GDK: 624.3 Analiza gozdnogojitvenega načrtovanja v Sloveniji in njegova vloga v prihodnosti Sašo GOLOB* Izvleček Golob, M.: Analiza gozdnogojitvenega načrto­ vanja v Sloveniji in njegova vloga v prihodnosti. Gozdarski vestnik, št. 1/1992. V slovenščini s povzetkom v angleščini, cit. lit. 15. V članku so navedeni izsledki ankete o stanju gozdnojitvenega načrtovanja v Sloveniji, naslov- ljene revirnim gozdarjem po Sloveniji. Na vpraša- nja je odgovorilo 300 revirnih gozdarjev, ki gospo- darijo s 60% gozdnih površin Slovenije. Ključne besede: gozdni revir, revirni gozdar, gozdnogojitveno načrtovanje, Slovenija. 1. UVOD Gozdnogojitveno načrtovanje je tesno povezano z idejo sonaravnega in večcilj­ nega gospodarjenja z gozdovi (Leinbund- gut, Mlinšek), ki je, vsaj deklarativno, preže- mala gozdarstvo v Sloveniji zadnjih nekaj desetletij. Ponekod v Evropi in po svetu ideja spet pridobiva čedalje več privržen- cev, zato se zdi, da ji je prihodnost zagotov- ljena. Dandanes so na slovensko gozdarstvo naslovljene številne kritike, ki jih sporočajo predstavniki lastnikov gozdov in tisti, ki jih skrbi uničevanje naravnega okolja v Slove- niji. Najučinkovitejša obramba proti tem kritikam, ki je najbolj umestna tudi kar zadeva gozdno etiko, je v tem, da posku- šamo čim bolj objektivno razčleniti naše gospodarjenje z gozdovi in ga še bolj prila- goditi zahtevam sonaravnega in večciljnega gojenja gozdov. Hkrati zadostiti potrebam po lesu in do- hodku iz gozda, kar v bistvu razkraja na- ravno zgradbo gozdnih ekosistemov, in če­ dalje bolj pomembni potrebi po biološko - Mag. S. G., dipl. inž. gozd. , Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, Slovenija. 14 G. V. 1/92 Synopsis Golob, S.: The Analysis of Silvicultural Planning in Slovenia and its Role in the Future. Gozdarski vestnik, No. 1/1992. ln Slovene with a summary in English, lit. quo t. 15. The article presents the questionnaire results on the situation in silvicultural planning in Slovenia which were answered by division foresters in Slovenia. The questions were responded by 300 division toresters who man age 60% of Slovene forest areas. Key words: forest division, division forester, silvicultural planning, Slovenia. stabilnih gozdovih, saj le taki lahko delujejo na okolico večfunkcionalno, je težavna na- loga, ki med drugim zahteva tudi skrbno gozd nogojitveno načrtovanje. 2. ZAHTEVESONARAVNEGA GOSPODARJENJA IN OVIRE V PRAKSI Sonaravne gospodarjenje se v sloven- skem gozdarstvu zelo pogosto omenja ~ vendar pa njegov način dela ni vsakomur jasen in je zato tudi ohlapno razumljen; to ima seveda posledice tudi pri praktičnem delu z gozdom. Obenem je res, da je sonaravne gospodarjenje težko določiti zelo eksplicitno in podrobno. Gozdoslovne vede se namreč hitro razvijajo in prihajajo do novih spoznanj, poleg tega pa so antro- pogene motnje, ki vplivajo na gozd, doslej s časom naraščale in oddaljevale gozd od naravnega stanja. Bistvo sonaravnega gopodarjenja pre- žema članke prof. Mlinška (1 969, 1977, 1979, 1981), vendar pa je njegove cilje in poti strnjeno in na enem mestu najbolj celovito opredelil Leibundgut (1986): Gre za način gospodarjenja, ki se sicer v veliki meri opira na naravne danosti, vendar pa spreminja naravni gozd, kar zadeva nje- govo zgradbo in mešanost drevesnih vrst; pri tem ga celo bogati s tujerodnimi dreve- snimi vrstami do meje, ko naravne medse- bojne vezi elementov gozda v primerjavi z naravnim stanjem niso bistveno prizadete . Namen odklona od naravnega je v tem, da se poveča količina in vrednost vzgojenega lesa in da se obenem izboljša razmerje med pridelanim in stroški, ki so za pridelavo potrebni. Bistvene prednosti s sonaravnim gospodarjenjem nastalih prinaravnih go- zdov v primerjavi z naravi odmaknjenimi so: (1) ohranjanje rodovitnosti rastišča za- gotavlja narava, (2) gozdnogojitveni stroški se omejujejo predvsem na ukrepe, ki pove- čujejo vrednost lesa (nega gozda) in (3) prinaravni gozdovi izpolnjujejo splošnoko- ristne funkcije na najboljši način. Kljub temu, da se zdi koncept sonarav- nega gospodarjenja jasen in enostaven, pa mu je v praksi zelo težko slediti. Poglejmo si nekaj zahtev, ki so pogoj za sonaravne gospodarjenje, in ovire, ki ga otežujejo: 1 . Naravno pomlajevanje dreves nih vrst. Ta zahteva je osrednja značilnost sona- ravnega gospodarjenja, saj je pomembna iz zornih kotov racionalnosti oziroma stro- škov pridelave in biološke stabilnosti go- zdov. Leibundgut (1986) opredeljuje goz- dne obrate za sonaravne prav na podlagi načina pomlajevanja: letno naj bi na hektar ne porabili več kot 10-15 sadik. Z naravnim pomlajevanjem pod zastorom je mogoče prihraniti stroške obnove in delno tudi nege, biološko stabilen gozd pa je v prvi vrsti odvisen od rastišču prilagojene sestave drevesnih vrst in od genetske pestrosti naravnih populacij, kar je zagotovljeno prav z naravnim pomlajevanjem. Znano je, da lahko ocenimo, ali je tujerodna vrsta na nekem rastišču (npr. smreka ali duglazija) našla svojo ekološko nišo po tem, ali se naravno pomlajuje ali ne . Pri zagotavljanju naravnega pomlajeva- nja rastišču ustreznih drevesnih vrst so ovire zelo velike, izhajajo pa: (a) iz preveli- kih populacij rastlinojedih sesalcev, (b) iz hitrega propadanja nekaterih drevesnih vrst Uelke), čemur naravno pomlajevanje ne more dovolj hitro slediti, (c) iz prehitrega poseka matičnega sestaja, kar je lahko posledica prevelikih apetitov po lesu ali zahtev tehnik pridobivanja lesa z velikimi koncentracijami in (d) iz želje, da se obsto- ječa drevesna vrsta zamenja z drugo, hi- treje rastočo in donosnejše. 2. Vzdrževanje stabilne in biološko bo- gate strukture gozda. Pri sonaravnem gospodarjenju ne moremo splošno določiti idealne strukture gozda, saj se le-ta spremi- nja tako s krajem kot s časom. Posebno pozornost je treba nameniti ugotavljanju najprimernejše stopnje naravnosti v določe­ nih razmerah, ki v bistvu pomeni mejo spreminjanja strukture gozda. Zelo je po- membna za ohranjanje rodovitnosti rastišč, neposredno pa jo določajo splošnokoristne funkcije gozdov. Stopnjo naravnosti sestav- ljata dve temeljni komponenti, ki bistveno vplivata na mehansko in biološko stabilnost in ki ju lahko gozdarji sooblikujemo na podlagi nenehnega opazovanja razvoja go- zdov : vrstna pestrost in oblika porazdelitve dreves v prostoru. V zvezi z vzdrževanjem stabilne in biolo- ško bogate strukture gozda obstaja v praksi več ovir, ki se končno izrazijo tako, da prevečkrat dajemo pri izboru drevesnih vrst prednost tujerodni smreki, pri strukturi se- stoja pa delamo napako največkrat s prepo- znimi in premočnimi redčenji ali v zasebnih gozdovih z izsekom najdebelejših dreves. Zelo redkokdaj se načrtno odločamo za to, da bi pustili nedotaknjene predele v gozdu, namenjene izključno biološki pestrosti, kar je ponekod že povsem uveljavljeno (prim. Schoop, 1991 ). · Pri sonaravnem gospodarjenju je torej bolj kot sam objekt, gozd, poudarjen način gospodarjenja z izhodiščnim sestojem, ki si ga pa sami , žal, ne moremo izbrati- in to je posebnost, ki v primeru slabega izho- dišča za gozdarja ni prav nič prijetna. 3. Gospodarnost in kakovost ukrepa- nja. Ko govorimo o gospodarnosti ukrepa- nja v gozdu, ni mogoče izvzeto proučevati le enega od potrebnih delovnih postopkov, ne da bi obenem imeli pred očmi razmerje med vsemi potrebnimi vložki za vzgojo sestoja, in dobrinami, ki jih v vsej svoji življenjski dobi le-ta daje. Tega razmerja pa ne moremo določiti zgolj s količino, denarno G. V. 1/92 15 vrednostjo ali energijo, saj gre večkrat za področje človekovih vrednot ali za narašča­ jočo zavest, da ima vse živeče pravico (pre)živeti. 3. SONARAVNO GOSPODARJENJE IN GOZDNOGOJITVENO NAČRTOVANJE V TEORIJI C? sonaravnem gospodarjenju lahko go- vonmo le v zvezi z nego gozdov, ki jo je v teoriji v smiselno celoto oblikoval Leibund- gut (1966). Tu ne gre za načela, temveč za do kraja izdelano tehniko sonaravnega gospodarjenja z gozdom ali drugače rečeno -z gozdom ni mogoče sonar avno gospoda- · riti, če nismo dosledni v vseh elementih te tehnike. Po petindvajsetih letih od izida knjige bi bilo sicer mogoče v nego gozdov vgraditi nova spoznanja, nekoliko pa se je vrednostno spremenil tudi naš pogled na funkcije gozda oziroma na gozdnogojitveni cilj ~ v šestdesetih letih so bolj poudarjali ~es 1n dohodek, v sedemdesetih rekreacijo 1n dandanes naravovarstveni pomen -ven- dar pa je negovalni koncept v knjigi opisan tako konsistentno, da ga je tudi dandanes le težko ovreči. Nasprotno, ko danes v Nemčiji čedalje več govorijo o nujnosti ne- govalnega gospodarjenja z gozdom kot nasprotju doslej uveljavljenemu gozdu sta- rostnih razredov (Rotenhan 1991 ), pri če­ mer _gre ~a slogan »varstvo narave z go- zdarstvom« (Bauer, 1991), lahko rečemo, da v praksi v širšem prostoru teorija nege še ni bila dosežena, kaj šele presežena. V zvezi s pričujočim sestavkom nas pred- vsem zanima, kakšno vlogo ima pri sona- ravnem ali negovalnem gospodarjenju z gozdom gozdnogojitveno načrtovanje. Tudi tu je treba začeti pri izvoru, z opredelitvijo, ki jo v nadaljnem v kratkem povzemamo po Leibundgutu (1966). Nega gozda je potrebna zato, ker je uresničenje gozdnogojitvenega cilja le v redkih primerih čisti naravni dar. če ga hočemo uresničiti na kar najbolj enostaven, gotov in poceni način, je za to treba zbrati vse informacije, znanje, izkušnje in ustvar- jalnost, ki jih dokumentiramo v gozdnogo- jitvenem načrtu. Skrbno načrtovanje je pri gojenju gozdov zelo pomembno zato, ker 16 G. V. 1/92 so cilji usmerjeni dolgoročno, ker je pre- . glednost med sestoji sicer premajhna, ker je treba za razumno odločanje poznati do- sedanje ukrepe v sestoj ih in ker uresničenje gozdnogojitvenega cilja zaradi težavnosti usklajevanja pričakovanj družbe in lastni- kov gozdov ni lahko. Zaradi biološke kom- pleksnosti (in zaradi onesnaževalnih vpli- vov, ki ogrožajo gozd- op. S. G.) pri gojitve- nem odločanju ne zadoščajo le gospodarski premisleki. Za postavitev cilja in ukrepov je treba postaviti diagnozo in prognozo biolo- ške, prirastoslovne, družbene in zasebno gospodarske narave. Leinbundgut je jasno postavil razmejitev med ureditveno-tehničnim (našim gozdno- gospodarskim) in gozdnogojitvenim načrto­ vanjem, posebej pa je opredelil tudi načrto­ vanje negovalnih del. Ureditveno načrto­ vanje postavlja splošne temelje vodenja obrata na podlagi prirastoslovnih ugotovi- tev, gozdnogojitvenih osnov in ekonomskih ciljev, gozdnogojitveno načrtovanje pa nas- protno neposredno in podrobno usmerja ~ozdnogojitveno ravnanje s postavljanjem 1~ razvrstitvijo negovalnih ciljev in negoval- nih ukrepov. Za doseganje pregleda nad usklajenostjo vseh ciljev in ukrepov se je pri skupinsko postopnem gospodarjenju po- kazalo, da je zato, ker je vrstam sečnje puščena velika svoboda (prim. Mlinšek, 1968), nujno ali vsaj smiselno opraviti na- črtovalsko-tehnično členitev gozda. Od- seki ali oddelki so za to le malo primerni. M_nogo smiselneje je povezati take sestoje ah dele sestojev, za katere je mogoče izpeljati skupni dolgoročni cilj in ki so načr­ tovalsko-tehnično enoviti . To so gojitveno- načrtovalne enote. Za neposredno usmer- tanje nege gozdov so te enote razdeljene se na dele gozdov - negovalne enote za katere je postavljen kratkoročni in pov~em specifični negovalni cilj. Mlade razvojne stopnje gozdov, kot so mladja, gošče ali letvenjaki vedno tvorijo samostojne nego- valne enote. Vidimo torej, da so po teoriji negovalne enote osnovne prostorske gojitvene-načrto­ valske celice. Za načrtovanje gozdnogoji- tvenih ukrepov bi bile negovalne enote, ki bi jih določil samo (ozko) specifični kratko- ročni cilj, manj primerne. Težko namreč najdemo dve enoti s povsem enakim ciljem (npr. glede mešanosti drevesnih vrst). Ne- govalno enoto moramo pojmovati razumno ozko - kot enoto s podobnim kratkoročnim ciljem, v kateri je potrebno podobno goz- dnogojitveno ukrepanje. Za izvajanje negovalnih del je potreben ~-ačrt negovalnih del, ki izhaja iz dolgoroč­ nih gozdnogojitvenih usmeritev gozdnogoji- tvenega načrta . Del tega načrta je poleg določitve periodičnosti, količine in časa iz- vajanja tudi označevanje dreves za posek. Načrtovati in načrt uresničiti je mogoče le z ustrezno organizacijo, ki jo pri negi gozdov sestavljata določitev in oblikovanje delovnih nalog, ki jih morajo opraviti različni delavci. Te naloge so: (1) načrtovanje, (2) organizacija, (3) odrejanje, (4) izvajanje in (5) nadzor. Če so naloge jasno omejene, si je mogoče zamisliti tudi ustrezno izobra- zbo sodelavcev, ki so diplomirani gozdarski inženir, gozdar s praktično izobrazbo in neposredni izvajalec gozdnih del. Delovno območje gozdarskega inženirja je pred- vsem v postavljanju negovalnih ciljev. Pred- vsem to velja za nego mladja, kajti od pravilnega uravnavanja zmesi je odvisna vrednost sestaja v prihodnosti. Sodelovanje inženirja je potrebno še pri izbiri, posebej pri mešanih in listnatih letvenjakih in dro- govnjakih. Začetek izvajanja obnove s svet- \itvenim redčenjem je izključno v njegovi pristojnosti, prav tako pa tudi nadzorovanje tistih del, ki jih sam odreja. Delovna naloga gozdarja je v tem, da v okviru postavljenih ciljev organizira vsa ne- govalna dela, jih vodi in jih deloma tudi sam izvede (redčenj praviloma ne). Odloča o času, vrsti in načinu izvedbe. Za posame- zna dela izbira (so)delavce, jim daje po- trebna navodila in z njimi po možnosti tudi dela. Delavci morajo imeti dovolj dobro izobrazbo in delati morajo tako, da premi- slijo vsak zasek in vsak korak. Opisana obnova teoretičnih izhodišč za negovalno in sonaravne gospodarjenje z gozdovi je pomembna kot primerjalna osnova za zdajšnje oziroma polpreteklo stanje gozdnogojitvenega načrtovanja in organizacije nege gozdov pri nas. 4. KAKO PRI NAS GOZDNOGOJITVENO NAČRTUJEMO Izsledki ankete Pregled nad stopnjo intenzivnosti izdelo- vanja gozdnogojitvenih načrtov (v nadalje- vanju GGN) smo poskusili dobiti z vprašal- nikom, ki je bil poslan na vsa gozdna gospodarstva, izpolnili pa naj bi ga tisti, ki neposredno vodijo nego gozdov, to so re- virni gozdarji. Na vprašalnik se je odzvalo 300 revirnih gozdarjev, ki obvladujejo 60% gozdnih površin v Sloveniji. Nekatera goz- dna gospodarstva so poslala odgovore za vse revirje, nekatera le za del revirjev, za gozdni gospodarstvi Kočevje in Celje pa podatkov še ni. V vzorcu je bilo tretjino družbenih in dve tretjini zasebnih gozdov. Izsledki so tile: 1. Povprečna površina gozdnih revir- jev je v zasebnih gozdovih 2200 ha, v družbenih pa 1800 ha. četrtina revirjev v zasebnih gozdovih je večja kot 3000 ha, v družbenih pa je četrtina večja od 2000 ha. Letno odkazilo je v revirjih zasebnih go- zdov 5700 m3, v družbenih pa 7200 m3. V zasebnih gozdovih je v revirju povprečno 1000 lastnikov, četrtina revir jev ima več kot 1200 lastnikov. 2. Gozdnogojitveni načrti so narejeni za tretjino vse gozdne površine; v družbenih gozdovih so bili izdelani za dobro polovico gozdov, v zasebnih gozdovih pa le za petino . Enako razmerje je tudi pri obnovi načrtov: v zasebnih gozdovih je bila obnov- ljena le slaba petina GGN, v družbenih pa polovica. GGN so zelo različne in povečini slabše kakovosti ter niso primerni za javno predstavitev. Več načrtov je izdelanih v tistih revirjih, ki jih vodijo inženirji. 3. Začetki izdelave GGN v posameznih revirjih so zelo različni, segajo pa v petde- seta leta. V družbenih gozdovih so začetki precej enakomerno porazdeljeni, za za- sebne gozdove pa so značilni večji sunki . Leta, ko se je začelo izdelovati največ načrtov so: 1968, 1970, 1975, 1981 in 1982. V zadnjih letih lahko opazimo veliko nazadovanje pri izdelavi GGN, saj se je v tem obdobju začelo načrtovati v manj revir- G. V 1/92 17 jih kot prej v enem samem letu (1975 ali 1981). 4 . Aritmetična sredina delovne dobe v revirju je le 1 O let, mediana pa je še dosti manjša. Kar tri četrtine revirnih gozdarjev v zasebnih gozdovih je v revirju manj kot osem let. Med revirnimi gozdarji povsem prevladujejo gozdarski tehniki . Le šestina revirnih gozdarjev v družbenih gozdovih je diplomiranih inženirjev gozdarstva, v za- sebnih gozdovih pa celo le desetina. Po- slani primerki GGN kažejo, da so zares kakovostni GGN le tam, kjer pri njihovi izdelavi neposredno sodelujejo diplomirani inženirji. 5. GGN največ uvajajo obratni inženirji in gojitelji na obratih ali na skupnih službah. Dobrih 1 O% načrtovanega ni nadzorovano, sicer pa GGN pregledujejo največ na obra- tih. V zasebnih gozdovih je vloga skupnih služb pri uvajanju v načrtovanje in pri nad- zoru večja. Službe za urejanje gozdov pre- gledajo zelo malo gozdnogojitvenih načrtov (3%) . 6. Več kot polovica revirnih gozdarjev je svoje načrte predstavila lastnikom. Petino teh načrtov so lastniki sprejeli z velikim zanimanjem, druge pa brez posebnega za- nimanja. 7. Cilji in smernice, ki jih določa gospodar- ski razred, se zdijo neposredno uporabni na ravni gojitvenonačrtovalne enote 18% vprašanih, 70% pa jih šteje le za deloma uporabne. Za povsem uporabne jih ima manj inženirjev kot tehnikov in manj revirnih gozdarjev v zasebnih gozdovih kot v dru- žbenih. 8. Velika večina revirnih gozdarjev (85 %, brez razlike med zasebnimi in družbenimi gozdovi) meni, da je kljub dobro izdelanim načrtom gozdnogospodarskih enot gozd- nogojitveno načrtovanje nujno, za to pa navajajo tele glavne razloge: (a) Konkretizacija ciljev in ukrepov. Ta razlog je kot bistven navedla tretjina vpra- šanih, zdi pa se bolj pomemben gozdarjem v družbenih kot v zasebnih gozdovih. Nava- jajo, da so v načrtu enote cilji in ukrepi premalo prilagojeni posebnim problemom v sestojih, da bi bili operativni, saj sestaja in odseka ni mogoče enačiti; delitev na 18 G. V. 1/92 negovalne enote pripomore, da so intenzi- teta sečenj, način od kazila in vrsta negoval- nih del v prostoru in času optimalneje razporejeni in da so konkretizirani tudi eko- nomski kazalniki. (b) Orientacija in preglednost nad go- zdovi se zdita bistveni pridobitvi ob izdelo- vanju GGN 16% vprašanih . Bolj pomembni sta v zasebnih gozdovih, kjer ni pogosto v navadi, da gozdarji hodijo po gozdovih brez navzočnosti lastnikov, če izdelujejo GGN pa so v to prisiljeni. Pri izdelovanju GGN nastajajo podrobne tematske karte, pred- vsem karte negovalnih enot, ki povečujejo orientacijo in preglednost nad gozdovi ozi- roma nad površinami, v katerih je treba gozdnogojitveno ukrepati. (c) Povečanje kakovosti pri ukrepih v negovalnih enotah je kot bistven razlog navedlo 26% vprašanih. Posebej je bilo poudarjeno kakovostnejše odkazovanje, tudi zato, ker je z izdelanim GGN v odkazilo vpletenih več strokovnjakov. Pri GGN se predvidijo tudi optimalne dolgoročne rešitve pri sečnji in spravi lu lesa ter vzdrževanju in projektiranju gozdnih prometnic, posebej pomembno pa je, da je iz GGN mogoče izpeljati letne načrte gozdnogojitvenih in sečnospravilnih del, ki jih je mogoče učinko­ vito nadzorovati ob pomoči kart. (č) Spremljanje razvoja sestojev, ki je sestavni del GGN, se zdi najpomembnejše desetini vprašanih. S prostorsko evidenco je mogoče po nekaj desetletjih pregledati niz dogodkov v sestojih in razvoj gozdov, poleg tega pa je v GGN mogoče sprotno popravljanje etapnih ciljev v negovalnih enotah na poti k dolgoročnemu, pri čemer je ta pot evidentirana. (d) Trajno zagotavljanje splošnokoristnih funkcij gozdov in varnega gospodarjenja z gozdovi je kot bistveno vlogo GGN navedlo 6% revirnih gozdarjev, pri čemer skoraj vsi delajo v zasebnih gozdovih. Posebej je bilo tudi omenjeno, da je mogoče pri izdelova- nju GGN dobro spoznati posebej izražene funkcije gozdov, ki lahko nastopajo le na majhnih površinah, in jim učinkovito prilago- diti gozdnogojitvene in tehnične ukrepe ali druge storitve gozdarskega strokovnjaka. ( e) Spremljanje ujm v gozdovih je kot največjo prednost GGN navedel odstotek vprašanih, ki so vsi gozdarji v zasebnih gozdovih. Z GGN ni mogoče le časovno in prostorsko spremljati raznovrstnih motenj, ki uničujoče vplivajo na gozdove, ampak lahko bolj premišljeno blažimo tudi njihove posledice, če sprejemamo take gozdnogo- Jitvene ukrepe, ki preventivno omejujejo moč razdiralnih vplivov. Ugotovitve Glede na zahteve negovalnega gospo- darjenja z gozdovi lahko ugotovimo, da so gozdni revirji v Sloveniji preveliki in da jih vodijo povečini gozdarski tehniki, ki so pri svojih strokovnih odločitvah premalo us- merjani in nadzorovani, ponavadi pa tudi nimajo organiziranega dopolnilnega izobra- ževanja. Kakovostne načrte v smislu več­ ciljnega gozda bo mogoče doseči le, če bo doseženo dopolnjujoče se sodelovanje med gozdarskimi tehniki in inženirji, ki mo- rajo nujno prispevati svoj delež pri ustvarjal- nem delu načrta. Doseči je treba manjšo fluktuacija ljudi, ki so odgovorni za posame- zne gozdne predele. GGN morajo biti dovolj kakovostni, da jih bo mogoče predstaviti lastnikom in javnosti za neko širše območje, ki je tako veliko, da se v njem izrazijo splošnokoristne funkcije gozdov. Lastniki gozdov bodo gozdarsko de!o _s~rej~~i le, če bodo seznanjeni z dolgo- rocnlml~ CilJI gospodarjenja z njihovim go- zdom, ce bodo te cilje razumeli in če bo z njimi v okviru GGN dosežen dogovor o sodelovanju (prim. Golob, Košir 1991 ), ki zavezuje obe strani. Brez temeljite finančne podpore gozdarske službe, ki jo opraviču­ jejo in zahtevajo splošnokoristne funkcije gozdov, uspešno delo v zasebnih gozdovih ni mogoče. D~jstvo, da se velika večina revirnih go- zdarJev zaveda, da bi morali izdelovati GGN, _in da zna to tudi jasno utemeljiti , pomeni spodbudo za ponovno uveljavitev GGN. To pa je treba doseči v optimalnem razmerju do drugih ravni načrtovanja in s tako organiziranostjo gozdarske službe, ki bo zagotavljala negovalno oziroma sana- ravno gospodarjenje z gozdovi. 5. GOZDNOGOJITVENO NAČRTOVANJE Bl LAHKO BILO OSREDNJA STROKOVNA GOZDARSKA AKTIVNOST Mlinšek (1977) je v zvezi z načrtovanjem v gozdarstvu postavil tele .zahteve: (1) Za- kon rastišča in »mestnosti« mora biti upo- števan pri načrtovanju vsakega ukrepa, (2) načelo trajnosti vseh funkcij gozda moramo izvajati na čim manjši površini, (3) pri na- črtovanju je treba manj pozornosti nameniti generaliziranju, težiti je treba k spoštovanju specifičnosti, (4) načrtovanje mora vsebo- vati elemente kontrolne metode, načr­ tovalec mora biti hkrati izvajalec in (5) modeli (cilji?- op. S.G.) morajo biti prilago- jeni lokalnim rastiščnim razmeram in lo- kalno definiranim smotrom. Treba je reči, da samo z gozdnogospo- darskim načrtovanjem nobena od zahtev št. 1, 2, 3 in 5 ne more biti optimalno izpolnjena. Povsem jasno je, da je mogoče naštetim zahtevam zadostiti le z gozdnogo- jitvenim načrtovanjem, mnogo manj pa z gozdnogospodarskim, od katerega se je v zadnjih letih pri nas preveč pričakovalo. Posledica tega je, da je bilo gozdnogoji- tveno načrtovanje zaradi dvoma v smisel- nost dolgoročnega razmišljanja na majhni površini preimenovana v podrobnega. Goji- tvenonačrtovalna enota je z uvajanjem pojma gospodarski razred postala manj pomembna, saj smo jo zaradi tega, ker jo kot temeljno načrtovalsko enoto uporablja gospodarski razred, ta pa v praksi površin- sko sledi odseku, vkalupljali v odsek, če­ prav je jasno, da ta gozdnogojitveno ni homogen. Poseben problem je tudi v tem, da pri gozdnogospodarskem načrtovanju lokalno izhajamo iz stanja, iz številk ali šifer, in da ne razmišljamo iz preteklosti v prihod- nost že na majhni površini - po znanem zaporedju vprašanj: Od kod si? Kaj si ? Kam greš? - in da podatkov o tem, kako je zdajšnji sestoj nastal (npr. s steljarje- njem, s kmečkim prebiranjem, z golose- kom, z intenzivnim redčenjem, s pospeše- vanjem ene same drevesne vrste, s panjev- skim gospodarjenjem . .. ), nikjer posebej ne zbiramo, čeprav si brez tega vedenja dobrega cilja sploh ne moremo postaviti. G. V. 1/92 19 Pri gozdnogospodarskem načrtovanju si tudi nismo dovolj priznali, da je razmerje med deduktivno in induktivno potjo razmi- šljanja v zasebnih gozdovih mnogo bolj nagnjeno v prid slednje, če želimo, da bo načrtovanje realno. Zasebni gospodarski interes lastnika gozda je pri Leibundguto- vemu konceptu načrtovanja postavljen vzporedno interesu širše družbe, naloga (čeprav težavna) gojitvenega načrtovanja je prav v tem, da ta dva interesa uskladi. Pri zdajšnjem stanju družbenih razmerij pri nas je treba v načrtu predvideti, kaj se bo zgodilo, če gozdar ne bo usmerjal razvoja gozdov na neki površini (npr. sekanje naj- debelejših in najvrednejših dreves, posek na· golo, zanemarjanje nege mlajših razvoj- nih stopenj in opuščanje izbiralnega redče­ nja) in to primerjati s pričakovano strukturo in donosnostjo gozdov, če bi gospodarili strokovno neoporečno. Na mnogih gozdnih gospodarstvih so urejevalci edini inženirji, ki hodijo po gozdu. So pa povsem odtujeni od izvajanja svojih načrtov, ki v bistvu določajo nego- valna dela v gozdu. Nadzor nad opravlja- njem del je povsem brezoseben, poteka le prek številk, velikokrat pa se konča na sodišču. Tu smo zelo daleč od pedagoško pojmovanega nadzora, ki ga priporočata Leibundgut ali še bolj sodobno Faehser (1991 ). Slednji meni, da je treba vojaško- hierarhični slog vodenja nadomestiti s takim slogom vodenja gozdnih sodelavcev, ki bo prilagojen človekovi naravi. Pospeševati mora individualni razcvet, odprt tok informa- cij in aktivno ter pasivno kritiko . Verjetnost, da se bo pri takem vodenju razvila visoka ekološka zavest je večja, kot če vodenje pomeni le odrejanje in uboganje. Posebno pozornost je treba nameniti srednjemu vod- stvene mu kadru - revirnim gozdarjem, ki jim je nujno treba omogočiti ekološko us- merjeno izobraževanje in izpopolnjevanje. 6. KAKO NAJ Bl NAČRTOVALI V PRIHODNOSTI? MOŽNI MEDIJ- PIS Prišli smo do točke, ko je treba kot nekakšno vizijo za prihodnost konkretno določiti možno organiziranost gozdarskih dejavnosti in z njimi povezano načrtovanje. 20 G. V 1/92 Gozdarstvo moramo v prihodnje pojmovati ne le kot gospodarsko-pridobitniško pano- go, temveč kot dejavnost, ki varuje in ohra- nja (vzdržuje) gozdove tam, kjer so le-ti že optimalno strukturirani (v smislu zadovolje- vanja vseh funkcij) in kot dejavnost, ki si prizadeva optimalno strukturo gozdov šele doseči; pri tem pa je bistvena kar največja stopnja racionalnosti (cenenosti) ukrepa- nja. Kakovost izvajanja ukrepov je sklepna in zelo zahtevna delovna naloga v procesu načrtnega dela z gozdom, ki ji je treba v prihodnosti nameniti več pozornosti, in zahtevati, da se za vsak načrtovan ukrep napiše utemeljitev. Ko postaja gozdarstvo del varstva narave, se moramo zavedati, da je tudi zapoved : »Ne ukrepaj'" del gospodarjenja z gozdovi, nanaša pa se lahko na zelo majhno površino ali pa na eno samo drevo. Načrtovanje take zapo- vedi pa je enako zahtevno in odgovorno kot načrtovanje drugih, aktivnih ukrepov, saj zahteva zelo natančno prostorsko evi- denco. Posebej občutljivo področje gozdnogoji- tvenega načrtovanja je postavljanje ciljev. Vprašljivo je tedaj, kadar se ne sprašujemo o naravni težnji razvoja obravnavanega gozdnega ekosistema (npr. glede mešano- sti drevesnih vrst, biološke stabilnosti, me- hanske stabilnosti, kakovosti lesa, pomlaje- vanja), pač pa na silo, mehansko in šablon- sko določamo cilje. Slednjemu bi se bilo mogoče izogniti, če bi podatke o naravni težnji razvoja (biološki samodejnosti) vklju- čili v načrtovanje kot obvezne, cilj pa bi poleg njih postavili le v primeru, če je naša namera preusmeriti naravni razvoj dovolj močna in obetavna. To je sicer slišati čud­ no, vendar je še vedno bolje, kot napisati nenaraven cilj, sestoj pa bi sledil narav- nemu razvoju. Če obravnavamo revir kot osnovno ce- lico gozdnogospodarske organiziranosti, je treba paziti, da si celotne organiziranosti gozdarstva ne bi predstavljali kot satovje neodvisnih celic, ki delujejo povsem avto- nomno, in med katerimi ni pretoka informa- cij. Razloge za tako opozorilo lahko raz- vrstimo v dve skupini: (a) Ugotavljanje naravnih teženj razvoja gozdov in določanje ciljev je pri gozdnogo- jitvenem načrtovanju prezahtevna naloga za gozdarskega tehnika, po drugi strani pa iz povsem ekonomskih razlogov ni pričako­ vati , da bi v doglednem času lahko vse revirje zasedali inženirji (v Nemčiji je revir velik od 900 do 1000 ha - Ripken 1991 ). Bolje bi bilo oblikovati tako velike stalne predele gozdov (npr. 2500 do 4000 ha), d3 bi v njihjnženirj i lahko usmerjali gozdnogo- jitveno načrtovanje (postavljanje ciljev, odrejanje in nadzor) ter prevzeli tudi vsebin- ski in sintezni del gozdnogospodarskega načrtovanja na ravni enote, revirje pa bi znotraj enote oblikovali glede na količino in zahtevnost ukrepov. (b) Gozdarstvo postaja tako kompleksna, z naravnimi in družbenimi vedami preple- tena· dejavnost, da je nemogoče, da bi lahko le s teritorialnim principom kadrova- nja uspešno pokrilo vse naloge, ki jih ima. Teritorialne enote so nujen stabilni okvir, ki ga gozdarstvo potrebuje, vendar pa je treba za dobro predstavitev vloge gozda v družbi in za nenehno iskanje najoptimalnejšega gospodarjenja z gozdovi zaposliti tudi spe- cialiste. Gozdarstvo torej mora ostati večplasten organizacijski sistem, v katerem je smi- selno upoštevati Winterjeva pravila za obli- kovanje delovnega sistema (Faehser 1991) : (1) delovne zahteve je treba uglasiti z individualnimi sposobnostmi posame- znega sodelavca, (2) izogibati se je treba monotoniji pri delu, (3) stopnjo prostorske in organizacijske svobode je treba uskladiti s sposobnostjo izvrševanja nalog , (4) po- zornost je treba namenjati vsem delovnim elementom - poleg izvajanja tudi načrtova­ nju, odločanju (odrejanju) in nadzoru, (5) izogibati se je treba družbeni izolaciji - revirni gozdarji! , (6) vgraditi je treba timsko delo. Ena od možnih poti načrtovanja v gozdar- stvu v prihodnosti je, da v okviru teritorialne in funkcionalne organiziranosti izrabi zmož- nosti PIS-ov (Golob 1990) in se prek njih vključi v sistem krajinskega načrtovanja. Precej prostorskih podatkov, ki jih danda- nes gozdarstvo zbira na ravni odseka v svojem informacijskem sistemu in ki so zanje pristojne druge vede (geologija, geo- dezija, meteorologija . . . ), bi bilo mogoče od njih pridobiti v digitalni obliki, so pa seveda specifične »gozdarske« plast1, za katere bo moralo poskrbeti samo. V nepo- sredni zvezi z gozdnogojitvenim načrtova­ njem so predvsem plasti negovalnih enot, enotnih ukrepov ali razvojnih teženj sesto- jev, plasti gozdnih prometnic, spravilnih polj in tistih informacij, na podlagi katerih so posamezne funkcije gozdov posebej izražene. Na teritorialni ravni bi se morali organizirati tako, da bi bili sposobni potem, ko bi bil PIS vzpostavljen ob pomoči specia- listov, te plasti kot sestavni del gozdnogoji- tvenega načrtovanja vzdrževati v prostor- skem, količinskem in kakovostnem smislu ter jih na ta način nenehno nuditi višjim načrtovalskim ravnem . 7. ZA KONEC Kakršnakoli rešitev organiziranosti go- zdarstva pri nas v prihodnje, ki bi pomenila resnejšo oddaljitev od zahtev negovalnega gospodarjenja z gozdom, bi pomenila, da bi morali pri nas prenehati na splošno govoriti, da z gozdom gospodarimo sona- ravne in negovalno . Tisti, ki bodo tako rešitev sprejemali , sprejemajo tudi odgovor- nost za to, da se lahko tudi deklarativno poslovimo od sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, ki tudi po zaslugi uveljavljenih slovenskih gozdarjev pridobiva v Evropi čedalje več privržencev. THE ANALYSIS OF SILVICULTURAL PLANNING IN SLOVENIA AND ITS ROLE IN THE FUTURE Summary Silvicultural planning is highly connected with the idea of naturalistic and multipurpose forest management (Leibundgut, Mlinšek) and has, at least declaratively, pervaded forestry in Slovenia for the last few decades. ln some parts of Europe and the world, the idea has becoming more and more popular. Therefore, its future seems to be quite realistic. Slovene forestry has now been the object of numerous criticisms on the pan of the represen- tatives of forest owners and those who are con- cerned about the degradation of the natural envi- ronment in Slovenia. The best defence against these sorts of criticism is to even more adapt Slovene forest management to the demands of naturalistic and multipurpose silviculture . To satisfy both the demand for timber, which in fact disintegrates the natural structure of forest ecosystems, and the increasingly imponant de- G. V. 1/92 21 mand for biologically stable forests is a tough task, which also requires careful silvicultural planning. The results of the analysis of silvicultural planning in Slovenia The questionnaire on silvicultural planning was responded by 300 division foresters, who covered 60% of forest area in Slovenia. The sample included on third of socially owned and two thirds of private forests. These are the results: 1 . The average area of the divisions in private torests is 2200 hectares, in socially owned ones 1800 hectares, the annual cut in private torests is 5700 m3 , in socially owned 7200 m3 . ln private forests , there are 1250 owners in a divison on the average. 2. Silvicultural plans (later SP) have been ela- borated tor one third of the entire forest area; they have been made for a good hall of the forest area in socially owned forests and only for one fitth in private forests. The same ratio holds true of the rev is ion of plan s: in private forests only one fitth of SP have been revised but in socially owned one half. Silvicultural plans greatly differ as to quality, are otten ot bad quality and therefore not suitable for public presentation. 3. The biginnings of the elaboration of SPs in individual divisions are very different and go back into the fifties . ln socially owned forests, they are pretty well evenly distributed yet their occurrence is more irregular in private forests. The years when the working out of the most plans was start ed are: 1968, 1970, 1975, 1981 and 1982. Great regression of SPs has been noticed in the last five years because in this period the working out of plans has been started in less divisions than it used to be earlier in a single year (1975 or 1981). 4. The average t1me of performing the tasks in a di visions is 1 O years. Forestry technicians are absolutely prevalent among divison foresters . Only one sixth of division foresters in socially owned forests are university graduates in forestry and even one tenth in private forests. The handed in samples of SPs prove that they are of high quality only there where university graduates have taken active part in their elaboration. 5. The introduction into S Ps is primarily carried out by forestry engineers and cultivators in enter- prises or in joint services. Good 1 O% of that what has been planned is uncontrolled and SPs have mostly been supervised in enterprises. ln private forests, the role of joint services in the introducing into planning and supervising is greater. The services for the arranging of forests revise few silvicultural plans (3 %). 6. More that one hall of division foresters have presented their plans to forest owners. One fifth of these plans has been accepted by forest owners with great interest, the rest without greater interes t. 7. The aims and guidelines which have been defined by the economic class have been consi- 22 G. V. 1/92 dered as directly applicable on the leve\ of silvicul- tural planning unit by 18% of the questioned, 70% of them have considered them as only partly applicab\e. They are considered as applicable by less forestry graduates than by technicians and by less division foresters in private forests than in socially owned ones. 8. A great majority of divisi~n foresters (8_5% with no difference between pnvate and soc1atly owned forests) think that despite well worked out plans of forest enterprise units silvicultural pla~n­ ing is necessary. They adduce the f?llow~ng major reasons: (a) in a unit plan, the a1ms and measures are not sufficiently enough adapted to special problems in forest stands to be B:b~e. to be operative because the forest stand and diVISion can not be equated, (b) the result of the elabora- tion of SPs are detailed thematic maps (first of ati maps of tending units) which increase the degree of orientation and clearness of forests, (?) a SP increases a higher quality of measures 1n tending-units, including the ~olutio~s !n cutting and skidding of timber and 1n ma1nta1n1ng and planning of forests communications because an- nual plans can be deducted from a SP and effective supervision can be carried out by means of maps, (d) a SP enables the monitoring of for~st stand development and simultaneous correct1on of stage aims in the process of pursuing a long-term aim, while a record of the process IS being kept, (e) a SP enables an eftective adapta- tion to particularly expresses forest funct1ons which can only occur in small areas, (f) by means of a SP forest damage can be effectively monito- red and mitigate the consequences. Establishments Forest divisions in Slovenia are large, they are, however, led by forestry lechnicians, who are too little quided and conlrolled in their decisions and seldom have the opportunity to attend organize? supplementary education. The only way to achl- eve silvicultural plans of high quality in the sense of multipurpose forest will be if a cooperation between forestry technicians and f_orestry wadua- tes, who have to contribute the1r share m the creative part of the plan, is achieved . A smaller degree of the staff turno~er , wh~ is responsible for individual forest reg1ons, Will have to be achieved. Forest owners will only accept the work of foresters under the condition they are made familiar with long-term aims of the managing with their forest, they understand the aims an_d an agreement on cooperation with t~em is_ ach1eved within the scope of a SP, wh1ch b~nds both parties. Without great financial _support of the torestry service which is substant1ated ~nd requl- red by generally beneficial for~st functlon~ , suc- cessful work in private forests 1s not poss1ble. A better link between silvicultural and forest managing planning is necessary and !t w?~l~ be most successful if forestry graduates 1n d1V1s1ons made the forest managing plans of the units by themselves. As to technical side, such link is enabled by computer supported environmental information systems (EIS) where SP should take up the central position. EIS are a promising means for the accomplishing of all the tasks which are required by the system of forestry planning because they enable direct transitions between various planning levels. Besides, it is possible to make silvicultural planning much more economic by means of the interchanging of envi- ronmental information layers and link it to land- scape planning as well. VIRI 1. Bauer, 0 ., 1991: Naturnahe Forstwirtschaft in Bayern. AFZ 46(6) : 268-271 2. Faehser, L., 1991 : Der Forstbetrieb - ein umweltbewusstes Unternehmen? Forstarchiv 62(2) : 73-76 3. Golob, S. , Košir, 8 ., 1991 : Predlog Dogo- vora o izvajanju poseka in gojitvenih del med revirnim gozdarjem in lastnikom gozda. IGLG, tipkopis, 5 str . 4. Golob, S. , 1990: Možnosti razvoja računal­ niško podprtih prostorskih informacijskih sistemov v gozdarstvu, Gozdarski vestnik, 5. Leibundgut, H., 1986 : Ziele und Wege der naturnahen Waldwirtschatt. Schweiz, Z. Forst- wes., 137(3) :245-250 6. Leibundgut, H., 1973 : Rationalisierung und naturnahe Waldwirtschaft. Der Forst und Holzwirt. 28(18) : . 7. Leibundgut, H., 1966: Die Waldpflege. Ver- lag Paul Haupt, Bern, 192 str. 8. Mlinšek, D., 1981 : Gojenje gozdov in racio- nalno ravnanje z gozdom. V: Intenziviranje in racionaliziranje gospodarjenja z gozdovi v SR Sloveniji. VTOZD za gozdarstvo BF, str. 111-i 18 9. Mlinšek, D., 1977 : Naravne osnove načrtov v gozdarstvu. Zbornik referatov 10. Mlinšek, D. , 1969 : O škodljivih vplivih gozdnega gospodarstva na okolje. Gozdarski vestnik, 4 11. Mlinšek, D., 1979: Mehr Produktion und Sicherheit durch Waldbau . Allg. Forstz., 10 :284- 287 12. Pogačnik, J., 1981 : Racionalizacija gozd- nogojitvenih del. V: Intenziviranje in racionalizira- nje gospodarjenja z gozdovi v SR Sloveniji. VTOZD za gozdarstvo BF, str. 145-168 13. Ripken, H., 1991 : Organisatorisch rele- v ante Entwicklungstendenzen in der Forstwirt- schatt Deutschlands. AFZ 46(18) : 906- 911 14. Ro ten han, S., 1991 : Naturgemaesse Waldwirtschaft im Blickpunkt der Forstpolitik. AFZ 46(18) : 920-922 15. Schoop, G., 1991 : Multifunktionale Forst- wirtschaft. AFZ 46(1) : 20-22 Vzgoja sadik- šola nege od malega (foto : dr. France Habe) G. V. 1/92 23