Kralju Matjažu, a drugače, kakor ste nam jo povedali vi, gospodična. Pravljica o sreči brez trpljenja. Vi ste rekli, da je taka srečna povest zlagana. Saj je mogoče res, a upanje je v njej. Brez upanja pa v tej mračni dolini ne morem živeti. Helena: Ali v moji povesti ni upanja? Terezija: Več kakor v moji, gospodična, ker je več resnice v njej. In sedaj bom velikokrat mislila na vašo povest. Helena: Jaz pa na vas in na vaš dom. Dorica: ... In na mene. Helena: Seveda. Tudi na tebe, Dorica (Počasi se odpro duri in v sobo vstopi Ivanka vsa žalostna in utrujena. Svoj kovček ima v rokah). Ivanka (obstane pri vratih in ne reče ničesar). Terezija: Ivanka! Moj Bog? kaj se je zgodilo. Odkod prihajaš? Ivanka: Iz mesta. Odpustili so me. Dorica: (plane pokonci): Radi mene, Ivanka? Ivanka: Ne, Dorica, ne radi tebe. Vse je propadlo. Tovarna stoji in delavci so odpuščeni. Hišo v mestu bodo prodali. Gospod in gospa stanujeta sedaj v predmestju. Stanovanje je majhno. Nič več me ne potrebujejo. Dorica: In kaj je z mamo? Ivanka: Najprej je hudo jokala. Potem se je umirila in vprašala po tebi. Dorica: Ali res, Ivanka? Ivanka: Da, res, jutri pride po tebe. Dorica: Oh, kako sem vesela! Ivanka: Vesela, ko je vse propadlo? Dorica: Nič ni propadlo, Ivanka. Tisto bogastvo nam je bilo samo v škodo. Sedaj bo pri nas mnogo lepše . . . Mamica pride, teta, mamica pride! Uboga dobra mamica. Uboga in bogata, in moja, moja. Zastor pade. III. DEJANJE. Revna soba v predmestju. Novi dom gospe Marte. V ozadju je okno, ki odpira pogled na dvorišče. Gospa Marta (sedi pri mizi in šiva. Oblečena je skromno, preprosto in lepo). Dorica (prihaja skozi vrata: v rokah ima šolsko torbico. Vesela je kakor navadno) : Dober dan, mamica . . . Marta: Bog daj, Dorica. Ti si že nazaj ? Dorica: Kajne, da sem bila pridna? Sedaj se mi vedno mudi domov. Marta: Ali res? In zakaj se ti mudi? Dorica: Saj veš, mamica. Radi tebe seveda. Sredi ure se spomnim na te in bi kar rada domov. Marta: Ali si v skrbeh zame? Dorica: V skrbeh ravno ne. .. A si mislim, da ti je hudo. Da trpiš. Marta: Zakaj bi trpela? Dorica: Ker je sedaj vse to drugače. Še stanovanje je tako revno. Nikamor se ne vidi. Marta: Oh, Dorica! Jaz vidim zelo zelo daleč. Dalje kakor sem videla z naših oken na Aleksandrovi... Dorica: Kako? Saj se vidi samo prazno dvorišče. Marta: Da, samo prazno dvorišče . .. Ako gledam skozi to razdrapano okno. A jaz gledam drugam. Dorica: Skozi drugačna okna? Marta: Da, otrok. Skozi okna tvojih dobrih oči se vidi daleč v dušo, ki je še vsa lepa. Taka čista duša odpira razgled do božjega prestola. Dorica (naglo): Mamica, povej mi sedaj kaj drugega. Marta: Ti nočeš, da bi o tebi govorila? Dorica: Ne, mamica, ker tako pretiravaš. Tvoja ljubezen je kakor naš mikroskop v šoli; vse strašno poveča, da se lepše vidi. Marta: Tako misliš? Potem pa rajši ti kaj povej. (Dalje prih.) Venceslav JVinkler: HIŠA V GRAPI. Povest. 5. (Nadaljevanje.) Potem ni bilo več Matevža. Pred letom dni bi ji bilo to vseeno, skomignila bi z rameni in bi vse prešlo, zdaj je pa bila že na pol od doma, skoraj že tudi iz Grape, zato jo je zabolela tudi vsaka misel, da bo treba ostati, kakor je. Matevža ni bilo. Ni mogla razumeti, kaj je zakrivila. Tisto pismo ga bode. Oh, take cukrene besede! Ni vredno, da bi jih bral. Na-tihoma sklene, da bo pismo o prvi priliki sežgala. Sama se ne zaveda, zakaj ji je tako drago, saj ga je skrila kot najlepše spomine. Ne, pismo mora sežgati! Sicer Andrej ni tak, kakor je pravil Matevž. Sam smeh ga je res, sama razposajenost. Belega kruha je sit, pripoveduje oče. Moj Bog, ko so pa Gornikovi tako bogati! Deset glav živine, prašičev nič koliko in zemlje do groze. Tam lahko živijo, kakor se jim zahoče, ni jim treba gledati na vsak dinar. No, Andreju bi ne bilo treba loviti zemlje in čakati nanjo kot Matevžu. Za hip jo presune, da zemlja ni vse. Andrej ima grunt, Matevž ima vse drugo. Ljudje bi se ji smejali. »Hlapca je lovila, gospodarja je ujela,« bi pravili. Matevž ali Andrej ? »Ne, ne,« je zatrepetala. »Saj je vendar že vse domenjeno. Kaj me moti? Zvečer pride Matevž in se pomenimo še naprej.« Pa Matevža ni bilo in ni bilo. Bog ve zakaj ne. Tonče in stari Petron sta molčala, zdelo se jima je samo ob sebi razumljivo. »Čudna stvar,« je včasih zagodrnjal starec, »če bi ne bilo Andreja, bi še verjel in razumel, tako pa ne vem, kako bi. Tisto pa je, da se je vse razdrlo.« Tončetu je šlo drugo po glavi. »Davke moramo plačati,« je godrnjal, »spodobilo bi se že tudi, da bi imel novo obleko. No, zdaj menda ne bo ničesar.« »Potrpi, saj si mlad,« ga je tolažil starec. Tonče je umolknil. »Zdaj gre vse za Marjetko,« je razumel, »za njo pridem šele na vrsto jaz.« Marjetka je pa čakala in dolgo ni bilo ne Matevža ne Andreja. Jesen je rasla v zimo, snegovi so zakrili poti, mraz je stisnil ljudi v hiše, hrepenenje se je večalo, a ni moglo nikamor. Če bi prišel vsaj Simček. Toda starec se je zakopal za peč, zdaj pa zdaj je zlezel z nje, da je naložil kak zglavnik, sicer je pa ves dan ždel na toplem in premišljeval. Snežilo je kar venomer, na noben način ni hotelo odnehati. Ob takih prilikah niso Graparji po teden dni in še več videli nobenega človeka. »Nikogar ne bo,« je trepetala Marjetka. Mučna negotovost jo je dražila. Moj Bog, ali čuti do katerega kaj posebnega. Do Matevža najbrže, vsaj zdi se ji tako. Z njim bi šla, kadar bi prišel in kakršen bi bil. Toda tudi Andreja ne more zavreči, mlad je, lep in bogat. Na obeh je nekaj posebnega, drug drugemu sta v napotje, kam bi z njima? Domači se ji pa smejejo. Tonče jo mrzlo zbada: »Graparjem se še nikoli ni dobro godilo.« »Pa kaj mi je do vsega tega!« jo zaboli vse skupaj. Da, kaj jo vse to briga? Mogoče so ji pa nevoščljivi? Že ob sami misli, da bi se zgodilo kaj posebnega z njo, vztrepetavajo. Vse mora iti v določenem redu, kar je preko tega reda, je napačno. Takoj bo pristopil Tonče in dejal: Tu je nekaj narobe. Vsa nevolja ji raste v razglabljanje o Andreju. Dolgo premišljuje njegove besede, spomni se tudi, da pisma ni sežgala, nazadnje se ji zazdi, da ni na vsem prav nič posebnega. Bogat je res, pravijo vsaj tako, toda, kdo ve. Kolikokrat se je že zgodilo, da je gruntarski vzel bajtarsko. Ona je pa prav za prav gruntarska, le, da je zemlja tako pusta kot nikjer drugod. Drugače bi je pa bilo zadosti, za enega vsaj. »Iz vsega tega ne bo nič,« vzdihne končno. »Norčeval se je samo, da je dražil Matevža. Zdaj se je pa Matevž razjezil in ne bo nobenega več.« V nedeljo je pa nenadoma prišel Andrej. Vstopil je preprosto in brezskrbno, kakor bi bil pri njih doma. Zagorela je v obraz, ko je zaslišala njegov glas in roka se ji je začela tresti. Fant je pa ni videl v temačni veži, hrupno je stopil v hišo. Tonče in oče sta se spogledala in nista vedela, če bi odzdravila. Pa Andrej se je naredil kot da ničesar ne vidi, veselo je sedel k peči in začel razpravljati o vremenu in kako jih je ujelo pri delu. Staremu je ponudil tobaka; Tončetu cigareto. Petron je zacmakal, brž se mu je razvezal jezik, sin se pa ni premeknil, pustil je cigareto na koncu mize, kamor jo je položil Andrej, srepo je gledal vanj in tuhtal njegove besede, kakor bi ga hotel ujeti na laži. Andreju je bilo sicer nerodno, a se ni dal motiti. Potajil se je in veselo pripovedoval novice zadnjega tedna. No, nič posebnega ni bilo. Petron je enakomerno prikimaval, puhal tobak in premišljeval, kaj ima fant za bregom. Taki mladi ljudje so nerodni. Z vsem skoparijo, le z besedami ne in človek jih spozna, predno se dobro obrnejo. »Kje pa je Marjetka?« je naposled vprašal Andrej. Tonče je molče vstal in se napotil k vratom. »Pokliči jo no!« je zaklical Andrej za njim. Fant ni ničesar odgovoril. Stopil je v vežo in našel Marjetko pri zadnjih vratih. »Na prepihu stojiš,« je zamrmral najprej, nato je pikro dodal: »V hišo pojdi, ženin te čaka!« »Tonče!« je kriknila sestra. »No, kaj pa je takega? Tako se pač govori. Saj tega pač nočeš, da bi se hodil igrat v Grapo? Potem bi pač drugače govoril!« »Saj ni ničesar med nama,« je vztrepetala Marjetka. »Zapoditi ga vendar ne morem. In Matevža tudi ni od nikoder,« je dodala čez hip. »Seveda,« je pomislil brat, »kar tako ne gre. Lahko bi se pa drugače pomenili. Lagati si vendar ne moremo. Ti si vendar domenjena z Matevžem, že zaradi njega bi ne smela delati brez pomisleka.« »Da, da,« ponavlja Marjetka, a ne ve, v čem bi se odločila. Kar tako mimogrede ne more za vselej pretrgati s človekom. In Matevža ni. Vendar stopi v hišo. Andrej jo sprejme z veselim hrupom in niti ne opazi, da je pogledal skozi vrata Tonče, pa spet izginil. Marjetka sede k peči in vsa nemirna popravlja obleko. Zdaj, ko vidi Andreja, izginejo vse tiste bridke slutnje, nasmehne se in ta smehljaj ji ostane na ustnih ves večer . . . Stari Petron sam sebi ne more verjeti, ko posluša Andreja, kdo bi si mislil! »To se bo vse uredilo,« pripoveduje fant. »Doma me sicer silijo tu in tam, a prav za trdno nisem nikjer. Oče je pač tak. Rajši bi videl, da bi prinesel k hiši kaj denarja, a hud ne bo, naj se zgodi tako ali tako. Kako je pa on začel ?« »Tristo! Saj res!« se spomni Petron. To je sicer vsakdanja zgodba, a lepa. Grunt raste, raste, nihče ne ve, kdaj in kako, vidijo pa vsi muko in delo. Nazadnje se nekega dne človek ozre okoli sebe in vzdihne: Zahval jen Bog. Zdaj smo na trdnem. Tako je bilo z Gornikovima. Od poroke se nista oddahnila, imela sta manj ko nič, danes se lahko smejata vsemu svetu, da, da. »Toda, če bi bila v Grapi?« Petron sključi hrbet, kakor bi ga kdo oplazil z bičem. Človek je pač človek, kakor obrne, tako gre. Marjetka se pa smehlja, smehlja in je vse čisto jasno pred njo. Andrej se pač ne bo mučil, kot se je treba Matevžu. Poleg tega pa, oh, koliko sanj raste iz ene same podobe! Sicer ni še ničesar obljubila, zdi se ji celo, da je nekje globoko v srcu žalostna, da jo nekaj boli, da se preveč narejeno smehlja — a nič! Matevža ni in ga ne bo več, vse se bo izpremenilo, vse . . . Dobro čuti, da ji srce trepeta. Ali Andrej samo kar tako govori? Ni mogoče, saj tako preudarno razlaga, resno se drži, skoraj kot Matevž. Toda . . . Vse se meša v njej. Poleg nje sedi Andrej in pripoveduje, kaj bo vse napravil. Kupčija gre sicer zdaj dobro, a ne bo šla zmeraj. Časi se menjavajo. Rajši se bo zaril v zemljo. Ni sicer takega dobička, a je bolj gotovo. Oče, na primer, je drugačnih misli. Mota se od semnja do semnja, včasih res zasluži, še večkrat pa izgubi. »Da, da, pri vas imate zemljo,« kima Petron. Marjetka posluša, a misli se ji izgubljajo nekam daleč, tako daleč, da ne more več za njimi. »Ah, lepo bi bilo, lepo, lepo,« drhti vsa srečna. »No, vidiš!« se oddahne Andrej. * Pred Grapo sta se srečala Matevž in Tonče. »Kam v takem?« je obstal Matevž. Tonče je skomignil z rameni. »Ženini so pri nas, pa nočem, da bi še sam mešetaril.« »Kakšni ženini?« je zategnil Puštalar. »Gornik, kdo drugi, čemu ga pustiš! Lahko se ti smeje!« Matevž je molčal, ustnice so se mu tresle, nazadnje je zamolklo povedal: »Vsak naj si izbere kot ga je volja. Zakaj bi bil v napotje, kjer me ni treba?« Tiho sta se spogledala. »Kakor veš!« je rekel Tonče. Zazdelo se mu je sicer, da je nekaj narobe v vsem tem, a je toliko veroval v Matevža, da mu ni hotel oporekati. Drsal je nekaj časa z nogo po snegu in gledal v tla, dokler ga ni sunil Matevž: »Greš pit?« Prikimal je in napotila sta se v breg. Od severne strani je mra-zilo, po hribih so legale modrikaste sence. Fanta nista videla ničesar, mislila sta vsak svoje in se lovila po zamrznjenem snegu. * Potem so dnevi tekli, kot pač teko dnevi v zimah. Od jutra do večera so bili vsi enaki, Marjetka je ves čas nečesa čakala, nečesa velikega, kar naj bi prelomilo ta nerazumljiv čas. Andrej je obiskoval Graparje, spočetka je prihajal poredkoma in nekam svečano, potem ga je premagalo in vsak večer ga je pripeljala pot mimo. Bil je že ves domač, smejal se je in se obnašal, kakor bi bilo že vse dogovorjeno. Marjetki je vendarle nečesa manjkalo. Stiskala se je vase in grebla po mislih, da jo je vse bolelo. Matevža ni bilo. Zdelo se ji je, da se je umaknil nekam daleč, daleč, nekje visoko nad hribovi stoji, vriska in se smeje vsemu svetu. Prepuščena je sama sebi, če je napravila prvi korak, mora še drugega. Oče in brat ji ne branita, niti ji ne ugovarjata. »Vse se bo uredilo,« mrmra Petron. Marjetka je šla po svoji poti. Zdaj se je celo ujezila na Matevža. Odšel je in trmasto trdil svoje. Morda čaka, da bi ga ogovorila. Pa saj ga niti v Grapo ni več. Ali bi vprašala Andreja po njem? Bolje nič. Le Simček se je oglasil nekoč mimogrede. »Tu je treba ljubezni,« je rekel, »drugače se vse podere.« Marjetka je zardela, nato je prikimala: »Pa saj to se razume.« Ko pa se je izprašala do dna, ni vedela, kako misli o tem. Vse se ji je zdelo preveč preprosto, da bi lahko verovala. Toda proti koncu tedna je Petron vendarle nabral tista dva tisočaka. Na žagi so odlašali in odlašali z izplačilom, da je nazadnje že skoraj pozabil na vse skupaj. Zdaj, ko je denar dobil, ni vedel, kam z njim. Hitro se je napravil, da bi ga ne zmešalo in se napotil k bratu. Janez je prijazno pokimal, ko ga je ugledal, tudi denar je sprejel, potem sta sedla in se je razgovoril, kako je hudo na svetu, ko vsi pritiskajo na človeka. »Hudo, hudo,« je pritrjeval Petron. »Pa pri tebi bo zdaj že boljše. Saj možiš dekle, ne?« »Ne vem,« je skomignil Petron, »ne vem, nič gotovega še ni.« »Kako da ne? Saj vsa Poljana samo o tem govori. Gorniki so trdni, dober grunt bo.« »Mjaja,« je vzdihnil Petron, nekoliko presenečen. To je bilo vse nekje daleč, sanjal je prav o tem, v resnici je pa še zmeraj mislil na Matevža. »To bi se skoraj bolj spodobilo. Nič ne rečem, da ji bo pri Andreju slabo, a prevelik razloček je med njima,« je preu-darjal po svoje. Potem sta še govorila z bratom o vseh stvareh in se nista več dotaknila možitve. Le predno sta vstala, se je zganil Janez in kot mimogrede dejal: »Zdaj ti bo treba denarja. Meni ni ravno sile, če hočeš pa odloživa za kako leto.« In porinil je predenj ves denar. Petron se je začudil. Ponos ga je silil, da bi zavrnil ponudbo, potreba ga je priganjala, da bi privolil. Tuhtal je in tuhtal, nazadnje je zmagala potreba, prikimal je in spravil denar v žep. Ko je drobil sneg proti Grapi, se mu je zazdelo, da ni bilo še nikoli tako lepo na svetu. Smejal se je zametom in se opotekal po klancu, kakor bi bil pijan. Prav takrat so se nekoliko razmeknili oblaki in sonce se mu je nasmehnilo. »Zdaj bo vse dobro,« je zaključil. Doma je dobil Tončeta in Marjetko v hiši in važno jima je povedal, kaj je slišal. Marjetka je pobledela in se obrnila skozi okno. Stresla se je. Nekaj se je pretrgalo, zdaj se bo odločila. »Bežite, bežite!« je dahnila. Tonče je pa vstal izza mize, stopil parkrat do peči in nazaj, nato se je ustavil in zamolklo rekel: »Ali je vse skupaj sleparija, ali se bo pa nekaj zgodilo. Pa Matevž je še zmeraj vreden desetih Andrejev.« »Vražji otroci!« je zamrmral Petron. Zunaj je sijalo sonce, nekaj žarkov je palo celo v Grapo. Vsa pokrajina se je bleščala, Marjetki se je pa zdelo, da se vse smeje. Nemara se bo pa vendarle nekaj zgodilo . . . Na Matevža ni mislila več. (Dalje prihodnjič.) Evica: DEKLICA SLOVO. (Nadaljevanje.) Moj fantek odhaja. Spremljam ga na vlak. Tako sva si čudovito blizu, vedno bliže — ob vlaku bova že kakor eno. Tedaj bo zažvižgalo in nekaj se bo utrgalo z ogromno silo. Hodiva po peronu. Imela bi si toliko povedati, pa naju motijo ljudje in ura . .. Preplašena si šepečeva: »Zdaj bo, zdaj ... Še pet minut. . . Povej mi kaj, ljubica! Kaj lepega mi povej! ... Še tri minute. In piši, vsak dan mi piši... Še dve minuti . . . Zdajle, ljubica!« . . . Roko v roki, oči v očeh, obraz ob obrazu . . „ Zapiskalo je. Roka v roki, oči se blazno širijo, v grlu je tesnoba, sunek . . . Roka se sprosti, oči se objemajo-do ovinka in potem se je vse kakor spraznilo. Na peronu strmim za vlakom in vidim njega, kako me išče v pokrajini, preko katere beži vlak . . . Vidim njegov obraz, čutim ga, nekaj se je spet sklenilo med nama. Vračam se domov. SAMA. Moj fantek je odšel. Kar tako so mi ga iztrgali iz rok in je moral daleč od mene. Komaj sem ga srečala, komaj sem zadihala ob njem, komaj sem se za hip naslonila obenj :— nič se še nisva približala lice k licu, kar tako so naju ločili, s silo, da nisva mogla izreči besedice, niti si podati rok. Samo začudeno sva se pogledala in odšla . . . Jaz sem odšla na njegovo mesto, on pa je ostal na mojem. Tako divje sama sem tam, trpim ob neusmiljenosti usode, iščem izhodov, glava mi omahuje v brezupu. On pa hodi po moji sobi in išče mene in vse se mu zdi majhno in samotno in prazno. Nikjer me ne najde. Pozabil je pobožali moj obrazek, zdaj pa ga ne najde. Tudi jaz hodim po njegovi sobici in ga iščem. Nikjer ga ni videti. Kam naj se obrnem? Kam naj hitiva, da bi se vsaj srečala na pol poti? Roka usode naju ne pusti nikamor. Zmedla bo najino iskanje in bova sprejela težo življenja. Vijem se v bolečinah ob misli na silne dalje in mojim solzam ne morem zabraniti. Drugi pa se vozijo po železnicah in v aeroplanih, nikoli niso tako divje ločeni, kot sva midva z najino neizgovorjenostjo . . . Kadar se srečam s tvojimi in svojimi znanci, vedno iščem med njimi tvoj obraz in vedno se razočarana vračam. Nikjer te ni in nikjer si te ne morem misliti. Niti ob tvojem prijatelju te ne najdem. Najrajši se jim umaknem, ker me mučijo s spomini. Nekateri pa še vedno hodijo za menoj in ne morem se jim umakniti. Namesto tebe hočejo biti. Tedaj se vrineš ti kakor prikazen med nas in včasih pozabim govoriti in sem morda tudi neprijazna . .. Čudno se mi izmika življenje. Nič več ga ne poznam. Ob tebi pa sem videla vse naokoli, listje in drevje, ljudi in tro-toarje, smeh in jok. Čudno sem se sprostila. Hodim po cestah in v rokah nosim tvojo podobo in jo razkazujem in mislim, da se vsi ozirajo vanjo. Pred obrazom držim tvojo podobo in nikamor ne vidim. Nekateri bi mislili, da sem blazna. Kaj sva zagrešila, da naju je kaznovala usoda? Hodim po svoji sobici kot lcaznovan otrok in iščem razmotati krivico nad nama. Iščem ljudi, ki so naju ločili, jih zasovražim ali pa si mislim, da ne bi bili taki, če bi naju poznali. Tedaj se mi zahoče poromati k njim in jim povedati, da nama je hudo . . . Potem pa zagledam tvoj resni moški obraz in se prestrašim svoje otroške pripravljenosti, vgriznem ustnico in preneham misliti . . . Včasih pa se mi solze ne ustavijo in ustnice mi nemirno drhtijo. Vidim tvoj nemi obraz in se mi zdiš okruten in hladen ob moji bedi in nerazrešenosti. Nikamor ne vidim preko svoje sobice in če bi zgorele stene ob njej, bi ne videla ognja. Ti pa -vidiš in si nem in čakaš. Ubodem se s šivanko, da preženem krivično misel. Niti na misel nama ne pride, da bi si pisala. Tako čudno naju je prevzela usoda! Hodim po njegovi sobi in iščem naslova, kam naj bi mu pisala. On pa hodi po moji sobici in išče naslova, kaj bi mi pisal. Oba pa čakava, kdaj bo konec tega beganja in se bova umirila ob belem listu. Kako naj zaživim mimo tebe? Danes sem skušala, da bi držala tvojo podobo ob strani in bi videla trotoar in ljudi pred sabo. 0, kako strašno dolgočasno je bilo! Zdi se mi, da še ne bo konec tega jesenskega deževja. Nekateri se mi smejejo in pravijo, da je lep dan in sonce. Zadevam se ob ljudii in stopam s trotoarjev, ker skrivaj še vedno pogledujem tvoj obraz ob strani. Na križiščih cest pa me je ustavil čuvaj javnega reda. Rekel mi je, naj pazim. Avto je zdrsnil mimo mene. Kaj bi bilo s tvojo podobo? Bojim se zanjo. Dala jo bom na mizico v svoji sobici, da bom jutra in večere ob njej preživela. Tu se ne bo zaprašila in ne umazala in tudi ne zameglila. 0, zunaj pa bi ljudje dihali vanjo in jaz bi je znabiti več ne spoznala. Kako sem bila nespametna, da sem begala z njo po ulicah, kot bi iskala usmiljenja. Samo pljunili bi lahko ljudje nanjo .. . Sneži. Zebe me v zakurjeni sobi. Ti pa si daleč v nezakurjenih sobah in okoli tebe so snežni zameti in nič ti ne morem pomagati, da bi jih ne bilo . . . Strašno me težijo 'zameti in zdi se mi, kot da bi sanjala, kako se vsipajo name plazovi in kako ne morem bežati pred njimi. Kaj sva jim storila, da so nama zavrli srečo s snežnimi plazovi? Ti si bil tako močan, odločen in neomajen. Nobeden ni mogel preko tvojih grudi . . . Zdaj pa so te poslali med plazove, da kljubuješ vetrovom in ostrinam ledenega mraza in nikogar ni, ki bi ti tesno zapel rujavi telovnik, prav tesno ob telesu, da ne bi mogel mraz skozi. Nikogar ni, da bi te varoval. Veter se bo zagrizel vate in potem ti bo zamajalo grudi in boš zaječal. . . O, ko bi mogla biti pri tebi,