Urbani izziv, strokovna izdaja, 2025, št. 20 34 35. Sedlarjevo srečanje – I. BIZJAK Igor BIZJAK Uporaba standardov ISO za spremljanje prilagajanja podnebnim spremembam Orkani, poplave, suše, požari ipd., ki jih zadnjih nekaj let spremljamo po svetu, so posledice podnebnih sprememb. Te pomembno vpli- vajo na mestna območja, naselja in vasi, ki se soočajo s specifič- nimi izzivi. Povečana pogostnost ekstremnih vremenskih dogodkov ogroža infrastrukturo, javne storitve in življenje prebivalcev. Mesta, ki so pogosto gosto poseljena, se lahko soočajo s povečano toplot- no obremenitvijo zaradi urbanega otoka toplote, kar vodi do višjih temperatur in povečanega povpraševanja po energiji za hlajenje. Ker imamo v Sloveniji razpršeno poselitev, velikokrat tudi ob hudour- nikih in vodotokih, se tudi naselja in vasi ob ekstremnih vremenskih dogodkih soočajo s poplavami, plazovi, sušo in požari. Uravnotežen prostorski razvoj ima ključno vlogo pri soočanju s podnebnimi spre- membami. Pravilno načrtovanje in uporaba prostora lahko zmanjša- ta negativne vplive podnebnih sprememb ter povečata odpornost mest in skupnosti. Standardi ISO iz poglavja Onesnaževanje, nadzor onesnaževanja in ohranjanje in poglavja Sistemi upravljanja, ponu- jajo smernice za oceno vplivov podnebnih sprememb in trajnostno upravljanje prostora ter omogočajo mestom in skupnostim, da sis- tematično izboljšujejo svojo prilagodljivost in odpornost. Standardi prav tako predpisujejo kazalnike za merjenje uspešnosti mestnih storitev, kakovosti življenja in napredka pri prehodu na trajnostne vire energije. V članku sta predstavljena standarda ISO 14091 Pri- lagajanje podnebnim spremembam – Ocena ranljivosti, vplivov in tveganj – ter ISO 37123 Trajnostna mesta in skupnosti – Kazalniki za odporna mesta. Prvi je namenjen oceni ranljivosti, vplivov in tveganj, ki jih prinašajo podnebne spremembe, drugi pa s standardoma ISO 37101 in ISO 37120 pomaga mestom oceniti odpornost na naravne nesreče in prilagoditi infrastrukturne projekte. Ključne besede: standard ISO, podnebne spremembe, spremljanje stanja v prostoru, primerjanje doseganja standardov 1 Uvod Podnebne spremembe povzročajo pogostejše in intenzivnejše ekstremne vremenske dogodke zaradi toplejšega zraka, ki po- večuje izhlapevanje in vsebnost vlage v ozračju. Pomemben učinek podnebnih sprememb je tudi dvig morske gladine. Predvideni podnebni scenariji in spremembe v vzorcih pa- davin, temperaturah in srednji gladini morja pritiskajo na infrastrukturo. Tveganja se povečujejo zaradi urbanizacije, gospodarskega razvoja in sprememb rabe zemljišč. Skupnosti, izpostavljene podnebnim nevarnostim, bodo pogosteje doži- vljale nesreče, pri čemer bo dvig morske gladine do leta 2100 postal ključni dejavnik povečane izpostavljenosti prebivalstva. Več vrst groženj povečuje verjetnost interakcij in zaporednih nesreč (Menjívar Recinos in Guilemes Peira, 2023). Zato se bodo naša mesta v prihodnosti soočila z velikimi spre- membami. Morala se bodo prilagoditi oziroma blažiti pod- nebne spremembe, do leta 2030 doseči podnebno nevtralnost (Sučić idr., 2020; Evropska komisija, 2021) in izpolniti cilje Evropskega zelenega dogovora (Evropska komisija, 2019). Ta predvideva, da bo Evropa do leta 2050 podnebno nevtralna. Te spremembe bodo vplivale na različne vidike življenja – od načina ogrevanja, sprememb na področju mobilnosti, energet- ske prenove stavb, načina pridobivanja električne energije do revitalizacije degradiranih območij zaradi načela »ničelne izra- be prostora«. Zeleni dogovor vključuje tudi uvedbo krožnega gospodarstva, skrajševanje prehrambnih verig, novo strategijo za obnovo poškodovanih ekosistemov, izboljšanje biodiver- zitete in zmanjšanje onesnaževanja na minimum. Vse to bo prispevalo k izboljšanju našega okolja in blaženju podnebnih sprememb. Ključno pri razvoju pametnih mest, podeželja in skupnosti je ustvariti privlačne pogoje, ki bodo omogočali prilagajanje podnebnim spremembam in trajnostno naravnan razvoj. Ta bo dosežen, če bodo ljudje v teh okoljih zadovoljni ter bodo prek svojih izkušenj in pričakovanj tudi drugim omogočili, da se odločijo za življenje ali naložbe v takih okoljih. Kako to doseči? Zaradi kompleksnosti teh odločitev je treba vzpostaviti Urbani izziv, strokovna izdaja, 2025, št. 20 35 skupna izhodišča, ki zagotavljajo primerljivost rezultatov. Taka izhodišča ponujajo standardi, ki so pomemben del družbe, v kateri živimo. Standardi so splošno priznane in ponovljive osnove za naše delovanje in uvajajo red v različne postopke. Prostorsko načrtovanje mora vključevati ukrepe za zmanjšanje tveganj zaradi ekstremnih vremenskih razmer, kot so poplave in vročinski valovi. Standard ISO, kot je ISO 14091 Prilaga- janje podnebnim spremembam  – Ocena ranljivosti, vplivov in tveganj (glej Mednarodna organizacija za standardizacijo, 2019a), pomaga mestom in skupnostim oceniti odpornost na naravne nesreče in prilagoditi infrastrukturne projekte. Stan- dard ISO 37123 Trajnostna mesta in skupnosti – Kazalniki za odporna mesta (glej Mednarodna organizacija za standardiza- cijo, 2019b) – pa omogoča mestom in skupnostim spremlja- nje, kako so mesta oziroma mestne storitve ali skupnosti pri- pravljeni na soočanje s podnebnimi spremembami. Standard ISO 37123 je del standardov na področju trajnostnega razvoja v skupnostih, ki vsebuje še standarde ISO 37101 – Sistem vo- denja za trajnostni razvoj – Zahteve z navodili za uporabo (glej Mednarodna organizacija za standardizacijo, 2016b), ISO 37120 – Kazalniki za mestne storitve in kakovost življe- nja (glej Mednarodna organizacija za standardizacijo, 2018) in ISO 37122 – Kazalniki za pametna mesta (glej Mednarodna organizacija za standardizacijo, 2019c). Standardi prav tako določajo kazalnike, s katerimi merimo stanje v prostoru. Raziskovalci, ki so proučevali kakovost me- stnega okolja, so uporabljali različne kazalnike (Drozg, 1994; Plut, 1996; Adamlje, 2011; Tiran, 2014, 2017; Tiran in Ko- blar, 2017; Rebernik, 2020). Ti kazalniki so bili določeni na podlagi pregledov domače in svetovne literature s področja kakovosti urbanega okolja. Vendar pa so bile vse te raziskave opravljene pred uvedbo standardov ISO, ki so obravnavani v tem članku. Če kazalniki niso opredeljeni s svetovno prizna- nimi standardi, je težava v tem, da kakovosti urbanega okolja ni mogoče primerjati med mesti po svetu. Prav tako je težko primerjati starejše raziskave z novejšimi, če niso narejene na isti osnovi z enakimi kazalniki. Spremljanje trajnostnega razvoja in kakovosti bivanja v mestih in skupnostih zahteva sistem, ki omogoča opazovanje, analiziranje in predvidevanje sprememb v okolju, ki izhajajo iz našega ravnanja. Spremljanje standar- dnih kazalnikov v tem sistemu pomaga ocenjevati, ali se traj- nostni razvoj odvija v pravi smeri in ali se izboljšuje kakovost bivanja v urbanih okoljih (Smilka, 2019). Na primer standard ISO 37123, ki določa kazalnike za merje- nje odpornosti mest, vključuje različne vidike, kot so okoljski kazalniki (kakovost zraka, upravljanje odpadkov, dostop do čiste vode), družbeni kazalniki (dostop do zdravstvenih sto- ritev, izobraževanje, socialna enakost), gospodarski kazalniki (zaposlenost, gospodarska stabilnost, inovacije) in kazalniki upravljanja (pripravljenost na izredne razmere, sodelovanje skupnosti, transparentnost upravljanja). Ti kazalniki pomaga- jo mestom oceniti njihovo pripravljenost na različne šoke, kot so podnebne spremembe, naravne nesreče, gospodarske krize in socialni izzivi. 2 Standardi Na spletni strani Mednarodne organizacije za standardizacijo (ang. International Organization for Standardization, v nada- ljevanju: ISO) je zapisano: »Standardi ISO so mednarodno sprejeti s strani strokovnjakov. Nanje pomislite kot na formulo, ki opisuje najboljši način, kako nekaj narediti. Lahko gre za izdelavo izdelka, upravljanje procesa, zagotavljanje storitve ali dobavo materialov – standardi pokrivajo ogromno dejavnosti. Standardi so destilirana modrost ljudi s strokovnim znanjem o svojem predmetu in poznajo potrebe organizacij, ki jih zasto- pajo  – ljudi, kot so proizvajalci, prodajalci, kupci, trgovinska združenja, uporabniki ali regulatorji.« (Mednarodna organi- zacija za standardizacijo, 2016a) ISO ima na svoji strani objavljenih veliko standardov, ki jih razvršča v več poglavij. V poglavju 13.020.40 Onesnaževanje, nadzor onesnaževanja in ohranjanje najdemo dva standarda ISO 14090 Prilagajanje podnebnim spremembam  – Načela, zahteve in smernice (glej Mednarodna organizacija za standar- dizacijo, 2019d) – in ISO 14091 Prilagajanje podnebnim spre- membam  – Smernice o ranljivosti, vplivih in oceni tveganja. V poglavju 03.100.70 Sistemi upravljanja najdemo standarde za trajnostna mesta in skupnosti in med njimi standard ISO 37123 Trajnostna mesta in skupnosti – Kazalniki za odporna mesta. ISO 14090 je standard, ki je bil določen že leta 2019 in bo v naslednjem letu doživel osvežitev. Določa načela, zahteve in smernice za prilagajanje podnebnim spremembam. To vsebuje vključevanje prilagajanja znotraj organizacij ali med njimi, ra- zumevanje vplivov in negotovosti ter kako se ti lahko uporabijo pri sprejemanju odločitev. Drugi standard iz serije ISO 14091, ki je najnovejši standard v tej seriji, opisuje številne elemente prilagajanja na podnebne spremembe, vključno s predhodnim načrtovanjem, načrtova- njem prilagoditev, izvajanjem, spremljanjem in ocenjevanjem ter poročanjem in komuniciranjem. Standard ISO 14091 ponuja smernice za ocenjevanje tveganj, povezanih z mogo- čimi vplivi podnebnih sprememb. Ta standard opisuje, kako razumeti ranljivost ter kako razviti in izvajati zanesljivo oceno tveganja v kontekstu podnebnih sprememb. Uporablja se lah- ko za ocenjevanje sedanjih in prihodnjih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami. ISO 14091 je namenjen podpori 35. Sedlarjevo srečanje – Uporaba standardov ISO za spremljanje prilagajanja podnebnim spremembam Urbani izziv, strokovna izdaja, 2025, št. 20 36 lokalnim vladam in skupnostim pri prilagajanju na podnebne spremembe. S pomočjo ocene tveganj lahko izboljšajo načrto- vanje prilagoditvenih ukrepov ter obveščajo o izvajanju in spre- mljanju teh dejavnosti. Standard vključuje smernice za vzpo- stavitev konteksta, določitev ciljev in pričakovanih rezultatov, oblikovanje projektne ekipe, določitev obsega in metodologije, zbiranje relevantnih informacij in pripravo načrta za izvajanje. Ocena tveganja po tem standardu zagotavlja osnovo za načr- tovanje, izvajanje in spremljanje prilagoditvenih ukrepov na podnebne spremembe za katerokoli organizacijo, ne glede na njeno velikost, vrsto ali naravo. To omogoča organizacijam, da bolje razumejo svojo ranljivost in sprejmejo ustrezne ukrepe za zmanjšanje tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami. Če se standard ISO 14091 osredinja na ocenjevanje tveganja glede na podnebne spremembe in posledično določitev ciljev za odpravljanje teh, standard ISO 37123 opisuje kazalnike, ki nam omogočajo spremljanje pripravljenosti mest in skupnosti na podnebne spremembe. Standard ISO 37123 je namenjen odpornim mestom. Odporno mesto se je sposobno pripraviti na pretrese in strese, si opomoči od njih in se jim prilagoditi. Mesta se vse pogosteje soočajo s pretresi, vključno z ekstremni- mi naravnimi dogodki ali dogodki, ki jih povzroči človek, ki povzročijo izgubo življenj in poškodbe, materialne, gospodar- ske in/ali okoljske izgube in vplive. Ti šoki lahko vključujejo poplave, potrese, orkane, požare, pandemije, kemična razlitja in eksplozije, terorizem, izpade električne energije, finančne krize, kibernetske napade itd. Odporno mesto je tudi spo- sobno upravljati in blažiti stalne človeške in naravne pritiske v mestu, povezane z degradacijo okolja (npr. slaba kakovost zraka in vode), družbeno neenakostjo (npr. kronična revščina in pomanjkanje stanovanj) in gospodarsko nestabilnostjo (npr. hitro inflacijo in vztrajno brezposelnost), ki povzročajo trajne negativne posledice v mestu. 2.1 ISO 14091 Standard se osredinja na vpliv podnebnih sprememb in tve- ganja, ki jih prinašajo te. Ne obravnava pa tveganj, ki izhajajo iz blaženja podnebnih sprememb. Prvi korak, ki ga predpisuje standard, je priprava ocene tveganja, naslednji je izvajanje oce- ne, ki vsebuje tudi spremljanje izvajanja, in zadnji, tretji, korak poročanje o rezultatih ocene tveganja. Ocena tveganja podneb- nih sprememb vključuje negotovosti zaradi nepredvidljivosti prihodnjih podnebnih in socioekonomskih dejavnikov. Name- sto napovedi se uporabljajo scenariji podnebnih sprememb in projekcije, ki obravnavajo spremembe tveganja in ranljivosti skozi čas. Negotovosti izhajajo iz nejasnosti glede prihodnjih emisij toplogrednih plinov, variabilnosti podnebnih modelov in težav pri napovedovanju podnebnih ekstremov. Dodatno negotovost prispevajo modeli učinkov, kot so spremembe v kmetijstvu in ocenitev prilagoditvenih zmogljivosti. Za zmanj- šanje negotovosti se uporabljajo različni pristopi, kot so upora- ba več podnebnih in socioekonomskih scenarijev, posvetovanja s strokovnjaki in kombiniranje metodoloških pristopov. Po- membno je zagotoviti kakovostne podatke in jasna pojasnila glede točk, na katerih so negotovosti. Kljub temu negotovo- sti ni mogoče popolnoma odpraviti, zato je ključno natančno opredeliti njihove razsežnosti in stopnjo prepričanja strokov- njakov. Ocena tveganja za podnebne spremembe vključuje ne- varnost, izpostavljenost sistema, občutljivost sistema, potenci- alne vplive brez prilagajanja in tveganje s prilagajanjem. Vplivi podnebnih sprememb so odvisni od izpostavljenosti sistema (npr. suše, poplave) in njegove občutljivosti (npr. vrste pridel- kov, raba tal), medtem ko prilagoditvena zmogljivost določa, kako se ti vplivi preoblikujejo v tveganje. Ranljivost sistema, kot so regije, podjetja ali infrastruktura, je kombinacija njego- ve občutljivosti in omejene prilagoditvene zmogljivosti. Ocene tveganja služijo različnim ciljem, odvisno od potreb organizaci- je in izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Pomagajo pri ozaveščanju o posledicah podnebnih sprememb, prepozna- vanju in razvrščanju tveganj glede na njihovo pomembnost in opredelitev vstopnih točk za ukrepanje. Prav tako omogočajo spremljanje sprememb tveganja skozi čas in ocenjevanje učin- kovitosti prilagajanja, s čimer organizacijam pomagajo pri ra- zvoju prilagoditvenih zmogljivosti in zgodnjem ukrepanju. Pri ocenjevanju tveganja podnebnih sprememb je treba presojati na podlagi vrednostnih ocen, kadar vplivov ni mogoče meriti v istih enotah (npr. denarna izguba, skrajšanje življenjske dobe). Pri izbiri najpomembnejših vplivov podnebnih sprememb in določanju kritičnih pragov, ko ti niso popolnoma podprti z empiričnimi dokazi, se je treba opreti na vrednostno presojo. Na primer, prag za minimalno količino padavin (npr. 200 mm letno), potrebnih za določeno vrsto kmetijstva, se določa na podlagi preteklih izkušenj, znanstvenih dognanj in presoje, kaj se šteje za »kritično«. Za pregledno ocenjevanje rezultatov je ključno jasno navesti, kje so bile uporabljene vrednostne preso- je. Čeprav se tem presojam ni mogoče popolnoma izogniti, je treba, kadar je mogoče, dati prednost pristopom, ki temeljijo na dejstvih. Pri pripravi ocene tveganja podnebnih sprememb je pomembno, da organizacija vzpostavi kontekst, ki določa obseg, cilje in načrtovane rezultate. Ta vključuje opredelitev ogroženega sistema, prepoznanje nevarnosti in razpoložljivih virov, upoštevanje zunanjega razvoja in zakonskih obveznosti. Organizacija nato opredeli cilje, pričakovane rezultate in vrzeli v informacijah ter vključi strokovnjake in zainteresirane strani v proces. Oblikuje se projektna skupina, ki pozna kontekst siste- ma in podnebne spremembe in vključuje odločevalce. Ključni koraki vključujejo določitev obsega in metodologije ocene, zbiranje ustreznih informacij in določitev časovnega okvira. Organizacija mora razviti izvedbeni načrt z jasno določeni- mi nalogami, odgovornostmi in časovnim načrtom, pri čemer imata preglednost in participativni pristop pomembno vlogo 35. Sedlarjevo srečanje – I. BIZJAK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2025, št. 20 37 v vsem postopku. Izvajanje ocene tveganja zaradi podnebnih sprememb kot drugi korak vključuje preverjanje učinkov, ra- zvoj verig učinkov in opredelitev kazalnikov. Pri izvajanju oce- ne tveganja je ključnega pomena razumevanje vzročno-posle- dičnih odnosov med različnimi vplivi podnebnih sprememb in ranljivostjo sistema. Projektna skupina mora oblikovati verige učinkov, ki služijo kot analitična osnova za oceno tveganja ter omogočajo boljše razumevanje povezanosti med tveganji in prilagoditvenimi ukrepi. Pri tem lahko pomaga sodelovanje zunanjih strokovnjakov in posvetovanje z zainteresiranimi udeleženci. Ključni del ocene tveganja je tudi opredelitev kazalnikov, ki merijo različne sestavine tveganja, kot so nevarnosti, izposta- vljenost in občutljivost. Kazalniki omogočajo kvantitativno, polkvantitativno ali kvalitativno vrednotenje vplivov podneb- nih sprememb ter jih je treba skrbno izbrati glede na njihovo prostorsko in časovno pokritost, ponovljivost in izvedljivost. Kazalniki lahko vključujejo podnebne parametre, socioeko- nomske podatke in biofizikalne informacije. Pri izbiri kazal- nikov za ocene tveganja je pomembno upoštevati pet ključnih vidikov: prostorsko in časovno pokritost, reprezentativnost, ponovljivost in izvedljivost. Idealno bi bilo vključiti kazal- nike, ki omogočajo prepoznavanje kritičnih pragov. Ta pro- ces je ponavljajoč ter vključuje strokovnjake in delavnice za boljše odločanje, vendar je pogosto omejen z razpoložljivo- stjo in kakovostjo podatkov in razpoložljivimi viri. Kazalniki za nevarnost večinoma temeljijo na neposredno merljivih ali modeliranih podnebnih parametrih, kot so temperatura ali padavine. Za kazalnike za izpostavljenost in občutljivost pa je koristno uporabiti biofizikalne ali socioekonomske podatke, ki jih je mogoče pridobiti iz meritev, modelov ali nacionalnih statističnih podatkov. Zbiranje podatkov za oceno tveganja vključuje zgodovinske meritve in projekcije prihodnjih scenarijev. Treba je preveriti kakovost teh podatkov in oceniti negotovosti, ki so del ocene. Upravljanje podatkov mora vključevati ustrezno dokumenta- cijo, ki omogoča ponovno uporabo in izogibanje podvajanju naporov pri zbiranju. Treba je obravnavati tudi ocenjevanje prilagoditvenih zmogljivosti, ki pomagajo organizaciji oceni- ti njeno sposobnost soočanja z vplivi podnebnih sprememb. Prilagoditvene zmogljivosti lahko vključujejo organizacijske, tehnične in ekosistemske zmogljivosti in so ključne za dolo- čanje potrebnih prilagoditvenih ukrepov. Zadnji korak je izde- lava poročila. Poročilo o oceni tveganja podnebnih sprememb mora vsebovati jasen opis ciljev, uporabljenih metod, ključnih ugotovitev in osnovnih informacij za razumevanje rezultatov. Vključuje kontekst in cilje ocene, uporabljene metodologije in sodelujoče strokovnjake ter povzema ugotovitve glede tve- ganj, kot so nevarnost, občutljivost in prilagoditvena sposob- nost. Poleg tega naj vsebuje ilustracije, ki pomagajo pojasniti ugotovitve, ter predloge za prihodnje prilagoditvene ukrepe in ocene. Rezultati ocen tveganja se glede na ciljno občinstvo sporočajo na različne načine (vladne agencije, zasebni sektor, javnost). Ugotovitve so ključne za načrtovanje prilagoditvenih strategij, zato mora biti predstavitev razumljiva tudi za tiste, ki niso sodelovali pri oceni. Pomembno je, da vsebujejo jasne sklepe in priporočila o prednostnih nalogah prilagajanja in ponujajo smernice za zapolnitev morebitnih vrzeli v prilago- ditvenih procesih. 2.2 ISO 37123 Kot je že bilo omenjeno, standard ISO 37123 opredeljuje in vzpostavlja opredelitve in metodologije za niz kazalnikov za odpornost v mestih. Glavni poudarek standarda za odporno- Slika 1: Primer verige učinkov za kmetijstvo (vir: Mednarodna organizacija za standardizacijo, 2019c) 35. Sedlarjevo srečanje – Uporaba standardov ISO za spremljanje prilagajanja podnebnim spremembam Urbani izziv, strokovna izdaja, 2025, št. 20 38 sti mest je upravljanje tveganj, s katerimi se soočajo mesta. Standard pri tem opredeljuje nevarnosti, s katerimi se soočajo mesta, kar je ključno za številne kazalnike. Nevarnosti, ki jih obravnava standard, so geofizikalne, hidrološke, meteorološke, klimatološke, biološke, zunajzemeljske, tehnološke in okoljske. Standard vsebuje kazalnike, ki mestom pomagajo pri pripra- vi na pretrese, pri okrevanju in prilagajanju na obremenitve. Kazalniki spodbujajo vključevanje vseh sektorjev in zainteresi- ranih strani ter uporabo sodelovalnih metod vodenja in podat- kovnih tehnologij, kar izboljšuje odpornost mest. Usmerjajo se v dolgoročno upravljanje tveganj kritičnih omrežij in njihovih medsebojnih vplivov. Kazalniki so razvrščeni po temah in sto- ritvah v skladu s standardom ISO 37120 (glej Mednarodna organizacija za standardizacijo, 2018), pri čemer se vsi zbirajo Preglednica 1: Primeri kazalnikov za oceno tveganja Komponenta tveganja Primer dejavnika tveganja Kazalnik primera Mogoč vir podatkov nevarnost temperatura • število noči s T(min) nad 25 °C meteorološki uradi padavine • število mesecev s padavinami pod 50 mm meteorološki uradi veter • povečanje povprečne hitrosti vetra • število neviht nad določeno hitrostjo vetra meteorološki uradi izpostavljenost lokacija infrastrukture • razporeditev prometne infrastrukture na območjih, ogroženih zaradi poplav agencije za načrtovanje ministrstev izpostavljenost malih kmetov • odstotek površine, ki jo obdelujejo mali kmetje/ skupna površina • odstotek kmečkega prebivalstva statistični urad agencije za načrtovanje izpostavljenost ekosistemov • lokacija habitatov na območjih, na katera vpliva dvig morske gladine • lokacija habitatov, na katere vpliva resno povišanje povprečne temperature urad za varstvo narave izpostavljenost industrije • odstotek nekaterih ranljivih vrst podjetij v različnih regijah • območje industrijskih kompleksov, ki jih prizadene/- -jo dvig morske gladine ali cikloni statistični urad industrijsko združenje agencija za gospodarski razvoj občutljivost potrebe po vodi • potreba po vodi (v m3 na ha) v rastnem obdobju statistični urad pogoji v tleh • sposobnost zadrževanja vode v tleh statistični uradi/geodetske ustanove industrijska proizvodnja • obstoj sistemov zgodnjega opozarjanja urad za civilno zaščito ranljiva skupina (prebival- stvo) • odstotek prebivalstva, ki je ranljivo (npr. mladi ali stari ljudje ali ljudje, ki delajo na prostem) statistični urad sposobnost prilagajanja finančna zmogljivost • odstotek dohodka, ki je na voljo za naložbe v nove vrste pridelkov statistični urad/strokovnjaki tehnična zmogljivost • razpoložljivost ustreznih tehnologij (npr. namakalne- ga sistema) industrijska združenja organizacijska sposobnost • ocena potreb po usposabljanju za obravnavanje podnebnih sprememb strokovnjaki/menedžerji • akcijski načrt za prilagajanje podnebnim spremembam z viri strokovnjaki/financerji/ menedžerji Vir: Mednarodna organizacija za standardizacijo (2019c) 35. Sedlarjevo srečanje – I. BIZJAK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2025, št. 20 39 in se o njih poroča letno. Pomembno je, da se analizira več ka- zalnikov, saj se osredinjanje na enega lahko izkaže za zavajajoče. Pri razlagi rezultatov je ključno upoštevati kontekst lokalnega okolja, saj ima vsako mesto svoj edinstveni nabor izzivov in vi- rov. Prav tako je pomembno, da se upoštevajo morebitni vplivi drugih akterjev, kot so zasebni sektor in različne ravni oblasti. V standardu za področje okolja in podnebnih sprememb so predlagani ti kazalniki za spremljanje stanja: 1. Kazalniki o mestnem toplotnem otoku se osredinjajo na učinek, ki ga imajo mestna območja na lokalne tempera- ture. Učinek mestnega toplotnega otoka se izračuna kot razlika med povprečnimi dnevnimi temperaturami zraka na mestnih in podeželskih območjih. Mestna območja so običajno toplejša zaradi gradbenih materialov, zmanj- šane hitrosti vetra ter izhlapevanja in porabe energije. Mesta morajo opisati lokacije temperaturnih senzorjev, ki jih uporabljajo za merjenje velikosti učinka toplotne- ga otoka, in upoštevati smernice Svetovne meteorološke organizacije za opazovanje temperature. Viri podatkov vključujejo vladne agencije in raziskovalne ustanove, ki upravljajo meteorološke postaje. 2. Kazalnik o odstotku ekološko ovrednotenih naravnih območij v mestu meri delež naravnih območij, ki so bila uradno ocenjena glede na zaščitne storitve, ki jih zago- tavljajo. Za izračun odstotka se uporabi razmerje med površino naravnih območij, ki so bila ovrednotena, in skupno površino vseh naravnih območij v javni lasti v mestu. Naravna območja se nanašajo na geografske pros- tore z naravno prevladujočo pokrovnostjo tal. Viri po- datkov vključujejo mestne okoljske oddelke in zunanje okoljske agencije. 3. Kazalnik o obnovi ekosistemov meri območje, na ka- terem se obnavljajo ekosistemi kot odstotek celotnega območja mesta. Obnova ekosistemov je pomembna za povečanje ekološke odpornosti in obvladovanje narav- nih nesreč. Ta kazalnik se izračuna kot razmerje med območjem, na katerem se obnavljajo ekosistemi, in ce- lotnim mestnim območjem, pri čemer se rezultat izrazi v odstotkih. Podatki o obnovi ekosistemov se pridobijo iz mestnega proračuna in oddelkov za javna dela. 4. Kazalniki o ekstremnih padavinskih, vročinskih in hlad- nih dogodkih merijo letno pogostnost teh ekstremnih vremenskih pojavov. Ekstremni padavinski dogodki so opredeljeni kot padavine, ki v 24 urah presegajo 50 mm. Ekstremni vročinski dogodki so obdobja nenavadno vro- čega vremena, ki trajajo vsaj 72 ur. Prav tako so ekstremni hladni dogodki opredeljeni kot obdobja z izjemno nizki- mi temperaturami, ki trajajo vsaj 72 ur. Ti kazalniki so ključni za načrtovanje in odzivanje na vremenske izzive v mestih. Viri podatkov vključujejo lokalne in regionalne meteorološke organizacije. 5. Kazalnik o letni pogostnosti poplavnih dogodkov meri število poplav v mestu v določenem letu. Poplave so pogo- sta naravna nesreča, ki lahko resno ogrozi infrastrukturo in prebivalstvo. Spremljanje teh dogodkov omogoča bolj- še sisteme za opozarjanje in načrtovanje v mestih. Ti kazalniki skupaj pomagajo oceniti ter upravljati vplive oko- lja in podnebnih sprememb na urbana območja. 3 Sklep Standarda ISO 14091 in ISO 37123 imata ključno vlogo pri opredeljevanju podnebnih sprememb v zvezi s prostorskim načrtovanjem. ISO 14091 se osredinja na oceno ranljivosti, vplivov in tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami. Uporablja se za določitev tveganj, ki jih prinašajo segrevanje ozračja, taljenje ledu, poplave in drugi ekstremni vremenski dogodki. Pri prostorskem načrtovanju omogoča, da se tvega- nja učinkovito vključijo v načrtovanje mest, infrastrukture in naravnih območij, kar zagotavlja boljšo odpornost skupnosti. ISO 37123 ponuja kazalnike za merjenje odpornosti mest, kar omogoča spremljanje uspešnosti mest pri prilagajanju podneb- nim spremembam. S kazalniki, kot so ocena pripravljenosti na naravne nesreče, energetska učinkovitost in kakovost zraka, standard pomaga pri načrtovanju trajnostnih mest, ki so od- porna na podnebne spremembe. Skupaj ta standarda omogo- čata celovit pristop k prostorskemu načrtovanju, ki vključuje prilagoditev podnebnim spremembam, zmanjšanje tveganj ter spremljanje napredka pri izboljševanju odpornosti urbanih in ruralnih območij. Dr. Igor Bizjak, univ. dipl. inž. arh. Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana E-pošta: igor.bizjak@uirs.si Viri in literatura Adamlje, K. (2011): Kakovost bivalnega okolja v izbranih stanovanjskih soseskah v Zagorju ob Savi. Diplomsko delo. Maribor, Univerza v Maribo- ru, Filozofska fakulteta. Drozg, V. (1994): Kvaliteta bivalnega okolja v stanovanjskih območjih v Mariboru. V: Premzl, V. (ur.): Mednarodni simpozij Trajnostni urbani razvoj. Maribor, Univerza v Mariboru, Tehniška fakulteta. Evropska komisija (2019): The European Green Deal: Striving to be the first climate-neutral continent. Dostopno na: https://ec.europa.eu/info/ strategy/priorities-2019-2024/european-green-deal_en (sneto 5. 11. 2022). 35. Sedlarjevo srečanje – Uporaba standardov ISO za spremljanje prilagajanja podnebnim spremembam Urbani izziv, strokovna izdaja, 2025, št. 20 40 Evropska komisija (2021): EU mission: Climate-neutral and smart cities. Dostopno na: https://research-and-innovation.ec.europa.eu/funding/ funding-opportunities/funding-programmes-and-open-calls/horizon-eu- rope/eu-missions-horizon-europe/climate-neutral-and-smart-cities_en (sneto 5. 11. 2022). Mednarodna organizacija za standardizacijo (2016a): Standards. Dostop- no na: https://www.iso.org/standards.html (sneto 4. 11. 2022). Mednarodna organizacija za standardizacijo (2016b): ISO 37101:2016. Sustainable development in communities – Management system for sustainable development – Requirements with guidance for use. Dostopno na: https://www.iso.org/cms/render/live/en/sites/isoorg/contents/data/ standard/06/18/61885.html (sneto 4. 11. 2022). Mednarodna organizacija za standardizacijo (2018): ISO 37120:2018. Sustainable cities and communities – Indicators for city services and qua- lity of life. Dostopno na: https://www.iso.org/cms/render/live/en/sites/ isoorg/contents/data/standard/06/84/68498.html (sneto 4. 11. 2022). Mednarodna organizacija za standardizacijo (2019a): ISO 14091:2021. Adaptation to climate change – Guidelines on vulnerability, impacts and risk assessment. Dostopno na: https://www.iso.org/standard/68508. html?browse=ics (sneto 4. 10. 2024). Mednarodna organizacija za standardizacijo (2019b): ISO 37123:2019. Sustainable cities and communities – Indicators for resilient cities. Dostop- no na: https://www.iso.org/cms/render/live/en/sites/isoorg/contents/ data/standard/07/04/70428.html (sneto 4. 11. 2022). Mednarodna organizacija za standardizacijo (2019c): ISO 37122:2019. Sustainable cities and communities – Indicators for smart cities. Dostopno na: https://www.iso.org/cms/render/live/en/sites/isoorg/contents/data/ standard/06/90/69050.html (sneto 4. 11. 2022). Mednarodna organizacija za standardizacijo (2019d): ISO 14090:2019. Adaptation to climate change – Principles, requirements and guidelines. Dostopno na: https://www.iso.org/standard/68507.html?browse=ics (sneto 4. 10. 2024). Menjívar Recinos, L. E., in Guilemes Peira, Á. (2023): Consideraciones para la evaluación del riesgo climático y de desastre. Revista Iberoame- ricana Ambiente & Sustentabilidad, 6, str. 1–9. Plut, D. (1996): Osnovni kazalci kakovosti mestnega okolja z vidika trajnostnega sonaravnega razvoja. Geografski vestnik, 68, str. 247–257. Rebernik, D. (2020): Kakovost bivalnega okolja v izbranih soseskah enodružinskih hiš v obmestnih naseljih v Ljubljanski urbani regiji. Dela, 54, str. 53–74. Smilka, V. (2019): The Role of Monitoring in Sustainable Development. Baltic Journal of Real Estate Economics and Construction Management, 7(1), str. 245–254. Sučić, B., Merše, S., Pušnik, M., Česen, M., Janša, T., Stegnar, G., idr. (2020): Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Sloveni- je. Ljubljana, Vlada Republike Slovenije. Tiran, J. (2017): Kakovost bivalnega okolja v Ljubljani. Georitem 28. Ljubl- jana, Založba ZRC. Tiran, J. (2018): Kakovost bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih, 2014. Podatkovna datoteka. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Arhiv druž- boslovnih podatkov. Tiran, J., in Koblar, S. (2017): Kakovost bivalnega okolja v Mariboru. V: Drozg, V., Horvat, U., in Konečnik Kotnik, E. (ur.): Geografije Podravja, str. 255–276. Maribor, Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. 35. Sedlarjevo srečanje – I. BIZJAK