—   331   —
Potovanje po Laškim.
Spisal M. Verne.
29. pismo.
Dragi prijatel! J Beli dan je že bil, ko smo se s hriba vernili. Dol do pušavnika smo prav hitro prišli, ker se po pepela tudi jako lahko teče. Kmalo po osmih smo bili že spet v Rezini. Tu najmeva s tovaršem voz, in se, brez dalje počivati, v Pompeje peljeva, kar pa, po pravici reci, ni bilo pametno, ker sva morala Pompeje v nar veči vročini ogledovati.
To je tisto nesrečno mesto, ki ga je Vezuvi, kakor tudi Štab io in Herkulan, v letu 79 nemilo zasul, in za kteriga se ni 17sto let nič vedilo. Sedaj je komaj še le tretji del iz zasipa izkopan. Plini mlaji strašno prigodbo natanjko popiše. Štirnajst milj je od Napola na južno-zorni strani v lepi ravnini. Mesto je bilo precej veliko, in kar sim nar bolj občudoval, v prav lepim redu zidano. Vse ulice so ravne in enako široke; hiše niso visoke, pa čedne in skoraj vse prav lepo pisane ali malane. Semtertje so še viditi stari napisi, ki hiše v najemsčino ponujajo, ali kaj druzigana znanje dajajo; tode nektere je teško brati, ker so nektere čerke drugači ko sedanje. Pred hišami je na obeh straneh ulic pot za pešce mende en čevelj visokeji, ko po sredi za vozove; kjer se ulice križajo, so prav umetno široki rezani kamni postavljeni, de se je o deževnim vremenu iz ene ulice v drugo, brez v vodo stopiti, ki je po nižjih kolovozih tekla , lahko preskakalo.
Mesto je moralo silno lepo in bogato biti, ker je imelo toliko lepih poslopij, tempeljnov in troje gledišč, namreč krasen a m fi teater, ki je še ves v dobrim stanu, gledišče za tragedie, in odeon ali poslopje za muziko ali glasbo. Skoda, de je še le tretji del mesta odkopan; druga dva dela sta verh hiš še zmiram dobro obdelano polje, polno vinskih tert, jagnjedov indruziga drevja, med kterim žito in posebno turšica prav lepo raste.
Tri cele ure sva s tovaršem to znamenito nesrečno mesto ogledovala, desiravno je sonce peklo, de ni bilo skoraj obstati. — Potem sva pred mestam v neki revni, s slamo pokriti kerčmi poleg ceste nekaj pojužnala , in se precej potlej, mende ob treh popoldne, naprej čez Ka-stelamare v Sorent peljala. Od Kastelamare pelje cesta med morjem in visocimi gorami, ki so pa lepo ob-raščene in zelene, v prelep Sorentinski dol. Poleg morja je prek globociga brega polno apnenc in opeknic, ki veliko derv požgo. Derva pa z visocih , silno ster-mih hribov, s kterih ni mogoče jih nositi ali voziti, prav umetno dobivajo. Od visociga drevesa do druziga, ki nižje na hribu raste, napnejo namreč dolgo verv, ter butare na-njo obesijo, in te derče po vervi od drevesa do drevesa, na kterirn je verv privezana, in v hipu so pri apnencah in opeknicah. Pri vsacim tacim drevesu je en sam človek, de butare prestavlja. Nekoliko tacih butar se nam je ravno čez glavo dersalo.
Sorent (Sorento), kjer je bil slavni pesnik T o r-
—   332   —
kvato T as bo rojen, je silno staro, pa dan današnji le revno mestice prek morja. Razun lepila vodnjaka, ki so ga že nekdanji Rimljani napravili, in razun silno prijaznih gajev pomarančnima in limonoviga drevja nima mesto nič posebniga.
Sorentu ravno nasproti na zahodni strani, tode precej dalječ v morji je Ka pri s ki otok, kamor me je jako mikalo, pa ni bilo več časa. — V Sorentu sim prenočil in prav sladko spal, kar pa ni moglo po dolgim trudu — 48 ur sim bil vedno na nogah — drugači biti.