S3   170   tS                                  I
Kdor ne uboga ...                        ]
Slika. - Marija Kmetova.                                 1
|B| tistem jutru je mrgolelo žarkov vse polno, svetlih ;|ip in lepih solnEnih žarkov.                                              I
Pa — n\ bilo še poldne — ko so se začeli rbirali       ] oblaki, veliki in cunjasti.                                                         '
Soparno je bilo — in zrak je bil  topel  in suh.
Peterlinova mati so dejali: ,Dež bo;  morda  še nevihta. Nikari naj ne hodi sedaj nihče vun; lahko ga       ' zaloti nevihta.'                                                                        ,
Pa Pelerlinovi Anki je bilo vse laže sioriti kakor sluSati. Videla je oblake, slišala materine besede — pa      J nič ji ni bilo, da bi slušala niater. Šla je po polju, na       ¦ Iravnik, m podila metulje od cveike do cvetke.
Mati niso bili nič zapazili, da je bila odšla Anka.       i
Medtem so jele padati prve težke kaplje.                  j
Grmelo je — vetcr je majal drevesa.                         I
Anka pa je še ostala.                                                   \
rNič  ne  bo  hudega." je  dejala — ^grem  pod drevo in bom čakala, da poneha dež. Mali bi bili res      ', hudi, če bi prišla mokra domov."
Sede pod bližnje drevo in — čaka.
Pa   —  oj   groza! — Deževalo je   boljinbolj  — vmes pa so švigali bliski — in žareli po temnem nebu.
Drevesa so se šibila pod vetrom, rože se pripo-gibale. — Anko je jelo biti vendarle strah.
,Kaj hočem.lahko še Irešči vame. Domov grem — saj ni tako daleč."
Rekši poteče izpod drevesa naravnosf po bližnji cesti proti domu.
Grmelo je kakor   na  sodnji  dan;  veter je tulil. Človek ne bi bil slišal sam svojega glasu.
Anka pa je tekla, kolikor je mogla.
Po cesti pa je pridrčal lahki voz.
Anka, seveda — kako bi ga sliSala in videla  še manj, ko je tako grmelo, in je zrla  le v tla in  tekla,
tekla------.
Kar naenkral — pumf! — Anka se zaleti v voz.
SS   171   tS
Voznik je ni bil videl, in tako je padla Anka pod konje — in voz je 5el čez njo.
Oj groza in strah !
Voznik hitro ustavi. Anka pa se trese strahu. K sreči ji voz ni napravil hujšega, kakor da ji je šlo zadnje kolo Cez nogo. A tudi (o ni bilo posebno tiudo. Anka je vpila in klicala na pomoč.
Voznik jo je hitro dvignil na voz in jo peljal dotnov. Poznal jo je bil.
Misliti si morete, kako so se bili ustrašili mati, ko Anke ni bilo doma o nevlhti. In sedaj šele!
,Anka v vozu I  Za  božjo  voljol  Kaj  pa je!?"
Voznik jo je dejal iz voza in povedal ves do-godek materi.
Mati so bili pomirjeni, dejali so Anko v posteljo. Tresla se je Anka še sedaj.
Drugi dan pa so ji dejali mati:
,Anka, Anka — vidiš, kaj bi se li bilo lahko pripelilo včeraj. Pomni: kdor ne uboga, ga tepe nedloga."
Ali ni res tepla nadloga Anko ? K          Le glejte, da še vas ne bo t