1076 Franc Zalar SPACALOVE GRAFIKE (Ob dveh grafičnih razstavah Jožeta Spacala) Z dvema razstavama, ki sta bili skoraj hkrati odprti, z razstavo najnovejših grafičnih listov v ljubljanski Mali galeriji in z izbrano retrospektivo nekajletnega grafičnega ustvarjanja v Poslovnem centru Iskre, je odlični scenograf ljubljanske televizijske hiše Jože Spacal prodrl v slovenski likovni prostor tudi kot eden najbolj nadarjenih in izvirno mislečih grafikov mlajše generacije. Ob tehtno izbranih grafičnih listih na obeh razstavah, zlasti pa ob prikazu najnovejših dosežkov v Mali galeriji, smo bili lahko samo prijetno presenečeni nad umetnikovo izredno likovno nadarjenostjo, začudujočo inventivnostjo pri iskanju originalnih in za naš čas specifičnih likovnih idej, bili smo navdušeni nad avtorjevim izrednim znanjem v uporabi najnovejših tehničnih postopkov v grafični umetnosti in ne nazadnje nad njegovo zrelo močjo, ki jo je pokazal v dojemanju in izpovedovanju temeljnih resnic o človeku našega časa, o njegovem razmerju do lastnih tehniških dosežkov in narave, ki jo postopoma sam izničuje. Zdi se nam, da nas šele ti dve najnovejši Spacalovi razstavi zares lahko prepričata, da gre tu za izpovednost posebnih razsežnosti, za popolnoma specifično in osebno likovno vizijo, za način izpovedovanja, ki je pogojen tako v logičnih izraznih zakonitostih kot v idej-no-vsebinsko pretehtani izbiri motivike. Grafike Jožeta Spacala se, poleg tega da je v njih več kot vidna bogata dediščina naše bližnje in daljne umetnostne preteklosti, odločno navezujejo na izkušnje, ki si jih je umetnik pridobil na drugem polu svoje ustvarjalne dejavnosti — pri oblikovanju scen za televizijske oddaje; sodobna elektronika je kot izrazni pripomoček povsem 1077 Spacalove grafike drugega medija nenadoma dobila nove razsežnosti, postala je učinkovito likovno sredstvo, s pomočjo katerega umetnik ne beleži zgolj objektivnega stanja stvari, marveč posega v jedro eksistence sodobnega človeka, v srž njegovega mišljenja in zavedanja. Spacalova zgodnejša dela, po obliki nekakšni televizijski ekrani, so bila prepolna bogate vsebine; to so bili največkrat žareči oscilacijski zapisi, projicirani tako, da je bila njihova formalna struktura skrajno sugestivna dn v svoji fluorescirajoči, intenzivni barvitosti celo boleče ekspresivna; te nemirne in običajno na najbolj žgoče človeške probleme opozarjajoče, »ekra-naste« kompozicije so bile likovno solidna in tehtna uvertura v novejšo fazo umetnikovih grafičnih stvaritev, ki so slogovno še bolj tehtne, domišljene in kar zadeva logiko likovnega izražanja — čistejše. Kljub temu da je kompozicijski okvir, ekran, odpadel — morda smo prodrli onstran njega, so ostali še prenekateri zgovorni elementi iz zapeljivega sveta elektronike, vendar ne več kot osrednji nosilci umetniškega sporočila; te sestavine elektronskih aparatov in naprav, predvsem gre za izum najnovejše dobe — tiskano vezje, »možgani« elektronike in računalništva, so tu, da s svojim zapletenim sestavom delajo kontrast naravnim, organskim oblikam. Svet čustveno toplega, človeškega in minljivega je postavljen nasproti svetu ek-saktnosti, zakonitosti, ki so plod človekove erudicije, njegove nenasitne želje po osvajanju in odkrivanju vedno novega in neznanega; hkrati pa ta svetova, čeprav različna, obadva vedno znova težita k harmoničnemu zlivanju in spajanju. Nastajajo strukturno izredno zanimivi sestavi, ki posedujejo poleg ritmične ubranosti elementov in vizualno usklajenih učinkov pogosto tudi svojstvo simboličnega, nadrealnega sporočila. Vrsta grafičnih listov z naslovom Jesenska ptica predstavlja motivno ne- kaKšne ogromne ptice, ki so jim krila strukturno izredno bogata tiskana vezja, njihov trup pa pokriva jedro, razprte kostanjeve jezice, s sledovi laserskega žarka v svoji odprti notranjosti. V teh listih nastopa izredno harmonično prelivanje toplih barvnih vrednot, utišano in žametno mehko barvno podajanje, kot so krila nežnih metuljev in ptic; to je podobna pre-f in j ena in v naravnih pigmentih temelječa barvitost, kakršno smo srečali v snovno rafiniranih Spacalovih mozaikih. Soočanje elementov izrazite »tehnološke civilizacije« z naravnimi, — senzibilnimi ročnimi zapisi — preprosto risbo upodobljenih oblik organskega življenja, zazvenijo v teh grafičnih listih v vsej svoji likovni in izpovedni polnosti; Spacalove grafike so stvaritve, ki nam zagotavljajo, da toplina preprostega človeškega čustva, človekova velika ljubezen do drobnih, intimnih in naravnih stvari ne more umreti niti tam, kjer jo obdaja najbolj hladen in eksakten režim tehnološke civilizacije. Tudi drugi grafični ciklusi izdajajo istega duha kot Jesenska ptica: v Erupcijah se zaznava nekakšna sprostitev, demistifikacija predmetov, ki zapuščajo svoje težnostno stanje in se zaganjajo v divji, optično napadalni ples proti gledalcu; morda je to nekakšno umetnikovo opozorilo na tisto, kar nas čaka, če ne bomo prenehali z brezkončnim kopičenjem »potrošniških dobrin« in onesnaževanjem našega življenjskega okolja. Skratka, gre spet za kombinacijo podob organskega in anorganskega sveta, dveh svetov, ki se spajata v divjem zagonu; intenzivnost sporočanja je v teh grafikah mnogo večja kot v novejših listih, ki pomenijo bolj blagozvočno zlitje, estetsko vabljivo in dražljivo polifonijo izbranih likovnih prvin. Umetnik Jože Spacal nas je z obema ljubljanskima razstavama prepričal o svojih izrednih imaginativnih sposobnostih in verjeti je, da sleherni grafični list, ki nastane 1078 pod njegovimi rokami, pomeni razširitev in poglobitev že dozdaj izrazno bogatega umetnikovega ustvarjalnega procesa. Franc Zalar