122 s*- Naša šola ^Mladostni spomini; spisal Dobravec (Dalje.) a tisti dan jc bila stvar dognana. Samo Lenčkova Katinka je bila še I prašana, če je bil pastir Andrejec včeraj popoludne doma. Rekla je, da ne ve; to pa ve, da so pravili Ivaničeva mati sinoči, da je bil deček ves dan v postelji za pečjo. To spričevanje, kakor smo vsi vedeli, da je resnično kot beli dan, po-magalo je pač toliko, kakor prav nič. Janko je ostal lažnik, dokler se stvar ne obrne kam drugam; le kazen mu je še prizanesel gospod Brne, dokler se natančneje ne prepriča sam. Nam vsem je bilo žal, da je zabredel Janko v tako sramoto, in ko smo se vračali domov, prijel jc lažnjivca Rogljev Vladko prav trdo, tudi Janko mu je očital laž. Nihče ni hotel iti poleg njega. Pastir je začel razgrajati in nas zmerjati, mi smo pa vtaknili glave skupaj ter primerjali izdelke šolske naloge, katero nam je bil ravnokar popravljeno vrnil gospod Brne. Bili so računi, in nikdo izmed nas se ni mogel pohvaliti, da je izvršil nalogo po-polnoma clobro. Lc Baličevega Lojzeta naloge nismo še obsodili. Gospod učitelj mu je nekaj ukazal narediti, ko smo se mi usuli iz šolskega poslopja. Ni ga bilo še za nami. dasi smo se vsi ozirali, kedaj priteče. Pastir je že zginil za oglom v Lenčkovo hišo, ko jo pripiha Lojze za nami. Ni se hvalil, vendar je dovolil, da smo pogledali in s svojimi primerjali tudi njegov izdelek. Res, bila jo naloga brez pogreška in snažna kakor malokatera. Radovoljno smo priznali vsi, da je Lojze v resnici zaslužil naboljši red, namreč: »prav dobro.« Nihče se ni več zmenil za pastirja. Toda tisti petek potcm nam je vendar huda predla. Lenčkov Andrejec nas je vse zatožil, niti domači hčerki Katinki ni prizanesel. Tudi o nji je po-vedal, da ga je sramotila iu zmerjala po poti, ko se je zadnji torek vračal domov; mi drugi pa, rekel je, da smo metali celo kamenje za njim vsi, naj-huje pa Ivanič Janko. »Janko, povej, kako je bilo?« velel mu je gospod Brne. »Jaz sem rekel, da je lažnjivec, potem sem pregledaval računsko nalogo.« »Kamenjali so me vsi«, toži pastir. »Kdo vsi?« praša gospod učitelj tako naglo, da Andrejec ni utegnil prcmišljati. To je spravilo malopridneža v zadrego. Premišljal je, pa ne dolgo. Po svoji navadi si je naglo pomagal iz zagate ter jel ročno naštevati imena nas vseh, prvega je pa imenoval Baličevega Lojzeta. Tedaj mu je nestalo tal pod nogami, zakaj zagrmelo je nad ubogo pastirjevo glavo, kakor da se bliža sodni dan: »Kdo? — Alojzij Balič je poraagal meni tisto opoldne urejevati zvezke. Dohitel vas je gotovo še-le ondaj, ko si bil ti že doma.« -*3 123 s*- Pastir je molčal kakor zid in rdečica gaje prehajala. Skušal si je vendar še pomagati iz zadrege in popravil svojo poprejšnjo trditev s tem, da je imenoval Cerkovnikovega Tončka najhujšega razgrajalca in zmerjalca, a tudi sedaj je kakor prvič zagrmelo nad njim: »Lažnik! — Poglej, kako kratke noge ima laž, in pomni, da se z lažjo ne pride nikamor. Tonček ni bil niti v šoli isti dan.« — Spogledali smo se in dobro se nam jc zdelo, da ni pastir ničesar opravil proti nam. Tudi gospod Brne sc jo ozrl po nas, in poznali smo, da je naših mislij, zakaj pogledal je Ivaničevega Janka, potem pa Lenč-kovega pastirja rekoč: »Glej! danes se je pokazala resnica, da lažeš in da si lagal tudi oni dan, ko si zatožil Janka Ivaniča. Satn sem prašal njegovo mater in izvedel, kako debelo si se zlagal, a tudi brez tega bi lahko izprc-videl vsakdo, da si lagal oni dan in lagal celo s tem, da so te kamenjali mej potjo. Sram te bodi! Fej, lažnik!« »Janko, povej, kaj vam je govoril oni dan, ko ste šli domov?« Bojazljivo in proseče ga je pogledal pastir, zakaj predobro je vedel, da ne pojdc gladko že zastran lažij; če pa pove še Janko, potoin bo danes zanj in njegovo lažnjivost pravi nesrečni dan. Pastir nam jo namreč tisto opoldne, izbiral takšna imetia in priimke, kakoršnih se še pri odraslih surovih ljudeh ne sliši vsak dan. Janko molči dolgo časa. Vsi smo vedeli, da ne mara povedati, ker so noče maščevati. Saj je dostikrat slišal v cerkvi, šoli in doma, da je najslajše maščevanje, če človek vsled krščanske Ijubezni prizanese svojemu sovražniku. »Zakaj ne poveš ?« praša gospod Brne ostro. Janko ni vedel, kaj bi rekel, in ko bi bil tcdaj pogledal pastirja, molčal bi bil gotovo še dalje, zakaj Andrejca je bilo zelo sram in bled je bil kakor zid. »Dostikrat ste nam že rekli, gospod učitelj«, de Janko počasi in mirno, »da je grdo in grešno druge opravljati. Zato, oprostito, ne morem povedati.« Tedaj se gospodu učitelju razjasni resni obraz, zadovoljno potaplja Janka po rami in pravi : »Lepo si povedal, sinko moj! Prav je to, da sc nočeš maščevati. To me veseli. Tako početje je po božji postavi in sam Bog je bo poplačal.« Pastir ni vedel kam pogledati. Drugo uro so prišli v šolo duhovni gospod učit krščanski nauk. Izvedeli so bili o Jankovem dobrom delu in pohvalili njegovo prizanesljivost in rekli, da si človek s takimi deli nabira zakladov za sveta nebosa. Tudi mi smo se veselili, da je Janko tako modro ukrenil in ponosno smo se ozirali nanj; on je bil pa prijazen, ponižen in j)rizancsljiv kot prej.