Naši poslanci v Beogradu na delu n mrtnnomlio. Naši nasprotniki, ki so pri zadnjih volitvah grdo propadli, se hočejo za svoj sramotcn poraz maščevati. Med ljudstvo, ki je pri volitvah izrazilo Slov. Ijudski stranki svoje največje zaupanje, skušajo zanesti nezaupanje do naših poslancev. Zato vznemirjajo naše pristaše, češ: «Kaj so pa vaši poslanci storili za vas v Belgradu?« Drugi bi zopet radi, da naši poslanei slepo gredo za Radičem in zapustijo Belgrad, češ, da se v Belgradu itak ne da nič doseči. Oboje je napačno! Naši poslanci so v Belgradu tekom čclrt leta, kar so v Belgradu, rušili centralizem, ki so ga samostojni hujskači z vidovdansko ustavo ustvarili. S tem so za Slovence v kratkem času zelo veliko storili! To bodi v odgovor prvim! Naši poslanci pa so ostali v Belgradu, da pripravljajo tla za sporazum, za avtonomijo, za svobodo Slovenije! To treba povedati radičevcem! 0 dosedanjem delu naših poslancev v Belgradu je podal načelnik SLS in Jugoslovanskega kluba dr. Korošec na seji vodstva SLS v Celju dne 8. julija to-le poročilo: Slovenci — narod zase. Naše stališče je: Slovenci smo zase narod in kot tak imamo pravico, da o svoji usodi sami odločujemo. Mi smo se že opredelili in dejali, da hočeino ostati v mejah sedanje naše države, da pa hočemo imeti v njej svo jo avtonomijo, ki se bislveno ne razločuje od fedcracije. To je slovenski narod jasno izpovedal pri volitvah v ustavodajno skupščino in pri zadnjih volitvah v narodno skupščino, ko je izvojeval zmago pod geslom: avtonomija Slovenije. Nihče, ne Srbi, ne Hrvati, s katerimi slednjimi nas veže prijateljstvo v skupni borbi, mima pravice odrekati nam naše pravo, da smo narod. Kljub temu pa nam je odreka srbski narod in nam noče dati, za kar smo se opredelili, avtonomije ali federacije. To moramo kvalificirati (označiti) kot nasilje! Zanašajo se, da pride čas, ko bo začel slovenski narod drugače misliti; toda noben narod sc ni razvijal nazaj od svobodnega mišljenja k suženjskemu. Zato se naš narod tudi ne bo odrekel svoji državnopravni ideji in jje nemogooe z brahijalno (surovo) silo prisiliti nas, da bi drugače mislili. Ni toliko pušk, ne toliko vislic, ne toliko ječ, da bi ž njimi mogli udušiti željo slovenskega naroda po svobodi, kakor si jo je zamislil v tej državi. Mi zaupamo na silo svoje ideje, na poštenost svojega naroda, na zvestobo svojih sedanjih zaveznikov in končno tudi na uvidljivost svojih nasprotnikov. Mi zunanjih zvez nimamo, in če bi jih imeli, bi se nanje ne »anašali, ker vemo, da bi se tuje države ne vmešavale v našo nolranjo politiko radi nas samih, razun v skrajni sili, pa ludi tedaj le v toliko, kolikor je v mednarodni politiki to običajno. Skupni nastop s Hrvati. Naša parlamentarna delegacija (poslanci) je pri zadnjih volitvah dobila mandat (naročilo), da se borimo za avtonomijo. Naša delegacija je zastopnica vscga slovenskega naroda in zato mora dobro premisliti, kako da naj vodi borbo. Dvojna pot je bila tu mogoča: da gremo mimo Zagreba v Belgrad in se tam borimo, ali pa vodimo borbo skupno z Zagrebom. Že prej, ko nismo zastopali vsega naroda, nismo šli mimo Zagreba, ampak smo sodelovali s tistim delom hrvatskega naroda, ki. je i>il na celi črti z nami, kakor mi ž njim, s Hrvatsko pučko stranko. Sedaj, ko la stranka pri volitvah ni uspela, sodelujemo s HRSS (Hrvatsko republikansko seljačko stranko), ki zastopa hrvatski narod, čeprav naš program v marsičem ne soglaša popolnoma z njenim, tako n. pr. z njenim kulturnim, socialnim in gospodarskim programom, ker smo mi modernejši, naprednejši. Mislili smo, da bi bilo taktično slabo, ako bi sedaj šli mimo Zagreba. Kakor z Zagrebom, smo šli roko v roki tudi z Bunjevci in bosanskimi muslimani. V prijateljskih stikih smo s črnogorskima avtonomistoma v narodni skupščini. Nemci niso šli na našo stran, ampak na stran onih, ki imajo kaj dajati. Mislimo, da je to zanje zelo pogrešna politika, ker so ž njo Nemci, ako mi pridemo do svojih pravic, izgubili pravo, da se nanje oziramo. Zagrebški predsporazum z radikali. Šli smo v Zagreb in zbrali okoli sebe vse sorodne sLranke in sklenili, da hočemo z Belgradom govoriti v svrho sporazuma. Zato smo sklenili, da stopimo z najmočnejšo srbsko stranko, z radikali, v stik, da bi poskusili, če je ž njimi mogoče dogovorno urediti državo. Razpoloženje za to smo hoteli napraviti z zagrebškim protokolom. Dalje od njega do danes nismo prišli. Kljub temu se nam je zdelo potrebno, da ne prekinemo vseh vezi z radikali v svrho sjv.sraziuna. Videli smo, da radikali in srbska javnost sploh še ni zrela in pripravljena za sporazum. Zato smo dejali: Govorimo ž njimi o tem in pripravljajmo v srbski javnosti pot tej ideji! Ne ker bi morda ne imeli korajže prekiniti vse stike z Belgradom, ampak ker niislimo, da imamo dolžnosi pripravljati parlament, časopisje in javnost na sporazum za federativno ureditev države! V narodni skupščini. Zato tudi po zagrebškem predsporaz\umu nismo ničesar ukrenili, s čimer bi se nam bilo moglo opravičeno očitati, da smo onemogočili sporazum; pa tudi nismo ni- česar storili, s čemer bi prevzeli najmanjšo odgovomost za najmanjši čin radikalne vlade. Demokratska stranka je vse storila, da bi prišla v vlado. Nazadnje bi lahko tudi to prenesli. Ker pa smo za sporazum, Pribičevičeva skupina v demokratski stranki pa najhujša nasprotnica, zato smo delali na to, da kljub visoki protekciji do radikalno-demokratske koalicije ni prišlo. Kljub temu pa radikalov nismo podpirali. Sodelovali smo ž njimi le pri verifikaciji (overovljenju) mandatov, da smo varovali svoje mandate, fci so jih demorkatje v svoji nespametni politiki nameravaK uničiti. Kakor hitro pa se je začel parlament organiziratir nismo radikalov v nobenem slučaju podpirali, ampak smo postavili za predsedstvo skupščine svoje kandidate. Ko so se pa začeli skupščini predlagati zakonski predlogi, nam je bila dana dolžnost, da smo pokazali svoje ostro opozicionalno stališče in nobena opozicija v narodni skupščini ni bila tako odločna, neizprosna in dosledna kakor naša. Demokratska opozicija je pri uradniškem zakonu šla za radikali, pri vojšakem zakonu pa je šla še dalje, kakor vladna stranka sama. Pri dvanajstinah je bila demokratska opozicija zelo medla. Ni ga v parlamentu, ki bi mogel reči, da mi nismo bili najodločnejša opozicija v parlamentu. To pavdarjam, ker se dobe nasprotni agitatorji, ki vedno tozadevno širijo laži med ljudstvom. (Medklici: Samostojni širijo laži, da smo zvišali davke). V boju proti davčnemu zakonu smo poslali v odbor svoje najboljše člane, ki so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Ravno pri obravnavi zakona o novih davkih je poslanec samostojne stranke g. P u c e 1 j sedel doma in se ni udeležil ne debate, ne glasovanja. Če se je bila katera stranka v tem vprašanju pesivno (nedelavno) zadržala, je bila to Samostojna. Glasovali pa smo za nujnost pokrajinskih kreditov, ker sroo hoteli pomagti uradnikom, da dobijo doklade, in naši univerzi in potrebne svote za naše ceste. Bili smo za to, da da se vojaški zakon nujno spremeni, pcoti vladnemu načrtu vojaškega zakona pa smo zavzeli tako stališče, da ga ni ne socialista, ne komunista, ki bi nam mogel očitati, da nismo bili dovolj odločni iiv ostri proti militarizmu. Niti najmanjše napake kljub v svoji taktiki ni storil. Imamo klub, ki ga drugi občudujejo, in rečemo vam, da se vani ni treba sramovati Jugoslovanskega kluba, kakršen je bil do zdajl (Viharne ovacije navzočim poslancem). Naši poslanci v Beogradu — glasniki sporazuma in avto- nomije! Če se ozremo na parlamentarno delo Jugoslovanskega kluba v tem zasedanju, moram reči, da je bil khib za vlado izpraševalec njene vesti, glasnik sporazum a, tirjavec avtonomije in neizprosen sodnik centralizma v forumu (na mestu), od fcoder je šel odmev po celi državi. Spoznavanje in razumevanje naših zahtev smo s tem širili o srbskih parla- mentarnih in neparlamentarnih krogih in je bilo zato mnogo bolje, da so bile vloge federalistične opozicije v tem pogledu deljene. Dosegli smo, da ni prišla na krmilo csna struja, ki je najhujša nasprotnica sporazuma in ima v svojem programu politiko nasilstev. M i s e 1 s p orazuma s*e je razširila. Ni umj-la niti v demokratskem klubu. Gospod Davidovič je izjavil, da odobrava akcijo sporazuma. Kljub temu, da ni prišlo do sporazuma, se je radikalna stranka približala "ideji sporazuma mnogo- bolj, nego staremu parlamentu. V radikalnem klubu so tri struje: Najmanjša, ki ljubimka z demokrati in je nasprotnica sporazuma, dasi javno ne sme s tem nastopiti. Druga skupina, najmočnejša, je teoretično za sporazum, pa v praksi misli, da je sporazum mogoč, če ostane vse pri starem, da bi nas izkoriščala kakor doslej in gcspodarila po svoii mili volji nad Slovenci in Hrvati. Ta pozna za sporazum samo eno sredstvo: Pojdite v viado! Pri tej skupini je tudi gospod Pašič. Tretja struja misli resno na sporazum in ima tudi največjo zaslombo na dvor u. Ves tozadevni preokret v radikalni stranki je bil preko dvora sprožen in zasluga te struje je, da se na Hrvatskem ne postopa, kakor se je mislilo v zadnjem času. Uspeh je bil tudi, da smo ustavili fronto vseh onih, ki hočejo sporazum. Vsakdo je vedel, da bo treba zbog naše manjšine v parlamentu še mnogo borbe za avtonomijo. Toda misel avtonomije smo s svojim parlamentarnim nastopom zanesli vsrbski nar o d in vodili borbo za njo tako, da vsakdo, tudi nasprotnik vidi, da se mora tu nekaj zgoditi in da razmišljanje, ali na podlagi vidovdanske ustave ali pa z njeno revizijo. Krivda radikalov. Krivda, da ni sporazuma, nosijo predvsem radikali, ki niso hoteli o predsporazumu v zagrebškem protokolu nič več slišati. V protokolu je samo to, da se mora vladati čisto objektivno in pravično. In tega nočejo javno priznati! Krivi so, ker zastrupljajo ljudstvo in njegovo dobro voljo za sporazum s tem, da nas gospodarsko zapostavljajo, izrabljajo, z davčnim izsesavanjem ubijajo vsako: voljo med ljudstvom za sporazum in da hočejo izstradati naše prečanske uradnike. To vse otežuje sporazum, ker radikalizdra naše ljudi, kakor tudi postopanje radikalov proti Radiču in preganjanje musiimanov kaže, da radikali nimajo prave volje za sporazum. Ne pod srbsko, a tudi ne pod hrvatsko nadvlado! Slovenci rrioramo svojo slovensko politično neodvisnost čuvati in varovati na vse strani. Ne gremo pod srbsko nadvlado, šli pa tudi ne bomo pod hrvatsko nadvlado. Mi hočemo svojo avtonomijo in sicer za vso združeno, od nikogar okrnjeno Slovenijo! Zato tudi odločno povdarjamo, da ne damo našega Prekmurja, ki bo naša žitnica in ki je in bo slovenska! Če kdo med nami Slovenci o slovenski politiki misli drugače, potem opravlja posle intriganta, ki spravlja Slovence v nevarnost, da bi začeli borbo za svojo samostojnost, za svojo neodvisnost ne samo od Srbov, ampak tudi od Hrvatov. Tak Slovenec ni pravi Slovenec. ki hoče, da bi imeli po vojski s Srbi voditi še eno vojsko proti svojim sedanjim zaveznikom Hrvatom, da se ne pohrvatimo. Mi bomo imeli prijatelje Hrvate in Srbe, ko bomo imeli vsak svojo hišo.