Iz dnevnika 
malega Piškarja
NEDELJA
To je za normalne ljudi dan počitka, ven-dar pa naš ata pravi, da mama tega ljudskega običaja prav nič ne spoštuje, ker ga tudi ta dan krega in zmerja, da je hudo. Nepoučeni bi seveda menili, da to na nas uboge otročičke nevzgojno vpliva, toda le pogum, mi se ne da-mo. Ce nas ne pokvarijo filmi, ki jih s sose-dovim Jožkotom gledava v Slogi in v drugih kinotih, potem nas tudi kaj drugega ne more. Je pa s temi kinoti en velik špas, saj gredo nam, neuki mladini, sedaj v časopisju veliko bolj na roke kot nekdaj in smo jim zato jako hvaležni. Duš, če tam v kino sporedu piše: ameriško-italijansko-španska koprodukcija »Sest strelov ob petih zjutraj«, kako naj pa midva z Jožkotom veva, ali se ga splača po-gledati ali ne. Nikjer ne piše, koliko je zakla-nih, ali je kaj nagih tovarišic in če kaj grdo govorijo v filmu, to pa je potem za gledalca zapleteno in nevzgojno ,ker morajo v kino kar tako, na blef. Ampak sedaj je drugače. Jožko, ki ima očeta obrtnika in je tudi sam bolj brih-ten od mene, ki me tovarišica v šoli vedno sprašuje, če sem v mladih letih veliko na be-ton padal, no, Jožko sedaj vzame v roke ča-sopis in prebere, pri katerih kinotih piše, da so mladini neprimerni. Rečem vam, človek mora imeti bogate življenjske izkušnje, sicer ga življenje tepe in midva sedaj že veva, da je tak pripis pod filmom jako zanesljiva za-deva. Včasih pred ogledom filma nastopi kakš-na finančna težavica, toda midva z Jožkotom stvar že obvladava in se postaviva ob blagaj-no. Vsakogar milo pogledava in mu izraziva željo po enem dinarju, potem pa, ko se na-bere, kupiva karte in se zrineva v kino. Samo moram se pnitožiti, da je zadnje čase pred bla-gajnami prav živalska konkurenca, saj priha-jajo tudi gimnazijski bizgeci ter nama odžirajo kruh. To res ni lepo od njih, včasih se resno sprašujem, kje so njihovi starši, da jim dovolijo to početje...
PONEDELJEK
Danes zjutraj je naš ata preslišal mamo, mama pa je preslišala budilko in tako je na-neslo, da je naš glavar družine kratkomalo zamudil službo. Potem je bilo divje tekanje sem, tekanje tja, iskanje kravate, srajce in še vedno je kazalo, da se bo očetov šef spet mal-ce poveselil, ko je mama spet enkrat prišla na odrešujočo misel: da bi se pač tokrat peljal v službo z avtom. Veste, odkar s6 bencinu dvignili ceno, se peljemo z našo kripo le en-krat na mesec k teti po krompir in druge ko-ristne reči. V prvih urah navdušenja je ata celo izjavil, da bodo imele komisije za ugotav-Ijanje premoženja gotovo sedaj lažje delo, saj se bodo kar lepo postavile ob cesto in zapiso-vale vsakogar, ki se bo pripeljal z avtom, ga pobarale, kje je dobil denar za tako drag ben-cin in ga tudi drugače obdelale. No, pa je gužve po cestah še vedno preveč, samo naš ata sedaj zjutraj brzi v tovarno peš in si je na ta način pridobil že obilo kondicije. To mu sicer ne škodi, težave dela kvečjemu naši mami, ker ji sedaj vedno uide izpod valjarja, kadar se ponoči vrača v njeno ljubeče naročje. Takrat se mi ata vedno smili in sklenil sem, da se sploh ne bom oženil. Tudi Jožko pravi, da se ne bo, ker noče, da bi postal copata. Jaz sem vprašal ata, kaj to pomeni: biti copata pa mi ni hotel povedati ampak je samo rekel, da bo že še prišel čas moške emancipacije.