LINGVISTIČNA ANTROPOLOGIJA
Stane Južnič, Lingvistična antropologija, izdala Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, založila Dopisna delavska univerza Univerzum, Ljubljana, 1983.
Knjiga z obetavnim naslovom Lingvistična antropologija je delo sociologa in profesorja Staneta Južniča, slovenski in tudi jugoslovanski javnosti bolj znanega po člankih in monografijah o političnih, socialnih in splošnokultumih vprašanjih sodobnega sveta in še zlasti držav Latinske Amerike. Knjiga je dozorevala celo desetletje, saj je njena prednica - skripta z enakim naslovom - izšla že leta 1973 kot študijski pripomoček za študente ko-munikologije, zdaj pa je precej prirejena in dopolnjena na voljo tudi širšemu krogu strokovnjakov in ljubiteljev, ki jih kakorkoli zanima jezik kot pomembna pojavnost v človekovi kulturi. Če rečem, da je delo zorelo deset let, mislim na konkretno oblikovanje snovi, tiho ukvarjanje z družbenimi in kulturnimi razsežnostmi jezika (predvsem z nekaterimi vidiki slovensko-srbohrvaške situacije) pa sega že v leta piščevega odraščanja na sloven-sko-hrvaški meji in na začetke njegovega jezikovnega in narodnega samozavedanja. Prav zaradi rahločutnega opisa te poti, ki je zaradi svoje avtentičnosti zame najdragocenejši del te knjige, sem po njej segla z velikim pričakovanjem.
95
Delo naj bi tako po tematiki kot tudi po zajeti snovi zapolnilo vrzel v našem poznanju jezikov sveta, njihove zemljepisne razširjenosti, sorodstvenih vezi, vsaj fragmentarnih, čeprav zelo raznorodnih dejstev iz njihove politične in kulturne zgodovine, mešanih jezikov ipd. Veliko tega, kar knjiga prinaša, je sicer raztreseno že po enciklopedijah, priročnikih, revialnem in celo dnevnem tisku, po domači in predvsem tuji strokovni Utera-turi; zaokroženo podobo - skozi sociologovo videnje - pa bi dala lahko prav ta knjiga.
Južničeva knjiga ima pet temeljnih poglavij (O proučevanju jezika in njegovi opredelitvi; Izvor in raznoterost jezika; Človek, kultura in jezik; Jezikovne meje; Stratifikacijska vloga jezika); sledi jim inventarizacija (popis) jezikov, stvarno kazalo in bibUograifija osrednje uporabljene literature z imeni vodilnih raziskovalcev posameznih področij, del bibliografskih enot pa je omenjen le v besedilu. Pisec izhaja iz anglosaške in francoske strokovne Uterature, dokaj izčrpno upošteva še izvirna dela in prevode, izšle na srbohrvaškem jezikovnem območju, redkeje priteguje še kaj drugega, npr. ruske in poljske pisce. Izmed slovenskih del omenja le jezikoslovna, in sicer Toporišičevo Slovensko slovnico iz leta 1976, v besedilu pa še Slovenska narečja T. Logarja. Seveda bi se dalo pritegniti še kaj drugega slovenskih (pa tudi jugoslovanskih) avtorjev; od slovenskih naj omenim prispevke o zvrstnosti, študije pedagoginje O. Kunst-Gnamuševe, prispevke naših avtorjev iz hn-gvistične prazgodovine, psiholingvistične prispevke naših psihologov itd., ali pa pokazati vsaj nekoliko več posluha za socioüngvisücna vprašanja, ki so bila obravnavana na portoroškem posvetovanju, in to posvetovanje sploh pravičneje predstaviti. Tega očitka niso sprožila nekakšna vase zagledana narodnostna čustva, ampak zavest, da bi v knjigi, napisani najprej za slovenskega bralca, morala biti prav natančnejša analiza pretekle, polpretekle in sodobne slovenske in jugoslovanske sociolingvistične problematike zanesljivo izhodišče za širše komparativne prikaze, hkrati pa tudi priložnost za avtorja, da bi ustvarjalno prispeval k tej disciplini, kot jo je nakazal že v uvodu v knjigo, in se izognil preveliki kompilaciji. Poleg tega bi prav tak pristop zanesljivo razširil bralni krog. Piščeva orientacija seveda ni naključna, in to se vidi tudi iz rabe strokovne terminologije, govorim predvsem o jezikoslovni, saj se avtorju ni zdelo potrebno niti izhajati iz domačega izročila niti ustvarjati mostov k njemu, zato se zdi tudi citiranje Toporišičeve slovnice bolj formalno kot vsebinsko vprašanje. In ker bo knjiga prišla v roke tudi slavistom, je prav, če njeni jezikoslovni plati posvetimo nekaj besed.
V knjigi gre za sociološki in kulturološki pristop k jezikovnim vprašanjem. Eden njenih osrednjih izrazov je izraz lingvistična antropologija - stoji celo v naslovu - zato bi upravičeno pričakovali, da ga bo pisec natančneje določil ter jasneje snovno in metodološko razmejil od lingvistične/jezikoslovne veje antropološka lingvistika/antropološka filologi-ja{V.)/antropolingvistika (ta se je konstituirala predvsem iz preučevanja jezikov brez pis-menstva), ne pa jo z njo popolnoma enačil (»ki bi ji nekateri rekli kar antropoUngvistika«, str. 23). S tem seveda ne mislim, da med njima ni nikakršnih stičnih točk, da ne morata črpati druga iz druge, izraziteje poudarjena različnost pa bi nujno poglobila sociološki pogled na obravnavano snov in omogočila več tvornega medsebojnega dopolnjevanja in op-lajanja, odpravila bi tudi občutek meglenosti, tavanja in površne splošnosti, ki se med branjem te knjige tudi ob drugih vprašanjih prerad prikrade.
Južnič je s to knjigo pokazal široko razgledanost, čeprav ni zmeraj najzanesljivejši informator. Dotika se ali obravnava široko paleto najrazličnejših, pogosto temeljnih vprašanj, npr. o izviru jezika, poligenezi in monogenezi jezikov, vrojenosti ali priučenosti jezikov, mehanizmu (jezikovnega) sporazumevanja, naravi jezika, razplasütvi jezikov, mešanju jezikov itd. Jezika se loteva kot bistvene sestavine očlovečenja, s katerim je kar najtesneje povezana in prek katerega se razodeva človekova dolga civilizacijska pot. Veliko pomembnost jezika - to ni le sredstvo za sporazumevanje, temveč človeku pomaga pri obvladovanju sveta in tipanju vase - je človek intuitivno zaznal in izrazil v miuh, ki jeziku radi pripisujejo božanski izvir. Nekaj tovrstnega gradiva navaja tudi Južnič, omenja
96
pa tudi skrajna razmerja do govorjenja (čislanje redkobesednosti ali čislanje retorike), j Veliko premalo pozornosti posveča sakralni vlogi jezika, saj je (bila) v preprostejših druž- i bah pogosto zelo izrazita, in jo vedno znova odkrivamo tudi pri etimološkem razlaganju i besedja (redkeje pri razlaganju besednih zvez in rabe slovničnih oblik), in ne le v etnoloških opisih posameznih ljudstev. Prav za te družbe je preveč poudaril vlogo političnega jezika; to je zvrst, ki je zlasti v sodobnih integriranih družbah zaradi povezanosti z oblastniško močjo pridobila precejšen vphv na družbeno življenje in vrednostne sisteme, i
Knjiga se začenja s predstavitvijo ved in vej, ki se z jezikom znanstveno ukvarjajo. Središčno mesto pripada lingvistiki ali jezikoslovju (Južnič uporablja tudi zastareli izraz je-zikoznanstvo), a zanj pravi, »da je sporna zadeva, kako to vedo opredeliti, ker samim je- ' zikoslovcem ne pomeni eno in isto. Obstajajo pač zelo razHčna jezikoslovja,- ne le da je, , kot bomo zapažali, veda doživljala lasten razvoj, marveč je še vedno ne moremo nepri- i zivno disciphnarno določiti.« S takšno trditvijo bi se težko strinjah, saj ima jezikoslovje J natančno določen predmet raziskovanja in oblikuje ustrezno znanstveno metodologijo, j razvoj (novih) vej, pozornih le na posamezne vidike preučevanja jezikov/jezika in pogo-sto odvisnih od razvoja drugih ved in novih raziskovalnih potreb, tudi če so interdiscip- : linamo zasnovane, pa le dopolni temeljno znanost To velja tudi za druge znanosti.
Južnič omenja nekaj disciplinarno zasnovanih vej, npr. fonetiko (sam jo sicer imenuje pomožno vedo, proučuje pa fiziološke podstave za tvorbo glasov, njihove fizikalne lastnosti, pa tudi grobo fiziološko podlago sUšanja, predvsem sestavo ušesa in pretvorbo zvočnega i v elektrokemičnega), nevrolingvistiko (razvila se je predvsem z razvojem nevrologije in \ nevrokirurgije; ker sta omogočili natančnejše poznanje sestave in delovanja možganov i in živčevja, se je poglobilo tudi poznanje fizioloških osnov pretvorbenih mehanizmov pri \ govorjenju in razumevanju govorjenega), psiholingvistiko (prispeva poznanju duševnih I procesov pri govorjenju in razumevanju povedanega), semantika (na meji s filozofijo je 1 predvsem splošna semantika; tista pa, ki jo omenja Južnič, se je razvila pri etimoloških j analizah besedja v nedrih primerjalnega jezikoslovja), omenja še antiopolingvistiko itd.
Ne morem se ustavljati pri vseh raznorodnih pripombah, ki se porajajo ob branju Južni- i; čeve knjige in ki jih je za knjigo z resnejšo znanstveno ali publicistično težo odločno pre- i več, tudi če upoštevamo, da je širina obravnavanega res vehka Jezikoslovno nekoUko i bolj izobražen in jezikovno zahtevnejši bralec bo pogosto neprijetno presenečen ob piš- : cevem površnem poznanju jezikoslovja in jezikoslovne zgodovine, ob ohlapnih in gos- ;i tobesednih definicijah ter pogosto nerazmejenih pojmih, ob avtorjevem premalo smotr- ¦ nem in predvsem nenatančnem črpanju iz teh ved. Kako bi sicer lahko pojasnili trditve,. kot so npr., da dialektologija preučuje odnose med narečjem in jezikovnim standardom; (st. 55; izraz jezikovni standard uporablja namesto knjižnega jezika); da jezika ni prepro-sto definirati že zato, ker »Sam pojem 'jezik' je v ohlapni rabi in že etimološki izvor v ve-« likem številu jezikov, tako tudi slovenskem, kaže na mnoge dvoumnosti« (str. 46), iz če-1 sar je videti, da pisec ne ločuje med poimenovanjem in pojmom - nerazločevanje med* obema je opazno tudi še na drugih primerih - saj definicija sploh ne bi bila tako težavna, \ če bi bila odvisna od etimološke razlage poimenovanja; da sta se znanost o jeziku kot zgo- ij dovinska veda in iskanje prajezika oblikovala šele v začetku 20. stoletja (str. 31) in druge rj nerodnosti v poglavju Pota napredovanja; da so fonemi »minimalne enote razlikovalnega;! glasovnega obeležja« (str. 52), kar je dosti manj jasno, kot veljavna definicija, da so fonemi ^ glasovi s pomenskorazločevalno vlogO; daje »starogermanski jezik« prednik romanskih s jezikov (str. 116); neprimerna je raba fizikalnega termina »zakon najmanjšega odpora«^ (str. 109 dr.), saj gre le za ekonomizacijo pri artikulaciji; popreproščeno je iskanje nepo-^ sredne zveze med jezikovno ekonomizacijo in anahtično oziroma inkorporativno jezi- \ kovno zgradbo (str. 109); vsebinsko ponesrečena je primerjava med skladateljem im jezikoslovcem (str. 51); omenjanje »polglasniškega e« kot slovenskega samoglasniškegat fonema (str. 53) kaže na neločevanje med fenomom in grafemom; nepotrebno je vnašanjei
m
biologističnih in sociološko obremenjenih karakteristik v razlage normalnih smeri pomenskih sprememb, npr. »Pomen besede lahko degenerira, nekako se izrodi, dobi negativen, slabšalni prizvok, morda celo vulgaren in opolzek, nespodoben pomenski odtenek« in »Pomen besede lahko tudi napreduje, kar pomeni, da pridobi ugled in veljavo« (oboje str. 114); zaželena bi bila večja eksaktnost in razločevalnost pri predstavitvi interesnih govoric in tudi mešanih jezikov; diglosije vsebinsko ne razmejuje od bilingvizma; premalo poglobljeno obravnava lastnosti knjižnega jezika in njegovo razmerje do narečij in drugih zvrsti kakega jezika; ni jasno, kaj misli s trditvijo, da sta Ciril in Metod le »približno zabeležila jezik, ki ga je govorilo slovansko prebivalstvo okoüce Soluna« (str. 121); ne drži, da so dvojino izgubiU vsi slovanski jeziki razen slovenščine (str. 120), saj jo poznata še obe lužiški srbščini; terminološko uporablja neterminologizirane besede, npr. zvok (pod vplivom sh. zvuJc) namesto sin. glas, ki ga identificira celo s fenomom; trdi, da »flektivni jeziki spreminjajo besede v konicah« (str. 117), pri čemer mu pomeni konica 'končnica'; namesto izraza poved-i uporablja poved-a; ponekod slabi prevodi povsem zameghjo smisel povedanega, npr. angl. content words prevede z besede vsebine (v besedilu je rod. mn. besed vsebine str. 287), čeprav je tudi iz podane ilustracije jasno, da gre za vsebinske oziroma ključne besede itd.
Želeti bi bilo, da bi bil pri obravnavi posameznih vprašanj bolj odprt in dosleden. Ko piše o pohgenezi in monogenezi jezikov in s tem o vprašanjih prajezika, piše z razhčno naravnanostjo. Hipotezo o monogenezi zavrača kot idealistično in vztrajanje pri njej ima za »tudi ideološko motivirano«, čeprav dandanes o tem vprašanju ne moremo dati dokončnega odgovora. Tako primerjalno kot tipološko (zlasti, kar zadeva menjave struktur) vemo o jezikih sveta še veliko premalo, pri čemer je še posebej opazna njihova neenakomerna preučenost Vendar pa nas nedvomni uspehi v iskanju genetičnih vezi med posameznimi evro-azijskimi in severnoafriškimi jezikovnimi družinami, naj omenim le nostratsko teorijo, ki jih po svoje lahko primerjamo z obdobjem iskanja genetičnih sorodnosti med indoevropskima jeziki, nedvomno silijo k previdnejšim formulacijam.
Nerazumljiva je tudi tendenčnost, s katero pisec vpleta v knjigo izbrane fragmente iz zgodovine jezikoslovja, npr. zagledanost raziskovalcev v indoevropske jezike kot najpopolnejše jezike, zaradi česar je jezikoslovje »natančno sledilo potrebi po ideološkem opravičevanju evropskega imperializma, grozodejstev kolonizacije in zatrdil o evropski kulturni superiornosti«; jezikoslovju pripiše oblikovanje rasističnega arijstva, čeprav je krivo le za paleozgodovinski etnohngvistični konstrukt, beseda arijski pa pomeni le isto kot iranski; biološki evolucionizem povezuje s knjižnim normiranjem; ljudsko etimologijo predstavlja kot znanstveno itd. S tem da jezikoslovno znanost iztrga iz časovnega konteksta vsakokratne družbene klime, miselnih tokov in njihovega medsebojnega prepletanja, ustvarja vtis, da je jezikoslovje igralo predvsem negativno in nazadnjaško vlogo, ne pa - kot vse druge vede - kljub vsem ovinkom in stranskim potem bistveno obogatilo človekovo vednost in pripomoglo k njegovemu napredku.
Knjigi zmanjšujejo objektivnost tudi piščeve presenetljive in silovito čustveno obarvane reakcije, ko govori o domačem (slovenskem) jezikoslovju. Nekje sicer posplošeno trdi, »da se pri nas razveseljujoče kažejo premiki v znanosti o jeziku v smeri, ko bo postala interdiscipUnarna«, a ne pove jasno, na kaj misli, saj jezikoslovce praviloma enači z »nor-mirci«, te pa (posmehljivo) z zdravniki.
Želeti bi bilo, da bi bila knjiga ob morebitnem ponatisu tudi jezikovno skrbneje pripravljena, saj poleg številnih tiskovnih (po odvzočnosti nam. po zvočnosti?, Sloenci nam. Slovenci, lojalnot nam. lojalnost, mesto nam. meso, statistični nam. statični idr.), slovničnih (pogosto manjka zanikani rodilnik, ki je v knjižni normi še trden uzus; raba daj. tistemu nam. mestn. tistem; napačne kongruence, npr. med jezikom, ki nista nam. med jezikoma, ki nista,
98
idr.) in pravopisnih napak (predvsem nenavadne ali napačne stave ločil) kar mrgoli ohlapnosti v izražanju.
Naj sklenem: knjiga je v nekaterih točkah (poglavje o divjih otrocih) prijetno branje, vendar pa bi od avtorja, ki zna subtilno razmišljati, pričakovali več pretehtanih in prevedenih trditev in manj prelahkotnega duhovičenja, kot ga je pokazal s stavkom »čeprav smo mnogi že sprejeli popravek Nikolaja Kopernika (1473-15437), da se zemlja vrti okoh Sonca in ne Sonce okoh Zemlje (...)«
Alenka Šivic-Dular Filozofska fakulteta v Ljubljani