LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLII. LETNIK 1922 11. ŠTEVILKA IZDAJA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI Vsebina novemberskega zvezka: 1. A. Funtek: O besedilu' naših popularnih pesmi. (Konec prihodnjič.) 641 2. Ivan Lah: Angelin Hidar. (Konec prihodnjič.).........648 3. Pastuškin: O da se mi je pomuditi!............ . 659 4. Josip Vidmar: Bogoiskanje Lconida Andrejeva. (Konec.).....661 5. Slavko Grum: Solza .............671 6. Vojeslav Mole: Iz varšavskih zapiskov. (Konec prihodnjič.) . . . .* 672 7. France Bevk: V globini. (Konec prihodnjič.)......... . 678 8. Marija Kmetova: Elegija...................685 9. Miran Jarc: Poletje. (Konec prihodnjič.)............687 10. E. Gangl: Zemlja, zemlja! ..................691 11. Književna poročila . . . . .........v....... 692 Miran Jarc: Josip Ribičič * Jvan Vouk: Šest mladinskih iger. — Ivan Zoreč: Milan Ogrizovič: Vučina, drama u tri čina. — Josip V i d m a r: M. J. Lcrmontov: Junak našega časa. — J. A. G.: dr. Rudolf Molfc: Sicnkicwiczevi romani, I. Z ognjem in mečem. — A. P i r j e * vec: Ivič Aleksa: O srpskom i hrvatskom imenu. — Dr. Alfred Šcrko: Aleš Ušeničnik: Uvod v filozofijo. (Konec.) — Rudolf B i n t e r: Adolf Robida: Samoznaki slovenske stenografije. — M Lr a n Jarc: F. Kočcvar: Mlinarjev Janez, slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov. 12. Kronika.................'......, . 702 B. Borko: Moderna ruska lirika. 13. Nove knjige......................704 „Ljubljanski zvon4' izhaja v zvezkih -po enkrat na mesec ter stane na leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 7 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLII. letnik 1922 11. številka A. Funtek: O besedilu naših popularnih pesmi. X > L - JL % > o * t t s X lzfirJW fttflnis gÜpYfflske Ifa&g. y ^rwgL.Mlgyjc1 od «Novic» pa do «Glasnika» in deloma še do dunajskega «Zvona» je tako znano, da ni treba šeHp5sebej razpravljati o njem. Do malega vsi pesniški proizvodi Bleiweisovih «slav> nih domorodcev» ali «nadebudnih pesnikov» bi bili tudi že davno pozabljeni ali pa bi jim bilo določeno zadnje pribežališče v slovstvenih čitankah, da niso dobili prikupnih melodij in z njimi vred žiyljenske moči, ki je preživela pol sto* letja. Obžalovati pa bi bilo, ko bi se uveljavljala ta moč še kopo desetletij na kvar zdravemu razumu in dobremu okusu. Tedanjih skladateljev ni povsem dolžiti za greh «zoper dobre šege». Da so imeli boljše besedilo, bi bili ukoriščali to besedilo. Miroslav Vilhar in Blaž Potočnik sta bila vrhu tega skladatelja^^ in pesnika obenem; kaj čuda, če sta brez avtokritike uporabljala za svoje skladbe izključno svoje tekste, ponajveč seveda dvom* ljivc literarne vrednosti? Vobče pa je videti, da skladateljem tudi ni bilo toliko do dobrega besedila kolikor do tega, da so sploh uveljavljali svojo glasbeno potenco, zlasti ker so se zaporedoma ustanavljali pevski zbori, ki jim je bilo treba napevov, lahkih, melodioznih, takih, da so «šli v uho»; besedilo je bilo pri tem kolikor toliko postranska reč. Samo^neiaj domorodnih «ocvir* kov», pa Je bilo ustreženo vsem — skladateljem, pevcem in po* slušalcem. Da ima glasba v prvi vrsti ihjsjtjfttiveji namen in pomen, tega se menda takrat ni še nihče zavedal med nami. Odtod tudi marsikdaj ohlapna muzikalna deklamacija; odtod n. pr. nonsens, da je položil Davorin Jenko v verzu «Blagor mu/ . ki se spočije» ves težki akcent na brezpomembni zaimčič «se», ki zveni — vsaj meni — tudi ob žalostni priliki, ko se poje Cegnarjeva pesem, malone smešno, prav tako kakor v žalostinki nemškega izvora, v kateri ima verz «Da vid'mo v kraju večnem se» zaradi okornega prevoda tudi težak muzikalni poudarek na zanikarnem zaimku «se». Kar se tiče takih pevcev, ki se ne bavijo s strogo umetniškimi, težkimi skladbami, torej pevcev diletantov, je značilen pojav, da se kar nič ne menijo za besedilo. Pojo ti pesem po stokrat, a je ne ume jejo ali pa se sploh ne zavedajo, kolik nezmisel krožijo časih. Klasičen dokaz temu je mimo drugega pesem «Hej Slovani». Kadar prikipi narodna navdušenost do vrha, zazveni ta ponosna himna, ta «Hetzlied», kakor so jo vedno nazivali naši rajni ljubljanski kazinoti. Prijatelj, ki si že tolikokrat pel to pesem, ali si kdaj razmišljal, kaj pomeni verz: «Grom in peklo, ' " prazne vaše proti napi so steke»? Ali si šel morda celo gledat a češko besedilo? Nisi šel, ker te ni zanimalo ali pa ker nisi imel rilike; zato poješ tudi še dandanes one «steke» in ne veš, kaj poješ. Stvar bodi tukaj razjasnjena vsaj tistim, ki hočejo vedeti, kaj pojo. Češko besedilo pravi: «Hrom a peklo, mame vaše proti näm jsou vzteky». Beseda «vztek» pomeni v slovenščini «besnost, srd» (cf. «steklina, stekel pes»); zmisel tega verza je torej: Grom in peklo (običajna češka interjekcija), izlivi vaše besnosti so prazni proti nam = nam ni nič do vašega onemoglega srda. — Ne vem, kdo je zagrešil klaverni prevod te pesmi; izvestno pa ni poznal češkega jezika, drugače ne bi bil besede «pevne» pošlo? venil z besedo «pevši» (sic!), tako da so Slovenci dolgo časa brez pomisleka peli: «Bratje, mi stojimo pevši kakor zid je grada», dokler se ni nekomu vendarle zdela stvar preglupa, pa je šel in je za češko besedo «pevne» pravilno postavil besedo «trdno». Tudi Zajčeva pesem «U boj» iz opere «Nikola Zrinjski» je še dandanes repertoarna točka naših diletantskih pevskih zborov. Ko je pred nekaj leti mt/^nskem učiteljišču ljubljanskem nanesla beseda na to opero, oHnosno na pesem «U boj», sem vprašal ( gojenko, kako umeje besede «mač iz toka». Pa se mi je odrezala, C • • J da so ji te besede pomenile «mače stoka»... Mislim, da je pyi nas še dosti pevcev, ki mislijo pri teh besedah na stokajoče mače ter jih pojo «čuvstveno, iskreno, s finim umevanjem», kakor se pozneje tako pogostoma čita v časniških poročilih. — Ali ta zgleda še nista najhujša; zaradi njiju tudi ne bi bil spisan ta članek. Kar mi je potisnilo pero v roko, je tisto ne? odpustno šušmarstvo, tista neverjetna glupost, ki je tolikokrat oznaka naših starejših pesmi — kdo.ve, ali ne kot posledica de? struktivne ignorance Bleiweisovc v pesniških stvareh? Slovenski čerEveni krogi so započeli pred nekaj leti energično akcijo, da so se skrbno opilile starejše cerkvene pesmi, t. j. da so dobile ob* liko, kakršna se jim spodobi. Prav je bilo tako. Nič manj prav pa bi ne bilo, ko bi se tudi popularnih posvetnih pesmi iz starejše dobe lotile vešče roke ter izločile iz njih vse, kar je trivijalnega, neokusnega in zlasti kar je glupega.. Sjjsej)ojoj£j>esmi jodrodu do_rodu; večinoma se jih uči že šolska mladina in tako je z mclo* djjo^vred usojeno tudi njih besedilu dolgo življenje. Prav za prav samo zaradi melodije! Zakaj neizpodbitna resnica je, da. ni še nobena^pesem, bodisi še tako lepa, objiarodela zaradi vsebine (tudL^Lyna sije» ni izvzeta); ampak obnarodela je zgolj zaradi A •V\ C, meloSTje, lci se ljudem omili, da jo pojo, kadarkoli je treba in^ tudi, kadarkoli ni treba... Naši^«poetje>> do primeroma 80. leta minulega stoletja, žal,A/«v£. -f niso biH jgiesniki. Bili pa so pošteni patrioti, ki so radi žrtvovali cA? /<< čas, glavo in roke, da bi zbudili med Slovenci narodno zavest in narodni ponos. Zato je poglavitna vsebina njih popevanja domo* vina; zato so ponajveč in najrajši proslavljali lepoto slovenske • domovine in kar je v zvezi z njo. Najbolj jih je seveda navdu* T ševala gorenjska stran: Triglav, planine, blejsko jezero. Te pesmi tvorijo skupino zase in so dandanes najbolj priljubljene, dasi so izmed vseh naših pesmi — najslabše. Skrajnji čas je že, da se ali , popolnoma izločijo iz našega pevskega repertoarja ali pa da se ( . temeljito popravijo, odnosno da se podstavi njih napevom novo besedilo, kar bi po vsej priliki ne bila prevelika umetnost. Taka akcija bi seveda med narodom ne imela nobenega uspeha; pač pa bi uspela v šoli, ako se iztrebi njih sedanje besedilo iz šolskih pesmaric. V predelani obliki bi si potem vse te kakor tudi druge pesmi, o katerih hoče razpravljati pričujoči spis, polagoma že utrle pot med preprosti narod. Namenoma postavljam izmed «gorenjske skupine» na prvo mesto čemšeniškega župnika Kajetana Hueberja (ali Huberja) .{e/^ «Otok bleški», dasi je Vilharjeva pesem «Po jezeru» starejša in mu je očito služila za^zgled in vzor. Svoje dni sem namenskem učiteljišču ljubljanskem označil to^^genL^ajiajbolj neumno, kar ( jih ima slovenska obnarodela lirika. Če trdim to tudi sedaj, utegne završeti med pevskimi krogi prav takšen protest, kakršen je takrat završel med gojenkami ljubljanskega učiteljišča. Toda oglejmo si to «pesem» natančneje. Najprej bodi ugotovljeno, da je oblika «bleški» popolnoma nemogoča, bodisi po glasoslovnih pravilih, bodisi po narodni govorici; občina je vedno le blejska, nikoli pa ne «bleška>> zdravljam vas, mili bratje iz zelene Štajerske (Živeli!); pozdrav? ljam vas, mili bratje iz tužnega Korotana (Živeli!); pozdravljam vas, mili bratje iz solnčne Goriške (Živeli!); pozdravljam vas, mili bratje iz kršne Istre (Živeli!)? — Ako ti še ni dosti teh po* zdravov, lahko pričneš spet od kraja itd. ad libitum. O tem skrpucalu, ki je mimo vsega skodričano v strašm obliki, bi bila. pač vsaka nadaljnja beseda odveč^^ * ^ «Gorenjska stran» je dobila še enega poeta, AjTSemrajca, ki je zložil pesem na čast Triglavu. Fleišmanova glasbavje lična, efektna, kakor nglašč za manj izurjene zbore. Poje pa se, hvala Bogu, samo ena kitica, ki slove, vestno transkribirana v prozo, takole: Oziram se v skalnato gorenjsko stran; vrhovi Triglava se blešče; velikan kipi proti jasnemu nebu in gleda, kaj delajo sinovi. Videl je zgodbo otrok Slovenije, slišal njih petje, vrisk in jok. Vse je razdejal vihar, narod pa je zmerom stal in gledal nad Triglavom neba obok. — Silni Triglav torej gleda na sinove (to so namreč otroci Slovenije); zanima ga, kaj delajo, ker je bil priča njih zgodovini. Dasi je vse razdejal vihar, je vendarle narod zmerom stal in gledal nad Triglavom neba obok. — Ti, ki poješ te besede, seveda ne veš, kaj vse je razdejal vihar, ker ne poješ nikoli druge kitice, iz katere šele bi zvedel, kako so pridrli Turki v slovenske krajine in kako so jih pobijali junaški Slovenci, dokler niso za* dobili venca zmage! Toda saj ti je dovolj, da je narod zmerom stal, in ponosen si, da je gledal nad Triglavom neba obok. Zakaj to ni kar tako, gledati ravno nad Triglavom neba obok ali pa neba obok ravno nad Triglavom! Ponosen in navdušen si tolikanj, da se tudi ne meniš za iskreno vabilo, ki ga kliče pesnik vilam v tretji kitici: Ko so nas žulile verige do kosti, ko so nam krivice klonile vrat — sedaj že blešči zarja omike (!) po svetu; torej za? pojte veselo tudi ve, vile, slovenskim sinovom, da ni višje in slavnejše dolžnosti, nego delati za čast, «blagor» in rast domo* vine, dokler stoji naš Triglav... Vidiš, ravno v tem vabilu pa tiči pravi pomen vse pesmi: Ko ne bi pesnik gledal na Triglav, izvestno ne bi pozival vil, naj zapojo tako veselo... Glej torej, kako čudovito domoljubne občutke zbuja pogled na Trjglav človeku, ki ima zmisel za lepo našo domovin Za slovo od gorenjske strani bodi semkaj postavljena sCf^^iL Tomanova «Savica», zložena v sedmih kiticah, od katerih pa se po navadi pojeta samo prva in peta. Poslušajmo, kako Toman proslavlja Savico: Noč prižiga zvezdice na nebu (konstatacija, da jih prižiga na nebu, je potrebna, kakor je n. pr. potrebna v pesmi «Soča voda je šumela, mesec je na nebu s'jal»; pesnik že ve, kako je treba izražati nočno ubranost, vse bolje od šušmar* skega Prešerna, ki jc kar na kratko zabrusil predte besedi «Luna sije», pa ti ni povedal, kje sije!); vse je mirno, samo Savica, hči kraljeva, pribobni (prej namreč še ni bobnela ta princesa!) in poje o svojem «slavno mirnem» domu. — Dani se, vsa narava diha le radost; kraljeva hči pa pribobni in poje, da je slovensko srce milo. — Kar nastane vihar; kraljeva hči pa pribobni in poje, da Slovenca nihče ne premaga. — Blisk obžari višino, grom pretresa žile (!) sive glave; kraljeva hči pa pribobni in poje, da slovenske hrabrosti ne bo konec. — Okršeno kamenje pleše pod slapom; kraljeva hči pa pribobni in poje, da Bog brani slovenski rod. — Vihar mine, kraljeva hči pa pribobni in poje o prelepih svobodnih časih. — Vsa narava že mirno počiva; kraljeva hči pa pribobni in «razglasno» poje «od Slovenije slavno pesmico». — Saj pri* bližno uganeš Tomanovo «pesniško idejo»; ustvariti je hotel nekakšno paralelo med pojavi v okolici Savice (zakaj neki ravno Savice?) in slovenskim svetom: miloba jutra — miloba sloven* skega srca; preteči vihar — Slovenca ne premaga nihče; skalovje je stalno — slovenske hrabrosti ne bo konec; kamenje se suče v vrtincih — slovenski rod je v božjem varstvu (imenitna paralela!); čisto nebo po viharju — Slovencem nastopijo prelepi svobodni časi--toda vse to je tako frazasto in bombastično, da moraš biti res dobrega želodca, ako hočeš prebaviti toliko «domorodno» navlako, mimo vsega servirano v ogabni zunanji Obliki!/^* f^^ ^^"/^f ^nec prihodnjič.) Ivan Lah: Angelin Hidar. Starokorotanski roman. 26. Hema. akrat so se začele na gradu velike priprave za spre* jem vojvodove hčerke Heme, ki se je vračala s kraljevskega dvora češkega na svoj dom. Velik od* delek jezdece^" JT^je^ odšel proti severu naproti, da jo spremi po dolgi poti čez štajerske gore. Doma je družina ovenčala vrata z zelenjem in s cvetjem in vse se je pripravljalo na slavnostni dan. Vojvoda Bernard je pozval k sebi Angelina in mu rekel: «Vrača se mi ljubljena hči princesa, ki je po materi visokega kraljevskega rodu. Želim jo sprejeti slavnostno: pozdravi naj jo , pesem na pragu mojega gradu.» Angelin je razumel to povelje. Odšel je v svojo sobo in se zagledal na cesto proti severu, kjer je^fmela priti gospodičnah svojim spremstvom. Videl jo je v duhu, kako prihaja na belem konju, obdana od vencev in trakov. Njen obraz je žareč od mla* dosti, oči jasne ko zvezde, lasje zlati ko solnčni žarki, roke bele kakor lilije, dolgFbcla obleka ji odeva vitko nežno telo in dva paža na vsaki strani vodita njenega konja. Videl je njen nasmeh, sladak kakor rajska pesem, in njen pogled je pozdrav iz daljne dežele sreče in radosti. V njegovih prsih se je budilaj3eseffi7~fci jT^doslej^s^nPpo^al niti občutil: pesem ženske lepote; same so vstajale misli in besede so se zlivale v pesem in pesem je našla svoj napev, kakor da je vse to že davno ležalo skrito v srcu, pa se je šele zdaj prebudilo v pravi podobi. Bil je srečen in nijred^Jccm^ Položil si je roko na prsi: začutil je svoje znamenje in se zavedal svojega poklica. Odkod prihaja ta radost, ta slutnja, ta nerazumljiva bojazen, polna ne* gotovega upanja in sladkega pričakovanja, polna hrepenenja in vdanosti? Ali je to dar matere ali poslanstvo očeta? Prišel je slavnostni dan. Ves grad je oživel: rogovi na naj* višjem stolpu so naznanjali prihod. Končno se je pokazala na cesti vesela četa jezdecev: jahali so na razigranih vrancih s svet? limi zastavicami v rokah, za njimi je prihajalo dvoje vitezov v srebrnih oklepih, nato je jezdil kraljevski glasnik, za njim na belem konju pa vojvodova hčerka s spremstvom. Približali so se gradu in sam vojvoda Bernard je odšel svoji ljubljeni hčerki naproti. Angelin je stal sredi grajske družine ob vratih in gledal gospo* dično, ki se je zganila na svojem belem konju ter z ljubeznivo kretnjo podala vojvodu roko v pozdrav. Bila je kakor jo je videl v sanjah, preden jo je zagledal s svojimi telesnimi očmi. Obraz ji je žarel od mladosti, oči so se jasno utrinjale kakor zvezde, lasje vsi zlati ko solnce samo, roke bele in lilijaste, nasmeh sla* dak ko rajska pesem, pozdrav ljubezni in radosti. Bližala se je vhodu na svojem belem konju in bela njena obleka se je svetila v solnčnem sijaju. Vitezi so obstali, paži so prijeli njenega konja za uzde, vojvoda Bernard se je priklonil dragim gostom in Angelin je_stopil £red ^gospodično in_ji peljpesem v pozdrav. Vsi so ostrmeli; sama gospodična je biTa kakor očarana od lepe pesmi in je z ljubezni polnimi očmi gledala pevca. Pevec je slavil dvor, kjer je preživela princesa svojo mladost, slikal je krasoto dvornih vrtov in visoke družbe, ki jo je obdajala: pevci in umetniki so tam ustvarili nov svet, da ozaljšajo srečo življenja; ona pa se je poslovila od tega lepega sveta in prišla po dolgi poti v deželo korotansko, kjer ni še kraljevskih dvorov, toda je vsa zemlja en sam dvor velike božje umetnosti, ki je polna skrivnosti za vse, ki prihajajo vanjo. Angelin je med petjem čutil, kako mu kri zaliva srce, kako mu žari čuden ogenj iz oči, kako raste pesem sama v visoki slavospev krasote. «In v tem dvoru boš cvetoča roža ti, gospa, ki boš oživljala ta svet s svojo dobroto.» Tako se je končala Angelinova pesem. Gospodična se je nasmejala in vrgla pevciLcvetko v zahvalo za njegov pozdrav. Angelin je ujel cvetko in jo pritisnil na srce. Začutil je, da je v tem trenutku prišlo nekaj novega v njegovo življenje. Gospodična je stopila s konja in je ob roki vojvode odšla v grad. Angelin pa je pobegnil v svojo sobo, vrgel se z lutnjo na preprogo in dolgo ležal na tem mestu, premišljevaje o vsem, kar se je bilo zgodilo. «Odkod si prišla, ti zarja solnčna, roža čudovita, ti sen moje pomladi? Kako naj te razumem, kako naj ti razodenem svojo srčno skrivnost? Poriši a si z dvora kraljevskega ig jftz sem prišel iz gozdne samote. Ali boš razumela pesem teh naših gora?» Bolest in obup sta divjala v njegovem srcu: ljubezen se je vzbudila in je iskala besedi, da lzpregovori o radosti in sreči življenja. Angelin pa je komaj razumel, kaj pomeni neznana sladkost.--- Prebudil se je šele, ko so ga poklicali k večerji, ki jo je dal vojvoda gostom na čast. Priklonil se je družbi in gospodični, ki je sedela poleg vojvode. Bila je vesela družba v dvorani in pojedina je trajala pozno v noč. Angelin pa je čutil sredi smeha in radosti sladke poglede gospodične Heme in si ni upal k nji dvigniti svojih oči. Ko so drugi odšli spat, je on izginil na vrt in gledal v visoka okna, kjer je bila njena spalnica. Okna so bila dolgo razsvet* ljena; ko pa je luč ugasnila, se mu je zazdelo, da vidi pri oknu bele roke in zlate lase. «Sedaj je prišel čas, da odidem po svojo kraljevsko dediščino.^ jc govoril Angelin. «Toda sedaj oditi in ne videti nje...» Odšel je v svojo sobo in je preležal na tleh do ranega jutra, smotreč skozi okno na visoke zvezde, kakor da bi v njih hotel zvedeti, kod gre pot v svet. 27. Pot. Leto se je že nagibalo k jeseni, ko je zapustil pevec Angelin Hidar brežiški grad in odhajal po cesti proti severu, proti oni nežna in sladka, kakor lep spomin iz preteklosti: kralj je zakril obraz in molče poslušal. Ko je pevec končal, ga je povabil zopet na drugi večer; tako je postal Angelin pevec kralja Rišarja. Ko je prvič pel pred kraljem, se mu je tresla roka, kajti zdelo se mu je, da bo sama iz prsi prikipela velika skrivnost, toda bal se je kralja in hotel je, da počasi v njem vzbudi spomin in spoznanje. Zato je bil srečen, da je bila kralju po volji njegova pesem in je pel vsak večer lepše in jasnejše. Padla je zima na vso deželo in gostje so se razšli po svojih gradovih; tudi pevci so odšli z njimi. Tako se je bližal božič, ki se je slavil na dvoru v vsej svečanosti. 30. Spoznanje. Na sveti večer je slavil kralj Rišar vsako leto svojo zmago na obzidju jeruzalemskem. Ta praznik je posvečal samo svojemu dvoru; zato so plemiči in gospoda, praznovali ta dan doma na svojih gradovih in so ostali na dvoru samo kraljevi svetovalci in služabniki s svojimi družinami. Kralj Risar je v teh..dneh ljubil samoto in je preživel po cele ure v grajski kapeli. Tam so duhovniki napravili jaslice, izrezane iz lesa in zložene v kotu, kakor je to običaj še danes. Zvečerjo^^gpslovili dvor in prestol, kajti to noč, ko se je rodil novi kralj sveta, so se morali posvetni kralji^ spomniti svoje slabosti in ničevosti; do polnoči so. peli v cerkvi psalme, o polnoči pa se je vršila slavnostna služba božja. Ko so se prazniki približali, je velel kralj Rišar svojim služabnikom, naj mu pokličejo pevca Angelina, da bo pel z njim božične pesmi v grajski kapeli. Tako se je zgodilo. Ko so duhov? niki zvečer blagoslovili dvor in prestol, je stopil Angelin v sobo kralja Rišarja; slaba luč je razsvetljevala izbo, v ozadju pa so se svetila velika vrata, ki so vodila v grajsko kapelo. Tam je bilo še vse tiho, kajti duhovniki in dvorniki so bili v cerkvi, kjer so peli zahvalne psalme. Kralj je vstal in odšel v kapelo, raz? svetljeno s čarobno lučjo. Ob steni je stal visok križ z Odreše? nikom sveta; pod njegovimi nogami je bila vkovana v les zlata pušica in v njo je bil vdelan medaljon z belo rožo, ki jo je utrgal kralj Rišar na božjem grobu v svetem mestu, ko je prvi premagal sovražne vrste. Po deželi se je govorilo, da ima ta cvet čudo? tvorno moč, zato ni bilo nikomur dano priti v grajsko kapelo razen onih, ki jih je povabil kralj Rišar sam ob posebnih prilož? nostih, ko so se slavile na dvoru verske svečanosti. Tihota je vladala pod poltemnimi oboki, ki so se vzpenjali nad razpelom in skozi visoka okna je trepetal blesk svetonočnih zvezd. dokler ga ni slišal potujoči pevec, ki je naznanil njegovemu narodu kraljevo bivališče. V gradu so še služabniki in čuvarji pri£oye^ovaii^oJ^alju Rišarju, kije pel pesmi v svoji podzemski ječi, da bi kdo potnikov slišal njegov glas. Angelin je poslušal njihove povesti in ko je v temni noči gledal v šumeče valove pod seboj, je v njegovi duši vstajala čarobna pesem jetnika, ki čaka odrešenja v težkih mislih nanjo, ki je takrat novemu bitju daro* vala življenje sredi korotanskih lesov. Poslovil se je od groznega kraja in nadaljeval svojo pot na^dvor kralja češkega, kjer so se shajali pevci iz vseh krajev sveta. Prišel je na kraljevski grad praški ter videl visoke katedrale in množice delavcev, ki so stavili nove. Videl, je sijajne palače in razkošni^dygr,_kjer^ je princesa Hema preživela svojo mladost. Nastopil je pred kra> ljem in mu pel korotanske pesmi, ki so budile pri gostih občudo* vanje. Pel je tudi pesem o kralju Rišarju, ki so jo poznali na dvoru. Enoglasno so priznavali, da je niso^še nikoli slišali v taki krasoti, kajti tuji pevci niso poznali lepot korotanske zemlje. Zato je povabil kralj potujočega pevca, naj ostane na dvoru, Angelin pa se je zahvalil za gostoljubje in odvrnil, da mora hiteti, da prinese kralju Rišarju s koroških gor veselo oznanilo. Bil je omamljen od radosti in sreče, ko je hodil po vrtovih, kjer se je sprehajala ona, ki jo je pozdravil pri njenem prihodu na brežiški grad; čutil je, da mu daje misel nanjo posebno silo btf in ko se je poslavljal od gradu, je v njegovem srcu donela po* zdravna pesem nji, spremljevalki njegove poti v svet. Hodil je po lepi_zemlji_česki proti zapadu za solncem, kajti dvor kralja Rišarja je bil tam, kjer solnce zapada. Prehodil je nemške dežele, mesta in gradove in dospel v deželoSrabantsko. Vedno bolj se je bližal novemu svetu, kajti po gradovih je bilo zmirom več pevcev, ki so peli o sladki Provansi, o vinu in ljubezni, o čudovitih avanturah, o Lohengrinu in Parsivalu, o Tri* stanu in Izoldi in o vitezih sv. Grala. Tako je dospel Angelin Hidar na morski breg in se je v burji in viharju prepeljal preko morja v kraljestvo^kornvelsko. » 28. Na dvoru. Sidoniuse je na bregu kraljestva, ki je bilo last njegovega očeta, in poyuM^mljp, ki je postala svetajyegovi materi. Vihar je bil zanesel ladjo na strmo obal, kjer je obsjtala sredi skal in čeri in mornarji so ostali na ladji, da zavejejo ugodni vetrovi. On pa je stopil v gozd ob bregu in je skozi gosto šumo nadaljeval svojo pot za solnccm. Prehitela ga je noč in poiskal si je ležišča sredi dreves na porasli skali. Legel je in poslušal v mrak, kako so gozdne ptice z glasnim prhutanjem polnile vso okolico. Gozd je oživel v nočnih strahovih, svetile so se žarke luči sredi temine in prežale v noč, kakor grozne pošasti, čakajoče na plen. Čudni glasovi so odmevali naokrog in se izgubljali v temni gošči, kakor da kličejo daljne znance na poset. trne sence so se valile skozi temo in se grmadile v ogromne gore, kakor da hočejo zapreti ves svet naokoli, da ne bi našel potnik rešilne poti iz njih. Angelin je ležal na trdi skali in se domislil poti, svojega očeta, Ki je hodil po morskem viharju z ilirskega obrežja v deželo korotansko. Spomnil se je svoje matere, ki je preživela težke dni v gozdni samoti in čakala odrešenja. «In zdaj je nemara meni prisojena težka pot, da dokončam trpljenje, ki vodi v radost in srečo. In v tej temni noči si mi zvezda ti...» In zagledal je princcso Hemo na oknu brežiškega gradu, obsijano od čudovite luči: njen obraz je ves mlad in sladak, nje oči žare od radosti in njene bele roke ga vabijo k sebi. —Noč se je pomirila, luči so izginile, glasovi utihnili, črne sencc so se razgubile: razgrnilo se je drevje in na nebu je zasvetila zvezda, ki je obsevala utrujenega spečega mladega viteza. Drugo jutro je Angelin nadaljeval svojo pot: po deželi je vladala jesen in viharji so divjali preko gozdov, da so ustavljali potnika na cesti in mu zapirali nadaljno pot; drevje se je pri? pogibalo do tal in veje so preprcgale debla, da se je moral mladi vitez boriti z njimi, kakor z zakletimi ograjami, ki so mu branilo prehod: Angelin je stopal sredi viharja skozi gozd preko vej in se spominjal vitezov sv. Grala, ki so si morali priboriti pot preko zaprek v svetišče skrivnosti. V mislih je spremljal kralja Rišarja, ki je v boju in viharju premagal sovražne vrste in ponesel zastavo zmage na obzidje svetega mesta; spomnil se je svoje matere, ki je stopala skozi trnje in robidovje, da je svojemu vitezu otela življenje iz podzemske ječe; posvetilo je solnce in Angelin je stopal naprej po lepih zelenih tratah, koder ga je vodila pot proti vrhovom belih gora. Padla je noč in zagrnili so vse nebo snežni oblaki; ledeni vetrovi so divjali čez plan in sneženi žameti so pokrili vso pot. Gore so se razširile naokrog, kakor da ni prehoda čez nje, z njih so se valile snežene plasti v dolino in s pečin so grmeli preteči plazovi. Angelin je stopal po težki zasneženi poti in je komaj dvigal noge iz trdega snega, ki je zasipal stopinje za njim. Spet se je spomnil kralja Risarja, ki je uklenjen hodil težko pot preko gora in se ni mogel vrniti tja, kamor je želelo srce; spomnil se je svoje matere, ki je v mrzli jeseni izdihnila svoje življenje, žrtvujoč ga sinu. Legel je utrujen na beli sneg in zasanjal sanje o beli princesi, ki je prišla iz daljave v brežiški grad, da je mogel peti pevec pesem o nji... Drugo jutro se je vzbudil na beli postelji in siv starec je stopal po sobi. «Kam si namenjen, mladi vitez?» je vprašal Angelina. «Na dvor kralja Rišarja,» je odgovoril Angelin. «Saj si zablodil na svoji poti, ubogi,» je rekel starec. «Kako bi zablodil, če grem za solncem,» je odgovoril Angelin. . «Ostani pri nas in odpočij se,» je rekel starec. «Kdor gre za ciljem, ne pozna obstanka na poti,» je rekel Angelin. Domislil se je, da bi to mogla biti izkušnjava, ki ga hoče odvrniti od njegovega cilja. «Kje sem?» je vprašal, ko se je razmislil. «Zašel si na pot, ki vodi v svetišče sv. Grala. Lahko bi prišel do njega,» je rekel starec. «Pridem, ko izpolnim svojo dolžnost.» Vstal je in odšel po poti naprej: gore so izginile; stopal jc po lepi pokrajini, kjer se je iz daljave svetil jasen grad, dvor kralja Rišarja. Bližal se mu je utrujenih oči in radostnega srca. »»»»•»•« . » ir • t « j » • . Psi ob vhodu so naznanjali^njegov prihod. On pa je vstopil veselo in samozavestno. Naznanil jc straži, da prihaja kot pevec in prosi za sprejem na dvoru. Odpeljali so ga v sprejemnico, kjer so ga pogostili. 29. Pesem. Dvor kralja Rišarja je ležal sredi vrtov ob tiho šumeči reki, ki je prihajala z gor, polnih lesov, kjer so lovci dan za dnem lovili divjačino, zvečer pa posedali ob bogatih mizah, polnih vina in jedi, ter posJ^šalijgevce, ki soJim peli o starih časih. Na dvoru samem sta vladala tihota in mir, kajti kralj Risar ni ljubil glasnih gostij, odkar se^ je bil,vrnil iz bojev v sveti deželi. Le včasih, kadar so bili veliki prazniki in obletnice slavnih dogodkov, je povabil k sebi svoje najožje prijatelje in je sredi njih slavil davne spomine in svoja lastna junaštva. Njegov dvor je slovel daleč po svetu in nešteto pevcev je prihajalo iz daljnih dežel. S svojo pesmijo pa so razvedrevali samo goste, ki so se shajali v veliki dvorani na pojedine; kralj sam je prebival v svojih sobah in le redko se je zgodilo, da je povabil k sebi kakega pevca^da mu je zapel pesem v zabavo. Okoli^cTvora so stale velike^palače, pripravljene za goste * plemiče in za gospodo: za njimi so bile orožarne, kjer je prebivala straža in spremstvo; v veliki dvorani so visele zastave in vojne trofejervki si jih je pridobil kralj Rišar v bojih; za obzidjem pa so bilriilevi, polni najlepših konj, ki so se pasli po širokih pašnikih okoli gradu in mladi jezdeci so se vadili na njih v ježi in boju. Kraljevski grad je bil zidan i & belega kamna z osmerimi stolpi na obzidju; po širokih hodnikih so visele slike, ki so predstavljale boje vitezov in junakov, na glavni strani pa jedila podoba, ki je predstavljala boj na obzidju jeruzalemskem: toda ta slika ni tSila dogotovljena: umetnik, ki jo je slikal, je pobegnil, ker ni bila slika kralju po volji. Iz hodnikov so vodile stopnice navzgor v prostore kralja Rišarja, toda tja so imeli dostop samo visoki gostje, ki so prihajali iz drugih držav; sem so prihajali tudi slavni pevci, toda ler4*edko, kajti pevci niso umeli utolažiti kraljeve žalosti. Mnogo jih je že poizkusilo svojo srečo, toda nobeden ni ostal dolgo na kraljevem dvoru. Angelin Hidar je živel že nekaj dni na gradu in čakal prilike, da bi videl kralja. Toda kralj ni zapuščal svojih dvoran; prepuščal je svojim gostom, plemičem in gospodi, da so se veselo zabavali; tu je imel Angelin priliko, spoznati dvorne šege in navade in poslušal je pevce, ki so peli na pojedinah. Bil je čas vinske trgatve, ki se je slavil po vsi deželi s posebnimi slovesnostmi. Takrat je prihajalo izredno mnogo gostov od blizu in daleč; vitezi so tekmovali v borbah, gospoda se je radovala, zvečer pa so donele pesmi pri polnih posodah in bokalih. Bili so pevci, ki so peli tudi pesem o kralju Rišarju, toda nobeden . ni znal pesmi tako, kakor jo je znal Angelin Hidar; peli so samo o viharju na morju, o bitkah in bojih in o slavni zmagi, nobeden pa ni vedel o tem, kaj se je zgodilo v gozdih korotanskih. Ko je nekoč pel Angelin Hidar svojo pesem in popisoval gore korotanske v živih besedah ter pel_c^ ljubezni kralja Rišarja do lepe deklice, ki je pobegnila z njim v svet in zapuščena na gorskih skalah rodila sina, takrat so vsi ostrmeli in so izpraševali, odkod je prišel pevec, ki je prinesel to novo pesem s seboj. Toda starejši pevci si niso dali vzeti svoje slave: izpopolnili so svojo pesem s pesmijo iz korotanskih lesov, prepevali so o lepih deklicah, o lovih in o ljubezni in izkušali dobiti priznanje pri kralju. Ko je kralj Rišar zvedel o tem, je dal prirediti veliko gostijo in jo sam počastil z vsem svojim spremstvom. Okoli miz so sedeli gostje, plemiči in gospoda, na koncu pa je sedel kralj Rišar; Angdinje_stal med pevci in videl njegov obraz, žalosten in zamišljen; srce mu je zatrepetalo, roka je jegla sama na prsi, kjer je nosil s seboj njegov znak in vsa duša je zadrhtela ob misli, da gleda svojega očeta. Dvorana je šumela, polna vesele družbe, služabniki so nosili na mize bogate jedi in točaji so točili vino v čaše. Ko je bila pojedina končana, je nastopil naj? starejši pevec in pel svojo pesem o lovu in ljubezni; vsa družba je tiho poslušala in ko je končal, so ga pozdravljali gostje z radostnimi vzkliki; za njim je nastopil drugi pevec, ki je pel pesem o skalah^orotanskih in o potovanju kralja Rišarja; tretji pevec pa je zapel o mogočnem gradu, ki ga je premagal kralj . Rišar v boju. Oba pevca sta zaslužila priznanje in sta dobila x pijače v dar. Nato je nastopil Angelin Hidar in pel o vrtu pod , gradom, kjer je stal junak in čakal na deklico, ki je prebivala » visoko za razsvetljenim oknom; prišla je k njemu na dvorišče * in šla sta v gaj, ki so ga obdajale naokoli korotanske gore; in - zgodilo se je, da se je oče razsrdil na tujega viteza in ga je dal * zapreti; ona pa ga jc rešila iz podzemske ječe in pobegnila sta * skozi gozde korotanske na visoko skalo ob potoku: tam sta si * ustvarila svoj dom; a viteza so ujeli hlapci graščakovi, ona pa je/qstala sama in je v samoti rodila sina... Tu se je kralj Rišar zgrudil ob mizi in nastal je velik nemir. Angelin je utihnil. Kralj se je pomiril in rekel: «Kdo je prinesel to pesem in odkod?» Rekli so mu: «Pel jo je pevec Angelin Hidar.» Kralj se je zanimal in vprašal: «Odkod je ta pevec?» Ker niso vedeli odgovora, so poklicali Angelina pred kralja. Angelin je stopil pred kralja Rišarja in se je poklonil. «Odkod prihajaš, pevec, v našo deželo?» je vprašal kralj. «Prihajam iz dežele korotanske,» je odgovoril Angelin Hidar. «Jutri hočem dalje poslušati tvojo pesem,» je rekel kralj. «Vi pa, gostje, se veselite pri vinu in pesmi.» In odšel je s svojim spremstvom.-- Naslednji dan je bil Angelin povabljen h kralju. Kralj je sedel pri visokem oknu, kjer se je videlo po vsej pokrajini. Pravkar je zatonilo solnce in po nebu se je razlivala rdeča zarja. To je bil čas, ko je bil kralj najbolj zamišljen in žalosten. Angelin se je priklonil pred kraljem, ki se je skrivaj ozrl nanj. Nato je zadonela po sobi tiha pesem iz gozdov korotanskih. nežna in sladka» kako? lep spomin is preteklosti: kralj je zakjil obraz m možice poslušal Ko j« pevec končal, ga je povabil zopet na drugi večer; tako je postal Angelin pevec kralja. Risarja. Ko je prvič pel pred kraljem, se m.u je tresla roka, kajti, zdelo se mu. je, da fco sama iz prsi prikipela velika skrivnost, toda bal se je kralja in hotel je, da počasi v. njem vzbudi spomin in spoznanje. Zato je bil srečen, da je bila kralju po volji njegova pesem m je pel vsak večer lepše m jasnejše. Fadla .je zima na vso deželo ki gostje go se. razšli po svojih ^racovil?.; tudi pevci so odšli z njimi Tako se je bližal božič, ki se je slavil na .dvoru v vsej svečanosti. • ' ✓ . . i 'S. . • Na sveti večeiv je kralj JRlša?.. vsako leto s^ojo zmago iM^^i^i». jggSj^iskeflr? > Ta praz&ik Je posvSŠiTsarao svojemu dvora; - zato so.plemiči in.gospoda, praznovali ta (Jan doma na svojih; gradovih m- so ostali na dvoru samo kraljevi svetovalci in služabniki s svojimi družinami. Kra^jJRi^ar je v teh, dneh ljubil samoto m je pre£iyčlj>o_ cele mo_.y grajski xapeB, Tam so duhovniki napravili jjggljge, izrezane is lesa ia. zložene, v kotu, k^orjeto^obi^jje^an^s. Zvgčer so bla^cstevia dvor.in prestol, kajti to noč, ko se je redil novi kralj, sveta/so se morali posvetni k^aljis^ommli svoje jjUbocti in ničevosti; dojolapči so^fieli v^cerkvi^^salme,■ o_po!noci pa se je. vršila slavi^ttia služba^božja. Ko so se prazniki približali, je velel kralj Risar svojim služabnikom, naj mu pokličejo pevca Angelina, da bo pel z njim božične pesmi v grajski kapeli. Tako se je zgodilo. Ko so duhov* niM zvečer blagoslovili dvor 'in prestol, je stopil Angelin v sobo kralja Rišarja; slaba luč je razsvetljevala izbo, v ozadju pa so se svetila velika vrata, ki so vodila v grajsko kapelo. Tam je bilo se vse tiho, kajti duhovniki in dvorniki so bili v cerkvi, kjer so peli zahvalne psalme. Kralj-je vstal m odšel v kapelo, ras? svetljeno s čarobno • lučjo, Ob steni je stal visok križ z Odreče* nikem sveta; pod njegovimi negami je b?ia vkovana v les zlata ptriica in. v njo je bil vdelan medaljon £ beF.o rožo, ki jo je utrgal kralj Risar na božjem grobu v svetem mestu, ko je prvi premagal ' sovražne vrste. Fo deželi se je govedih, da ima ta cvet čudo* tvorno moč, zato ni bilo nikomur dano priti v grajsko kapelo rasen onih, ki-jih je povabil kralj Rišarsam ob posebnih prilož* nostih, ko so se s?.a'/i?*f na dvoru verske svečanosti. Tihota je vladala pod pcltemnimi oboki, ki so se vzpenjali nad razpelom % in skozi visoka okna je trepetal blesk svetonočnih zvezd. .' — 657 — 42 Kralj Risar je pokleknil pred_oltar in Angelin Hidar se je komaj upal dotakniti strun, da ne bi motil svete tišine; padel je tudi on na kolena in se spomnil samostana in svojih mladih let, ko je tako klečal na samotnem koru in premišljeval in sanjaril o svetu. «Zapoj pesem božičnico,» je rekel kralj in Angelin je pel pesem, ki so jo prepevali v samostanski cerkvi in jo je pozneje ponavljal oče Evstahij v svoji samoti. KraljJ^išar je poslušal to X pesem in se klanjal predTBogom; čutil je na svoji duši greh, ki ^ se ga ni mogel spokoriti. Angelin je klečal na preprogi in čudnar sila ga je vlekla k oltarju, da bi pokleknil poleg kralja in bi mu izpregovoril besedo, ki mu je tako bolestno ležala na srcu. Ko je dokončal božičnico, kjer je popisoval mater in dete v betlehemski votlini, se mu je pesem kar sama nadaljevala in začel je peti del pesmi o kralju Rišarju, kjer je popisovalj-ojstvo na skalni samoti sredi gozdov, ko je zapuščena mati jzročila svpje dete valovom, ^Tfo^a so ga odnesli v svet, ona pa je umirala v zadnji mišlf na '/ njegaTki ga je ljubila. Takrat se je Angelinu zazdelo, da je oživel obraz Kristusov in da so se zganile njegove pribite roke, kakor da hočejo objeti svet v svoji ljubezni. Približal se je po kolenih do oltarja; kralj Rišar je molil s sklonjeno glavo in ostala sta dolgo tako oče in sin in nista mogla izpregovoriti besede; šele ko je Aiigelin posegel pojcraljevij^ki,dajo poljubi, se je obema izvil iz prsi bolesten vzdih: «Moj sin!» «Moj oče!» Luč je zatrepetala na oltar ju in vzplamtela jasneje: bilo je, kakor da so se odprle oči svetega razpela, od daleč kakor iz džljnih temin svete noči so se zgrnile božanske roke in so ju objele: veličastna radost je napolnila vse ozračje, kakor da se bliža iz samih nebes božična pesem. «Pripoveduj, moj sin, pripoveduj o nji, o materi...» je rekel kralj in objemal svojega sina Angelina. Angelin pa je najprej razpel ovratnik in mu podal robec s kraljevsko krono: «Glej, njeno edinojmetje in moja edina dediščina.» In nato je pravil o vsem, kar je vedel iz svoje mladosti in kar so drugi pripovedovali o čudni zgodbi sredi gozdnih samot. «Juta, Juta,» je vzkliknil kralj Rišar, ko je čul njeno težko povest. V globinah svoje duše je prosil Boga odpuščanja. «Pojdiva k nji, oče,» je rekel Angelin, «kajti svet je njen spomin in velika je tvoja oblast.» < «Pojdeva,» je rekel kralj in ostal do jutra pred razpelom, /slaveč Boga za dobroto, da mu je razjasnil bolestno skrivnost. X Ko so se pojpraznikih začeli shajati gostje na dvoru, je kralj Rišar povabil viteze in vpričo njih povišal pevca Angelina v viteza z imenom «beli^vitez». Podaril mu je najlepšega belca z bogato opremo in ga nagradil z zlatim darom. Todajobljube, ki jp je dal tisto sveto noč svojemu sinu, kralj Rišar ni mogel izpolniti. Ni se podal na grob Jutin v samoto korotanskih gora. Bilo je, kakor da mu je milostna usoda naklonila samo še to, da_zve do kraja povest svoje ljubezni, da spozna svo* jega sina. Nato mu jc milosrčno zatisnila trudne oči in zaključila tako eno najburnejšihživljcnj, kar jih pozna zgodovina starih dni. Ko se je raznesel po svetu glas o smrti slavnega junaka, so prišli pevci od vseh strani na njegov grob. Vsepovsod so se pele pesmi o njem. Na dvoru je zavladala velika žalost, ki jc trajala tri mesece, dokler se niso sešli plemiči in gospoda in se poklonili njegovemu bratu, ki je prevzel kraljestvo po njem. Takrat se je poslovil Angelin Hidar od groba svojega očeta in odjahal na svojem belcu. Obšel je vso deželo kornvelsko, da je spoznal ljubezen plemstva in gospode do mrtvega kralja — potem pa se je ločil od dvora in se podal proti morju, da se vrne v svojo domovino. w , , ^ (Konec prihodnjič.) fi ^cvrftnTn/foOrt», ..,.^T;.,r^■ .ttttrt) ly.if. tfaurfy^ j^t Pastuškin: /^7 ^ f* ** cJ&Zl~ O da se mi je pomuditi! O da se mi je pomuditi pri prvi čebeli, ki gleda v resju v lilaste lampijončke; o da mi je piti z njo cvetovom srčno kri, polniti z njo šesterokotne lončke! Ali pa da mi je poganjati s popjem zelenim iz šib. Če pa to ne, da mi je švigati pod gladino s tropom rib od skalice do skalice in mimo trnkov, nudečih mastne, dišeče gliste, oblizniti se in švigniti dalje in z zadnjo plavutjo iz vodice čiste pomigati ribjim lovcem: «Kanalje!» O da mi je sekati stoletno deblo, naslajati se ob njegovem ječanju, nato pokloniti se staremu panju na tleh: «Oho, smo pa le padli.» Ali pa da mi je drveti z vetrovi preko streh in v dimnike tlačiti sajasti dim, pripogibati ponosite šume, slapu krasti pršeče dragulje, cefrati oblake v majčkene, majčkene krpe. V srpanu da mi je biti zrelo žito, krhati mladim ženjicam svetle srpe, skakati pod cepci iz klasovja in polniti skednje in kašče. Še kaj da mi je biti — kamen, stati tisoč vekov v piramidi in še tisoč vekov nepremično * kakor žarka sinjina v nadglavišču. In morda tudi: da se mi je muditi ob grobovih z lučicami in vcnci in istočasno ob zapuščenem grobu in pri črvih pod lučicami in venci in pri črvih zapuščene gomile in rajati s črvi, s temi in onimi. Pa da mi je biti morda železen steber, podpirati most sredi deroče reke in ugibati, naj li odmaknem ramo, ko priropoče vlak poln vojaštva, hitečega na brezumen pokolj. O da mi je biti še to in ono in vse obenem, imeti neprestano podroben izvid o vsem, kar giblje se in kar miruje, kajti krog mene pleše preveč lepot, jaz pa sem le ena sama sredi med njimi, dasi lažem, ker vem, da sem skupek neštetih, neslutenih, nedostopnih lepot. O da se mi je pomuditi, preden kaj drugega sodim ali verjamem, vsaj pri svoji lastni biti, vsaj pri sebi samem! Josip Vidmar: Bogoiskanje Leonida Andrejeva. «Povestjo o sedmih obešenih» se zaključuje vrsta njegovih pripovednih del. Po letu 1908. se Andre? jev posveti skoro izključno le drami in ostane pri nji do svojega konca; le dva romana: «Saška 2e? guljev» (1911.) in «Jarem vojske» (1916.) prekineta dolgo vrsto dramskih del. — Tako je Andrejev v «Črnih maskah» dognal resnico o notranji in najgloblji človeški osebnosti; v «Povesti o sedmih obešenih» je našel to notranjo človeško osebnost do skrajnosti izraženo v revolucijonarjih in prejšnjemu spoznanju se je pridružilo novo: ta notranja človeška osebnost je ono, kar je v človeku nesmrtnega. Bistvene lastnosti tega nesmrtnega dela v človeku pa je povedal že prej v «Črnih maskah», toda ne vseh. Tam so veljale Cankarjeve globoke be? sede, mogoče najgloblje, kar jih je bilo kdaj zapisanih v slovenski literaturi: «en sam človek je, visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen...» Toda tem besedam manjka cela polovica, najvažnejša polovica. Vse nedogovorjeno in pa ves svoj nazor je podal Andrejev v letu 1909. v drami «Anatema». Njegov svet se deli na dva dela, na svet, ki ga razum lahko doseže, in svet, v katerem živi in je «začetek vsakega bitja». V prvem svetu vlada demon razuma, Anatema, in vse živo in bitno, človek in snov, vse je v njegovi oblasti. Drugi svet, v katerem je «začetek vsakega bitja», ni dostopen razumu. «Vsakdo, kdor je dejal besedo: ljubezen — je lagal. Vsakdo, kdor je dejal besedo: razum — je lagal. Vsakdo, kdor je izrekel ime: Bog — je lagal poslednjo, najstrašnejšo laž. Kajti ni števila — ni mere — ni teže — ni imena,» večnemu začetku vsakega bitja. In Ana? tema, prekleti duh, demon razuma, zastonj išče poti, besede, imena prvemu začetku, kajti razum je po svojem bistvu snoven pojav, ki se nikdar ne more otresti pečata svojega postanka. In vendar se vedno in vedno vzpenja in muči, da bi pogledal preko «stene», vedno in vedno poizkuša zvedeti Anatema ime onega neznanega, vedno in vedno se ponavlja tragedija razuma, ki udarja ob steno. Tragedija Anateme je pa obenem tragedija človeka. Vse svoje življenje se muči Človek v svojem razumu z razreševanjem nerazrešljivih vprašanj o Bogu, o življenju in smrti. In vse te muke so skoro zaman, odgovora človek ne najde — v razumu. Da, razum ga ne najde, najde ga pa ona notranja oseb* nost človekova, ono najgloblje in tako težko dostopno človeško bistvo, ki se skriva za boji, katastrofami in iskanji. In ta možnost spoznanja je dana vsakemu človeku. Vsi so poklicani, toda malo je izvoljenih, malo ljudi najde pot do te možnosti. Eden izvoljenih pa je David Lejzer. — Težko življenje mu je dalo plemenitost, nesebičnost, visokost misli, čistost in ga postavilo pred poslednjo izkušnjavo: dalo mu je moč in veliko, neizmerno ljubezen do ljudi. In kakor pri očetu Fivejskem se položaj Davida Lejzera nenadoma poostri tako, da more njegovi ogromni ljubezni do ljudi zadostiti le še čudež. Fivejski, ki se je bil za trenutek oprostil okovov svojega «jaza», ni vzdržal veli* kega in strašnega trenutka in je zapadel v vero v čudež, ki ga bo Bog izvršil v njem, svojem služabniku. David Lejzer pa pre* raste nesrečnega Fivejskega, njegov oproščeni duh zavrže oholo misel o čudežu in ostane «brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako božjo stvar objemajoči ljubezni». Zato pa «doseže nesmrtnost in živi nesmrtno v nesmrtnosti ognja, doseže nesmrtnost in živi nesmrtno v nesmrtnosti luči, ki je življenje». V Davidu Lejzeru je Andrejev povedal poslednjo, najvažnejšo opredelitev notranje človeške osebnosti, prvi polovici se je pridružila druga in za celoto zopet veljajo one, že navedene Cankarjeve besede. Pri pozornem razmotrivanju dane opredelitve notranje člo* veške osebnosti, najglobljega človeškega bistva, se pred nami oblikuje ono, kar navadno imenujemo s stalnim izrazom — etična osebnost. In ta etična osebnost je torej Andrejevu nositeljica možnosti poslednjega spoznanja. Za to govore mesta, v katerih se David Lejzer v Anatemi osvobodi vsega dozdevnega, osebnega, vsega, kar bi v njem moglo vzbuditi občutek «jaz». V enem izmed takih trenutkov izpregovori iz njega brezosebno njegovo bistvo: «Ni je smrti za človeka. Kakšna smrt? Kdo si je v žalosti svoji izmislil to žalostno besedo? Mogoče tudi je smrt, ne vem, — toda jaz sem nesmrten... Oj, kako strašno je to: jaz sem nesmrten! Kje je konec nebu — izgubil sem ga. Kje je konec človeku — izgubil sem ga. Nesmrten sem. Oh, od nesmrtnosti tišči človeka bolečina v prsih, in radost žge kakor ogenj. Kje je konec človeku — jaz sem nesmrten!... Brezmejni dalji vekov posvečam duha človeškega: naj živi nesmrtno v nesmrtnosti ognja, naj živi ne* smrtno v nesmrtnosti luči, ki je življenje...» Tako govori «glas globin», Anatema — razum, pa ne pojasnuje, se muči in besno zanika: «To je laž! To je laž!» — V resnici, ki jo je povedal Lejzer v zamaknjenosti, je vsebovano vse ono, za kar se je boril in mučil Andrejev vso dolgo vrsto let. Iskal je Boga — in ga našel v sebi samem. Iskal je zmisel življenja in ga našel v svojem Bogu. Iskal je svobodnega človeka in ga našel v njegovi etični osebnosti, ki je edino pravo in resnično in večno bistvo njegovo. Tisto, kar so zaman iskali vsi njegovi velikani: Keržencev, Fi* vejski in Sava, to je našel Andrejev v predsmrtnih slutnjah majhnega, ubogega, sivega — Vasilija Petroviča. In v tem konč? nem spoznanju se srečata prvi in poslednji junak pisateljevega iskanja v resnici o sveti človeški osebnosti in se razideta v na? sprotne strani; mali upornik Vasilij Petrovič v smrt in sovraštvo, veliki, vdani mučenik Lejzer pa v najvišjo ljubezen in večno življenje. In s to novo najdeno resnico se Andrejev poslednjič vrne k revoluciji v romanu «Saška Žeguljov» (1911.). V «Povesti o sed? mih obešenih» je sicer končno blagoslovil teroriste, ki jih je bil prej v «Gubernatorju» preklinjal, toda nekaj je ostalo neraz? jasnenega. Revolucija je postala nevzdržljivo nujna in ljudje, ki občutijo v sebi vso njeno neobhodnost, so zapisani strašni usodi: «... kaj moremo čakati? Prisili me čakati, tak se me že jutri poloti — onga — steklina, da začnem popadati ljudi. Ali pa pojdem za rablja!» govori terorist Koljosnikov. «Ni mogoče čakati,» mu pritrdi Saša. Zakaj «kadar toguje duša velikega naroda, — tedaj se upira vsako življenje, vsak živ duh trepeta in ljudje čistega srca gredo na pokolj», razlaga Andrejev. To je zakon v življenju narodov in človeškega duha, kot imajo svoje zakone telesa in njih gibanje. S tem dejstvom pa stoji Andrejev na mestu, ki je vedno odločilno za njegovo razmerje napram revoluciji. Na eni strani vidi: «...gredo na pokolj», na drugi pa občuti: «ne ubij»; v srcu nosi oster odpor proti moritvi in nasilnosti, obenem pa čustvuje globoko občudovanje in naravnost pobožno spoštovanje do revolucionarjev in teroristov. Kje je pot, ki bi spojila obe krajnosti? V «Temi» je našel prve stopinje za ta skrivnostni prehod: njegov revolucijonar je pri svojih osem in dvajsetih letih čist, ne pozna žene, in sicer je ne pozna namenoma, smotreno, ne pozna nikakih užitkov in ne pozna — strahu pred smrtjo. To se pravi: zatrl je v sebi vse dozdevno in razvil bistveno. In zato je tudi človek take vrste, da mu misel ni le igračka, temveč sila, ki neizprosno zahteva udejstitve. V «Saški Žeguljovu» pa An? drejev pot dovede do konca. — Prvo, kar zahteva Koljosnikov od Saše, je zopet čistost: «Daj mi čistega človeka in na razboj pojdem z njim,» pravi nekje. «Da, na razboj in sam razboj — onga — posvetim z njegovo čistostjo. Iz žganjarije napravim cerkev, da, da! Če je pa pop pijan, je pa tudi cerkev — žganja? rija!» In revolucija je kakor cerkev, revolucija je «narodna kri; zanjo bo treba dati odgovor — kakšen odgovor pa boš dal, če nisi čist? Kakšen — onga — zmisel pa je v tebi. Življenje žrtvuješ, da? Kaj ga žandar ne žrtvuje? In detektiv, ali ga ne žrtvuje? Ali pa poljuben tepec v avtomobilu, ali ga ne žrtvuje tudi ta?» Glavno je čistost, čistost v najstrožjem zmislu. Vsaka najmanjša osebnost lahko oskruni revolucijonarju njegovo delo: «Če imaš le količkaj osebnega, živi po zakonu, in če si nezado? voljen, čakaj novega! Iz izkušnje ti povem, umor je strašna stvar in samo tisti ima pravico nanj, ki ne pozna osebnega. In samo tak ga — onga — lahko prenese. Če nisi čist kakor jagnje, mla? denič, pusti rajši! Prosim te, onga, zaradi človečnosti.» In končno še poslednja zahteva, najvažnejša, najstrašnejša in najplemc> nitejša v svoji grozoti: «če terorist ni obešen, tedaj je, onga, izpolnil samo polovico dela in še to — slabšo. Ubije lahko tudi tepec, sicer je pa sploh za tepce ubijanje bolj priročno.» Tako si je Andrejev razrešil najtežje etično vprašanje v revo? luciji. Ubijati sme človek, ki je zatrl v sebi vse dozdevno osebno in ki ga k umoru tira nepoznana' brezosebna in neizprosna sila, ki je celo močnejša od njegovega etičnega občutja. Zavedati pa se mora obenem, da je njegovo delo zločin, ki zahteva kazni. In še se mora zavedati, več kot zavedati, z vsem svojim bistvom mora čutiti težo svojega zločina in mora občutiti težnjo po tem, da se opere, da s svojo smrtjo poplača svoj greh. Želeti mora umreti in vendar biti toliko brezoseben in se izogibati nevarnosti in se izkušati oteti za vsako ceno. Breme, ki si ga pravi revolucijonar vzame nase, je nepopisno težko in «vsakega izmed njih čakajo ali katorga — ali smrt ali pa blaznost». Kot neliteraren primer za revolucijonarja, v katerem se vrši razkroj njegove duše res v takem zmislu, kot ga je pokazal Andrejev, naj služi revolu? cijonar, ki ga opisuje Zinajida Hipius v «Carju in revoluciji». To dvojno težo — ubijanja in odpora proti moritvi, koprnenja po smrti in prisilnega bežanja pred njo — pa more zopet nositi samo človek, ki «nima osebnega». In če novo spoznanje Andrejeva, ki ga je končno spravilo z revolucijo, pozorno razkrojimo, in če resnici, ki jo je našel v Anatemi in v «Saški Žeguljovu», resnici o etični osebnosti — kot nositeljici najglobljih spoznavnih možnosti, poiščemo temelje, bo? mo v nji našli isto misel in zakon, kot se skrivata v besedah — Krista: «Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebc.» V novem svojem spoznanju se je torej Andrejev približal Kristu, dasi ga ni imenoval z imenom. In človek se pri tem nehote spomni čudno preroške želje Merežkovskega, ki jo je napisal v letu 1908. o Andrejevu: «In kako si želim, da bi on (Andrejev), ki se je v ruski revolucijonarni družabnosti prvi spomnil Krista, tudi prvi prišel h Kristu.» Kakor že omenjeno, se je Andrejev po letu 1908. posvetil skoro izključno samo drami. Največji boji za osnovno važna vprašanja so končani in sedaj nastopa doba kontemplacije in mirnega gledanja. Ustali se tudi oblika drame. Začel je Andrejev v letu 1905. z realistično dramo «K zvezdam»; prav tako realistična je tragedija «Sava» (1906.). Toda še istega leta privede pisatelja pot njegovega notranjega življenja do skrajnega pesimizma — v obliki, do shematizma, ali kakor Andrejev sam imenuje čisto dosledno novo obliko — do neorealizma. Čisto neorealistična je drama «Življenje človeka» (1906.). «Car?Glad» (1907.) pa že nosi nekoliko tujih, simboličnih elementov. Nov skok napravi pisatelj s «Črnimi maskami» (1907.) — v alegorijo. V prihodnjem letu pa se vrne k realistični drami, pri kateri z dvema izjemama vztraja do konca. V tem času nastanejo «Dnevi našega življenja»/ (1908.), ki jim 1910. sledi «Gaudeamus» in pa še cela vrsta drugih dram: «Anfisa», «Jekaterina Ivanovna», «Profesor Storicin», «Ne ubijaj», objektivno dramatizirano dejanje novele «Misel», «Tisti, ki dobiva klofute» in pa «Kralj zakon naroda»; to vrsto realistič* nih dram pretrgata dve simbolični: «Anatcma» in «Ocean». Poleg teh dram je napisal Andrejev več dramatičnih del, manjših po obsegu in po važnosti. Predvsem dve karikaturi: «Ljubezen do bližnjega» in «Prekrasne Sabinke», „simbolično" «Papigo», dramosparodijo «Čast», farso «Dogodek» in pa tenden* cijozno snov za kinematografski film «Administrativno navdu* šenje» v slogu «Dogodka». Končno spada k drami tudi «Pismo o gledališču», ki je polno globokega poznavanja in razumevanja kritične dobe, v kateri se nahajata gledališče in drama. Kakor mnogi drugi, je tudi on uporno iskal v dramatični obliki novih izraževalnih možnosti; — našel jih je malo. — Vzrok pisateljeve nemirnosti do osmega leta je jasen. Z dra* mama «Življenje človeka» in «Car^Glad» je končana cela doba — ne samo njegovega razvoja — temveč tudi cela doba v razvoju ruske literature. Nastopiti mora novo gibanje, novo življenje, ki ga je treba razkolebati z vso notranjo silo tragičnega konca. Odtod naporno pisateljevo iskanje kakor v spoznavanju tako tudi v obliki. Tako postane razumljiva tudi alegorija «Črne maske» in vrnitev k realistični drami. Toda idejni temelj novega dela še ni položen in njegova razsežnost preko naravnih, nazor* nih meja zahteva nove oblike. «Anatema» nosi vso novo meta* fiziko, ki razžene preozke meje realistične drame in si navzame obliko, ki ni ne enotno simbolična, ne neorealistična, ne alego* rična, temveč je sorodna vsem tem oblikam. Čisto simbolična je drama «Ocean», ki je najpopolnejše dramsko delo Andrejeva. Problem drame tvori boj ali pa mogoče samo primerjanje dveh aristotelovskih elementov: morja in zemlje. Morje je Andrejevu — kakor Zupančiču — element neskončnosti, heroizma, neodvisne, svobodne sile. Ljudje morja so ljudje svobode, krutosti in ne* izprosne brezobzirnosti in poštenosti napram samim sebi. Element zemlje pa je večno omahovanje, iskanje kompromisov, ozko* srčnost in podla zvijačnost. Ljudje zemlje so pri vsakem vpra* šanju za in proti in vedno in povsod iščejo ovinkov, ki bi jih brez velikih dogodkov privedli do zadovoljnosti. Izmed njegovih realističnih dram poznamo po ideji dramo «Misel». «Anfisa» in «Jekaterina Ivänovna» govorita o problemu razmerja med možem in ženo, «Ne ubijaj» ima etično tendenco. Drame «Kralj zakon naroda», ki je izšla med vojsko, ne poznam. Najbolj dosledno andrejevski sta pa drami: «Profesor Stori* ein» in «Tisti, ki dobiva klofute». V svojem notranjem razvoju se je Andrejev visoko dvignil iz nivoja okrožujočega ga sveta in življenja. Človeku njegove vrste je sirovo vsakdanje življenje mučno in tuje, zgrešeno in ne* zmiselno. In bivanje v takem življenju mu je muka. Vera v višjo resnico, ki jo je dognal v samem sebi, zahteva od njega, da oblikuje življenje po svoje; s tem pa se zoperstavi življenju vse svoje okolice in namesto harmonije nastaja med njegovo notra* njostjo in življenjem okrog njega še večji razkol. «Pojasnite mi tole uganko...» pravi nesrečni profesor Storicin, «to prežalostno uganko mojega življenja: zakaj je okrog mene tako malo lepote? Nadejam se, verujem, da je med mojimi poslušalci odnesel nekdo, ki ga ne poznam in ki ga nisem nikdar videl od blizu, s seboj mojo oporoko o lepem življenju in da je že zasadil cel vrt lepote — toda zakaj je okrog mene taka... Arabska puščava? Ali pa mi je sojeno samo iskati, govoriti — delati in uporabljati pa morajo drugi? Toda to je težko, to je zelo težko...» Tako težko je to čustvo in sirova usoda profesorja Storicina tako nerazum* ljiva in nepravična, da mora človek, ki jo hoče popolnoma raz* umeti, videti marsikaj, česar s samim razumom ni mogoče videti. Tako izpregovori profesor Telemahov po Storieinovi smrti besede, ki jasno izražajo nemoč razuma pri razreševanju življenskih paradoksov: «Laž — laž — laž! (Divje kriči in grozi s pestjo navzgor.) Morilec!» Ali se ni v Telemahovu prebudil Anatema? Kajti razumu je nedosegljivo, odkod ta razpor med resnico in življenjem. In v takih trenutkih stopi predenj vprašanje — ali ni to višje življenje zgolj dozdevnost? In to vprašanje res zveni iz Telemahovega krika, kateremu manjka pogleda, s katerim bi lahko prodrl v ono temo, kjer se spajata in segata drug v drugega «začetek vsakega bitja» in življenje. Andrejev pa je nekoč že pogledal v ono temo v svojem Davidu Lejzerju in njegova vera ostane nedotaknjena. Zanj obvelja tista resnica, ki jo je nekoč odkrila Musja: «Kadar tisoči ubijajo enega, tedaj se to pravi, da je zmagal ta eden.» Z drugimi besedami: Kadar življenje ubija posameznika, ki se mu zoperstavlja, tedaj je ta posameznik pre> magal življenje. S to mislijo pa se nadkriljevanje življenja le še poveča, osamljenost raste in življenje bije z večjo brutalnostjo svoje udarce. Stanje postaja neizrečeno mučno in prejšnji osam? ljenec beži z grozno ironijo v srcu iz življenja v cirkus, izpod udarcev življenja v masko pajaca, «ki dobiva klofute», in ko ga še tu dohitita sirovost in prevara življenja, — v smrt. Tako ostro je razpoloženje in čustvo osamljenosti v Andre? jevu zadnja njegova leta; toda s silo čustva raste v njem tudi neomajno prepričanje in vera v spoznano resnico, kajti čim silnejše bije življenje, tem bližja je zmaga, tem bližji je veliki mir. S svetovno vojno pa se je za Andrejeva izvršil poslednji najtežji spopad med življenjem in njegovo notranjostjo. V prvi svoji dobi je iskal resnice v nivoju individualnosti, pozneje v nivoju družabnosti, celokupnosti. Direktno je ni našel ne v enem ne v drugem, našel pa je tajno vez med osebnostjo in celokup? nostjo — nravni moment v človeku, ki ga je opozoril na pravo pot in ga dovedel do resnice, ki zadovolji osebnost in celokup? nost: — «en sam človek je...» To je poslednja resnica o eksi? stiranju osebnosti in vsega človeštva. Toda človeštvo je danes še razbito, neenotno, vsako skupino vodi druga resnica in vse te resnice so lažnive in neresnične. Vodilna resnica evropske skupine v človeštvu je narodno?gospodarsko?državna ideja in je silno nevarna, ker je tako zelo podobna pravi narodni ideji. In s to nevarno vodilno mislijo izvojuje Andrejev svoj poslednji boj v romanu «Jarem vojne» (1916.). Najsilncjše orožje one evropske narodno?gospodarsko?državne ideje in njene posledice — vojne, je lahno in komaj opazno potvorjeno apeliranje na ljubezen do domovine in naroda. To apeliranje je v svojih začetkih mirno in zdržano, toda polagoma narašča, postane zahtevanje in končno neizprosno velevanje. Prav tako je tudi z lažjo v tem procesu. Prepričanje, ki se je v početku popolnoma neopazno ločilo od svoje smeri, se raz? vija, s tem pa raste tudi razdalja od prave smeri in postane opazna šele tedaj, ko je pot nazaj že nemogoča. In res je marši? kdo opazil v vodilni ideji Evrope laž šele tedaj, ko je bilo prepozno — v vojni. V vojni se ji je moralo vkloniti vse in v prvi vrsti človekova etična osebnost. Človek ni nastopal več kot osebnost, temveč le še kot sestavni del celote, ki je na vse svoje dele prenesla svoje bistvo in svoj zmisel. In temu nasilnemu pre? oblikovanju se zoperstavi Dementjev, junak romana «Jarem vojske». «Jaz kar poslušam,» pravi nekje, «prej smo bili stanice, sedaj pa naj postanemo opeke.» Kajti treba je posnemati Nemce: «Nemec ve, da se nepravilno zgrajen zid poruši, zato se prosto? voljno preoblikuje v opeko in si obrusi vse ogle in konce, ki bi gradnjo lahko ovirali.» To zahteva od njega narodna zavest. Toda Dementjev spozna v tej narodni zavesti laž: «Vsakemu svetujejo najodločnejše, naj pozabi, da je človek, in Iljö Petroviča povišajo v številko, v opeko, številka taka in taka. Toda recimo, da po? stanem opeka; kdo pa naj bo potem arhitekt? In ali moram mirno ležati tudi tedaj, če bi nenadoma gospodu arhitektu padlo v glavo, da bo namesto cerkev in palač zidal javno hišo? Ne — jaz nisem stanica, nisem opeka; kot sem bil od začetka II ja Petrovič, tako tudi ostanem do konca dni. Stanič in opek je mnogo enakih, jaz pa sem edin in samo eden svoje vrste, nikdar še ni bilo na svetu kakega drugega Ilije Petroviča in ga ne bo. In dokler mi še ostane moč, bom jaz ostal jaz, se ne bom opustil, se ne bom pokoril vojni...» Toda sugestivna sila vojne narašča, večina človeštva je prikrojila svoj nazor vojnim prilikam in člo? veku je silno težko vzdržati svoje mišljenje, če se to mišljenje protivi mišljenju vsega sveta in če vidi, da dejansko življenje sveta ne odgovarja njegovemu mišljenju. Temu ogromnemu boju v človekovi notranjosti se pridružijo še vsakovrstni drugi mo? menti, in pod tlakom večne notranje napetosti omaga — ne resnica, temveč človekova odporna sila. Dementjev zvesto ohrani svojo resnico in se ne poda vojni in v svoji oslabelosti zasluti za vsem tem ogromnim bojem, ki se vrši v človeštvu in v njem samem, nekaj ogromnega, daljnega, daljnega in z mislijo in ob? čutkom komaj, komaj dosegljivega: «Moj srd je ugasnil,» konča Dementjev svoj dnevnik, «žalosten sem in srce me boli in zopet mi tiho teko solze. Koga naj kolnemo, koga preklinjamo, ko smo pa vsi tako nesrečni. Vidim vsesplošno trpljenje, vidim stegnjene roke in vem, da bo velika luč razsvetlila vse, ko se dosežejo, i mater zemljo i njene sinove — jaz pa tega ne bom več videl. In čemu sem živel? Kot «stanica» sem živel, kot «stanica» umrjem in prosim svojo usodo le tega, da moja smrt in trpljenje, ki ju ponižno prenesem, ne bi ostala zaman.» «Vidim stegnjene roke...» pravi Andrejev in se vprašuje: «Kdo in komu proži roko k združitvi? In kdo ji zabranjuje večno in vselej?» Tako se vprašuje Andrejev in izpregovori s tem o novem, še ne stavljenem, toda globokem in nad vse važnem vprašanju. «Kdo in komu?» Dva torej; nekaj dvojnega je v člo? veštvu in v vsakem posamezniku. Zdi se mi, da se skriva za tem vprašanjem misel o večni dvojnosti in vendar enotnosti vsega človeškega, misel o večni resnici v človeku in v človeštvu in o večnem koprnenju k tej resnici, koprnenju tistega dela v človeku, ki ni (morda, ki še ni) — resnica, in o njegovem stremljenju spojiti se z resnico v človeški zavesti, kakor je spojen v človeški naravi. «In kdo to zabranjuje večno in vselej?» Odgovor na ti dve vprašanji bi mogoče prinesel oni veliki mir, katerega je iskal Andrejev vse svoje življenje — mir v resnici. Toda na tem svetu se prekine njegovo delo. Poslednje njegovo literarno delce: «Na pomoč» govori in odkriva še vedno nemir in bojazen in nejasnost. Stvar je napisana ob koncu svetovne vojne in govori o boljševizmu. — Andrejev kliče antanto na pomoč proti boljševikom. Iz več prejšnjih njegovih del je čutiti, kako narašča v njem nacijonalna ideja, ki dobi najostrejšo obliko v «Saški Žeguljovu» in pa v «Jarmu vojne». Zdi se mi, da je Andrejev v svojem nacijonalizmu vkljub vsemu podlegel sličnici iste narodno*gospodarsko*državne ideje, ki jo je v «Jarmu vojne» zavrgel menda le zaradi «arhitekta» — carizma. Stališče, ki ga je zavzel Andrejev napram boljševizmu (doslej končni obliki ruske revolucije), je odločno zanikujoče. O upra* vičenosti ali neupravičenosti tega zanikanja revolucije bo lahko govorila šele pozna bodočnost. Poudarjam pa, da je andrejevska nacijonalna ideja, ki je podana v njegovih delih, v primeri s komunistično, zelo meščanska in banalna. V začetku boljševiške revolucije se je umaknil na Finsko, kjer ga je koncem septembra 1919. leta zadela srčna kap. V življenski poti Leonida Andrejeva sta zapopadena misterij in zagonetka težke naše dobe. — Nekaj nevažnega se je v človeku današnjega časa razvilo preko mere, preraslo je ono najvažnejše v njem in tako si je človek tuj sam sebi in svojo notranjost gleda kakor v megli. In ne vere, ne poguma ni v njem in življenje se upira, se pači in ga počenja dušiti. Vse išče in nihče ne more niti pričeti iskati, ker nihče nima več moči, hoteti silno in ne* omajno. — In tako je tudi z Andrejevim, s tem velikim, mračnim bogo* iskalcem. — V početku njegovega dela stojita smrt in nesmrtnost, laž in resnica, čudežna soigralka v «Velikem šlemu» in pred* smrtna, nejasna vera ubogega Sergjeja Petroviča. Toda Andrejev ne more verovati, nima s čim verovati, kajti nekaj nevažnega se je v njem razvilo preko mere. Zato se s tem večjo silo njegov razum oklene smrti in se bori z zagonetko življenja silno, grozno, toda brezupno. Ves čas tega boja nosi Andrejev v sebi grozo zavesti, da je ta boj brezupen, kajti zaveda se, da se bojuje zanj samo majhen neznaten del njegove notranjosti, glavna sila pa leži mrtvoudna in neizrabljena. In vse njegovo veliko hotenje, oddati se temu važnemu boju z vso svojo osebnostjo, je brezsilno in ostane neizpolnjeno. Njegov duh se je kakor duh vse njegove dobe razkosal, razdelil in se razvijal v eno samo smer. Zato tudi ni mogel več ustvariti vere, ki je izraz spojene in nerazdeljene duševnosti. Namesto vere ustvarja le mučno žejo po nji. Muka onemoglosti se razraste v ogromno neizrečeno bole* čino umirajočega elementa, in šele v to bolečino se izlije vsa moč njegove osebnosti. In tedaj nastopi novo: brezdelne sile so si našle izhod, možnost udejstvovanja; ono nevažno, ki se je raz* vilo preko mere, izgubi svojo moč; Andrejev je prišel do svoje podobe. Z združeno in nerazdeljeno notranjostjo objame resnico pravega življenja in nastopi s tem večno pot vsega človeštva, ki jo je daleč preko njega izhodil v ruski literaturi Tolstoj in po kateri so hodili po besedah Tolstega «vsi največji ljudje pred in po Evangeliju, vsi od Mojzesa, Izaije, Konfučeja, starih Grkov, Bude, Sokrata, pa do Pascala, Spinoze, Fichteja, Feuerbacha in vseh onih, mnogokrat neopaženih in neproslavljenih, ki so iskreno, ne v slepi veri v prejete nauke, razmišljali in govorili o zmislu življenja». Andrejev je to večno pot šele spoznal. In glavno delo nje* govega življenja obstoji v boju za mesto v početku te poti, v iskanju poti same. V tem oziru daleč zaostaja za največjim bogo* iskalcem poslednjih stoletij — Tolstim, ki se je vse svoje življenje boril — ne več za resnico, — temveč za nje udejstvovanje. V da* našnjem evropskem svetu pa je posegel Andrejev silno visoko in nekatera mesta njegovih del so izraz duševnih doživetij, «ki se vrše v času najvišjega duševnega razpoloženja, v trenutkih, ki jih preživlja vsak človek in ki jih včasi povzroči trpljenje ali bližina smrti; ki pa včasi tudi pridejo nad človeka brez vsakega zunanjega povoda in ki jih mora človek ceniti kot največjo dragocenost in jih uporabiti zato, da se vse bolj in bolj razbistri njegova zavest, kajti samo v teh trenutkih se vrši naša pot naprej in naše približevanje k Bogu». To so doživetja, ki jih Tolstoj smatra za molitve najvišje vrste in ki kot take tvorijo najvišjo možno vsebino umetnosti. Lože, sekt, fraki. Muzika valovi na oblakih cigaretnega dima, tipa po listnicah, dviga damam krila. Natakar se sklanja s pergamentnim obrazom k trebuhu, s servijeto pokritem. Vlačuga dvigne nogo na mizo in prevrne šampanjko. Ob pianinu mlad človek z neznansko trpečim obrazom. Prsti padajo kot kladiva fabriškega stroja. — Gospod, ali žalujete? — Ne, sožalujem. Na odru se klanja repertoarna številka 7. Ni ločiti, ali je obraz njegov, ali je maska. Ta obraz se ne spominja več, kako se joče in smeje. Linije igrajo kot zahteva repertoar. Pod noge mu lete bankovci in cigarete. Od nekod se zlije vanj vino. Igralec se zdrzne in jeclja komično: — Oprostite, tega ni na programu. Tedaj se od nekod priguga pijanec in ga udari po ustih. Takrat se zgodi čudež. Maska, ki se ne spominja ne smeha ne joka, vzdrgeta in od šminkanih trepalnic se odloči solza. Velika, težka solza, kot jih imajo otroci, ter pade na bankovec pod nogami. V disonanci jekne godba in vse je smrtno tiho. In vsi pijani fraki, vse gole vlačuge padejo kot psi na kolena. On pa stoji velik nad njimi. Slavko Grum: Vojeslav Molč: Iz varšavskih zapiskov. (XVIII. stoletje. — Wyspianski. — Gledališča.) __L oljska ima dve prestolici — Krakov in Varšavo — imata le malo skupnih potez. Krakov je mesto preteklosti, mesto zgodovinskih spominov, kjer je ^pS^P vsaka ulica zgodovinski spomenik, kjer ugleda oko ^ pri vsakem koraku kamne, ki govorijo in so bili priče tisočletne narodove usode. Nad slikovitimi ulicami z gotskimi cerkvami in renesančnimi in baročnimi pala* čami kraljuje poljska Akropola — kraljevi grad Vavel, ki je še dandanes in bo pač tudi vedno ostal srce Poljske, mesto naj? dražjih spominov vsega onega, kar je bilo v razvoju poljskega naroda najsvetejšega in najdragocenejšega. Vkljub vsemu temu. kar so ustvarili v Krakovu časi humanizma, baroka in konec 19. stoletja, ko jc bilo mesto nad Vislo spet enkrat živo središče in izhodišče poljske moderne umetnosti — pa je za Krakov vendarle najznačilnejša poteza gotska linija, ki dominira naj? izrazitejše v arhitekturi in preveva tudi dela največjega umetnika krakovske preteklosti, kiparja Vita Stwosza. — Dandanes pa je Krakov vkljub svoji bogato razviti trgovini, vkljub industriji v prvi vrsti vendarle živ muzej; tok glavnega, narodnega življenja se je prestavil drugam in vodilno mesto zavzema Krakov samo še v sodobni poljski znanosti. Ob večerih so krakovske ulice tihe in prazne in kadar gre človek pozno nočno uro čez Rynek, zalit z mesečino, mu govorijo gotski obrisi stavb in ogromnih zvonikov Marijine cerkve čudovito pesem brez besed, a ta pesem je pesem preteklih lepot, kakršnih so polne sence najlepših trgov davne Evrope v Florenci, v Rimu, v Benetkah ... Čisto drugačna je Varšava. Gotska linija je v njej skorajda popolnoma zamrla, le tu pa tam se še pojavlja pred začudenim očesom v najstarejših delih mesta, a takoj izginja sredi baroka in modernih stavb. Varšava je tako polna življenja in glasnega vrvenja, kakor da se sploh ne spominja svoje preteklosti, kakor da je vsa usmerjena skozi sedanjost v bodočnost. Kdo bi pač pomnil preteklost v mestu, kjer so ulice še opolnoči polne elegantnega, veselega življenja, kjer se uživa vsak hip, ki se le da vloviti, kjer se vrstijo druga za drugo široke, zračne ulice z visokimi, modernimi (včasi nekoliko neokusnimi) stavbami, kjer je poleg predmestnih tovarn in neštetih mestnih trgovin vse polno gledališč in zabavišč? In vendar ima tudi Varšava mesta, kjer vstaja preteklost kakor živa iz mrtvega sna, in pozabi človek na ulično vrvenje. Kakor spremljajo posameznega človeka celo življenje neki momenti — tvoritelji njegove osebnosti — ter se jih ne more otresti, ker so živ sestaven del njegovega lastnega jaza, tako ima tudi življenje mest večnožive spomenike, ki se ne dajo izločiti iz njih, ker so pretesno spojeni z njegovim bistvom. Starih Aten si ne moremo misliti brez Akropole, antični Rim nima zmisla brez predstave o Kapitolu, Foru in Palatinu, Pariz je brezbarven brez cerkve Notre Dame. A Varšave si ni mogoče misliti brez spomenikov XVIII. stoletja. In ti spomeniki se ravno zdaj spet budijo k novemu življenju. Kakor se vrača v Krakovu s pomočjo velikopotezne akcije stari Vavel iz razvalin v nekdanji blesk, tako obnavlja tudi Varšava svoje najdražje stavbe z inveritarjem, ki je bil dolgo v ruskem izgnanstvu. Kar so bila oropala ccla pokolenja ruskih carskih generalov in njihovih žena ter krasila z njim ruske dvore, zbirke in knjižnice, se vrača zdaj po rusko*poljskem mirovnem dogovoru v Rigi spet nazaj v domovino (vsaj deloma, ker je mnogo stvari sploh propadlo) in Varšava bo v kratkem imela svedoke svoje velike zgodovinske in kulturne preteklosti v tistih prostorih, za katere so bili ustvarjeni. Sredi vseh teh spomenikov, ki so javno dostopni in niso privatna last (v privatnih rokah starih varšav* skih rodbin so nakopičeni umetnostni zakladi celih stoletij), pa je najzanimivejša umetnost galantnega XVIII. stoletja, tistega časa, ko je vladal zadnji poljski kralj Stanislav Avgust in ki pomenja enega izmed razcvetov poljske duševnosti, obenem pa tudi konec samostojne poljske države. Čudno in zanimivo je to zadnje poglavje samostojnega polj* skega kraljestva. Po dobi saksonskih kraljev, sredi vedno bolj naraščajoče demoralizacije in vedno bolj zamirajoče državne in narodne zavesti, sredi kratkovidne sebičnosti posameznih veli* kaških rodbin — se prebuja v prosvetljenih duhovih spet stari ponos in viteška misel že davno izumrlih pokolenj, a žalibog prepozno. Na prestolu Piastov, Jageloncev, Vasov in Sobieskega sedi spet kralj * domačin, Človek nenavadno naobražen, z rafi* nirano razvitim umetniškim čustvovanjem, a kot kralj slabič, brez lastne volje, orodje tujih rok. Bliža se konec poljske državne samostojnosti. In vendar vzklije nad vsem tem močvirjem še enkrat opojen cvet kraljevskega bleska ter se ovekoveči v umet? nosti, s katero se je obdajal dvor zadnjega poljskega kralja. Kakor v Franciji in v Nemčiji, so v XVIII. stoletju tudi v Varšavi izginile težke, masivne baročne oblike in jih je nadomestil smejoči in igrajoči se rokoko, četudi nekoliko različen od njih in soroden temu, kar je v tistem času ustvarila zlasti Anglija, kjer so umetnostne forme našle hitrejši in lažji prehod h klasicismu, k posebne vrste helenizmu, ki je značilen za vso poljsko tvornost tja do najnovejšega časa. Tej stilistični izpremembi se je moral podvreči predvsem varšavski kraljevski grad «Zamek», ki je imel že dolgo zgodovino za sabo; iz prvotne gotske zgradbe se je bil koncem XVI. stoletja izpremenil v renesančno stavbo, v polovici XVIII. stoletja je dobil baročne oblike, a po požaru 1. 1767. je postal poleg Ver? saillesa brezdvomno najkrasnejša rezidenca v Evropi. Današnje dvorane gradu so ohranile seveda le malo sledov nekdanjega sijaja. Od galerije slik, ki je štela za Stanislava Avgusta več kot 2300 umotvorov prvih evropskih mojstrov, ni ostalo skoraj nič. Pa saj niti ni čuda. Roparsko delo je začel Suvorov že 1. 1794., mojstrski ga je posnemal Paskjevič, ki je po ponesrečeni no? vemberski vstaji poleg drugih umetnosti odpeljal v Rusijo kraljevi prestol, 288 gobelinov in še čez 600 slik. Da, žena generala Hurka je odnesla po 1. 1863. celo čudovite intarsia?parkete kra? ljevskih dvoran; 1. 1915. pa so Rusi odpeljali 90 vagonov inventarja z varšavskega gradu, tako da so ostale samo še gole stene. Vendar pa so tudi te gole stene in tisto malo število umetnin, ki so jih Rusi do zdaj vrnili, takšne, da nudijo vsaj približno predstavo o tem, kakšna je bila v Varšavi umetnost XVIII. sto? letja. Ogledoval sem si te grajske dvorane neko septembersko predpoldnc; skozi visoka okna je segal pogled na Vislo in čez Prago tja čez na neskončno ravnino, poraslo z zelenjem, ki ga je že zlatila jesen. Jesen pa je v resnici najprimernejši čas za ogledovanje umrlih lepot. Bleščala so se lesena, barvno mozaici? rana tla, marmornate stene, okrašene z belimi in zlatimi stuka? turami ob oknih in nad marmornatimi kamini, na stropih «mali? nove» in «plesne» dvorane so še vedno ohranile svoj prvotni sijaj slike dvornega slikarja Bacciarellia; na njih in na supra? portah zrejo iz alegoričnih in historičnih kompozicij portreti osemnajstega stoletja. In kakor za časa Stanislava Avgusta stoje v dvoranah spet ogromne zlate in pozlačene ure z alegoričnimi figurami — izdelki najvišjega okusa —, kakor da se ni nič izpremenilo in beži samo čas, kakor da se je premaknil samo kazalec na uri — za poldrugo stoletje. A kaj pomenja eno stoletje v zgodovini človeštva? Je pa še drugo mesto v Varšavi, kjer se je ohranil blesk XVIII. stoletja tako svež, kakor da je bilo vse to šele včeraj in ni medtem minula dolga noč sužnosti in propasti. To mesto so tazienki (kopeli) s svojim parkom. Tu je ustvaril Stanislav Avgust svoje najoriginalnejše delo in gotovo ima malokatero mesto v Evropi zavetišče takšne tišine, lepote in poezije, kakršen je ta varšavski park s svojo minijaturno arhitekturo. Zdaj, ko šumi zgodnja jesen v visokih starih drevesih, se zdi ta lepota še večja. Veter odnaša pozlačene liste z vej v jezero na obeh straneh i-azienkovske palače, po katerem plovejo labodi, beli kakor stene obeh pročelj in marmor številnih kipov, stoječih nad zelenim bleskom vode in razsejanih po parku. — Palača, glavna zgradba v parku, je bila prvotno baročna in so jo začeli graditi Lubomirski že koncem XVII. stoletja, definitivne oblike pa je dobila šele po 1.1770. Rokoko je stopil tukaj v ozadje in zavladal je klasicizem. Ta ljubka stavba, v sedanji obliki delo Merlinija, Fontanne in Kamsetzerja, z Bacciarellijevo orna? mentiko, s svojim klasičnim portikom, s kipi nad strešnimi balustradami, s plastičnim okrasom na terasah obeh pročelj palače, s svojimi svetlimi, solnčnimi dvoranami, v katere so se zdaj vsaj deloma spet vrnili nekdanji okraski, je živ spomenik konca XVIII. stoletja. Vse je v nji, kakor je bilo nekdaj, in člo? veku se zdi, da bi morali oživeti samo še portreti na stenah in stropih — in oživelo bi vse tisto pokolenje, ki je živelo v dobi zadnjega razcveta poljskega kraljestva. Nehote navdaja človeka v teh zidovih čuvstvo, podobno čuvstvu, ki nas prešinja ob lepem solnčnem zahodu, — saj je bilo vladanje Stanislava Avgusta zaton poljske svobode. Sredi številnih zgradb lazienkovskega parka, skritih med drevesi, pa je poleg omenjene glavne palače najzanimivejši «Amfiteater». Na bregu umetnega jezera se dviga odkrit, amfi? teatralno zgrajen prostor za gledalce iz klesanega kamena, pod njim pa stoji na majhnem otoku oder s klasicističnimi stebri, obdan od šuma dreves. Samoten in tih je ta kot parka, ki se zdi kakor uresničena vizija Claude Lorraineovih pokrajin. Nad zelenim vodnim bleskom stoji osamljen kamenit oder, poln otožnosti zlasti zvečer, ko se človek spominja slavnosti, ki so se tukaj vršile — n. pr. svečanosti odkritja spomenika Janu III. Sobieskemu — pred poldrugim stoletjem —, onega «okamenelega junaka», ki stoji tam zadaj na mostu nad vodo sredi drevja in mimo katerega so hodila cela pokolenja s sanjami o slavi in svobodi v duši. II. Lepota tazienek se je "seveda mnogokrat zrcalila v poljskih slovstvenih proizvodih in gotovo jih ni nihče opisal tako ble* steče, kakor Žeromski v svojih «Brezdomnih ljudeh». Pravi pesnik tega kraja pa je Stan. Wyspianski, ta najoriginalnejši duh na polju slovanske dramatične poezije. Wyspianski je razvil celo akcijo svoje drame «Noe listopadowa», dramatične epopeje o poljski vstaji 1831. leta, na tleh varšavskih tazienek in sosed* njega Belvedera. Tu se je — v sedanji oficirski šoli — zažgala iskra revolucije, odtod se je prenesla na Belveder, stanovanje velikega kneza Konstantina, na celo Varšavo in Poljsko. Kakor pa je popolnoma originalna zgradba cele drame, tako je tudi originalno razmerje pesnikovo do njenega ozadja — do tazienek. Wyspianski ne postopa — kakor n. pr. tudi v svoji «Akropoli» s spomeniki vavelske katedrale — z tazienkami kot z mrtvim predmetom, pred katerim se razigravajo usodni tre* nutki poljske zgodovine, tazienki so mu živ kompleks, tisočera sila, ki posega tudi sama v dramatično akcijo in jej šele daje zmisel in globino. Zato pa je «Noe listopadowa» skorajda ne* razumljiva brez poznanja tazienek. Wyspianski je bil samo enkrat v Varšavi in je tedaj videl in prehodil tudi lazienkovski park. Par let pozneje je nastalo nje* govo čudovito delo o novemberski revoluciji in je zbudilo ogromno zanimanje v knjigi. Na odru pa se je pojavilo šele po njegovi smrti. Spominjam se premijere v krakovskem gledališču; slika se je vrstila za sliko, z odra so zveneli čudoviti verzi, vsak prizor je ponavljal v vedno novi in vedno močnejši varijanti motiv, ki je bil — četudi brez glasbe — že skoraj čisto muzikaličen: raznetil se je požar revolucije, duše hočejo dejanja, vodečega k svobodi — toda vse to je samo začetek, pride še dolgo gorje — a nekoč, nekoč pride dan rešitve, zadnjega boja in svobode. Nastopajo same zgodovinske osebnosti tiste usodne noči, izklesane s par potezami kakor iz granita; a poleg njih in sredi med njimi živi še popolnoma drug svet in se meša s prvim in odločuje in posega v akcijo: Palas Atena, boginja Nike, Hermes, Haron, Ares, Satir ji. Ta čudni simbolizem se zdi na prvi pogled pač jako baročen, a vendar je — sit venia verbo — realističen. Wyspianski, čigar dramatična poezija je v gotovem pomenu besede sicer res «učena»-, ker njeno umevanje ni dostopno brez neke stopnje erudicije, je uzrl s svojimi očmi slikarja te simbolične kreacije v iazienkah in jih prestavil v svojo dramo ne kot dekorativno štafažo, ampak kot delujoče činitelje. Kip Sobieskega se je pri njem izpremenil v živega mističnega junaka, ki se ga boji in se trese pred njim in mu grozi veliki knez Konstantin v svojih mrzličnih sanjah o moči in oblasti in ki je živa sila za njegovo ženo Poljakinjo Joanno, katera bi rada rešila moža in obenem videla svojo domo? -vino svobodno. Satir je zašel iz goščave parka v mestno gleda? lišče in se norčuje na odru pod krinko igralca Kudlicza iz velikega kneza in neti v občinstvu revolucijonarne misli. Kip počivajočega Aresa iz veže lazienkovske palače pa je postal eden glavnih mo? tivov drame: Aresova blaznost poraja vstajo, hoče se mu boja in krvi, toda ko so padli prvi streli, ko so se odločili prvi boji in je Varšava v poljskih rokah in se je bojni bog napil krvi, se mu noče več boja — loti se ga blaznost ljubezni — in pred vhodom v palačo si odvežejo boginje Nike krila in sandale in praznuje AreS poroko z Afrodito ? Joanno, pozabi na boj — in vstaja je samo kratka epizoda v borbi za svobodo, ki bo še dolgo trajala. Z istega sveta so ostale mitološke kreacije: boginja Atena, boginja Nike, bog Hermes, ki prihaja po dušo Lelewelovega očeta, boginja Kora — simbol svobode Poljske — ki se poslavlja od matere Demetre ter odhaja pod zemljo k možu Plutonu, a se spet vrne, ko pride čas. V Amfiteatru pa se zbirajo duše padlih v prvih bojih, Poljakov in Rusov, in čakajo na Haronovo ladjo, da jih povede v kraj pozabljenja. — Z vsemi temi postavami grške mitologije pa se prepleta realni, historični svet novem? berske noči in ustvarja nepozabne slike otožne jesenske lepote, strahu, trepeta in neutešenih nadej velike in krvave poljske revolucije. Izprehod po tazienkah nam razreši marsikatero uganko pes? niške tvornosti Wyspianskega; najvažnejša je pač ta, na katero je opozoril Borowy.1 To prepletanje mitiških predstav z realnim svetom, ta čisto posebni element umetnosti Wyspianskega ima v sebi nekaj povsem muzikaličnega. Wyspianski je bil velik pesnik, toda manj velik pisatelj, in ni imel dovolj moči, da izpove in izrazi jasno vsa svoja čuvstva in predstave; niso mu zadoščala literarna sredstva in zato se je posluževal drugih pripomočkov, 1 Waclav Borowy, Lazienki a «Noe Listopadowa» Wyspianskiego. NVarszawa 1918., zlasti str. 8. i. si. predvsem muzikalnega značaja: onomatopeičnih ritmov in alite* racij, anafor, refrenov, ponavljanj, narodnih pesmi (tako preveva n. pr. «Varšavjanko» neprestan refren revolucijonarne pesmi). In v isto kategorijo spadajo tudi njegove fantastične figure, ki se zdijo pri čitanju baročne, ki pa na odru popolnoma dosegajo svoj namen: ustvarjajo popolnoma plastične vizije in predstave o globinah čuvstvovanja in preživljanja, ki se ne dajo izraziti z nobenimi besedami. Če pomislimo, da je bil Wispianski tudi prvovrsten slikar, nam postane jasno, kako so se v njegovi dramatični tvornosti prepletali trije osnovni elementi: pesniški, muzikalični in slikarski, ter ustvarjali umetnostno sintezo, ki so jo kritiki začetkoma krstili kot simbolizem, ki pa je vendarle veliko več: realizem, potenciran s pomočjo ne samo literarnih sredstev, razraščajoč se v ogromne vizije, za katere pesnik sam ni imel besed. — Le tako je bilo mogoče, da je zašla v Novembersko noč tudi grška Kora in odhajala mimo spomenika Sobieskega pri poljski svatovski godbi v podzemlje ter ji je šumel v slovo novemberski vihar. tazienki pa, ki so že same po sebi lepe kakor okamenel sen konca XVIII. stoletja, so v drami Wyspianskega še enkrat oživele in bogovi in junaki, ki so začarani v marmornatih kipih, so iz* pregovorili misli, ki jih je sanjal eden največjih poljskih pesnikov in jih je rodilo eno najbolj gorečih poljskih src. (Konec prih.> Tone Grivar, njegov brat, vojak. Korporal. Telefonist. Nekdo. Prvi. Drugi. Tretji. Četrti. Peti. Eden izmed njih. Dru^i izmed njih. Tretji izmed njih. Glas iz kota. Drugi glas iz kota. Nekdo iz kota. Več glasov. Vsi. Podzemska luknja z zaprtim vhodom zadaj na levi. Ob steni je telefon. Od ležišč štrlc sama ogrodja. Vojaki čepe na njih in po kotih, večinoma zgne.-teni v desnem kotu v živ klopčič. Pod medlo svetiljko piše nekdo pismo. Eden igra na ustno harmoniko komaj slišno, drugi komaj slišno poje. V globini se slišijo topovi, katerih besnost od hipa do hipa narašča. Nihče se ne zmeni zanje. Narednik, ki sedi v ospredju, pogleda zdolgočasen na uro. Narednik: Korporal! Korporal: A? Narednik: Korporal! France Bevk: J> umlbmm mfvm -- ajde dišijo drugim ljudem. *<- Jaz mor am v^ službo. Tako se bojim. Poletje. i. naslanjaču si podpira glavo slikar Mihajlo Samo* nikel. Skozi odprto okno mu šepetajo črne daljave fcrezzvezdnate noči in lahna brisavica drsi čez spečo rušo spominov, ki zanihajo za hip kakor prameni njegovih temnih las. — Wien, Praha, München, Leipzig, Dresden, Berlin, Hamburg, Rügen... — Veličastna in nežna, divje škrtajoča in kot nočni pogovor valo* veča simfonija! — Mrtvi pogledi izstradanih žena v predmestjih, uporni vriski v očeh zasoplih delavcev, molčanje ladij v pristan niščih, ki so jim na burno dihajoče prsi stopili stavkujoči skia* diščniki, drdranje avtomobilov mimo bančnih palač, promenadni konccrti ob ribnikih in jezerih, valovi besed, šepetov, vonjav in misli, pošumevanje dreves in kril, ječanje stopinj po ozkih, temač* nih ulicah, vzklikanje, vriskanje in tuljenje množice pri demon? st rac i j ah in v velikih gledališčih, smrtno spanje cesarskih gradov, skrivnosten šah na borzah, izmozgani obrazi modrijanov, vse* vidcev in jasnovidcev--vse to je gledal slikar le s telesnimi očmi, njegovi duhovni pogledi pa so se radovali nad sočnim zelenjem travnikov, nad toplorjavimi njivami, nad claudc* lorrainskimi pokrajinami in rafaelskim nebom; njegova notranja ušesa so slastno pila zvočje pastirskih piščalk, gozdov, ptic, potočkov, rek, morja. Mimo ljudi je šeLJkot da ni izmed njih. Celo v strelskih za* kopih je bil gluh za rjovečo zver v človeku in ob strahotni godbi granat in šrapnelov je sanjal o barvitosti Monetja, Pissarroja, Turnerja, Jakopiča in Böcklina. On, ki je vzdrhteval v nad* zemskem vzhičenju ob veličini Apolona in Atene, on, ki mu je duša tolikrat klonila v plemeniti grozi pred MichelangelovoJPieta, pred Rodinovim Balzacom, pred Meštrovičevim Kristom, on, ki se je vznemirjal v slastni drhtavici ob Rembrandtovi Pokrajini z razvalino — ni videl plašno v bodočnost uprtih oči svoje matere, ki so ga prosile: «Kdaj nam boš dal kruha, kruha?!» ni slišal besed svoje sestre, ki je tiho koprnela po pogovoru z bratom* človekom, on ni vztrepetal pred živo Pietä tolikih od bede raz* bičanih mater, pred živim Balzacom tisočerih tovarišev, ki so se krčevito izvijali iz brezumnega dna v solnčne višine, on se ni zavedal, da je vse lepši tisti Apolon, kijbi ga izklesal iz svojega telesa, združivši v sebi umetnika s človekom. Edina vez med zemljo in onostranostjo je bila zanj Zinka. ki se ji je po žilah pretakala kri bogatega trgovca in ugledne, računajoče gospe. Obrisi njenega telesa so mu bili pritajeni in zamolkli odmevi njegove podzavestne godbe, ki je pljuskala ob bregove prividne večnosti. Kadar se je za nekaj tednov vrnil domov v to neznatno mc* steče, so ga vabile vse odličnejše rodbine, ki pa se jim je umetnik za svojo negibčnost v kretnjah in zgovornosti oddolžil s slikami, ki jim je v sočno barvitost vlil močno čustvovanje. Ker so bile vse slike jasne kot solnčne pokrajine, dehteče kot grmi špan* skega bezga v mesečini in pojoče kot potočki v mraku, so vsi ti ljudje — obilni in oblastni očetje, nekoliko romantične matere in radovedne pa vedno se smejoče gospodične — svojega mla* dega slikarja zelo vzljubili in ga čislali, ponašajoč se z njim kot z imenitno redkostjo tega mesta. Tako je prišel Mihajlo Samonikel tudi v družbo plavolaske Zinke, ki jo je bil po naročilu slikal več dni. Čim bolj je umetnina zorela, tem jasneje se je umetnik zavedal izpremembe, ki se je polastila vsega njegovega bistva in povzročila, da je postala ljubka deklica, sijoča iz ozadja škrlatnih vrtnic — čudovit simbol: boginja blaženega pomirjenja, smehljajoča se iz rdečega morja življenja, tešiteljiea in tolažniea vseh iskajočih in pozabljenih, utešeno hrepenenje — Mihajla Samonikla. Ko je umetnik slednje dejstvo ugotovil, je odložil čopič in se zagledal v zahajajoče solnce. Zahotelo se mu je zraka, razmaha, daljav. Odšel je v mrak ter se proti svoji navadi vrnil pozno v noči domov. Ko je že naslednjega dne zvečer moral spet odpotovati, se je prišel poslovit tudi k L.?ovim in se Zinki opravičil, obljubivši ji, da ji pri povratku gotovo izroči obljubljeno sliko. Pri popoldanski kavi, ki sta jo srebala v vrtni lopici, ga je gospodična nenadoma vprašala: «Toda, gospod Mihajlo, povejte mi odkrito, ali ne občutite v svojem življenju nikoli osamelosti?» «Osamelosti? Osamelostijv oživljenem nebu, vodi in zemlji?!» se je umetnik vzvišeno nasmehnil. «L^^dorjaejjidi živih črk, napisanih po vsem vesolju, temu je dolgčas, na «Toda,» se je obotavljala Zinka, ki jo je nesoglasje med tem kakor odsekanim odgovorom in med njegovo z£nj_Q tako pri? vlačno zunanjostjo razravnotežilo, — «toda... saj vas razumem, gospod Mihajlo, ker sem že mnogo čitala o umetnikih. — Kaj mislite o tem izreku?» in odprla je knjigo Čchova. «Umetnik in sploh človek, ki živi umetnosti, bj se ne smel poročiti. Uinetnik rojoraJbiti prost.» «Gotovo!» «In tudi vi...» Pogledala ga je prodirajoče. «Tudi jaz grem to pot!» Oba sta kakor v zadregi umolknila. Skozi vejevje je lil potoček solnčne svetlobe čez belo roko gospodične Zinke. Mihajlo je gledal to čudovito igro luči, pozabil na ves raz* govor in samo obžaloval, da ne more barvite godbe ohraniti na platnu. Ko se je nehote ozrl dekletu v obraz, je ujel njen v daljaxfi- izgubljeni pogled, ki ga je navdal z začudenjem in tiho bolestjo. Prvič jo je videl žalostno. Ko pa je opazila njegovo molčeče vprašanje, je klonila glavo in hladno izpregovorila: «Torej ste tudi vi izmed njih? — Umetnik, ki mora biti samotar?» In še preden ji je mogel začudeni slikar pritrditi, je vstala in rezko vzkliknila: «Torej veliko sreče, gospod Mihajlo, v tujini... v puščavi... in kadar--» Naglo se je premislila. Ko mu je podala roko, jo je sprelctelo: «Komaj, da se je s prsti dotaknil moje roke. Njegove misli so bogve kje ...» Še mu je dejala: «Pa mi pošljite sliko, kadar jo izgotovitc!» In v hipu, ko sta se razstala, se je bolestno vprašala: «Ali je čutil vso težo želja, ki sem mu jih stisnila v roko?! O — ni jih čutil, ni jih, nikoli jih ne bo! —» Vso noč je prečula. Drugega dne ji je odleglo. Tretjega dne pa je podala materi roko v znak sprave in njeni starši so se čudili njeni nenavadni izpremembi, ki jih je silno oveselila, saj so bili zdaj prepričani, cfa bo bančni uradnik K. vendarle postal njihov zet. — Zinka se je motila, kajti njen slikar je ure in ure po slovesu sanjal o toploti njene roke in se mučil nad zagonetno trpkostjo, ki je bila takrat razlita na njenem obrazu. V oddelku brzovlaka Trst *Wien je doživljal kot še nikoli prej strašno izpremembo: prvič je pozabil na svojo umetnost. Vrteča se pokrajina, ki jo je ogrinjal bajno lep mrak, ni izzvala nobenega odmeva v njegovih mislih, ki so se osredotočale samo okrog imena meščanske gospodične, poveličane v kraljico sanj* skih pokrajin. Na otoku Riigcnu, ob obali Vzhodnega morja, je sliko dovršil. Nato se je zazrl v morsko ravan, ki je trepetala pod zlato solnčno tančico. Kakor antični svečenik jc razprostrl roke in z mislijo raz* prožil lok preko obzorij. Vse telo se mu je zdolžilo v silen klic: Zinka, ki ga je odrešil muke vseh teh mesecev. — V naslanjaču si podpira glavo slikar Mihajlo Samonikel in premišljuje. Danes se je vrnil po štirih dolgih mesecih. Na poti iz postaje v mesto je srečal v drevoredu Zinko z njeno materjo. Obe sta mu naglo in hladno odzdravili. Morda se mu je le dozdevalo. Toda ko se je hotel za hip skoro ustaviti, se je Zinka okrenila od njega. Domov prišedši je odgovarjal domačim suho in presekano, da se je sestra prestrašeno vprašala, ali je obolel. Toda on se je opravičeval z utrujenostjo zaradi dolgotrajne vožnje in st je takoj po večerji podal v svojo sobo. Ko je upihnil luč, ga jc obšla osamclost, kakršne ni še nikdar p>rej občutil. Stopil je k oknu. Iz dalj je prihajalo šumenje reke, ki se je s kipenjem njegovih misli zlilo v mrzlično vretje, porajajoče iz brezprostornih temin fantastične podobe mavričnih rož, trakov, nitk, kolobarjev in lokov, ki so jih njegove zaprte oči izškropile na~prividno črno ekrano. Ko se je Mihajlo s topo naslado opojil nad plesom teh slik, ki so pa bile upodobljena godba njegove nad prepadom nežna? nega sveta vrteče se duše, je opotekaje se pritaval do postelje in se vlegel. Tedaj ga je žarko kot blisk obsvetila neka nova zavest, ki mu je izvila iz duše skoro kriku iialikujočo obupno misel: «O,.umetnost, usodna lažnivka! Tolažila si me z videzom, ker sem ti verjel kakor otrok! Ali tvojega videza nočem, nočem, nočem. Zakrivala si mi resnično življenje in mi, ovijajoča me v pajčolan dehtečih barv, pomehkužila roke, oči in ušesa, da niso več mogle otipati, videti in slišati zemlje in človeka! O, (Konce prihodnjič.) E. Gangl: Zemlja, zemlja! <1 z «Ruskih pesmi»). Kaj si storila, zemlja plodovita, da orjejo po tebi kremplji smrti, da bijejo po tebi konj kopita? Kje je ljubezni Bog?... Še on te črti! O, zemlja, zemlja, mati, mati! ti ljubljena, nam darovana, vsa si kot krvaveča rana, a še v bolesti polna blagodati: iz tebe vate se nagiblje pot, v objemu tvojem ni prevar in zmot! Krvi semena padajo nate — s čim materinstvo tvoje oplode? Priklenjeni smo nate — tvoji, svoji — živeči in mrjoči, uničujoči in ustvarjajoči — ljudje v nikdar dobojevanem boji! Književna poročila. Josip Ribičič s Ivan Vouk: Šest mladinskih iger. Mladinska knjižnica «Pro« svete» 1. zv. Izdala in zalomila Prosveta. Trst. 1922. 110 str. Predpogoj vsake dobre mladinske igre je, da je dejanje prav lahko umljivo in ni samo dijalogizirana poučna razprava, da vpliva jgra vzgojno, kar mora neposredno doseči s prikazovanjem takih in takih iz življenja vzetih prizorov, 'n oblikovan jezik in da je zaokrožena umetnina. Pred sabo imam lično in okusno izdano knjižico mladinskih iger, ki v mar* sičem ustrezajo navedenim predpogojem. Prednost bi dal vsekakor «Vražam». To veselo igro v treh dejanjih odlikuje dramatično napeta vsebina, ki na odru prav gotovo ne bo izgrešila svojega učinka. Pisatelju se vidi, da dobro pozna svoje vaščanc, ki je vsakega posebej podal z veliko kipnostjo in jih je opremil s tako točno in kleno govorico, kakor je ne najdeš zlahka v sličnih dramatičnih spisih. Brezdvomno bi se avtorju posrečila kaka resna realistična drama. V dobro mu štejem tudi to, da se dejanje res od* igrava pred očmi poslušalca in ne samo kje za kulisami, kar je za mladinsko igro gotovo zelo važna prednost. Vse osebe so tipične, enovite in ostro očrtane. Kar sem omenil zpzirom na jezik in značaje delujočih oseb, velja tudi za ostale igre, pri katerin pa nc morem izreči iste pohvale z ozirom na vsebino in dejanje samo. Že koj naslednja dvodejanka «Škrati» ima glavni nedostatek, zdi se brez? vsebinska. Človek ima od vsega vtis, da se po odru gori in doli prekucujejo samo pritlikavci, ki nagajajo ubogemu krojaču. Delcc utegne doseči svoj uspeh le pri živahni in mikavni opremi in vloženih pesmicah, ki jih je uglasbil J. Grbcc; samo po sebi pa je dclcc bledo, in izplp razvlečeno. «Čudodelna srajca» je «dramatizirana» zlata resnica, da obstoji sreča \y v preprostosti, zadovoljnosti in ponižnosti. Prizor ima pomen le za čitatclja, mla; dina pa bi ob tej uprizoritvi ne imela nikakega pravega užifka. Najslabša se mi zdi sličica «Mladje», kjer se učitelj prav petošolsko vpričo učenk razneži in razžalosti ob spominu na svojega umrlega sinčka*cdinčka, no. pa «potolaži se in pozabi, če nosiš v srcu žalostne spomine! Čas je dober zdravnik, mladost pa najboljši.» V mladini nc more taka solzavost najti nobenega odziva. Če omenim še «Pri svetem Petru», ki se lahko uporabi kot primerna božična igrica, sem z Ribičičcvimi igrami pri kraju. Kot zadnje delo v knjigi je po neki Milčinskcga pripovedki prirejena V qui. ova veseloigra v treh slikah «Trije snubci», katera nekam tuje dirnc čitatclja, ki se nikakor nc more vživeti v milje dejanja. Tudi tu je sama na sebi borna snov prerevna, da bi zadostila trodejanki, vslcd česar kazi to igro razvlcčcnost in neprava komičnost. Vendarle pa bo knjiga v tem ali onem oziru prav primemo čtivo za mladino ter bo tudi dotier prispevek mladinski dramatiki. Naslovna slika j>a prav gotovo ni primerna za zvezek mladinsk'c knjižnice. Miran Jarc. Milan Ogrizovič: Vučina, drama u tri čina. Tisk in založba St. Kuglija v Zagrebu, 1921. Nikoli, prav nikoli nc sme umetnik, ko ustvarja, misliti na občinstvo in sc mu laskati. Pot mu marveč gre pred občinstvom in pred časom, z močjo svoje umetnosti premaga svet in svojo dobo in vse. Leposlovno delo, vsaka umetnina je dogodek, velik dogodek, kakor je roj« stvo človeka dogodek. Ali bo delo živelo krajše ali daljše življenje, odloča njegova absolutna vrednost, kakor je odvisno človeško življenje od zdrave ali manj zdrave narave. Absolutne, umetniške veljave umetnini ne določajo nravstvene, ampak naj* bolj ali prav za prav samo estetične vrednote. Tako resnično umetniško vrednost ima najnovejša Ogrizovičeva drama «V u č i n a». — Tam pod Velebitom nekje živi Vuk šašič, šestdesetleten kmet, hud, trd, močan mož, V uči na imenovan zaradi svojih prasilnih, mogočnih in samo* zavestnih lastnosti. V njem vihrajo pranagoni zdravega človeka, živci so mu kakor iz žice, iz oči mu gori hipnotizujoča magnetičnost osvajajoče volje in vse se ga boji. Ženo, ki mu je rodila sinove slabiče, zadavi, ker sc mu ni zadosti voljno pokorila; najstarejša dva sina zvijačno ugonobi v hosti, le najmlajši, Nikola, mu uide v Ameriko. Zdaj Vučina kakor volk mogočno strahuje vso okolico, razmahne sc na vse roke in zalezuje ženske in si jih jemlje s pravico močnega, zdravega, neizčrpne strasti in življenja polnega junaka. Brez cerkvenega blagoslova si za gospodinjo privede v hišo J c k o, ki ima lepo oscmnajstlctno hčer S t a n o. Med Stano in sinom Nikolom, ki se je vrnil iz Amerike, se začne plesti ljubezen. Ali Vučina si je močno in zdravo Stano odločil zase, zato se sin slabič zgrabi z očetom junakom in obleži — mrtev. To je vsebina prvega dejanja, kipečega iz vcledramatičnih in napetih pri* zorov. V drugem dejanju se merita Vučina in Stana, oba močna, oba odločna, oba strastna, zdrava in samozavestna človeka. Vučina spretno ubija v upornem dekletu spomin in ljubezen do rajnkega Nikolc in si zvitorepo in željno osvaja njeno sočno mladost. Stana je femina univira, ženska, ki ljubi samo enega moža; a ta je nazadnje zmerom le tisti, ki je močan, da jo premaga in si jo vzame nasilno in kar na mestu, ker mu jc všeč. Človek kar drgeče, ko gleda strastni boj med umikajočo in nudečo sc Stano ter naskakujočim in osvajajoČim Vučino. Dejanje plane do najvišjega dramatičnega viška, obema se razklene neobzirni življenski, spolni nagon, ki ga ni moči zajeziti in ustaviti. V tretje dejanje se jima zapodi silna moč življenja. Ali Stana je premaganka, ▼oljna ljubica pa še ni. Vučina si jo mora vselej sproti šiloma vzeti, cclo zvi* jačno in v spanju. Dekle se mu lc nerado podaja, sovraži ga, ker jo jc premagal in ji zlomil moč, a naposled, ko začuti, da bo mati, ga začne zares rada imeti. Ampak zato, ker ji jc vzbudil ljubezen in klico novega življenja, gre in s sekiro zamahne po spečem Vučini. Stana in Jeka mrtvega gospodarja zavlečeta v klet. Hči sc spovedujc prestrašeni materi, zakaj jc ubila silnega moža. Ali Vučina je trde bctice. Ne ubije ga vsaka sekira; samo omamila ga jc. A ko sliši Stanino spoved, zagrmi pokoncu neznansko vesel, da se ga je upala udariti «majka djeteta moga pravog i junačkog» in ker jc slišal iz njenih ust, da se mu torej ohrani «pasmina». Stana mu je odslej žena. Takole sc vzameta: «Vučina (držeči joj ruku u ruci): A ti meni, Stano, jaš pravo ne kaza — 'nako čisto i bistro: voliš li me sad, kad «voskreso*» iz groba — sad, kad si... moja i kad i ti ispuni' sve, što sam govorio? Voliš li me, grlc — a? Voliš li mc, kaži ednom! — Stana: Ta znaš, Vuče...! — Vučina: E, ženske glave! Nigda same reči ono pravo! — Stana (vedro): Pa ono je pravo sad istom počelo ...!» Drama «Vučina» je torej res dogodek, lep leposloven dogodek, ki zgrabi in te drži z močjo svoje umetniške vrednosti od začetka do konca; — jc umetnina zelo napetega, vclcdramatiČncga dejanja, mojstrsko prepletenega s psihološkimi momenti in z narodopisnimi epizodami. Ta zares odrska drama mora v spretni režiji z igralci, ki bi se znali vživeti v svoje hvaležne vloge, imeti velik, pretresljiv uspeh. Ivan Zoreč. M. J. Lermontov: Junak našega časa. Prevel dr. Vladimir Borštnik. Izdala in ' založila Slovenska Matica. V Ljubljani 1921. «Junak našega časa» je zadnji dve leti menda tretja knjiga dr. Borštnikovih prevodov. Po vsej svoji notranjosti je zopet delo istega dclavca Borštnika, ki smo ga spoznali iz prvih dveh. Knjiga ima uvod, kakor prvi dve, uvod, ki je od konca do kraja varijacija neštetokrat napisanih splošnosti. Prevod pa jc delo majhnega znanja in še manjšega čuta. Poznanje slovenščine jc sila borno, — toda to je bilo že povedano. Tudi glede majhnega znanja ruščine morem spet samo ponavljati tisto, kar sem že izrekel pri prvih dveh knjigah. (Res je, da se jc dr. Borštnikovo znanje ruščine za nekoliko oblik razširilo, toda pokazale so se tudi nove vrzeli.) Da pripomorem tistim, ki so prevod prebrali, pa si o Lcrmon* tovu niso na jasnem, vsaj v nekaterih slučajih do jasnosti, navedem nekoliko primerov: Na 2. strani berem v zadnjem odstavku: «Veselilo ga je samo narisati sodob* nega človeka, kakor ga on pojmuje in — v svojo in vašo nesrečo — kakoršnega se mu jc prevečkrat pokazal. Tudi to bo: bolezen sem odkril, kako pa jo iz* lečiti, — to pa sam bog ve!» Da ne govorim o stilistični nerodnosti prvega stavka (ki ga navajam samo radi razumevanja). Kaj pomeni tisti: «Tudi to bo?« Kaj pa bo? — Mesto jc dobeseden prevod izraza, ki pomeni približno: «Zame jc dosti, da sem bolezen odkril, kako bi se pa ozdravila ...» Na 3. strani stoji v 17. vrsti sledeč stavek: «na dnu pa se vije Aragva v objemu z drugo brezimno rečico, šumno drveč iz črne,...» Tukaj sc «šumno drveč» nanaša na subjekt Aragva, v resnici pa bi se moral izraz nanašati na brezimno rečico, «ki šumno drvi iz...» Zanimivo jc mesto v 13. vrsti 11. strani: «Pravi pravcati glavorez vam je bil, sposoben na vse. Metal vam jc čcpico v polnem diru in streljal,» prevaja dr. Borštnik. Mesto je prevedeno zelo nesigurno in zato zelo previdno. Toda govorimo točno. Metati čepico v polnem diru poljubno kam, ne velja menda nikjer za posebno umetnost, zlasti pa ne na Kavkazu. Metati čcpico v zrak in streljati v polnem diru vanjo, je večja umetnost, toda ljudje tega tudi na Kavkazu (ki je siccr zelo eksotična dežela) navadno ne delajo radi, ker bi bilo to predrago. Druge možnosti pa dr. Borštnikov prevod nc dopušča. Original pa pravi nekoliko drugače: «... vse je znal, ali pobrati čcpico (s tal) v največjem diru, ali s puško streljati (vse jc znal)». O teh mestih, ki sicer mogoče niso bogve kakšne važnosti za potek in razumevanje dejanja, govorim tako podrobno zato, ker bi rad pokazal, kako bi morala mislečega prevajalca že sama logika dotičnega mesta navesti na pravilen prevod. V tem oziru jc z omenjenimi mesti sorodno tudi mesto na 16. strani v tretji vrjti od spodaj. Original pravi po zmislu sledeče: «... veš, njegova sablja je prava gurda. Pritakni ostrino k roki, sama se vpije v meso, takle oklep pa, kot ga imaš ti, jc zanjo ravno toliko kot nič.» Prevajalec ni mesta popolnoma razumel, premislil ga pa tudi ni toliko, da bi bil videl, da je govor o oklepu v tesni zvezi z ostrino sablje. Zato jc stavek raztrgal: «Pritakni ostrino k roki, sama se vpije v meso. Tak oklep, kot ga imaš ti, ni nič vreden.» S tem pa jc pretrgal tok misli; to se pravi, mesto ni več organično. Kdor si bo mislil, da z navajanjem takih podrobnosti cepim dlako. t naj premisli in videl bo, da ravno take podrobnosti tvorijo umetnino, kakor stanična tkanina organizem. V isto skupino spadajo še sledeča mesta: na 175. strani pravi prevod v 9. vrsti: «njena obleka je bila precej lahka...» — original pa: «njena obleka je bila več kot lahka» (ker je dekle vedelo, da bo najbrže moralo v vodo!). Na strani 115. stoji v 17. vrsti: «kneginja mi jo je predstavila kot svojo sorodnico» — razume sc, da sc je zgodilo obratno: «kneginja me ji je predstavila kot svoji sorodnici». Na str. 125. berem v 18. vrsti: «lica so (ji) plamtela: žal mi je je bilo!» Položaj jc obraten. Stati bi moralo: «lica so ji plam* tela: smilil sem se ji.» O n se jc vendar smilil nji, zaradi svoje umrle «polovice duše». Za to govori tudi nadaljevanje: «Sočutje — čustvo, ki tako lahko ob* vlada vsako žensko, je zasadilo svoje kremplje v njeno srce.» Kako jc mogoče premišljeno napisati tako mesto v eni sapi? In najmanj vsaj premišljeno mora biti vsako mesto tudi pri prevajanju. V končnem govoru med kneginjo in Pcčorinom govori kneginja po prevodu na 175. str. v 12. vrsti med drugim sledeče: «Vse mi je povedala (hči namreč)... Vedno si mislim: Razodcli ste ji svojo ljubezen — ona vam svojo... No, bolna je...» itd. Kakšen zmisel naj ima tukaj ta «vedno si mislim»? Zakaj si kneginja vedno misli vse to, kar potem našteva? Odgovora si ne morem misliti, fraza je popolnoma brez po« trebe na tistem mestu. Original mi stvar pojasni. Mesto se v njem glasi takole: «Vse mi jc povedala.. mislim (vsaj), da vse...» — točno tako. Zdaj ni več treba male začetnice za prvim mnogotočjem izpreminjati v včliko, ni treba dru« gega mnogotočja izpreminjati v dvopičje in ni treba več odgovarjati na ono vprašanje, ker je mesto sedaj čisto jasno, in — kar jc glavno — fraza je smo« trena in nujna. To so v glavnem slaba mesta, kjer gre predvsem za razumevanje momenta in šele v drugi vrsti za znanje ruščine. Naj navedem še par mest, katerih ne« popolnost je poslcdica prevajalčevega pomanjkljivega jezikovnega znanja. Na str. 14. berem v 6. vrsti sledeč popis konja: «... močan od sile, jaši na njem makar 50 vrst.» — Stati bi moralo: «... in kakšna moč! zdrži ti magari 50 vrst dirke». Na str. 61. vrsta 21. prevaja dr. Borštnik ukrajinski izraz: «Pobigla v slobodku» z «Jc zbežala v slobodko» mesto «Je skočila (za trenutek, po oprav® kih) v slobodko». Na str. 106. stoji v 27. vrsti: «... v daljavi so kot srebrna rosa bliščale gore...» mesto «... v daljavi so kot srebrne čipke (franže) bliščalc gore...» — Na 128. str. stoji v 3. vrsti od spodaj «njegova prozaična zunanjost» mesto «njegova praznična zunanjost». — Na str. 142. prevaja dr. Borštnik v 17. vrsti ruski «rosni večer» z «rožnati večer» — kakšen naj bi bil tak večer? — Na str. 183. napravi prevajalec iz preprostega stavka: «Gotovo je bil nabit, če jc visel pri vzglavju» nekaj precej drugega: «Gotovo jc bil nabit, čc je visel navzdol s ccvjo» itd. V knjigi poleg vsega tega ne manjka lapsusov (vzrok jim more biti edinole površnost). Dr. Borštnik piše na primer: str. 11., vrsta 17., «drugi dan» mesto «drugo noč», potem str. 21., 6. vrsta, «v tvojih» mesto «v mojih rokah», str. 34., 14. vrsta, «na desno» mesto «na levo». Na več krajih sem videl, da prcvajalcc izpušča po več besedi, včasih po ccle stavke. Na strani 11. pa sta med 6. in 7. vrsto izpuščena kar dva od* stavka. Ne bom jih navajal, ker bi referat še bolj narastcl. Končno sc vračam šc enkrat k vprašanju slovenščine. Naštel sem menda sedemkrat prezoperno besedo «pravi pravcati» in vseh sedemkrat šc nc na po* sebno odgovarjajočih mestih. Ta besedica mi jc bila novo opozorilo na ne« dostaten prevajalčev okus. Ta besedica in pa stavek, ki je unicum svoje vrste: «Vroč poljub jc zadoncl na mojih ustnicah». Navedel sem vse te napake in hibe nekoliko podrobneje zato, da lahko drzncjc vprašam Slovensko Matico, kako jc mogoče, da tiska ta zavod podobne knjige? Ali pa, da povem še razločncjc, kako je mogoče, da je natisnil ta zavod v preteklem letu kakovostno skoro izključno same take knjige? Josip Vidmar. Sienkiewiczevi romani, I. Z ognjem in mečem. Povest iz davnih let. {z.PPJj*-Sčine prcycl._dr. Rudolf.Molfe. Ilustracijc Olivove. V Ljubljani, 1923. Tiskovna žSfthiga. Izhajajo v snopičih po 4 pole. Snopič 1. in 2. po 7 Din. » Odkar se je pred tridesetimi leti z Mračetovim prevodom prvega dela slavne Sicnkicwiczcvc trilogije med nami raznesla slava teja_najbolj popular» -nega.poljskega pisatelja, se jc pri nas število prevodov njegovih del vedno bolj množilo in z njim vred krog čitatcljev. Ker so ti prevodi po večini že razpro* dani, jc samo pozdraviti namero, da se naj izdajo najvažnejši v novih izdajah in v novih prevodih. Želeti bi samo bilo, da bi ti prevodi bili boljši kot sta ta dva prva zvezka. Mračctov prevod uživa pri nas sloves, da jc v njem fino pogojen epični * kronikalni stil, v katerem je vsa Sicnkicwiczcva trilogija napisana. Trebalo jc torej — tako bi človek mislil — njegov prevod samo revidirati, popraviti even* tuclne napake in retuširati sintaktične posebnosti, ki jih je takratna doba vri* nila našemu jeziku. Tako bi dobili nekaj boljšega kot jc Mračctov prevod in bi v tej reči napredovali. Mole pa jc krenil po drugi poti: izkušal je napisati popolnoma nov prevod. A priori tc namere ne moremo obsojati — saj jo lahko opraviči končni efekt. Tega pa ob teh dveh snopičih — žal! — ni mogoče reči. Mole. pušča prav po nepotrebnem in brez pravega razloga v svojem prevodu beseele, originala; tako dobimo pri njem stavke, ki so poprečnemu čitatclju neumljivi, ali pa dajejo zmisel, ki ga v originalu ni. Mirno prepiše besede, kakor: fantazija, invidia, modestia, adolcsccntia, diskrecija, majdan, ne da bi POmisliL-kako mnogoobrazen je v stari poljščini — ki jo Sicnkiewicz posnema! * — pomenJ^csede_«fantazya>>! Latinščina jc integralen element stare poljščine, £ slovenščine pa ne! Mračfe je take besede rabil, toda vestno jih jc tolmačil pod črto! Pri Moletu (str. 12., 13.) in pri Mračctu nas sreča neki «hetman V.», v katerem bodo ljudje iskali ime, ki se začenja z «V». V resnici je to samo običajna poljska okrajšava za «hetman wielki», ki je po svojem činu višji kot «hetman polny». Drugod zavedejo Moleta v napake besede, ki so v poljščini enake ali podobne slovenskim, pa imajo drugačen pomen. Takoj na 7. str. ga je zapeljala poljska beseda «chronic», da jc prevedel: «hranil (Mračfe ima živil!) v divji stepi» namesto pravilnega «skrival v divje stepe»! Ali ni opazil, da se ta glagol v izvirniku veže z acc. pl„ in ni pomislil, zakaj neki? «Tuman» ni «tema» (str. 15.), ampak «megla», «k§cic» ni «koncu» (str. 109., ima tudi Mračfe), amp. «kotu», poljska «pokora» jc naša «ponižnost» (str. 110.), poljski «sejm» ni naš «sejem», amp. «zbor» (119.). «Kramny ataman» ni «kramov a.», kakor jc mirno zapisal na str. 107., tudi nc «kramni a.», kakor stoji na sledeči strani, amp. «kramarski a.», kakor stoji pravilno nekaj vrst niže. Ali teh neskladnosti ni opazil vsaj pri korekturi? Večini nerazumljivi «kiji do kopij» (str. 108.) so prepisani po orig. «kije do spis». Poljski «kij» ni naš «kij» in poljski «do» nima enakih funkcij kakor naš. Pravilno bi bilo «ročniki (držaji) za kopja»! (V Moletovem prevodu mrgoli konstrukcij, v katerih jc poljski «do» napačno po* stavljen nam. našega «k» ali «za».) Enako pravi orig. «hrastove palice» in nc «kiji» (str. 109.). Poljski «odbiwszy» ga je — kakor tudi Mračeta — zapeljal, da je napisal, da so trume «odbile vojskjno zakladnico» (str. 110.), kar jc ne« umljiva fraza; prav bi bilo «vlomile v». Nam. «vrat» nas na str. 118. osupne poljska «brama» (ki jo je Mrače prav poslovenil), na naslednji strani pa celo «brana» (ki jo ima tudi Mrače), ker si pač oba nista mogla prav misliti, da bi stali topovi v vratih taborišča. Cela vrsta mest se nahaja, ki so iz drugih razlogov shibo aHjiapačno pre« yedena. N". prT: str. 6. «w poludnie» ni «na jugu», amp. «opoldne» (oba sta pre* zrla temporalen akuzativ!); str. 7.: nc «kjer bi se imele poti strniti», kakor imata oba, amp. «ko so se imele poti napolniti (z ljudmi; «gdy» ni «gdzic»); «bardziej» ni «hitreje», amp. «holj»; str. 8.: «zlowrogi» ni nc «vražji» niti «so« vražen» (str. 112.), amp. «zlovešč»; «zawtorowac» ni «ponavljati», amp. «odgo« varjati», «sekundirati»; str. 9.: «oezeret» ni «bičevje», amp. «trstje», «kaganck» ne «plamenica», amp. «svetiljka», «stos» ne «ogenj», amp. «grmada»; str. 10.: •«obey» ni «navzoč» (obeeny!), amp. «tuj», «cicnki» nc «temni», amp. «tanki»; str. 11.: «mimowolnic» ni «mimogrede», amp. «nevede», «pewny» je «neki», nc «znan»; «Vaše moštvo je izkoristilo mojo opreznost» (Mrače: «Tvoji ljudje so se pognali za mojo neopreznost») — prav: «Vaše junaštvo je izravnalo (od« tehtalo, nastopilo za) mojo neprevidnost»; «Sicer je imel opraviti s polkovni« kom, o katerem se je na lastne oči prepričal» — prav: «Povrh pa je imel opravka s polkovnikom, o čemer se je takoj na...»; str. 12.: «To je bil tvoj posel, gospod» (Mrače: Ta posel si imel, gospod!») nam.: «Torej si bil poslanec; str. 14.: «Modestija tvoja tako govori, ta diči moža» (Mrače: ki diči moža) nam.: «Tako govori tvoja skromnost, ki je enaka tvojemu junaštvu»; str. 109.: «w izbic radnej» je poslovenil «v izbi» (Mrače ima prav «v zbornici»), ker očividno «radnej» ni razumel, saj piše na str. 111. in 114. za «obraduj^ccj» res «radujoče» (nam. zborujoče, posvetujoče se) in na str. 119. za «obrady» cclö «obredi» (to bi bili «obrz^dv»!) nam. «posveti»; str. 115.: «Kilka» ni «Koliko», amp. «Nc« koliko»; «Trenutkoma sta dvigali kvišku roke dve brezlični kepi», prav: «Zdaj so dvigale krvave roke kvišku dve brezlični kepi...». Večkrat je težko odločiti, aluima -Človek pred seboj napačen prevod, ali tiskovno pogreško; o^Lvidno pa je, da se je kqkor prevod, tako tudi korektura izvršila s ^rcvcjikojiaglico. Kaj naj reče človek slučajem: «sledovi obljudenega življenja» (str. 6.), «vzbuditi pozornost na človeku neznanega imena, zablodiv? šega v gluhi stepi» (str. 14.), «ob holmičnem vznožju» (str. 15.), dosledni pisavi «Zaporošci», «vudka», oblikam «registrovani», «svinojedi», napačni rabi pre* zenta perfektivnih glagolov in stavljenju pripovednega sedanjika namesto pre* terita, kar tako neprijetno seka kronikalni tok epopeje? Silna naglica dela se vidi tudi na premnogih slučajih, kjer Molfc izpušča besede originala, atribute in važne člcnice, ki delajo zvezo med posameznimi stavki. Odtod menda tudi prihaja, da prav nič nc pazi na funkcijo perfektivnih in imperfektivnih gla* golov in zapiše, kar mu pač poteče iz peresa. Klasičen primer je konec I. po« glavja: «To rekši, je zajahal z vzgorja, a za njim molojci. V kratkem jih je zakrila tema in noč. Šele, ko so prehajali že nekaj poti, je veter prinašal od njih glasove kozaške pesmi (sledi pesem 11 vrstic). Glasovi so polagoma po« tihnili, potem pa se stopili z vetrom, šumečim po trstju.» Prav bi bilo: «To r rekši je zajahal z vzgorja, a za njim so krenili molojci. V kratkem sta jih vzela megla in noč. Šele, ko so prejahali že nekaj poti, je veter prinesel od njih glasove kozaške pesmi... Glasovi so polagoma ugašali, potem pa se stopili z vetrom, šumečim po trstju.» Tij^ua^^v^X^an^tJizj (I. in XI. — za podlago mi služi «Wydanic Jubilcuszowc. Warszawa. Gcbcthncr i Wolff. 1903»), so p,ač._^lo_volj dokaza, da__se bo moralo delo nadaljevati neprimerno bolj skrbno Jkol se je ' ^začelo. Poizkus, priobčcn v teh prvih dveh snopičih, kaže, da je Moletov^ pre* J vod zaJVJračetovim - daleč zaostal. Kako neizmerno zaostaja njegov popirnati in vsakdanji jezik za bogatim in sočnim besedjem Mračetovega teksta, o tem se lahko prepriča vsak, ki oba primerja. J. A. G. Ivič Aleksa: O srpskom i hrvatskom imenu. Izdanje knjižarnice S. B. Cvija* noviča. Beograd. 1922. 20 str. Cena 2 Dinv Južni Slovani se niso naselili na balkanski polotok kot enotno pleme, tem* več so prinesli svoje plemenske formacije in plemenska imena iz severne domo* vine. Od teh raznih plemenskih imen sta se do danes ohranili v sredini južnih Slovanov imeni Srbov in Hrvajov. Že v začetku sta tL.dxe plemeni živeli vsako svoje nolitično življenj' pozneje jih je §e fro^jofljjft verska, r^^lika. latinska kultura na zapadu in bizantinska na vzhodu. Po izvajanjih prof. Iviča pa še do danes ni docela dovršen proces opredefjeitja naroda za hrvaško ali srbsko ime: a ko je prejel del naroda pravoslavno vero, drugi pa rimskokatoliško, se je s tem večinoma tudi družilo opredcljenjc srbskega, odnosno hrvaškega imena, med* tem ko so muslimani v Bosni, Bunjcvci in Šokci v Baranji po večini še do danes neopredeljeni. Na hrvaško ozemlje so se tekom stoletij priselili južni Slovani pravoslavne vere, katere imenujejo zgodovinski viri z raznimi imeni. Nastane vprašanje, ali naj te priseljence — ker so pravoslavne vere in ker uporabljajo cirilico — isto« vetimo s Srbi ali ne? Prof. Ivič sklepa v VII. poglavju svoje brošure tako: «Medju mahinacijama, kojima se služila Austro«Ugarska monarhija u politici, omiljeno sredstvo njeno bilo je stvaranjc zbrke u narodnosnim pojmovima... Naučenjaci su nesvesno uvlačeni u službu tih političkih ciljcva austrijskih. Hrvatski nauče* njaci su, svakojako nesvesno, ... poslužili mnogo austrijskoj politici... da pisuči o prošlim stolečima, u ccloj Hrvatskoj i Slavoniji ne nalazc ni jednog jedinog Srbina, nego mesto Srba nalaze samo Vlnhe.» O Klaičevi zgodovini Hrvatov pa sodi: «Ali kako strašno pada vrednost i ozbiljenost njegovom (i. e. Klaičcvom) naučnom radu, kada prelistate njegovu Povicst Hrvata pa nalazite posvuda Vlahe u Hrvatskoj i Slavoniji, a o Srbima nigde ni spomena nema.» Ker sega Klaičeva zgodovina šele do 1.1608., odpade pred vsem priseljevanje Srbov pod vodstvom Arsena čarnojeviča (1.1690.) in moramo natančneje ogledati le one priseljence prejšnje dobe, ki jih Klaič nazivlje Vlahe, a jih Ivič prideluje Srbom. Vlahi so bili prvotno romanskega pokolenja, a so že zgodaj prevzeli — z malimi izjemami (Krk, Istra) — govor obdajajočih jih južnih Slovanov, ne da bi se istočasno tudi socijalno z njimi združili. Ostali so pastirji in trgovali s pro« izvodi živinoreje. Na Hrvaškem se pojavljajo najprej okrog leta 1320. ter infib trirajo polagoma vso deželo. Razume se, da so govorili že ob tem prvem na* seljevanju na Hrvaškem srbsko*hrvaško in da so bili po večini pravoslavni, a. njihov socijalni položaj je ostal tudi v novi domovini neizpremenjen in se niso istovetili ne s Hrvati, ne s Srbi. Te priseljence imenujejo zgodovinski viri dosledno Vlahe ali M o r 1 a k e in tudi sami se ne imenujejo drugače nego Vlahi. Prim, iz 1330.1.: «Sn>bin* da se ne ženi u vlasčht.» (Miklosich, Monum. serb. 98.) Statut iz 1436.1.: «... da ne drže Hrvati Vlahov mimo jednoga bravara ...i Srblin da nemorc otdati na Vlaha, ni Vlah na Srblina.» (Klaič, Povjest V. 17.) Leta 1481./82. razglasu je Ajaspaša, gospodar herccgovc zemlje, «svake vrste ljudem, vlahom i srblem», da je Dubrovnik zopet ozdravel (Truhclka, Turško« slovjcnski spomenici, str. 67.). Po Jirečku pa so dalmatinski Vlahi še v 16. in 17. stoletju vsaj deloma še govorili romansko. Tudi poznejši priseljenci 16. in 17. stoletja se še vedno imenujejo Vlahi, še leta 1668. se podpisuje episkop «slavonskih Srba» (tako imenuje prof. Ivič te priseljence) Gabriel Mickich, cpiscopus Valacorum in Croatia (Ivič, 3). Ob tem času pa se pojavljata že tudi naziva Rasciani in Seruani (gradivo gl. pri Iviču), kar nam predvsem dokazuje, da so se zavedali verske sorodnosti s Srbi, od« nosno da jih je identificirala rimskokatoliška duhovna in posvetna gosposka zaradi njihovega pravoslavja s Srbi. Mimogrede naj omenim, da nima odlomek pisma kralja Ferdinanda iz leta 1538. na str. 9. Ivičeve brošure: «Rasciani sive Serviani atque Valachi, quos vulgo z r b s c h y vocant» dokazilne moči, ker čitajo drugi zgodovinarji na tem mestu «Z y t s c h y» (= čiči), a ne «zrbschv» (gl. Monum. spect. hist. Slavorum merid. XXXVIII. 411., Klaič, Povjest. VI. 26. in v «Hrvatu» 1922., br. 650). A baš to pismo razlikuje med Rasciani — Srbi i n Valachi ravno tako kakor n. pr. prošnja J. Jurišiča iz iste dobe, naj podeli kralj Ferdinand Vlahom («Walächcn») iste svobode kot Srbom («Sirfcn»). Klaič, Po* vjest. VI. 26. Dokazano pa s tem gradivom še ni, da se vsi priseljenci «u to doba več ni po čemu nisu razlikovali od Srba u Srbiji ili u Crnoj Gori» (Ivič, 8), in da jih je zaradi verske pripadnosti in uporabljanja cirilice prideliti Srbom. Spričo dejstva, da jih viri tudi še v tej dobi imenujejo Vlahe, odnosno da razlikujejo med Vlahi in Srbi, nastane pred vsem vprašanje, ali in v koliko so ti novejši Vlahi s starejšimi priseljenci v zvezi in sorodstvu, odkod so se sploh posamezne skupine priselile in ali so bili že v prejšnjih bivališčih opredeljeni. Tu bi bilo treba zastaviti nadaljnja preiskavanja, ki bi potrdila ali ovrgla Klaičevo mnenje, da moramo smatrati Vlahe 16. in 17. stoletja «gomilom puka jezika hrvatskoga ili srpskoga, koja tada nije imala nikakve narodne svijesti» (Povjest, V, 409). Dejstvo, da je dobil pozneje naziv «Vlah» sramotilen pomen1, je za raziskovalca starejših dob popolnoma postranska stvar; sploh ne kaže projicirati sedanjih razmer v preteklost, ker bi moglo nastati «stvaranje zbrka u historijskim pojmo? vima», mislim pa tudi, da ne gre očitati zgodovinarjem, ki so Klaičcvega mnenja, da «su nesvesno uvlačeni u službu političkih ciljeva austrijskih». Taki pojavi rahločutnosti, ki z mikroskopom gleda, spadajo v dnevno časopisje in «grešnik» se bo našel celo v častni družbi našega pokojnega Levstika in Aškerca! škoda, da ne moremo obuditi kakega spornega Vlaho*Srba iz 16. in 17. sto» letja, da bi njega samega vprašali, kako in kaj — najbrž bi nam odgovoril v istem zmislu kakor dubrovniški ribič prof. Murku na vprašanje, kak jezik govori: «Gospodine, mi govorimo, kako nas je majka naučila, a jeli je to jezik srpski ili hrvatski, o tom neka se svadjaju gospoda.» A.Pirjevec. Aleš Ušeničnik: Uvod v filozofijo. (Konec.) Ne spuščam se v podrobno kritiko teh izvajanj, pripominjam samo, da zamenjava Ušeničnik konstantno doživetje z metafizično=transccndcntnim dc* j ans t vom. Po mojem mnenju se duh ob prvem spoznanju kvečjemu zave, da sc^spoznanjc mora ravnati po., doživetjih, ne pa doživetja po spoznanju, ne 1 Kako daleč je segala animoznost med bratom Hrvatom in Srbom v šest» desetih letih minulega stoletja, torej v dobi narodnega prebujenja (!), nam priča dr. Tkalac leta 1864., ko poroča, da je bil on edini Hrvat, ki je izkazoval srb« » r skemu narodu svoje simpatije. A zato šo ga zaznamovali kot odpadnika hrvaškega ( • • J naroda in katoliške cerkve (!): «Und dies sind nicht die unteren Schichten des kroatischen Volkes, die sich des Spitznamens «Vlasi» und «Vlaška erkva» be* dienen, um die Serben und die orthodoxe Kirche damit zu bezeichnen, es sind dies besonders sogenannte «Gebildete», die in dieser Art Patriotismus' ynd Toleraijfc'eKcellircn.» (Ost und West. 1864. št. 16., str. 698.) C J zave se pa, kakor trdi to Ušcničnik, da se mora spoznanje ravnati po dejanstvu kot metafizični realnosti. Ne oporekam, da ne snuje um pri refleksiji ob prvi spoznavi prvih načel, mislim pa, da so ta načela zakoni doživetja in ne zakoni bitja. Istotako, razlog in vzrok, da um ob misli: cogito, ergo sum, ne dvomi o svojem bivanju, ni razvidnost dejanstva, marveč razvidnost doživetja. Doživetje izključuje vsak dvom. Ce je že razvidnost sodilo in pravec resnice, ni ta raz« vidnost razvidnost dejanstva, marveč razvidnost doživetja. 4. Oe^jnislim_n.ase, je misleči subjekt obenem objekt. Ker se pa subjekt zaveda samega sebe kot realnosti, izraža torej tudi spoznani objekt, ki je isti s subjektom, realnost. V spoznanju realnosti ni torej nobenega protislovja. Ker se ob spoznanju te prve realnosti po refleksiji duh zave tudi prvih načel, ki so obenem zakoni bitja in mišljenja, ker se zlasti zave tudi načela vzročnosti, je že tudi na sploh ugotovljena vez med idealnim in realnim svetom. Skeptieizem je v živo zadet. Objektivno spoznanje je mogoče. Možne so tudi splošne spo* znavc in tudi v njih se izraža objektivnost. V zavesti se javi vse, kar se javi, • kakršno je. Ce je pa zavest nezmotljiva, so nezmotljive tudi sodbe, ki so neposreden izraz pričevanja zavesti. Predmet zavesti je tudi spoznanje, da merijo čutne zaznave na vnanje objekte. U|£Qičnikse moti, čejnisli, da je z njegovim argumentiranjem skeptieizem v živo, zadet. Skeptieizem se ne obrača proti razvidnosti doživetij, temveč proti naziranju, da se da potom logičnih operacij s pojmi, ki slone koncem koncev vendarle na naših doživetjih, priti do spoznanja transcendentne realnosti, do realnosti, ki je a priori izven vsakega doživetja. In ker temelji tudi vsak po* izkus dokazati možnost takega spoznanja na takih logičnih operacijah, se nanaša skeptieizem tudi in predvsem na take poizkuse. Skeptieizem zanika vred« nost vsake špekulacije, ki prekorači meje možnega doživetja in se izgublja v razmotrivanja o notranjem bistvu tega, kar je, ki operira n. pr. s pojmi, kakor je pojem nujnega bitja, to je bitja, ki ima samo v sebi zadosten razlog ne le za to, da je takšno in takšno, da tako ali drugače deluje, da je v tem ali onem stanju, da ima to ali ono bitnost, temveč da je. Realnost, ki ni dostopna nobenemu doživetju, se nc da doseči z nobenimi načeli, ne z načelom protislovja in ne z načelom vzročnosti. Kako se naj tudi iz dejstva, da sem in da se zavedam, da sem, preriiem do nečesa, kar nikakor nc more biti vsebina mojega doživetja. Po načelu zadostnega razloga sicer lahko sklepam na nekaj kot na razlog mojega bivanja, s tem jc pa tudi vsa stvar končana. Dokazano je, da mora po tem načelu eksistirati tak razlog, ni pa dokazano, da faktično eksistira. Pa čujmo avtorja dalje! 5. Zavedamo se, da gledamo pestrobarven svet, torej da gledamo. Prav tako jasno se zavedamo, da jc to, kar zaznavamo, nekaj objektivnega, to se pravi, nekaj, kar se ima vsaj v idealnem oziru kot objekt k spoznavajočemu subjektu. Vprašanje je lc, kako je z realno objektivnostjo. Da so predmeti, ki jih za* znavamo, res izven nas, o tem imamo najprej naravno izvestnost. Ta naravna izvestnost ni drugega kot izraz razvidnosti. Razvidnost je pa zadnji razlog i/vestnosti in pravec resnice. Refleksivno pa utrdimo izvestnost o vnanjem realnem svetu s sklepanjem po načelu vzročnosti. Ker se pa imajo občutki k zunanjim predmetom kakor učinki k vzrokom in ker jc med učinki in vzroki vedno vsaj odnos analogije, je vnanji svet vsaj primeromg_.(|k, kakor.--ga._za* znavamo. Izraz, da se zavedamo, da gledamo pestrobarven svet, ni točen. Nekaj dru* gega je doživljaj gledanja in nekaj drugega doživljaj videnja. V različnosti teh dveh doživljajev leži vzrok logične objektivacije sveta. Tudi ni točno povedano, da utrdimo izvestnost o vnanjem realnem svetu s sklepanjem po načelu vzroč* nosti. Po tem načelu kvečjemu svet logično objektiviramo, izvestni o njem smo neposredno v doživetju. Zmotno je nadalje naziranje, da so transcendentno? realni objekti vzroki naših občutkov in da je vsled tega «vnanji svet» vsaj pri* meroma tak, kakor ga zaznavamo. Prvič nc morejo biti materijalni objekti vzrok psihičnih pojavov: kako naj vpliva materija na psiho? in drugič, kaka analogija naj vlada med psihičnimi občutki in materijalnimi objekti, za slučaj, da bi bili oni učinki teh? jievz^pp^t yšcničnikQ\jpga sistema se kaže v njegovi teoriji spoznav. 6. Izkustvo in refleksija učita, da nimamo spoznav od početka, ampak da jih dobivamo le sčasoma pod vplivom objektov. Ker pa objekt sam na sebi ne more biti tisto, kar spoznavalno zmožnost formalno določa in udejstvujc, saj jc objekt izven subjekta, spoznavalna zmožnost pa subjektu imanentna, more spo* znavalna zmožnost vzprejeti od objekta le neki vpliv, nekak vtisk in odtisk, v katerem se objekt subjektu razodeva. Zato lahko trdimo, da spoznavalna zmož* nost prejme od objekta neko spoznavno determinanto. Izkustvo in refleksija nas dalje učita, da jc naše spoznanje objektivno in mnogokrat realno objektivno. S tem se razodeva druga svojstvenost naših spoznav. Kar spoznavamo, niso spoznavne determinante, te so namreč samo sredstvo, ki v njem spoznavamo ob* jekte. Spoznanje samo meri naravnost na objekte. Objekt je v subjektu intens cijonalno, to se pravi, v subjektu je spoznavni lik, ki v njem spoznavajoči subjekt vsled svoje svojske spoznavne energije zre objekt sam. S tem, da spoznavajoči subjekt pod vplivom objekta objekt v sebi nekako vitalno spočne in obnovi, ga že tudi spozna, in sicer ga spozna samega v sebi. Tu notri tiči tista skrivnostna posebnost spoznanja. Napa^no_Jc_ namreč, da bi spoznavajočisubjekt zrl samo sIHko objekta, zre marveč objekt sam. Bistvo spoznanja jc prav v tem, da subjekt sprejema vtiske in v tistih vtiskih, kakršni so, dozira objekte. Le način jc subjektiven, vsa vsebina, ves izraz z vsemi potezami je objektiven. Vtiski kajpada še niso zaznave. Zaznava jc vitalni dej spoznavajočega subjekta, dej čisto svoje vrste. Reči moram, da vsega tega, izvzemši stavka, da jc spoznanje skriv* nost, nc doumem. Ne glede na to, da mi, kakor rečeno, ni jasno, kako naj vpliva materijalni (razsežni) objekt na imaterijalni (nerazsežni) subjekt, tudi ne uvidim, kako naj v spoznavnem liku subjekt zre objekt sam in nc lika. Kako naj subjekt spozna v nerazsežnem liku razsežni objekt. Kaj naj to znači, spoznavajoči . subjekt spočne pod vplivom objekta v sebi objekt in ga spozna. Leži v liku nujnost tega spočetja? Lik objekta, ki determinira subjekt tako, da zre subjekt v njem objekt sam, kakršen je sam na sebi, v svojem bistvu, vendar ni več lik objekta, ampak objekt sam. Kako pa pride razsežen objekt v nerazsežen subjekt? Če je pa lik samo lik, to se pravi, čc ni v liku objekta v svojem bistvu, kako ga more subjekt iz sebe spočeti? Kje je rečeno, da ga spočne takšnega, kakršen je izven subjekta v svoji materijalni razsežnosti? Kako pride subjekt sploh do spoznanja razsežnosti, če ni niti sam niti lik objekta v njem razsežen? ' Vse to so nepremostljive uganke, nerazumljivi odnosi med subjektom in ob* jektom, ki nc_ samo, da nam ničesar ne pojasne, temveč ki naravnost izzivajo sl^cpticizem. Dr.^Älfrtf? Šerko. Samoznaki slovenske stenografije. Sestavil prof. Adolf Robida. Ljubljana 1921. Cena 2 Din. Prvo zbirko «Samoznakov in okrajšav v slovenski stenografiji» jc pri* redil zaslužni nestor slovenskih stenografov, Novak. Izšla je v izvestju novomeške gimnazije za šolsko leto 1893./1894. ter zbog svoje temeljitosti vzbudila v vseh stenografskih krogih največjo pozornost in priznanje. — Leta 1896. pa je isti avtor izdal zelo priročen in še popolnejši «Zaznamek okrajšav korespondenčnega pisma» na 105 straneh. Ker je Novakova zbirka v knjigotrštvu malone pošla, smo sprejeli s prijetnimi občutki jedva 16 strani broječi skromni vademecum, ki vsebuje poleg odločnih samoznakov tudi nekatere končnice, na* vadnejše kratice, označbe za dneve in mesccc ter nekaj najbolj pogosto rabljenih okrajšav. — Pisava v prof. Robidovi zbirki se vobče strinja z Novakovo učno knjigo. Prireditelj v početku zbirke pregledno navaja one besede, ki so slične ter se prav lahko zamenjavajo. Razen besede «kraljev» na 9. strani, ki je po« motoma osenčena, je stenogram brezhiben ter po prof. Osani tudi lično izveden. Za označenje novega samoznaka za «Jugoslavija» uvaja avtor začetnokončno okrajšavo s spajanjem prvega in zadnjega zloga. Meni se vidi brzotečnejše in prikladnejšc spajati začetni zlog s poslednjim zlogom ter pisati «Ju«vija». — V pridevniku «stenografičen» se je prof. Robida oddaljil od Novaka, ki izpušča «grafi» ter piše stcno«čcn in ne stcno*ičen. Znak za sto tisoč je povzel po Magdi« cevem hrvatskem prenosu ter ga označuje s črtico pred ničlico navzdol, medtem ko ga piše Novak po češkem tesnopisu s črtico navzgor. Samovoljne premembe Novakovih ustaljenih oblik iz ozirov potrebne enotnosti in edinosti v slovenski stenografiji ne morem odobravati, dokler ni bodoči stenografski kongres kot edino merodajni, za presojo in ukrepe upravičeni forum razpravljal o konkretno utemeljenih izprcminjcvalnih predlogih glede danes v slovenski stenografiji splošno priznanih in veljavnih Novakovih načel. — Umestno bi bilo označiti v zbirki samoznakc s podčrtanjem, kakor jih loči od ostalih okrajšav prof. Jam« nicky v leta 1893. prirejeni zbirki «Samoznaci i pokrate hrvatske stenografije». Sicer pa Robidova zbirka kot delno nadomestilo Novakovega zaznamka okrajšav, čigar novo izdajo bi kazalo v doglednem času pospešiti, začasno ustreza svojemu namenu in bo dobro došla našim mlajšim stenografom. Rudolf Dinter. Mlinarjev Janez, slovenski junak ali uplemenitba Teharčanov. — Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstega stoletja F. Kočcvar. Šesti natis. Za« ložila Goričar & Leskovšek, Celje. 1922. 142 str. Tjiarodojn_ze 1 o_p rijj^bljena_povest je izšla že v^šestem natisu, kar jc dobro__izpričevalo nj^ene^privJ&čne_j>ile, ki obstoja v spretno zamišljenem dejanju, ki mu je za podlago upkjn^njtba^char&anov pred dobrimi pet sto leti. Slog spominja na naše idealizujoče pisatcljc«pripovcdnikc prejšnjega stoletja, ki so imeli navado deliti osebe kakega romana ali povesti v dva tabora črnih in belih ter so na ta način znali preprostemu čitatclju izvabiti celo solze genotja. Ker tc izdaje ne kazi slab jezik, kakor «odlikuje» večino slovenskih povesti za .AA^» ljudstvo, jc knjiga simpatično ljudsko bc7?Tö! Miran Jarc. Kronika. Moderna ruska lirika. V zbirki «Kniga dlja vsjeh», ki izhaja v založništvu «Misli» v^Bcrlinu(- ic izšlo več zbornikov novgjše ruske^'lirike. V celoti nam ti zvezki podajajo nekako antologijo ruske moderne od Baljmonta do najmlajših, dasiravno v nobenem zborniku ni sistema in preglednosti in se že na prvi pogled opažajo kričeče vrzeli. Najnovejših (futuristi, dadaisti) emigracija sploh ne upošteva, kar bi bilo navsezadnje odpustljivo, tudi če stara poezija nejnoifiJkiti ^ sodnik novi; manjka pa več resnejših, tudi izven Rusije znanih imen. Tako n. pr ni niti z besedico omenjen fini erotik Igor Sjcvcrjanin, ki ima vzlic iskanemu""'^ artizmu močno lirično noto. Kljub vsem nedostatkom in izrednim težkočam pa so 4 zborniki ruske lirike, ki nam jih nudi omenjena zbirka, pravo bogastvo poezije: greda cvetlic, ki se po svoji slikovitosti in globoki lepoti približuje cvctličnjakom romanske poezije, zlasti francoski moderni liriki. Nek poseben čar leži v teh liričnih zbornikih; zdi^sc^d^^^^izjriaj^obr^jši^ cvetk veje skrivnost velike revolucije, ki pretresa ruska tla in še silneje rusko dušo. Ledena rosa smrti sc oprijcmlje teh verzov, tu debela kakor solza, tam fina kakor najdrobnejši biserni prah. Skoraj brezupen je ruski beg od realnosti v imaginarne dežele simbolistične poezije; tam, kjer je Rus najdaljc od sebe, je podoben relikviji, ki jo mati hrani po umrlem sinu. Povsod se razgalja kruta nujnost, neizbežna kakor smrt, in od_vse* išll^ a» ki se mu pravi: Ruska Realnost. Lirikova duša jc od vseh najfinejša in zato mu jc bolest najbplcstncjša, krutost/ y najkrutejsa, resni^^J^na^^nič^ejša. Tudi če skriva svoje oči z drhtečimi prsn in svojo bližino potaplja v mistične daljave, mu vendar resničnost privre skozi prste kakor sok iz grozda, ki ga je stisnila drobna ženska pest. Ton prikrite^ groze, pritajene bolesti in do dna izmerjene nižine življenja — je osnovni ton najnovejše ruske jirike in na tem tonu nastajajo najeksotičnejše melodije in najbolj ekspresijonistične slike. Zato je ruska lirika na potu k osamosvojitvi in samoniklosti. Morda bo Rus odkril vrelce pesniških emocij, ko bo Evropa najbolj žejala za njimi, vračajoč se s praznimi vrči od izsušenih studencev. Mlada ruska lirika ima danes v svoji sredini tako svež in čist pojav, da io lahko zavidajo vsi zapadnjaki, ki iščejo poti med simbolizmom in ekspre* sijonizmom. To je Vjačcslav Ivanov. Prezgodaj umrli Blok jc premalo znan, da bi v čistih vodah njegove poezije iskal zapadnjak svoj najfinejši odraz. Drugi poetje gredo za Nesmrtnimi. Miselni preobrat, ki se pripravlja v Rusiji in katerega najbolj označuje neobičajno vz rasli nagib k religioznim ekstazam, k metafizični poglobljenosti življenskega nagona, bo osvežil tudi lirične talente in prepojil ustvarjajoče duhove s tisto silo, ki jo dajejo le večne ideje, ob» segajoče neskončne horizonte. Vjačeslava Ivanova in Aleksandra Bloka se je dotaknil Puškinov «šestokrili serafim» in jima pokazal v rdečih revojučnih plamenih, sledove Krista, jmističncg^sin^božjejga. Ruska lirika kakor tudi ruska umetnost sploh ne gre s koraki somnambule in razširjenih rok k obzorjem Absolutnega. V omenjenih zbornikih je ta sled še rahla, neizrazita, saj dobršen de! verzov poteka iz predrevolučne dobe, na drugi strani pa vrve epigoni, emigračni * pesniki, patriotični stihotvorci itd. Zato se pa metafizična linija opaža pri lirikih, ki so se že iskristilizirali kot pesniške individualitete. Zbornik «Iz ruskih poetov» prinaša na slepo roko izbrane najnovejše proizvode K. Baljmonta, V. Brjusova. A. Bloka, F. Sologuba in D. Merežkovskcga. Najsilncjši med njimi je Blok in zato je tudi stopil najdaljc od stare obale; vendar pa tudi že ostjali slutijo bodoča jutra in iztezajo roke k zarjam Absolutnega. V «Antologiji sodobne poezije» sta «večna sopotnika» Ivanov in Kuzmin. «Poezija boljše viških, dni» vsebuje večinoma, proizvode emigrantpv poleg Blokovc «D.vanajstorice». Tu prevladuje- nacijonalistični ton, ki tu in tam nagloma vzkipi k preludiju vsečlo* veštva. Najboljši je zbornik «Poezija rcvolučnc Moskve», ki ga je uredil pesnik Ercnburg in opremil s kratkim uvodom. Tu je posebno bogato zastopan Vjačeslav Ivanov. Njegovi «Zimski soneti», ki jih jc spesnil 1.1920., so globok izraz ruskega hrepenenja v mrzli zimi materijalistične rcvolucije. Misli so vklenjene v strogo formo soneta, kakor jc ruska duša zaprta v forme vsak« danjosti in neizprosne borbe z notranjim in zunanjim življenjem. A preko pravilnosti in zaokroženosti forme se odpirajo neskončna obzorja iskanja in hrepenenja. Zima čisti zrak in drobi zemeljsko prst, da je rodovithejša; tako pripravlja pot sejalcem. Te sejalce oznanja nova ruska umetnost. Prišli bodo kakor^je prišel Mesija, kojso ga videli preroški_duhovi. B. Borko. Nove knjige. Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico 0 označene so natisnjene v cirilici): Angjelinovič Danko. Laticc. Pjcsme. Zagreb. Hrv. štamparski zavod, d. d. 1922. 163 str. 20 Din. Brinar Josip. Slovenska vadnica. Višja stopnja. Celje. Goričar & Leskovšck. 1922. 152 str. Broširano 14 Din. Gvozdanovič Dimitrije. Arditi na otoku Krfu. Zagreb. Hrv. štamparski zavod. • 1922. 73 str. 30 Din, po pošti 2 Din več. Koledar, komunistični za nav. leto 1922. Uredil ing. Drag. Gustinčič. Trst. Socialna Matica Ljudskega odra. 1922. 242 str. Kozina Pavel. Pevska šola za ljudske, meščanske, srednje in glasbene šole. Ljubljana. «Jug.» 1922. VII 59 str. 9 Din. Kunaver Pavel. Kraški svet in njegovi pojavi. Poljudnoznanstven spis s slikami. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1922. 104 str. 36 Din. Lišče, jugoslovensko. II. preradjeno izdanje. Sakupili dr. Mirko Deanovič i Niko Stipčevič. Split. «Jugoslovenska Matica». 1922. 335 str. * Milojevič Miloje. I., II. Horske pesme. Beograd. Društvo za zaštitu jugo-slovenske dece. 1920. 31 in 29 str. Zvezek po 10 Din. Mladina, proletarska. Glasilo S. M. J. D. «Iskra». Izhaja štirinajstdnevno. Od* govorni urednik Kusold Al., Ljubljana. «Iskra». 1922. 12 str. Štev. po 2 Din. Nauk, državljanski za obrtna učilišča. I. Obrtnik v svojem poklicu. Po K. Bcrgmanna naučni knjigi priredil s sodelovanjem A. Mikuša Henrik Podkrajšek. Ljubljana. Kr. zaloga šolskih knjig in učil. 1921. IV -j- 104. 10 Din. Podkrajšek Henrik. Knjigovodstvo za lesne obrti. Ljubljana. Kr. zaloga šol* skih knjig in učil. 1922. 346 str. Mehko vezana 26 Din, poltrdo vez. 28 Din. Rozman Ivan. Naša bol. Nekoliko zgodovine k položaju na Koroškem. Ljub* Ijana. Zvezna tiskarna. 1922. 65 str. Sinclair Upton. Jimmic Higgins. Z dovoljenjem avtorja prevel Ivan Molck. Chicago, III. Leposlovna in znanstvena knjižnica Slov. nar. podporne jcdnotc. 1921. 481 str. Slovnica, slovensko*angleška. Chicago, Illinois. «Književna Matica». S. N. P. J. 1922. 364 str. Šah. Št. 1—2. I. let. Maribor. Izdaja mariborski, šahovski klub za «Jugoslo-venski šahovski savez». 1922. 16 str. Za pol leta 12 Din. Šarabon Vinko. Gospodarska geografija. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1922. 310 str. 45 Din. (Znanstvena knjižnica, zvezek 3. in 4.) Umetnost, slovenska. I. (Franke, Gaspari, Jakopič, Klemcnčič, Sternen, Saša Šantcl, Henrika Šantcl, Tratnik, Vavpotič.) Ljubljana. Umetniška propaganda. 1922. * Vlahov Šimun. Misli i fantazije. (U hrvatskom i slovačkom jeziku.) Zagreb. Naklada piščeva. 1922. 31 str. Urednikov «Imprimatur» 24. oktobra 1922. ""j"11111.................m—...................11111111......Iii...........11111.......—i.............a.......... Jugosloucinska Union-bcinka preje JYIar/borska eskomptna banka Usta nouI jena leta 1872. Hkcijski kopita! K 30,000.000'— Rezerve K 16,000.000 — Beograd, Gornja Radgona, Kranj, Ljubljana, Murska Sobota. Velikouec. Hiiiiiiiiiiiimiimii Izoršuje use bančne posle najkulantneje. IMIIIIIIIIIIIIIIIIIHII -apr-gp-gi?—JB-gp-ap-i Veležganjarna M. Rosner S Ho. nasi. Viktor Meden v Ljubljani izdeluje najboljše likerje, rum, konjak, slivovko, brinovec, tropinovec. Telefon interurban štev. 71 w JOS. R03IN9 Ljubljana Aleksandrovo cesta 3 Krojačnica za dame in gospode A ffl® m M • PN fi Sienkiewiczevi romani cn M« rt 53 CÖ v novi izdaji so začeli izhajati pri Tiskovni £ zadrugi v Ljubljani. K* 0 > Prvi roman, ki že izhaja v snopičih po rt < M 4 pole in prinaša tudi ilustracije, je zname- niti zgodovinski roman d) N m \ Z ognjem in mečem. rt N rt CJ • N katerega dve slovenski izdaji sta bili že davno <. £ razprodani. P"® Vsak snopič velja 7 Din 50 p. O a '2 Naročniki naj pošiljajo naročnino in naj C se priglašajo pri 3 S3 v • PN Tiskovni zadrugi v Ljubljani, C/3 Prešernova ulica štev. 54. Nt DELNIŠKA TISKARNA, d. d. LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 TELEFON 132 BRZOJAVI: DELTISK Izdeluje vse tiskovine do najumetnejšega barvotiska, kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine — Vsa ta dela izvršuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih Obenem priporoča svojo najbolje urejeno knjigoveznico, ki izvršuje knjigoveška dela od najpreprostejše do najfinejše vrste « •) - / LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11.630 C NAROČAJTE KNJIGE v Ljubljani, Prešernova ulica 54. Za priporočeno pošiljatev je treba k poštnini priračunati še 2 Din. . * Novo! Novo! Sionkiowicz H.: Z ognjem in mečem. 1.-3. snopič. Vsak po 775 Din s poštnino Tred. Jos. Jurčiča zbrani spisi. III. zv. Broš. SO Din, po pošti 2*60 Din več. 1. Šorli: V deželi Člrimurcev. Povest s slikami. Broš. 16 Din. voz. 21 Din, po pošti 1*60 Din več. Hobhause-Ogris: Liberalizem. , Broš. 25 Din, p>> pošti 1-50 Din več. Ibsen: Gospa z morja. Broš. 15D;n, po pošti 1 W Din več. Nušič : Navaden človek. Broš. 6 Din, po pošti 75 p več. Milčinski: Tolovaj Mataj. II. natis. Broš. 15 Din. po pošti 1:50 Din več. Andrejev: Plat zvona. Broš. 10 Din, rez. 17 Din, po pošti 1*60 Din več. Strug: Jutri. Broš. lOD.n, vez. 15 Din, po pošti 1-60 D.n vec. Stfibrny-Ulonar: Simon Gregorčič. Broš. 12 Din, vez. 15 Din. po pošti 150 Din več. Zbirka «Slovenski pisatelji». Josipa Jurčiča zbrani spisi. Uredil dr. Prijatelj. » f. in II. zvezek, vsak po 20 Din, po pošti vsak 2-50 Din več. Simona Jenka zbrani spisi. Uredil dr. J. Glonar. 20 Din, po pošti 2 60 Din več. Dr. Iv. Tavčarja zbrani spisi. VI. zvezek. 80-Din, po pošti 2\'0Din več. Stritarjeva antologija! Uredil dr. Prijatelj. * 16 Din, po pošti 2 Din več. * v Cankarjev Zbornik. Uradil dr. J. Glonar. Broš. 25 Din, Tez. Si Din, po pošti 2 Din več. Fr. Zbašnlk: Pesmi. \ Bros. 12 Din, v^z. 17 Din, po pošti 1-25 Din več. Fr. Milčinski: Drobiž. Zbirka humoresk. Broš. 15 Din, vez. 20 Din, po pošti 175 Din več. Anton Nofačan: Veleja. Drama. Broš. 12 Din vez: 17 Din, po poŠti 1*25 Din več Darair Feigel: Tik za fronto. Broš. 15 Din, vez. 20 Din, po pošti 2 Din več. Ante Debeljak; Solnce In sence. Pesmi. Broš 7 Din, vez; 12 Din, po pošti 1'25 Din več. IvamLah: Noč na Hmeljniku. Broš. 6 Din, po pv>šti 76'p več. Simon Jenko: Pesmi. Broš. 7 Din, vez. 11 Din, po pošti 125 Din več. Zbirka «Prosveti in zabavi». Igo KaŠ: Dalmatinske povesti. Broš. 6 Din, vez. 11 Din, po pošti 125 Din Teč. Jos. S tarč: Lijakov« k«. Povest. Broš. 6 Din, vez. 11 Din, po pošti 1'25 Din več. Dr. H. Dolenec: Isbrani spisi. - Broš. 8 Din, vez. 13 Din, pO pošti 1*25 Din več. J. Stritar: Sodnikovi. Povest. Broš. 8 Din, vez. IS, po pošti 1*25 Din več. Zbirka Mladinskih spisov. Cika Jova-Gradnik: Pisani oblaki. Vez. 12 Din, po pošti 1 Din več. Dr. Ivo Šorli: Bob in Tedi, dva neujmanca. Broš. 10 Din, vez. 16 Din, po pošti 125 Din več Cika .lovi Zmai-Gradnik: Kalamandarija. Otroške pesmi. — Vez. 10 Din, po pošti 1' Din več. I. Waschte'.ova: Pravljice. Z barvanimi elikami. Vez. 18 Din, po pošti 1-25 več. Zbirka Prevodne knjižnice. Mig. Cervantes: Tri novele. Broš. 8 Din, vez. 13 Din, po pošti 1*25 Din več. Anatole France: Pingvinski otok. Broš. 15 Din, vez. 21 Din, po pošti 50 Din več. ' Barbusse:. Ogenj. Roman. Broš. 25 Din, vez. 32 Din, po pošti 2*50 Din več. A. Cehov: Sosedje in druge novele. Broš. 8Dio, vez..(3 Din, po pošti 125 Din več. Shakespearjeva dramatična dela. Prevel Oton Z u p a n č i č; , Sen kresne noči. Broš. 12 Din, vez. 17 Din, po pošti l*25sDln več. Macbeth. Broš. 12 Din vez. 17 50 Din, po pošti 1-26 Din več. cPota in cilji». Zbirka poljudno-znanstvenlh spisov. III. in IV. zv.: Dr. Fr. V«ber: Uvod v filozofij*. # 25 Din, po pošti 2 Din več. VII. do IX. zv.: Dr. Prijatelj: Predhodnikih»Idejni utemeljitelji ruskega realizma^ Broš. 80 Din. po pošti 2 Din več. Zbirka političnih, gospodarskih in socialnih spisov. Dr. Derč: Dojenček. Broš. 6 Dm, pa pošti 1:60 Din več. ' Št. Sagadin: Naš sadasnji ustavni položaj. Uroš. 6 Din, po p»š'i t"'6 Di» voO, L. Pitamic: Pravo In revolucija. Broš. 4 Din, po pošti 60 p več. Dokumenti o jadranskem vprašanju. , - • , Broš. 6 l)in, po pošti 1 $5 Din več. . \ A. 0,*ris: Borba za jugoslovansko državo. Broš 12 L»in, po posti l'26-Dm več* VLOnovič: Ra