Pesmi
Iz drobnega razbitega izvira kapljajo modri kosmi svetlobe na robovih puhasti in spogledljivi.
MIROVANJE
Zlatko Zajc
132
133                                                                                                                                       Pesmi
Skrit za skalo iz sebe pisano vrednost je izbrana tistemu na lepi poti.
Izvir lepote na poti vre iz njega pisano cvetje bolečine v laseh senca podplatov ostaja za njim.
Oko izprano in bleščeče opozori daljni spomin obstane noga.
DESET    Solza pod veko mrtvaka TEPENK.    je seme črnega cveta
na robu svetlobe in harmonije.
Tanka bela igla se zdrobi in se naloži na lastna ramena hoče teči po veliki cesti.
V veži lepo hladni in plesnivi
sedi posušena starka
z eno samo veliko rdečo zenico hudobije.
Plehnati lajež psa
se je zadri v mrtvo ptico
pozno zimsko popoldne.
Smrt je gumijasta lutka,
ki jo pretepam z ukrivljeno palico
po neskončni upepeljeni dolini.
Ena črna kobila dirja
skozi tunel rumenih bilk
v trhlem ksilofonu žive mehki pajki.
Odjuga teme polzi med razbitimi vekami na polju kvadratastih kamnov drgetajoče šepetanje vsega od včasih.
134
Zlatko Zajc
Bela oskrunjenka nemo drsi
črna ploskev zrcalna
gomazivci globoko pikajo s piki hrbteničnega ledu.
Neslišno huškanje tigrastih kožuščkov
vretje krvoločne krvi
daleč v vrat se zasadijo zobje.
Rdeča mrena je lučka veka zastor neopisljiv nerazkrita skrivnost edinih vrat.
VEčERNICA     Po naglici v možganih mehka žalost gubanje užejanih podplatov pljusk dežja na lepljivo telo.
Brlog mehke žalosti je temna luknja in zrcalo je njen odmev.
Njen odhod je sekirica ki seka spanec na koščke.
LJUBEZENSKA     Premišljevanje je množenje misli
grmadenje velikega kupa preteklosti
z eno željo:
zleteti daleč naprej k tebi.
Vsi vonji v kito spleteni so pri izviru tvojem
zlat krožnik se vzdiguje navzgor do očiščenja in izstrelitve
do dolge ravne črte.
V tvojo posodo večnosti bi legel
z izbrisanim spominom
ostal na neskončni premici
pred mano blesk enak kot za menoj.
135                                                                                                                                       Pesmi
DALEČ     Majhne k tlom sklonjene hiške v neznanem tujem mestu mnogo razrušenih cerkva v nebo štrlečih zidov.
Noge so težke
telo tuje
prostor z izdelanimi ljudmi
glava klone niže
kaj je pogum
zreti oh zreti v otroške oči
Dolg šepet
in šepetajoča usta na kraju dolgega ustnika.
OPAZOVAVEC     Na sopotju šepetov in noči s plastično črko v naročju na srebrnem ozadju ste teptali
popljuvali z gnilo slano zmerjaje premazali ozvezdja s pijanci jaz skrivaj sedeč na sopotjih.
Natančno na koncu sveta
na črnem hrbtu noči
sedi bebast posušen starec
in množi naprej v neskončnost vonje.
Natančno na koncu neba
srce udarja oseminštiridesetkrat na minuto
in moja roka v rjavem mraku
je srhljivo tuja.