List 36.
Slava in sreča kmetijstva. *)
Spisal Ant. K ... č.
„Največe pridobitve so brez dvojbe tiste, ktere človeški pridnosti rast6 iz zemlje."
Nadvojvoda KaroL
Neka basen govori, da so se nekdaj zbrale vse žive stvari, da bi razsodile prepir med mečem, peresom in plugom. Ti trije veljaki namreč so se pričkali, kteri ima večo oblast in veljavo. Meč misli, da on je gospodar sveta, ker pred njim vse, vse trepeti; per6 meni, da ono največ stori, ker preganja tem6 nevednosti in razsvetljuje um človeški, nazadnje pa se vzdigne plug ter prav pohlevno govori:
„Mirno rijem pod zemljo, Pa sem svet že preobrazil: Tiha sreča je z meno."
In na te besede — govori basen dalje — podarijo vse zbrane živali plugu zasluženi venec.
In to po vsej pravici, zakaj kmetijstvo je najsta-reje, najpotrebniše pa tudi najkoristniše opravilo, kme-tiški stan je častitljiv stan, na kmetih je miru in sreče dom.
Kmetijstvo je naj star eje opravilo. Stari Rimljani, ki niso mogli vedeti, kako je poljedelstvo nastalo, ki so menili, da pred so živeli ljudje o divjih rastlinah in o samem drevesnem sadji, mislili so v svoji domišljiji, da je sama boginja Cerera učila ljudi orati in žito sejati;  ker nikakor jim ni šlo v glavo, da bi mogel člo-
*) Iz ^Koledarja" Matičinega za 1869. leto.
------   288-----
veški um znajti kaj tako imenitnega in koristnega. Imela je ta boginja sence z vencem iz klasja ovito, v roju pa srp in snop pšenice, rži, maka ali kaj druzega. Častili so jo najprvo v Siciliji, kjer so boje našli prvo žitno zrnje. Mi pa, ki ne verujemo ni v bogove ni v boginje, mi ki vemo, da je Bog vstvaril rastline, da bi bile človeku v prid in potreben živež, mi, ki v sv. pismu beremo , da sta zemljo obdelovala in drobnico pasla že Adamova sina, in da je Bog prvim starišem, predno so raj zapustili, zlasti na srce položil to besedo, ki še dandanašnji veljd vsem revnim in nemarnim postopačem, da naj zemljo pridno obdelujejo: mi tedaj po vsej pravici trdimo, da je kmetijstvo silno staro, tako staro skoraj, kakor človeštvo sploh.
Kmetijstvo je pa tudi naj potreb niše in najko-r is t niše opravilo človeško. Dokler sta bila prva človeka v raji, imela sta vsega dovelj, mati zemlja ju je radodarno preskrbovala z vsem, kar koli sta potrebovala in želela. Ko sta bila pa grešivši spodena iz vrta, bila je ta splošnja mati (zemlja) precej bolj trdosrčna in brez potu svojega obraza ter pridnega obdelovanja nista prejela nič od nje, še potrebnega kruhka ne. Taista osoda zadene tudi njune mlajše. Kmalu se prepričajo sicer britke pa neovržljive resnice, da: „Kdor misli na zemlji si kaj pridobiti, Delati mora, trdo se potiti." Le z velikim trudom so si tudi le-ti svoj pičli živež dobivali. Najprej so bili večidel pastirji ali pa lovci, kakor nas zgodovina uči. Toda človeški rod se je čedalje bolj množil, pastirstvo in lovstvo ni moglo več zadostovati vsem potrebam. Tedaj so bili primo-rani, ako so hoteli ohraniti se, da so začeli zemljo obdelovati. Še le zdaj je družbinsko življenje bilo mogoče, še le zdaj so jeli zidati mesta in vasi; kajti pred so se vedno selili iz kraja v kraj; zdaj pa, ko so jeli en kraj obdelovati, ostali so vedno ondi čakaje obilnega sadu; zakaj zemljo vedno na novo rahljati, bi se bili naveličali. Tako je nastalo družinsko in stalno življenje, tako le je bilo mogoče, da so se odpravljale divje in surove šege, da se je omika jela širiti. Poljedelstvo je tedaj temelj in zibel omiki.
Poljedelstvo je pa tudi podlaga človeškemu življenju v tistih državah, ki so že kolikor toliko omikane in izobražene. Živež je prva potreba človeška. In ne bahajo se kmetje zastonj, da oni preživijo sebe in gospodo, da oni redijo vse stanove! Poljedelstvo nas varuje pomanjkanja in lakote in je najbolj naravna in najbogatejša pot do bogastva. Kdaj pravimo, da je lakota in revščina v deželi? ali ne takrat, če polje slabo obrodi, če ga solnce posuši ali pa toča pobije? — Če še pomislimo, da kmetijstvo je prava podslomba tudi obrtu in trgovstvu, nič več ne bomo dvomili, da poljedelstvo je najpotrebniše pa tudi najkoristnejše opravilo.
Zato si je pa tudi kmetiški stan kmalu tako slavo in čast pridobil po vseh deželah in državah. Nikjer na vsem svetu pa ni bil ta stan že v starem času v toliki časti kakor na Kitajskem; zato pa tudi ni nikjer polje tako obdelano, kakor tam, da se skoraj od vrta ne loči. Po vsem kraljestvu kmeta častijo kot pravega očeta in hranitelja vseh druzih stanov. Cesar sam ga slavi in spodbuja. Sploh znano in že večkrat povedano je, da enkrat vsako leto, se celo sam kitajski cesar tako poniža, da zapusti svoj zlati prestol v Pekingu in gre orat se svojimi najimenitnišimi služabniki. In ko zorjo cesar, cesarjeviči in mandarini doberšen kos njive, razdeli cesar bogate darove kmetiškemu ljudstvu. Nek tak poljsk praznik opisuje zemljepisec Balbi še celo pri pol divjih Abisincih. — V novejšem času je dal avstrijski cesar Jožef II. prav ginljiv in spodbudljiv izgled,   ker je  na  svojem  potovanji skoz Moravo sam
prijel za drevo in tako zoral kos njive. Na tem mestu, kjer je počastil tako kmetiški stan, se mu je postavil pozneje spominek, v veden izgled gospodi, s kakošnim očesom naj pogleduje ratarja, in kmetu v spodbudo, tolažbo in zagotovilo, da njegov stan ni na svetu med zadnje štet.
Stari Slovani so prav lepo in častitljivo obhajali žetve praznik, pri kterem se je zbralo vse ljudstvo in duhovni, ki so navadne obrede opravljali in tako pokazali, v kolikem čislu da imajo poljedelstvo. Pa saj imajo še zdaj pri žetvi najkrasnejše slovesnosti Slovani sploh in slovenski kmet, mislim, da nikoli ne vžije toliko veselja, kakor o košnji in žetvi; čeravno mora grbati in delati od zore do mraka, da je potu ves moker, vendar rad poskoči še zvečer, in domu grede prepeva in vriska na vse grlo, da se razlega po hribih in dolinah.
V izgled nam je tudi bavarski kralj, ki napravlja vsako leto tako imenovano oktobersko svečanost, ki se praznuje po več dni pri Monakovem kar na travniku pod milim nebom. Lichtenberg, ki imenuje kmetiški stan stalo Človeštva — piše Moshamer — je spoštoval še celo kup gnoja tako, da se mu je odkrival.
Predolgo bi bilo, naštevati še več takih častivnih prič, vendar ne morem si kaj, da ne bi opomnil tako imenovanih kmetijskih družeb, ki so zelo razširjene in ktere silno veliko pripomorejo k napredku, ako so le prav osnovane in zdatno podpirane. Celo naša majhina kranjska domovina, ki je v marsikteri reči še tako daleč za druzimi deželami, je storila po prizadetvi gorečih mož že tak korak v tej reči, da je že obhajala lani naša kmetijska družba svojo stoletnico. Bog jej daj srečo in obstanek, narodu slovenskemu pa bolj poslušna ušesa in večo marljivost, da se ga bodo bolj prijemali lepi in dobri nauki, ki je daje pri vsaki priložnosti o kmetijskem gospodarstvu. Pa naj zdaj se kdo reče, da kmetiški stan ni častitljiv stan!
Rekli smo že, da na kmetih je sreča in veselje domd. Kar srečo zadeva, mora se reči, da je tukaj na zemlji v svoji popolnomasti nemogoča. Zares ni ga človeka, da ne bi iskal sreče, vsaj jaz nisem še take abote videl, da si je ne bi želel bodi-si v tej bodi-si v unej reči. Toda kje jo hoče dobiti? Sploh govoreč, je vsacega človeka sreča tam, kjer so želje njegovega srca. Ker pa si navadno to želimo, česar nimamo, zato je jasno ko beli dan, da popolnoma in stanovitno srečen ni tukaj noben človek, ker se njegove misli in želje preveč spreminjajo. Se celo pobožni in krepostni človek ni zmiraj srečen. Sam še prenaša z voljo in vdanostjo, celo s hvaležnostjo, kar koli ga zadene, ali kteri pošten oče, postavimo, ne bode izdihoval, ko vidi svojo deco revno in lačno, ko vidi svojega sina , svojo hčer na napačni poti?
Ce nam pa je neprenehljiva sreča še le unkraj groba prihranjena, more biti človek tukaj le oziroma srečen ali nesrečen; srečen, če je veselje njegovo veče, kakor pa žalost in trpljenje. To je pa le takrat mogoče — kakor trdijo oni, ki so kaj več o sreči pisali — kadar je človek zdrav na telesu in duši. — Kdor ni zdrav, gotovo ni srečen. Kaj pomaga svilnato zglavje, če je pa glava vroča in bolna! Koliko srečniši je zdravi na goli klopi, kakor bolni na mehki postelji! Na deželi pa je za telesno zdravje dosti bolj poskrbljeno, kakor po mestih. Kmet si z delom telo utrdi in tako veliko lože zdravje ohrani. Hladen čist zrak ga obdaja in zdrava čista voda ga napaja. Pa tudi na duši so kmetje večidel bolj srečni in zdravi, kakor drugi. V svoji pri-prostosti delajo dan na dan in se ne brigajo dosti za abotnosti, ktere drugim glavo belijo. Pri njih se nahaja še prvotna krepost in  čednost je pri njih še najbolj v
-----   289    -----
cvetji. Tu se vživa veliko več nedolžnega veselja kakor po mestih. Veliko več pobožnosti nahaja se pri kmetu, kakor pa v mestu, kajti kmet ima več priložnosti na Boga se spomniti, kakor kdo drugi. Saj vsejavsi zrno oa le od Boga pričakuje blagoslova in obilne žetve, ne pa od milosti kakega zemskega gospoda. Le k Njemu mora moliti, ko seje, le Njega mora hvaliti, ko težko snopje spravlja, le k Njemu ponižno in zaupno pribeži, ko mu je nevihta vso nado pokončala.
Glej toraj, dragi kmetic, še srečen se moraš imenovati v primeri z druzimi stanovi. Nikar tedaj ne tarnaj in ne zavidaj visokim gospodom njihove velikejcasti in oblasti. Tudi oni imajo svoje skrbi in težave. Ce te teži kmetiška kamižola, in si težkega dela že ves spe-han in utrujen, pomisli, da tudi gospoda dobro ve, kje jo čevelj žuli, da tudi ona ne more
„Kregulja odgnati, ki kljuje srce
Od zora do mraka, od mraka do dne\"
Se ve, da tudi tebi ni vse prav, pa vprašamo, kje pa je kdo, ki mu rožice veselja vedno procvetajo, ki mu gre vse po volji? Svet, ljubi moj! — pravi pesnik — je enak njivi, na ktero med zrnjem veselja in radosti pade tudi marsiktero zrnice tuge in žalosti. Veseli in zadovoljni bodimo, Če se setev tako obnese , da se vsaj nekoliko skrije nesreče mrklo šavje pod visoko travico in obilnim biljem sreče in radosti.