POEZIJA
Milan Dekleva
Jezikava rapsodija (za glas in jazz orkester)
ENAJSTI SPEV: ZANOSNO
Stoletje se je začelo z zanosom in utvaro. V Whitmanovi močni sapi je Marinetti iz zvezd koval podkve za roževinasto prihodnost domišljije.
Jolly Roll Morton, črn kot podplat klavirja, s katerim je skušala Evropa uglasiti sobno vesolje, je ozvezdje steinwaya spreminjal v napeti mir zveri. Svet je napolnil z vreščeči m ponosom začetka, z muziko, v kateri se je topilo kamenje.
Kamenje in obljube: prišli so Malevič, Tallin in Nadežda in prisegli na: nič, nič, nič.
Nič v zameno za vse, kar je bilo vse razen niča v svojem izvoru: kdo bi si v Rusiji obetal nago žensko brez fotomontaže?
ITERATURA	1
Bog in Breton pa sta brenčala v dvoglasju. Bog in Breton, dva sistematika sanj. Medtem ko se je vsemirje širilo, je postajala globina atoma vrtoglava. Meje med snovjo, duhom in sporočilom so bile dokončno izbrisane:
človekova svoboda se je prekrila s samovoljo, geniji in krvniki so ostali brez oporne točke, realiteta je postajala izmišljija, mestni trgi, bazilike, igrišča so se spremenili v pokopališča,
življenje se je preselilo v zemljo, kajti zrak je postal kraljestvo smrti.
A ptice so vztrajale in njihove kosti so postajale od eksplozij nevtronskih bomb lažje in novodobni Dedali so jih opazovali z zavistjo.
Celi narodi so se v hipu postarali, napuh njihovega praznoverja je pokrila bela trava spomina, na plesišče zgodovine, spominjajoče na skrivnostne de Chiricove vedute, so prihajali novi preroki, katerih popolne napovedi je kazilo pomanjkanje senc.
Celi narodi so bili izbrisani,
ne da bi njihovi pripadniki doživeli intimo,
doživeli so le samoto.
A samota ni intima, temveč njena pozaba.
Samota je posledica preobilja, hrupa, brezvrednega vrišča,
v katerem ni mogoče slišati posameznika,
totala njegovih drobnih skrbi,
pretrganih sanjarij in spodletelih načrtov.
2
LITERATURA
Boj s kibernetičnim umom ni spopad za Mesec, ampak borba za lastni prag: kdo bo še strmel nad njegovo zlizanostjo? Kdo bo udomačen v težnosti? Kdo bo osvajal bližino?
Kdo bo izpraznil želje v svojo ljubo in jo čuval pred uroki in zlokobnimi pajdaši teme?
Nihče. Nihče se ne bo podal na pot. Nihče se ne bo vračal. Ne bo se mogel.
Nikogar ne bo. Človek se je odpravil s sveta.
V pulziranju Vsega se na videz ni spremenilo nič, a človek se je izstradal.
Govorim, mogoče. A niti kot človek niti kot bog. In tudi ne kot žival. Spet ne kot črna luknja. Govorim kot nekaj drugega, česar ne razumem, ker ne razumem, kaj bi sploh moral razumeti.
"Stoletje se bo končalo z zanosom in utvaro ..."
DVANAJSTI SPEV: LJUBEČE
Pravzaprav me je ena sama ljubezen. Pravzaprav me je ena zloba. Pravzaprav me je nežna hudobija. Me je zadela, hudo poškodovala. Ne vem, ali govorim dovolj jasno, draga,
razumem slabo. Slabo mi gre v ušes. V uhelj mi sneži svetovni cinizem. Dovolj se mi otepa hlepenje po -kaj vem, nekaj sem premikal prste po notah, malce improviziral, medtem ko me je popolnost tvoje telesne poglobljenosti učila sistema, natančnosti, discipline, strpnosti.
Postavljam se v različne vloge, zate. Zate sem odkril četrto osebo ednine in nov glagolski vid: neminljivost. Razvil sem magijo enostavnosti. Izumil vzvod in kolo, zasadil labirint iz žive kože. Vzgojil renčeče ptice - čuvaje in vrtnice s šesterokotno zavestjo, vonjajoče po Rilkejevih elegijah.
Malo, premalo. Zaradi mene si jokala na smrt,
ampak ne v pesmi, ne v pesmi.
Od takrat je Luna presenetljivo blizu slovenščini.
4	LITERAT U
R A