Vivant litium doctores, Qui nos docent bonos moreš. Prosto po Levstiku. Gelegenheit  fiihrt zur Verlegenheit ? ? Gelegenheit   fiihrt zur Verwegenheit!! Kdorkoli.
Stoji, stoji tivolski park, A tam so pubčki ajčkani, Pa če so tudi majčkeni, Nič videti jim srajčke ni, O psički ljubeznivih stark!
A tam pod streho tetično Se šetajo gospodčeki, Debeli kakor sodčeki, Drže se kakor zlodčeki Resno in majestetično,
A z glavico maziljeno, S klobučki se ponašajo, Če gledaš jih, se vprašajo Gospice, in okrašajo Se z nemščino prisiljeno.
A za gospicami grli Armadica pomočnikov, In stotnikov, pobočnikov Ponočnikov, poročnikov, In s cepci v rokah gigerli, Takoj za njimi mamice . , ,
Kaj? Še tega je treba! Da bi še stare opisal, ki je nimajo niti trohice poezije več v sebi? Nazadnje bi morebiti kdo od mene cahteval, naj opišem kako soarejo pri kavi! Poznamo vas, mamice ; zato bodite hvaležne,  da molčimo,
Pojdimo še mi v ta tumult, v to vrvenje ljudi, ki tako smelo in brez strahu Bogu dragi čas kradejo, češ, mi se sprehajamo, da se naživimo čistega zraka, Gospod Bog! Pripusti policajem, da jih ženejo na Žabjek, Zrak ti kradejo, ali pa ga bodo okužili s svojo lenobo. Delali naj bi, delali, pa bi bili zdravi brez čistega zraka, O vem, gospod Bog, da ti tega ne boš storil. Predobro srce imaš. No, pa jih vsaj zapodi preč, v mesto, vsacega v svojo delavnico, naj bo že „arna" pritiklina tega ali druzega glagola. Razloži jim besedo : delati! Pa čemu se jaz usajam, kakor bi ti ne imel že namazane šibe. Oblake si že skupaj spodil; bo že !
Vsi sprehajalci se začno nekako nejevoljno ozirati v oblake, Nekteri tudi malo pomrmrajo, toda le malo, kakor kaka jezičljiva hčerka, ki ukazu svoje mamice s -tem nasprotuje, da gre v kterisibodi kot in tam na tiho zagodrnjavče : Ne bom ne! potem pa vend«r le gre in opravi svoje delo. Da! Strah je dober. Drugi se zavijajo v suknje in jo pobero brez ugovora v mesto. Ti so podobni polžem, ki se takoj skrijejo v svojo lupinasto hišico, kakor hitro začutijo kak pritisek na svoje rožičke. Zopet drugi pa se ne boje dežja, ampak ravnodušno lazijo po tlaku, ne meneč se za druge ljudi, za pogovore, za dež, za nič; oni so filozofi. Teh je pa tako malo, da sta ravnokar samo dva na celem sprehajališču: jaz in pa — kaj menite, kdo ? — gospod Postava, Da, tamle sedi na klopi in čita v knjigi. Da li je „Jus Roma-num" ali „Civilrecht", ne vem, da so pa paragrafi, lahko prisežem. Obraza mu ne moremo videti, ker ga tiči polovica v knjigi, sicer je pa tudi od nas preč obrnjen in nam kaže hrbet. Oglejmo si torej hrbet! Res   da   je   malo   oguljen,   toda   veličasten   in   malo
vzbočen, tako da se nehote spominjaš na ranjcega Juda Mendelzona, No, vi ga niste poznali, toda spoznati ga ni težko, kajti bil je Jud, in sicer boljše vrste. Imel je ravno tak mogočen hrbet. Bil je tudi jurist. Sploh so Judje najboljši juristi; v filozofiji drže se bolj Fichteja nego Deskarta, no tudi pri Fichteju samo enega imenitnega izreka: Ego, ego! Toda pustimo Jude pri miru in oglejmo si raje Postavo bolj natanko, kajti ravnokar se je obrnil proti nam. Očali nosi. Dostikrat se tako čudno zablišče, da misliš: boginja Themis stoji pred teboj z zavezanimi očmi in tehtnico v roki, pa se motiš. Njegov obraz je še precej lep. Visoko čelo pove, da je mož razumen, debeli nos, da je energičen, drobni pogled, da je zvit. To so vse take lastnosti, ki dado sklepati, da je Postava v svojem elementu , , ,
Dež je začel pršeti, Jurist se je zdrznil in pogledal kvišku. Zamrmral je neke nerazumljive besede in odšel, toda ne proti Ljubljani, temveč v oni prostor s klopico, ki ga tvorijo stopnjice, vodeč k tivolskemu gradu. Tukaj je sedel in bral naprej v svoji knjigi pravdodatni. Zunaj pa je začel liti dež, zavijaje grad v lahko meglo, a vzbujajoč šum po cvetičnih gredah in drobnem pesku,
Ravno ob tem času je hitela sem od Lepega razgleda gospodična Silvanija, Bila bi na boljšem, nego gospod pravnik, kajti pot jo je vedla po gozdu, kjer dež ni tako močan, da ni bila na slabšem, ker je imela solnčnik namestu dežnika. Solnčnik se je strašno žalostno držal; na vsak način se je hotel skriti v Silvanijino krilo, ali veter in brza hoja nista mu pripustila tega poboljška. Še bolj žalostno se je držala gospica sama. Njene ustnice so žalobno trepetale, lice se ji je nekako zožilo, čelo namršiio, nosek se je držal kakor okopan kužek. Tako je hitela mimo Švicarije, mimo tivolskega grada in se spustila po opolzlem stopnišču mimo v nebo vpijočih psov, ki bi sedaj pač od vročine ne mogli kazati jezika, ko bi ga tudi imeli. Toda ploha bila je v tem trenotku že prevelika, da bi mogla Silvanija misliti na naprej, zato je takoj zavila v varno zavetje, kjer se je gospod Postava tiho hudoval nad Ciceronom, Trebonijanom in drugimi  starimi pravdoznanci.
(Konec prih.)
Naše slike.
Jožef Brandtje znamenit poljski slikar, ki je dosegel velike uspehe s svojimi slikami iz kazaškega in tatarskega življenja. Njegove drzne, življenja polne kompozicije dihajo junaštvo divje stepe,
„ Grof Habsburški" (str. 245). Cesar Franc Jožef je podaril švicarskim strelcem srebrno skupino, ki kaže znani od Schillerja opevani dogodek iz življenja Rudolfa Habsburškega. Tedanji grof sreča duhovnika, ki nese bolniku sveto popotnico, a ne more čez narasli potok. Grof Habsburški da konja duhovniku, da sede nanj, sam ga pelje na uzdi.
Bolgarski car Ferdinand, ki je knežjo krono zamenjal s carsko, je šel na obiske. Na Dunaju ga je sprejel cesar Franc Jožef na kolodvoru in mu izkazal velike časti. Radi italijansko-turške vojske in homatij na balkanskem polotoku se pripisuje temu
—   279   —
obisku velika važnost. Baje posreduje avstrijski cesar, da se poroči bolgarski carevič Boris z rumunsko kra-ljično Elizabeto, kar bi ti dve državi močno približalo. Še ni pozabljen potopljeni „Titanic", so že spustili v morje ladjo „Imperator", ki je še večja od
MAGNET V ZDRAVNIŠKI UPORABI.
„Titanica", „Imperator" je nemško delo. Slika na str, 269 kaže zadnji del ladje, iz katerega se lahko sklepa na ogromnost tega morskega velikana.
Blizu otoka Trinidad se je dvignil vsled vul-kaničnega izbruha iz morja majhen otok, pravzaprav vrh podmorskega ognjenika (str, 274).
Na Ogrskem so imeli hude parlamentarne boje. Opozicija, ki jo vodijo Justh, grof Apponvi in Košut, ni hotela dovoliti vojaških novincev. Zbornični predsednik grof Tisza je opozicijo stri s krutim nasiljem. Obstrujoče poslance je dal iz vsake seje najprej po imunitetnem odseku izključiti in potem s policijsko silo izgnati iz zbornice, ki je bila pravo vojaško in policijsko taborišče. S tem nasiljem je brezobzirni Tisza dosegel svoj uspeh, a ne ve se, kake posledice bo   še imela njegova strahovlada.
Kdor pogleda veliko mesto, se začudi nad morjem hiš in nad velikimi zgradbami, ki strme proti nebu, Pa pod zemljo je mesto ravno tako veliko ali še večje. Podoba na str. 272 nam kaže prerez skoz postajo pariške mestne železnice, ki vozi pod zemljo. S ceste se mora po stopnicah in dvigalih globoko pod zemljo do železniškega tira, ki je položen v rovu globoko pod temelji drugih stavb,
Zdravniki so začeli rabiti magnet za to, da potegnejo iz očesa železne drobce. Na naši sliki vidi čitatelj, kako zdravnik približa bolnikovo oko močnemu magnetu,  ki potegne iz očesa kovinski drobec,
Poljedelstvo vedno bolj rabi stroje. Električni in parni plugi orjejo z veliko močjo in brzino. Spodaj vidi čitatelj plug, ki ureze kar devet brazd naenkrat.
Popravki v spisu: „Dr. Mencingerjeva priprava na odhod . . ."
Stran 229. V 16. vrstici druge kolone od spodaj beri: kot odličen dijak je bil drugošolec š. leta 1851 brezplačno sprejet v ljubljansko Alojzijevišče,
Stran 230. V 9. vrstici prve kolone od spodaj: , , , v Vtem razredu /. 1854 izstopil,
Stran 231, V 2, vrstici druge kolone od zgoraj: , , , dokler ni /. 1883^ pripeljal v Alojzijevišče sprejetega svojega nečaka,
Stran 232. V 16., 17., 18. in 19. vrstici prve kolone od zgoraj: . . . takrat zelo veliko, ko se je /. 1895 vršila drzavnozborska volitev za Novo Mesto, Krško, Kostanjevico, Metliko, Črnomelj, Kočevje, Ribnico in Višnjo Goro.