Kako se Spodnji Stajar pripravlja za Pruse. (Dalje.) Naš pregled ljudskega šolstva smo sicer že sklenili, vendar naj še dostavimo nekaj, ker je prepodučljivo. Pod vlado deželnega šolskega nadzornika Rožeka se je germanizovalo, kolikor se je po zvijači dalo. Ge se je kak krajni Solski svet upiral, sukal se je zakon, seveda na krivično stran tako dolgo, da so nazadnje možje krajnega šolskega sveta umolknili in je obveljala Rožekova oziroma deželnega šolskega sveta. Kar se ni ukazalo, za to so skrbeli okrajni šolski nadzorniki, ki so bili brez izjeme nemškega mišljenja. Ta doba je bila za nas huda. Rožek je šel v zaslužni pokoj, in nasledil ga je nadzornik Jarz sicer Nemee, pa mož stroge pravičnosti in solidne učenosti. Nadzornik Jarz je takoj izprevidel, čemu imajo naše južnoštajarske šole le služiti, in usmilili so se mu otrod, in usmilil se mu je narod. Ko je Rožekovim okrajnim šolskim nadzornikom doba potekla, poskrbel nam je par naših nadzornikov, in ni oviral, da so se naši otroci izobraževali v svoji materinščini. Sicer so učni načrti ostali, kakoršni so bili, in tudi vsa notranja uredba je oatala nedotaknjena, ali s alovenskimi olroki smeli so učitelji postopati človeški, to se pravi, smeli so tudi misliti, da je šoli višji naraen, nego popruševanje nedolžne slovenske dece. Nemški pa so se otroci v tej dobi od učiteljev, ki so blagega Jarza bili spoznali, več naučili, nego poprej in poznej. Ali našim Prusakom v njih peklenski strasti ni raar za resnične uspehe, njim je le za gonbo, za ščuvanje, zato, da narod zaženejo v ono strast, v kateri bi naj bil slep in gluh za vse, kar je pamelno, blago in avstrijsko domoljubno. Zato so si izmislili, da imajo po naših slovenskih mestih, trgih in večjih selih sploh se ustanoviti poleg starih dvojezičnih šol trdo nemške. Deželni šolski svet jim je z veseljem ustregel in nastale so v Vojniku itd. trdo nemške šole, ti kmet pa plačuj! Ne mislite, da bi se bilo v dvojezičnih šolah nam Slovencem v prid kaj izpremenilo, marveč nastavljali so se še na nje najhujši sovražniki slovenstva in šole so se razkričale kot slovenske šole — nam v zasmeh. Ker .Farz slovenskih učiteljev in slovenskih otrok ni hotel daviti, moral je iti s Štajarskega. Blagemu možu blag spomin! Prišel je Linhart, že poprej znan kot strasten nemški politik. Linhart je brezobzirno krut sovražnik Slovencev, zato pa srčen prijatelj onega Kordona, ki je duša pruskemu gibanju v Mariboru in urednik gnusne, zoper cerkev in slovanstvo strastne »Marburger Zeitung.« Linhart je še hujši od Rožeka. Tako hudo za slovenskoštajarsko šolstvo ni bilo nikdar, kakor je sedaj. Ta mož sicer še le deluje tri leta, ali jeden letnik »Slovenskega Gospodarja« bi ne obsegel vseh »dobrot«, ki nam jih je ta mož že storil. Zato zabeležimo le jednega zadnjih »blagih« činov. V Konjicah je poleg slovensko-nemške šole tudi trdo nemška. Na slovensko-nemški je večina v učiteljskem osobju nemškega mišljenja. Lahko si je misliti, kako ti delujejo. Ali vendar je prišel od deželnega šolskega sveta ukaz, da se imajo otroci v prvem razredu (t. j. v prvem šolskera letu) naučiti toliko nemščine, da je od drugega razreda (t. j. od drugega šolskega leta) naprej učni jezik lahko nemški. Tako se nam godi. In za golo raznarodovanje, za poprusarjenje, za nečloveško mučenje ubogih otrok, silijo se stariši, da slavijo draga poslopja, dočim njim samim dež curlja na posteljo, in se kruto kaznujejo, če otročičev ne pošljejo vsak dan — v pekel. Pravičnost, kje si! — Drugi prevažni činitelj pri germanizovanju Slov. Štajarja so uradi. Skoro vsi uradi, kolikor jih imamo na Spodnjem Štajarskem, trudijo se v potu svojega obraza za ponemčevanje našega naroda, naše zemlje vsled ukaza in vsled tajnih migljajev iz Gradca oziroma iz Dunaja. To Vam }e prava gonba, kako mnogi uradniki od onega gori, ki se blesteč glavo nosi po koneu, do onega doli, ki se pred zlatimi obšivki plazi po tleh, tekmujejo, kateri izmed njih bi si stekel večjih zaslug za ponemčevanje našega naroda, ter si tako osiguril boljše mesto, splezal na višji klin. Živa resnica je, da si lahko najvestnejši, najmarljivejši uradnik, in ne prideš naprej, ako imaS to pego na sebi, da si v srcu in dejanju narodu slovenskemu zvest. Dokazov toliko, kolikor je med uradniki Slovencev. Ali se je poterntakem čuditi, da marsikateri izmed naših ljudij ženi in otrokom na ljubo narodni idejal popusti ter postane ali besen janičar, ki neusmiljeno seka po svojih rodnih bratih, ali pa potrt kruhoboree, brez toplote v srcu in svetlobe v duSi, go\ stroj. Oh, kako malo jih je, onib neustrašenih, uzornih junakov, ki so zaničujoč mamljiva vabila in no zmeneč se za krute grožnje, ostali trdno zvesti in z vso dušo udani sinovi mile, drage, preganjene in psovane zlate matere Slovenije! Na prstih dveb rok dali bi se prešteti. S svojo krvjo pišemo le vrste in solze nam močijo list. Samo ob sebi se razume, da pri stališču, ki ga zavzema visoka vlada nasproti uradnikom, le-ti storijo še več, kakor se jim ukazuje in namigava. Uradnik si misli, rekurz je za ubogega kmeta predrag, in če se tudi takega trdno nadeja, in je že naprej prepričan, da se mu bode njegova naredba pri najvišji instanci razveljavila (pri nižjih namreč ne dosežemo nič), vendar se ne obotavlja, storiti narodno krivico, ker ve, da se mu protislovensko postopanje ne le piše na rovaš, marveč šteje v zaslugo, in ker se ima nadejati, da na tak način najgotoveje do najvišjega mesta prodere glas o njegovi »izborni porabnosti.« Nadalje se vlada, nastavljajoč uradnike, na nas Slovence ne ozira prav nič. Da pride kak Slovenec na naša lla, je slučaj, namenom da bi se narodu ustreglo, vlada slovenskih uradnikov ne pošilja k nam. To se vidi najbolje v tem, da okraji ob nemški meji na pr. Radgona, Cmurek, Lipnica, Arvež, Ivnik, ki imajo, kakor se vidi po številu slovenske šolske dece, toliko slovenskega prebivalstva, nimajo niti jednega uradnika, ki bi znal ali hotel znati slovenski. Po sredi pa so zopet nastavljeni Neraci, kakor da bi slovenskega naroda ne bilo! In kako surovo tu in tam ti ljudje postopajo s kmetičem, ki se oglasi v svoji slovenščini! (Dalje pr.)