47
V mladosti je  treba  skerbeti,  kako  si svoje dni pošteno kruh služiti.
(Učitelj nedeljskim ucencam,)
Ste slišali, učenci? Car, kteriga je nesreča v ptujih krajih črednika storila, clo kraljeviču hčere v zakon ne da, dokler sekakiga rokodela ne izuči. #) Ljubi mladenči! dotekle so leta, ki vam mora skerb biti,   kako si   boste svoje dni kruh pošteno služili. — Pa tudi vam deklice, svetvam marljivo nogovice plesti, šivati in na češkim kolovratu presti se učiti:  z kuhljo mora vsaka vediti,  dobro se obnašati.   Prišel bo čas, in že je tu,  ko se ženin ne da od neveste z nekimi goldinarčki dote prikupiti; zbrisana glava, marljive in spešne roke več veljajo. Tudi v službo le take išemo. Zapomnite si to! Fantje, kteri še niste pri rokodelstvi, lotite se eniga ali druziga. Rokodelcov imamo res dovelj; pa pridnih, umetelnih še skozi primanjkuje. Poglavitni vzrok tega je pa, ker večidel rokodelski učenci tam obsedijo, kjer so se le iz debeliga svojiga rokodelstva  izučili,  namesti  de  bi v ptuje  kraje šli izbrusiti se. Koliko je čevljarjev le v našim kraju, ki le malo izučeni, so ravno kaki dve kopiti, šila in kneftro si omislili in na svojo roko delati začeli; — šivarjev, ki z velikimi škarjami in težkim likov-nikam — de jih veter  ne pobriše — pri kmetih mojstrujejo. Zato jim pa tudi izdelki iz rok pridejo, de se Bogu usmili. In poglejte! kjer taki mojstri oblačila  prirezujejo,   ali  ne  ieže   odrezki   usnja, sukna, In platna okoli njih, kakor obeleine (oblan-ce) okoli mizarja. Bi ne bilo boljši, taciga mojstra steljo sekat, ali slamo režat zagnati, namesto drage robe mu v roke dati? Sramota tacimmojstru! Taki mi ja nobeden med   vami  ne   sme  biti!   Nekteri izučeni fantje so mi že obljubili, ročno po deželi iti, pa babniki so!   Še plašen zajčik in slab tiček zapusti svoje gnjezdo; verli fantje pa se nemorejo materniga krila odtergati. Berljavci, nepregledajo, de je   že  marsikteri  ptujic  v naših   krajih srečo najdel; ravno tako zamore tudi njih v ptujih krajih sreča srečati.   Zato,  fantje,  na noge! Poišite si umetalne mojstre, bodite pazljivi pri njih, ko se pa tii izučite, potem pa le po  deželi.   Pa ne, kakor nekdaj ključar, ki je štirnajst dni popotoval, in se je naglo vernil; ko pride proti domu, ga sosedov pes sreča, ki se  po njem spenja in se mu prilizuje; ključar pa se čudi in pravi: Kaj, lustel! ali me še
poznaš? —
Tudi našim domačim mojstram moram eno očitati. Zakaj neki usnarji in irharji mezgro, repove in rogove na Krajnsko prodajajo? Zato de lim, žimo in rožene žlice za drage denarje nazaj kupujemo? — Ali bi se ne dalo to doma v prid roko-delcam in kupcam porabati? Laneno seme Krajncam prodajamo, de nam olje drago nazaj dajajo. Ali bi ne mogli naši mlinarji, ali mi sami olja stiskovati?
Še pri več druzih rečeh se nam kruh krati. Beli Krajnci pridejo vsako leto v naše kraje, si za male denarje v naših gojzdih obotovnacepijo, viter nasekajo; pri kmetih za neke kraj zarje stanujejo in jedo. Kadoseje, rešeta, sita i. t. d. izdelujejo, robo popredajo in — smuk z našimi belimi dvajseticami
•) Povest v  49. listu preteceniga tečaja,  ki jo mladini be>cra? mi da vsnutik v nasledni nagovor.
«
čez mejo! Ali bi se Štajerke sin ne mogel tega izučiti? Ali je krajnski les boljši od štajerskiga, de od Krajncov kolovrate, vedra, ja clo metle z resja
kupujemo ? —
Ljubi sosedje, Krajnci! nikar mojiga ojstriga govorjenja za zlo ne vzemite. Sej nam za eno in drugo tudi res svitle petice in toiarje nosite; tudi nas z orodjem oskerbujete, ker smo do zdaj še pre-otožni bili, sami si ga izdelovati. Za vso prijaznost smo vam prav iz živiga serca hvaležni! Zabavljica le nas zadene« ki smo v marsikaki reči tako ber-ljavi, de kravo za roge deržimo, vi jo pa molzete. Učitelj sim, in rad bi saj mladost v rečeii zdramil, v kterih naši dediči in mi nismo spregledali.
Narod se od leta do leta množi, in potroškov je od dne do dne več; potreba je tedaj, tu in tii se noviga poprijemati, de ne zastanemo, ali clo rakove poti ne gremo. Znana resnica je pa: manj ko dežela druzih dežela potrebuje, boljši jeza njo. —
Nekteri med vami fantje! so za kmetijo odločeni. Podal bi vam kmetijske novice in bukvice v roke, vas sčasama v namenjen stan vpeljati; pa vaš um še ni zadosti goden, razumeti jih. Odložimo tedej ta čas še to; povem vam pa, de dober kme-tovavec mora biti v potrebšini kovar, kolar, koma-tar, tesar, i. t. d.; z eno besedo, vsaciga rokodela, ki bi ga kadej potrebovati vtegnil, mora saj toliko znati, de si v sili ve orodja popraviti. Kako koristno bi bilo, ko bi vsak kmetovavec vile, grablje, koše, jerbase, i. t. d. si vedel izdelovati. Koliko denarjev bi bilo privarvanih, in potrateniga časa v dobro obernjeniga! Ne morem zadosti naših Gorčenov pohvaliti, ki že sploh doma volno predejo in sukno — loden — za domače potrebšine in tudi za oddajo pripravljajo. Lepo jih je tudi pogledati v praznikih v cerkev priti. V lodnastih dolgih hlačah, v dolgih suknjah — kakor gospodje pridejo! Mislim, kadar bodo češki kolovrati bolj vpeljani, bodo tudi ženske več platna pripravljale, ga farbati dajale in se tako v domače pridelke oblačile. Sej že same spoznajo, de kupljena pajčina ni, ni za kmetinjo. Gor-janka gre po voski poti med germovjem ob praznikih v cerkev. Na eni strani ji tern kos predperta (bertaha) odterga, na drugi krilo precepi, tako de jo je sram domii iti, pošteniga človeka pa pogledati jo.  —
Mladi kmetovavci! zahajajte radi h takim ro-kodelcam — večidel so samouki —, ki za domačijo orodje izdelujejo, in začnite se taciga dela poprijemati, de kadar v lastno kmetovanje pridete, boste znali potrebniga orodja napraviti si ali ga saj popraviti. Vtisnite si današnji poduk v serce; de ni prazen, boste spoznali, ko pridete h bolj godni pameti, in rekli boste: Prav so nas učitelj učili! Iz Šoštanskiga terga.                       P. Musy .