DESTINATION MANAGEMENT POSTOJNA ^ISTRABEI Telekom^ Slovenije NOVEMBER 2006 št: 77 cena 950 SIT / 3,75 € ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA PODPIRAJ®*! ZA OHRANJANJE 771318M325772 Mobitel UMTS Nova generacija mobilnih telekomunikacij www.mobitel.si/integral i !' umi3 l L Ul!IM UUEBI EICEFt” POPOTNIKI IN FOTOGRAFI UJELI V OBJEKTIV, BURIJO NASO DOMIŠLJIJO, NAS BOGATIJO IN NAM ODKRIVAJO NOVA OBZORJA. Fotografije z razstave, katere generalni pokrovitelj je Telekom Slovenije, lahko od 1.6. naprej kupite na licitaciji. S pomočjo kataloga fotografij, ki je tudi na spletnem mestu www.telekom.si/ng/, si lahko osvežite spomin in se odločite za sodelovanje na licitaciji. Ponudbe oddajte na spletnem mestu ali pokličite brezplačno telefonsko številko {((• 080 23 1 5 ). Če vas katera fotografija posebej nagovarja, lahko sodelujete na dobrodelni licitaciji in z nakupom razstavljenih fotografij prispevate k ureditvi in ohranjanju parka Škocjanske jame, vpisanega v Unescov seznam svetovne naravne dediščine. NATIONAL CEOGRAPHIC SLOVENIJA izbranih fotografij Telekom Slovenije w Naš svet je svet Naša moč izvira iz navdiha posame Odličnost dosegamo z odločnostjo, | Poganjamo svet z ustv (Q ISTRABENZ www.istrabenz.si SKUPINA O ISTRABENZ Slika na naslovnici: Cerkev sv. Tilna v Svetem pri Komnu iz cikla »Podobe Krasa«; olje na platnu 80x100 cm akademske slikarke mag. grafike Alenke Pičman Kham, univ.dipl.inž. arhitekture, D Sveto 13 pri Komnu, tel.: 051/413-080. 73779/2006 KRAS Odprtje (prve) razstave iz tega cikla bo v sredo, 29. novembra 2006 ob 18. uri v razstavišču kranjske Območne enote Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine v Kranju, Tomšičeva ulica 7. 100605673,77 Razstava bo odprta vsak dan od ponedeljka do petka med 9. in 14. uro do januarja 2007. COBISS o Medijsko podjetje MEDIACARSOd.o.o. Telefoni revije Kras: 01/421 46 95,01/421 46 90 05/766 02 90 Fax: 01/421 46 95,05/766 02 91 E-mail: media.carso@siol.net Kras, revijo o Krasu in krasu o ljudeh in njihovem ustvarjanju, izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: (+386) 01/421-46-95, (+386) 01/421-46-90; fax: (+386)01/421-46-95 E-mail: media.carsotasiol.net Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Reboij Naslov: Uredništvo revije Kras: p.p. 17, 6223 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 fax: ( + 386) 05/766-02-91 Maloprodajna cena z 8,5-odstotnim DDV 950 SIT, 3,75 € Naročnina za šest zaporednih številk z 8,5-odstotnim DDV in s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 7.500 SIT, na naročnikov naslov v tujini 10.800 SIT, 45 € Transakcijski račun pri NLB, podružnici Ljubijana-Center, Trg republike 2: 02010-0089675302 Devizni račun pri NLB: 010-27620-896753/9 SVVIFT coda: U BA Sl 2X Fotografije: Agencija Mediacarso Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Ponatis ali povzemanje prispevkov iz revije Kras je dovoljeno urednikovim soglasjem in z navedbo vira. Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 1318-3257. Naklada: 4000 izvodov Izdajanje revije Kras podpira Agencija 41 Izdajo te številke revije Kras je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Vsebina NOVEMBER 2006, št. 77 Matjaž Pust v pogovoru z uredništvom PRIDITE V LIPICO. PREPRIČAJTE SE, KAJ JE RES! Sergij Stancich v pogovoru z uredništvom POVEM VAM, DA SEM NA NAŠE OSEBJE PONOSEN Gordana Tekavčič BO NAFTA RES KMALU PO STO DOLARJEV ZA SODČEK? Dušan Rebolj - Andrejka Cerkvenik V SPOMIN RAJKU VOJTKOVSZKEMU Akad.prof.dr. Biba Teržan - doc.dr. Peter Turk KRAŠKI OPAZOVALNI IN OBRAMBNI STOLPI IZ ŽELEZNE DOBE Prof.dr. Borut Juvanec KDO BO VRGEL PRVI KAMEN? Mateja Simšič V PIVKI NASTAJA PARK VOJAŠKE ZGODOVINE Dr. Mira Cencič TUDI KRAŠEVCI SO SE UPIRALI IZBRUHU BRATOMORNE VOJNE Dr. Mira Cencič NJEGOVE PESMI NAJ BODO POBUDA ... ZA SREČO ČLOVEKA TER NAŠ NARODNI IN KULTURNI OBSTOJ Nada Trebeč »ZEMLJE JE BLA SVIETA« - ZEMLJA JE BILA SVETA Dr. Marjan Dolgan DOLJNA KOŠANA IN OKOLICA Uredništvo ZGONIK - NARAVA IN UUDJE Tine Kristan KRAŠKA KRALJICA TERANOVKA Vanja Debevec Gerjavič MREŽA KRAŠKIH MOKRIŠČ Iztok Ilich GRAZIANO PODRECCA Uredništvo FRANCE SLANA V ŠTANJELU 4 12 16 18 20 24 30 34 40 44 48 50 54 56 58 Matjaž Pust, novi direktor JZ Kobilarna Lipica, pripoveduje in odgovarja na vprašanja PRIDITE V LIPICO PREPRIČAJTE SE, KAJ JE RES! Ni časnika in revije, ni radijskega in televizijskega kanala, v katerih ne bi zadnje mesece brali, poslušali in gledali informacije o Kobilarni Lipici - enem izmed naših nacionalnih biserov in turističnih točk, ki privablja domače in tuje turiste. Pa ne toliko o lepotah, privlačnostih in izjemnih belih konjih lipicancih, kakor o nepravilnostih, ki da se dogajajo na tem koščku Krasa... Kako se je zgodilo, da ste se odločili priti v Javni zavod Kobilarna Lipica in pomagati njenim konjem, ljudem v kobilarni in samemu zavodu iz težav, v katerih so že kar precej časa? In povejte, s kakšnimi strokovnimi izkušnjami in s kakšnim vedenjem o vodenju konjerejsko-turistične dejavnosti ste se odločili za vodenje Kobilarne Lipica? Nazadnje sem bil direktor tovarne pletenin Rašica, ki je v letih med 2000 in 2006 doživela veliko preobrazbo, saj smo zaradi nekonkurenčnosti morali zaustaviti proizvodnjo in firmo reorganizirati, če smo hoteli, da spet posluje v skladu s svojo poslovno znamko in da ohrani ter zagotovi kakšnih šestdeset delovnih mest. Projekt se je iztekel in sam v tekstilu nisem videl luči iz tunela zaradi prevelikega pritiska tujega trga na našo tekstilno industrijo. Med tem časom so mi prijatelji, ki zahajajo v Lipico, predlagali, da sprejmem izziv urejanja razmer v zavodu, ki je bil v krizi. Predlagali so mi, naj pridem sem, si ogledam njeno poslovanje in se pogovorim s predsednikom sveta zavoda dr. Mihom Brejcem, kakšen je program lastnikov za reševanje nastalih razmer. Ker sva se v pogledih na razmere tukaj in na potrebne rešitve za izhod iz krize ujela, program varstva in razvoja pa je vlada R Slovenije sprejela, kar pomeni garancijo za nadaljnji razvoj Lipice, sem izziv sprejel. In po prvih šestih mesecih dela me je vlada tudi imenovala za direktorja J K Kobilarna Lipica za štiriletni mandat. Rojen sem na vasi. Moja stara mama je imela gostilno 5 skoraj stoletno tradicijo, vse naokrog pa so bili kmetje, ki jim je bilo treba pomagati pri delu. Že kot dijak sem preživljal počitnice na delu v Franciji, kjer sem pomagal pri oskrbi konj m : ' : 1 Tokrat smo namenili začetni del revije Kras pripovedi novega direktorja Javnega zavoda Kobilarne Lipica Matjaža Pusta, ki ga je imenovala vlada R Slovenije pred nekaj tedni. Uredništvo in tudi jahal - seveda povsem amatersko. Med študentskimi leti sem delal praktično vse počitnice kot turistični vodič na Kompasovih turah po Jugoslaviji in vzhodnih deželah. Poslovna kariera pa me je z Rudisom ponesla v Alžir, kjer sem delal na organizaciji in vodenju investicijskih projektov, nato sem za Petrol delal na tradingu plina. V A/žiru sem ostal deset let. Nato me je poslovna pot ponesla v Švico in Avstrijo, tako da sem bil v letih od 1981 do 2000 malo v Sloveniji. Vseskozi sem delal kot manager, kar pomeni predvsem delo z ljudmi. V Rašici pa je bilo moje delo čisti krizni management, ko je bilo podjetje treba ozdraviti in njegovo poslovanje pripeljati do modrih številk. Glede mojega dela v Lipici pa naslednje: Na konje, njihovo vzrejo in selekcijo se morajo spoznati moji sodelavci, zato smo tudi postavili strokovnega vodjo dr. Marka Marca. Tudi njegovi sodelavci se zelo razumejo na ta posel, saj se kobilarna s tem ukvarja že čez 400 let. Jaz jim pomagam organizacijsko... Tudi v turizmu imamo ljudi, ki se na gostinstvo spoznajo, vendar pa je tukaj žal slaba tradicija preteklih petnajstih letin nizek nivo storitev, ker se ljudje enostavno nič niso učili in je vse šele treba izboljšati. Moja vloga je pripeljati najboljše učitelje in zagotoviti formiranje lastnih kadrov, ki bodo nivo gostinstva in turizma dvignili. Ko ste spoznali naravo in značilnosti JZ Kobilarna Lipica, najbolj izstopajoče njene probleme in začeli spoznavati tudi vzroke za razmere, v katerih ste kobilarno začeli voditi kot vršilec dolžnosti direktorja zavoda, kakšno podobo o njem ste si ustvarili in katere naloge pa tudi ukrepi so se Vam izoblikovali za najpomembnejše? Vtis po prvem ogledu je bil zares katastrofalen. Seveda sem bolj gledal tukajšnji gostinsko-turistični del. Ko pa sem prišel v Kobilarno Lipica v službo, sem po enem mesecu dela tukaj najprej postavil vprašanje na Ministrstvu za kulturo, zakaj gojimo konje, kakšen je cilj njihovega šolanja - treninga. Človek namreč vse dela z nekim namenom. Habsburžani so konje najprej gojili zaradi potreb svoje vojske, pozneje zaradi protokola in zaradi svoje dvorne španske šole, saj so se lipicanci pokazali za zelo učeče se delovne konje, ki so sposobni figur, kakršne drugi konji le stežka pokažejo.. In kaj so Habsburžani s to svojo poznano jahalno šolo delali? Promovirali so sebe, dvorno šolo jahanja in Dunaj, prestolno mesto svoje monarhije... To Avstrija dela še danes. Tudi mi ne gojimo lipicanca zaradi konja, lipicanca samega, ampak ga gojimo zaradi nadaljevanja več kot štiri-stoletne tradicije in zaradi naše promocije, saj je lipicanec naš nacionalni simbol Slovenije, s katerim se mora - poleg drugih svojih simbolov - promovirati še naprej. V Lipici namreč konj ne gojimo kot v drugih kobilarnah, ampak jih šolamo za nastope v španski jahalni šoli - to je cilj vzgoje konj in prikaz njihovih sposobnosti. Vendar pa nam ta »beli balet« v ničemer ne koristi, če ga ne kažemo tukaj in na nastopih drugje. To je promocija lipicanca kot rase, Lipice kot kobilarne in Slovenije kot države, kjer so ti konji nastali. Zato je turizem v Lipici tako organsko povezan s kobilarno, zato so turizem v preteklosti tudi razvili. Pred nedavnim sem dobil vprašanje :«Ali se lipicanec imenuje po Lipici, ali se Lipica imenuje po lipicancu?». Pri nas smo “uspeli” narediti zmedo, saj ljudje ne vedo, da lipicanec izvira, prihaja iz Lipice. Za našo državo in njeno promocijo s pomočjo našega avtohtonega konja je izjemno pomembno, da se mora razvoj Lipice, ki se je pred časom ustavil, nemudoma, čim prej nadaljevati v tisto destinacijo, izložbeno okno Slovenije, po katerem bodo vsi vedeli, da ta naš lipicanec ne prihaja od nikoder drugod kot od tukaj. V kobilarni Alter Real na Portugalskem z dvestopet-desetletno tradicijo gojenja lusitancev, ki so bratranci naših konj, smo bili na permanentni konferenci tradicionalnih kobilarn v državni lasti. Na njej smo prvič sodelovali kot JZ Kobilarna Lipica. Predstavniki vseh sodelujočih kobilarn so predstavili svoje probleme preživetja, saj so vse v državni lasti. Vse, brez izjeme, razvijajo dodatno turistično ponudbo. Sodelovali so predstavniki državnih kobilarn iz Avstrije in Bolgarije, s Češke, iz Francije, s Slovaške, z Madžarske, iz Nemčije in Romunije. Vsi govorniki so izpostavljali probleme s financiranjem teh državnih kobilarn in vsesplošno je v govorih in razpravah prevladovalo stališče, da morajo kobilarne za svoje preživetje tudi generirati svoje prihodke. Poudarjalo se je, da morajo kobilarne uporabljati pota in načine, da iz strukturnih skladov EU dobivajo denar in z njim razvijejo turistične programe, ki dopolnjujejo kobilarniško osnovno dejavnost in ki ustvarjajo dodatna finančna sredstva za vzrejo konj. Poudarjam, da prav v vseh teh državnih kobilarnah sedaj pospešeno razvijajo dopolnilne turistične in gostinsko-turistične storitve in si prizadevajo urediti, zgraditi hotele s celovito in kakovostno ponudbo, igrišča za golf in še marsikaj drugega, kar je Lipica razvila že do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vsi se sedaj trudijo imeti, kar mi že v veliki meri imamo, da bi z dopolnilno dejavnostjo pokrivali del stroškov osnovne kobilarniške dejavnosti - vzreje konj. Le tako se namreč lahko zagotovi dolgoročno enakomerno financiranje dejavnosti in s tem njena največja možna zaščita, saj je odvisnost od državnih jasli vezana vedno na probleme letnega proračuna in politične volje. Se posebej poudarjam, da je bil že letos v aprilu v okviru Evropske unije narejen poskus, da se sprejme uredbo, ki prepoveduje državam subvencionirati njihove kobilarne, vendar so to Francozi in Nemci složno preprečili. Kobilarne namreč poudarjajo, da morajo imeti ustrezen čas, da se na to pripravijo. A jasno je, da bo Evropska unija takšno odločbo slej kot prej sprejela. mm i Ker vprašujete po nujnih ukrepih, ki jih bo treba v Kobilarni Lipica izpeljati za njeno sanacijo in spodbuditev njenega nadaljnjega razvoja, naj povem, da smo v minulih šestih mesecih, odkar sem prevzel vodenje kobilarne, že marsikaj postorili. Najprej smo v organizacijskem smislu postavili vodje osnovnih dejavnosti v kobilarni, ki jih prej sploh ni bilo. Če pa so bili, so zvečine imeli omejene pristojnosti. To se je kazalo, na primer, v odsotnosti delegiranja pooblastil do absurdnosti, saj je prišel k meni kovač in me vprašal, kdaj gre lahko na dopust. Če med kovačem in direktorjem ni bilo pri dvesto zaposlenih nobenega vmesnega instančnega nivoja, po katerem bi se prenašale naloge in preverjala odgovornost, potem je jasno, kakšna je bila v Kobilarni Lipica organizacija vodenje in porazdelitve pooblastil in odgovornosti. Zato sem moral med prvimi reorganizacijskimi koraki začeti graditi nivojsko strukturo vodenja, da se bo končno točno vedelo, za kaj je kdo odgovoren in komu je odgovoren. Razmere so bile že bolj neurejene in kaotične na področju gostinstva in turizma, ker vodij sploh ni bilo. Po novem zakonu o Javnem zavodu Kobilarna Lipica ustanavljamo v njenih okvirih podjetje, ki bo v stoodstotni zavodovi lasti, opravljalo pa bo vso gostinsko-turistično dejavnost, v skladu s tržnimi zakoni, in ki bo poslovala na trgu in v tržnih razmerah. Da pa bo to podjetje zaživelo, bo morala ustanoviteljica - država - podjetju nameniti tudi potrebni kapital. In ker moramo živeti, ustvarjati dohodek, ne pa čakati na vse potrebne preobrazbene postopke, smo začeli v gostin- Lipica se ponaša s številnimi arhitekturnimi in krajinskimi privlačnostmi. ski dejavnosti Kobilarne Lipica z dodatnim izobraževanjem in usposabljanjem zaposlenih, česar prej sploh ni bilo. Pridobili smo tudi francoskega kuharja, da dvignemo kakovost in spremenimo organizacijo tukajšnje kuhinje. Tudi v strežbi smo začeli s poučevanjem ljudi. Pomaga nam strokovnjak z več destletji izkušenj iz hotelirstva v Švici. Po kobilarni smo pospravili in naredili malo reda, polepšujemo vnanjost, da se vidi našo željo in odločnost po povrnitvi nekdanjega slovesa Lipice kot urejene kulturne krajine in privlačnega kraja za ljudi, ki to cenijo. Subvencije države so vsako leto manjše in jih bo treba čim prej nadomestiti z lastnimi povečanimi prihodki, ki pa jih generirajo predvsem turizem in turistične infrastrukture, ki so na žalost danes povsem neustrezne za nadaljnji uspešni razvoj. Za osnovno kobilarniško dejavnost lahko rečemo, da je glede na zakonske omejitve prodaje konj in glede na visoke stroške treninga in šolanja konj ta dejavnost ekonomsko nerentabilna, zato bo država morala tudi v bodoče prispevati sredstva. Vendar gre tudi tukaj za turistično promotivni produkt, ki je za kobilarniški del stroškovno najbolj obremenjujoč, zato pa je pomembna turistična razsežnost poslovanja Lipice, s katero se mora večji del tega stroška tudi pokriti. Seveda pa je naša naloga, da program predstav konj in jahačev za naslednjo sezono dvignemo na višji nivo in ga tudi drugače ponudimo občinstvu. To so prve stvari, ki jih moramo sedaj urediti. In nekaj smo tudi že naredili. Seveda pa vse ne gre gladko in ne brez problemov, ki so v največji meri z ljudmi. Zaposleni v Lipici kot javnem zavodu v državni lasti so kot funkcionarji državni uradniki. Imeli so vedno zagotovljeno plačo - in jo še sedaj imajo, samo da prihajo v službo, in ne glede na to, ali delajo ali ne, in ne glede na to, koliko naredijo... Veste, preskok iz položaja, ko si imel zagotovljeno plačo in vse pravice iz dela, v položaj, ko pa imaš ob plači za opravljeno delo tudi odgovornost in ko nekomu tudi odgovarjaš, ki te lahko zaradi slabega dela tudi prestavi na slabše plačano delovno mesto ali celo predlaga prekinitev pogodbe o delu, pa je oziroma bo za nekatere v kobilarni kar težak. Ustanovili smo ekipo s strokovnim vodjem dr. Marcem na čelu, kar pomeni, da je sedaj kakovostno vzrejno delo v kobilarni zagotovljeno. Oprli smo se na povezovanje in sodelovanju z drugimi kobilarnami, ki vzrejajo lipicanca. Zamenjali smo prve kobile s kobilarno Piber. Dogovarjamo se tudi, kako v Pibrom medsebojno usklajevati vzrejne programe, da bomo zagotavljali enako raven vzreje. Poslej bomo hodili k njim tudi na vzrejne preglede; enako tudi oni k nam. Obe kobilarni sta namreč referenčni. Mi v avstrijskem Pibru ne vidimo nikakršne konkurence; enako tudi oni ne v naši Lipici! Oni in mi nadaljujemo tradicijo vzreje in vzgoje ter promocije lipicanca. In v njej je po njihovem in našem mnenju ogromno sinergije. Avtrijci niso nikdar oporekali, da je lipicanec iz Lipice. Tega pač ne more nihče zanikati. Slovenija in z njo tudi Kobilarna Lipica je v Evropski uniji, kar pomeni, da so Kobilarna Lipica in lipicanci ne samo naša dediščina ampak tudi evropska dediščina, ki jo morama skupaj s Pibrom prikazovati, zastopati in varovati. Zato delamo sedaj s Pibrom z roko v roki. Kar zadeva gostinsko turistični razvoj Lipice, sem v svojem programu postavil tri razvojne stebre. Lipico vidimo kot turistično destinacijo in izložbo za promocijo Slovenije. Kobilarna Lipica ne potrebuje subvencij, če začnejo sem prihajati na obiske evropski ministri in ljudje podobnega ranga in jim sprejemano ter vse, kar sodi zraven, ponudimo in uredimo mi. Tako, kakor smo pred nedavnim naredili za NATO-vih tristo ljudi, ki smo jim pripravili v Lipici sprejem, pa posebej ogled Lipice za ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda. Mi nočemo denarja na suho, kot se reče, kar tako, ampak smo pripravljeni denar zaslužiti z vrhunsko ponudbo Lipice. Država nam lahko veliko pomaga že s tem, da nam pripelje take ljudi v Lipico, ki je in ki lahko postane zares vrhunska promocijska deistinacija tudi za državni protokol. Zato se sedaj tudi trudimo, da nas država tako obravnava. In če so lipicanci in vsa Lipica naš nacionalni simbol, ga je treba tako tudi obravnavati in mu tudi v protokolarnem smislu to izkazovati. Lipico je treba samo še urediti, polikati v tem smislu, da nobenega ministra oziroma državnika ne bo sram imeti sprejem tukaj. To je potrdil naš obrambni minister Karel Erjavec, ki se nam je po sprejemu za NATO-ve ljudi v Lipici zahvalil, češ da je bil na visoki ravni. Enako se nam je zahvalilo tudi vodstvo državnega protokola. Kar zadeva turistično-rekreacijske dejavnosti, pa moram reči, da bi marsikaj radi imeli, a nimamo ničesar zaokroženega do konca. Imamo, na primer, bazen, ki pa je brez sodobnih naprav, kot je wellness, kot so savne in podobno. Je pač tak, kakršnega so naredili pred dvajsetimi oziroma tridesetimi leti. In ljudem, ki pridejo v hotel, ponudba zastarelega bazena ne ustreza več... Podobno je z golfom, ki je napol zgrajen, na katerega ljudje sicer pridejo, odigrajo tistih devet polj, potem pa odidejo še v Padriče, kjer imajo golf z osemnajstimi polji, ali pa odidejo v Ligniano, da se naigrajo in naužijejo igranja, narave in ustreznih spremljajočih servisov... Pri nas imamo pri golfu le majhen kafič, ne kavarnico, ki ponudbe sodobnega golf kluba ne more zagotoviti. K nam prihaja že tudi vse več takih gostov, ki bi si želeli jahati, igrati tenis, igrati golf, oditi v wellness, plavati, se voziti s kočijo itn. in ki ne vprašajo, koliko to stane. Toda raven našega servisa je dokaj nizka že samo zaradi starosti naših zgradb ter njihove opremljenosti. Zato sem vesel, da smo pred nekaj dnevi prejeli soglasje Republiškega zavoda za varstvo kulturne dediščine o širitvi golf igrišča z vsemi omejitvami (glede uporabe pesticidov, herbicidov, ohranjanja drevesnih struktur, naravnega fonda itn.), česa ne smemo. Tega se bomo držali, kajti to je za nas zakon, ki ga bomo spoštovali. Ne razumem pa ljudi, ki nasprotujejo igrišču za golf v Lipici in njegovi širitvi na prostor, ki ga lipicanci niso nikdar uporabljali za pašo. Golf je vendarle tu, v Lipici, že dvajset let. In takrat, ko so ga naredili, se obenj niso spotikali. Sedaj, ko objekt funkcionira, pa naj se ga kar odpravi ali opusti, da se zaraste. Naložba vanj je vendarle visoka, z njegovim povečanjem za manjkajoče število lukenj na gmajno in z drevjem zaraščenem terenu jugozahodno od sedanjega igrišča pa naj bi pridobil svojo manjkajočo razsežnost in kvaliteto, ki jo mora danes imeti vsako sodobno in trgu namenjeno igrišče. Ker se toliko piše v časopisih in revijah ter po elektronskih medijih govori in kaže, da golf v Lipici prinaša samo izgubo, moram povedati še tole: Golf v Lipici je vedno s prelivanjem sredstev prispeval k pokrivanju direktorjeve plače in še kaj drugega. Se pravi, da golf ni bil negativen. Bil je pozitiven. Lansko leto je tako prispeval 7 milijonov SIT, da imajo lahko plače, na primer, v računovodstvu ali kje drugje. Če pa bi imeli velik, normalni golf, bi bili po primerjalnih statističnih podatkih prihodki golfa trikrat večji. Za normalni golf ne potrebujemo več zaposlenih ljudi; večji bodo stroški le za vodo in drugo potrebno vzdrževanje povečanih površin. Sedaj pripravljamo, glede na nove pogoje, nov načrt za razširitev golfa, ki bo financiran s sponzorskim denarjem, kajti dosti je podjetij, ki hočejo imeti na igrišči “svoje ” polje. Tudi igralnica Casino v Lipici je, podobno kot golf, dejstvo. Igralnica je podjetje, ki je vložilo v Lipici denar za ureditev igralniških prostorov, v katerih se ustvarja profit, pomagalo je pri obnovi hotela Maestoso in še česa. Kdor bi rad igralnico izgnal iz Lipice, bo moral Casinoju povrniti vložen denar, kajti podjetje ima za svoje poslovanje v Lipici pogodbo, ki se izteče čez 20 let. Nas igralnica v Lipici prav nič ne moti, želimo pa biti udeleženi v njenem profitu, ki si ga sedaj jemljejo občine. Z njenim vodstvom sodelujemo zelo dobro. Dogovorili smo se, da je Casino naročil izdelavo projekta za postavitev nove čistilne naprave v Lipici, tako da bomo v kratkem imeli zanjo že gradbeno dovoljenje. Nova čistilna naprava bo tam, kjer je stara čistilna naprava - ena izmed sramot Lipice - razpadla in nedelujoča. Z imenovanjem vlade RS za direktorja imate sedaj vsa potrebna pooblastila in nujne vzvode, da svoje zamisli o vodenju JZ Kobilarna Lipica uresničite... Katere korake ste do sedaj že naredili in na kakšen način ter s kakšnimi učinki? Kaj Vam je bilo pri tam v oporo in pomoč, kaj pa Vam je povzročalo težave, Vam grenilo vsakdanje delo in preprečevalo, da bi se Vaše zamisli uresničevale lažje in hitreje? Lipica je tudi vseslovenski politični projekt in vsakdo, ki ima pet minut časa, se lahko vtika vanj, o njem piše, govori in sodi. Ko pa take kritike vprašaš, kdaj so bili nazadnje v Lipici, ugotoviš, da pred petnajstimi, desetimi leti. Vsi pa namenjajo Lipico lipicancem, namesto ljudem. Lipica je ven- Bife ob igrišču za golf ne more nuditi storitev kavarne, ki pritiče sodobnemu igrišču za golf. darle namenjena ljudem, kajti lipicanci so tukaj in bodo tukaj. In mi zanje krasno skrbimo. Lipico je treba vrniti Slovencem, da jo spet spoznajo za svoj simbol, da bodo hodili sem in da jim bo tukaj, v Lipici, lepo. Lipica je del slovenske kulturne dediščine. Ima štiri-stotridesetletno tradicijo, ki je občudovanja vredna. Tega Slovenci ne smemo zapraviti. S to tradicijo so upravljali cesarji in grofje. Del tega je tudi povezava s devinskim gradom in z družino Turn in Taxis. Ti so imeli v 18. stoletju 18 tisoč konj, ki so vlekli poštne kočije po vsej Evropi in bili njeni glavni poštarji. Grad Miramare je bil habsburški in njegovi lastniki so imeli tudi lipicance. Potem je Trst, ki je popolnoma pozabljeno zaledje Lipice. Nekdaj so iz Trsta vozili turiste, ki so prihajali s parniki v tržaško pristanišče, s kočijami v Lipico in na ogled Škocjanskih jam... Mi smo prepričani, da je treba vse to obuditi, medsebojno ustrezno povezati in se pripraviti na odpravo shengenske meje, ko bo mogoče po tem prostoru hoditi, se voziti - potovati skratka - svobodno, brez kakršnih koli administrativnih ovir... O vsem tem sva se pred nedavnim pogovarjala z devinskim princem Turn in Taxis, ki bi grad rad še bolj odprl za turiste, ker tak objekt vzdrževati zahteva veliko denarja, in še kaj drugega turistično privlačnega nameravajo ponuditi, tudi v sodelovanju z nami. Tudi on bi se rad povezal v neko privlačno turistično destinacijo, na primer z Lipico in s Škocjanskimi jamami... Kobilarno si prizadevamo odpreti lokalnim skupnostim. Po volitvah se bom pogovoril o tem z novimi župani, kajti ta naš kraški trikotnik med tržaškim in koprskim avtocestnim krakom mora postati »dežela belega konja«. Pri tem, ko se vsi sklicujemo, kako da je Lipica naš naravni in kulturni spomenik nacionalnega pomena, nikjer ob teh dveh cestnih krakih in ne ob avtocestnem odseku Ljubljana-Cebulovica ni na tablah za Lipico podobe belega konja. Samo beseda Lipica pa tujcem ne pove o belem konju lipicancu nič. Tudi naše sodelovanje s policijo, vojsko in ne nazadnje doniranje ene kobile živalskemu vrtu v Ljubljani gre v smer približevanja in promocije lipicanca v lastni državi. Kaj je tisto, po čemer je mogoče obiskovalcu Kobilarne Lipica že videti, da se razmere v njej urejujejo in da je kolektiv dvestotih zaposlenih v javnem zavodu na poti sanacije in postopnega preoblikovanje v sodobno ustanovo? V tako, ki bo zagotavljala predvsem rejo in šolanje lipicancev ter strokovni kader, ki dela z njimi in z njimi nastopa doma ter po svetu, da bo čim prej kobilarna Lipica uresničila svoje osnovne cilje - vzgajati najboljše lipicance na svetu? Kako bo v prihodnosti z gostinsko-turistično dejavnostjo v Kobilarni Lipica, da bo s svojimi storitvami kakovostno dopolnjevala uresničevanje osnovnih ciljev kobilarne, pomagala njeni rasti in kakovostnemu razvoju ter postopno zaslovela po Sloveniji in prek njenih meja kot vrhunska dopolnilna ponudba kobilarne. Ljudje, ki prihajajo v Lipico, že lahko vidijo določene spremembe. Da smo jo že kar dobro pospravili, da je bolj ure- -j.il , i : ; •: f ■ Nova igralna polja za golf so predvidena jugozahodno od sedanjih osmih igralnih polj, kjer se nikdar niso pasli konji jena, zasajena, da smo pospravili stare kočije in jih prenesli v na novo urejeni muzej kočij. Zdaj se vam natakar ob pozdravu tudi prijazno nasmehne, kar pred časom ni bilo v navadi. Osebje spoznava, da mora vsakdo s svojim ravnanjem prispevati svoj delež k ustvarjanju prijetne in prijazne podobe Lipice.... Seveda pa nobena pot ni ravna; vsaka ima tudi ovinke. Zato bomo morali z našimi ljudmi še veliko delati, ker niso bili vajeni novega delovnega tempa in niso bili zares vpeti v Lipico. Opažam, kako se številni med njimi veselijo sprememb, se radi učijo in kažejo, da živijo s to dejavnostjo in s tem prostorom. Zato sem zelo zadovoljen. Tudi s Černigojevo galerijo imamo načrte, kako bi tega pomembnega slovenskega avtorja predstavili svetu in mu s tem dali mesto, ki mu pritiče. O tem se pogovarjamo s kulturnim ministrstvom. Tudi Lurška mati božja je zgodba, ki ji bomo morali nameniti več pozornosti in časa v usklajevanju vseh turističnih zanimivosti v Lipici. Z direktorjem sežanske družbe Marmor Cirilom Sigulinom sva se pred nedavnim pogovarjala o njihovi pobudi, predstavljeni v reviji Kras, da bi s svojim načrtovanim muzejem kamnolomstva, kamnarstva in kamnoseštva tule, v svojem bližnjem kamnolomu popestrili turistično ponudbo Lipice. Moramo jo podpreti, saj bo tak muzej pomenil obogatitev zanimivosti in turistične privlačnosti tega prostora, ki naj bi bil ena izmed najbolj privlačnih turističnih destinacij ne samo Krasa marveč vse Slovenije. Tukaj je treba razviti, povezati in predstavljati ter nuditi vse skupaj kot en turistični produkt ter ljudem omogočiti, da ga uživajo tudi med sprehodi po lipiški krajini, med kolesarjenjem po njej, med vožnjo s kočijo. V načrtu imamo tudi ureditev sprehajalne poti okrog Lipice, ki jo bomo speljali po sedaj zaraščeni gmajni. Namenjena bo ne samo sprehajalcem ampak tudi tistim, ki radi tečejo v naravi. Tukaj imamo zadostne prenočitvene zmogljivosti, zato moramo razviti in ponuditi turističnim gostom različne oblike aktivnih počitnic, med katerimi lahko “odkrivajo” najraz- ličnejše naravne posebnosti in značilnosti tega prostora, stvaritve ljudi in izjemne kulturne spomenike - našo dediščino. Seveda na način, da vsak tak predel, objekt, spomenik ali fenomen povežemo s primerno stvarno zgodbo in z njo omogočimo obiskovalcu pristne doživljajske užitke med njihovim spoznavanjem. To velja enako za res dobre gostilne tukaj naokrog, ki jih bomo tudi vključili v našo ponudbo tako, da bomo naše hotelske goste pošiljali tudi tja. Ob pričakovani standardni kakovostni hotelski kulinarični ponudbi si gost zaželi tudi kakšno spremembo, ki jo nudijo dobre gostilne. Polemik v javnosti in zlasti v medijih o tem, ali je igrišče za golf v kompleksu Kobilarne Lipica primerno, ali je njegova širitev zares potrebna, ali se z vzdrževanjem golfišča res škoduje podobi samega zavarovanega prostora, njegovemu videzu in podtalnici, ki se pretaka tudi v zajetja virov pitne vode na Krasu, ne bi radi razpihovali... Pa vendar, povejte, v odgovor za razvoj Kobilarne Lipice zares zainteresiranim bralcem, kako bi ocenili učinke vsega, kar se je v zadnjih mesecih izreklo in napisano pa tudi pokazalo po medijih? Kaj je bilo nadaljnjemu razvoju kobilarne in spremljajočih dejavnosti v njej v prid in kaj v škodo? Na žalost ugotavljam, da je bilo veliko pisanja in javnih nastopov našega sodelavca gospoda Edbina Tavčarja Kobilarni Lipica v škodo. Dokler se pisanje oziroma diskurz v javnosti vodi o tem, ali naj bo v Lipici golf ali ne, je to izražanje mnenj in pravica vsakogar. Zal v tem izražanju mnenj nisem zaznal strokovnih argumentov proti širjenju golfa. Okoljski obremenitveni elementi, kot so poraba vode, pesticidov in gnojenja, so bili v vseh diskusijah vzeti iz nekih splošnih statistik in povprečij, ne pa tudi iz konkretnih trenutnih porab in raziskav v sami Lipici. Enak je tudi argument, da golf in konjeništvo ne gresta skupaj, sam pa poznam veliko turističnih destinacij, ki se razvijajo prav na teh dveh stebrih. Tavčarju tudi nisem prekinil pogodbe o zaposlovanju zaradi njegovega mnenja o širitvi golfa ampak zaradi obrekovanja in lažnega, namerno zavajajočega in slabšalnega prikazovanja stanja v kobilarni in s tem kršenja internih aktov o komunikacijah z mediji. Okrog njegovega razmišljanja o golfu, o njegovi širitvi, o varovanju tukajšnje kulturne krajine pa vprašujem samo tole: kje so bili on in vsi tisti ljudje, ki jih zastopa gospod Tavčar in govori v njihovem imenu, z inventuro stanja te krajine, z inventuro drevesnega fonda, ki je v zelo slabem stanju. Ta projekt moramo nujno začeti sedaj, saj so nas strokovnjaki opozorili, da imamo v Lipici žarišče, leglo bele omele na Krasu, ker je leta ni nihče odstranjeval. In da so vsi hrasti tukaj zaraščeni s bršljanom, zaradi česar jih veliko umira. Včasih so imeli lipiški konjski pastirji na paši pri sebi vsak svojo sekirico in so morali sproti sekati ter odtranjevati bršljan. Namesto, da bi pod Tavčarjevim vodstvom kot strokovnjakom za krajinsko arhitekturo v Lipici naredili program, kako umirajoče ali že posušene hraste nadomestiti, tega niso nikdar naredili. Enako je tudi z urejanjem neurejenih grajskih vrtov v Lipici, ki so popolnoma zapuščeni že leta in leta, a nikogar niso motili. Enako velja tudi za staro manežo na borjaču, ki ni bila nič drugega kakor golobje stranišče in to vsem na očeh. Le poredkoma so bili v njej konji. Zato smo v njej zaenkrat uredili muzej s kočijami. Kako boste strli enega izmed orehov v kobilarni, to je pridobiti in spodbuditi zaposlene, ki se še ne istovetijo s Kobilarno Lipico in katerih pripadnosti tej ustanovi še ni čutiti? Že nekaj let se v pogovorih o težavah Kobilarne Lipica govori o kadrovski krizi in krizi zaradi nezadostne zavzetosti enega dela zaposlenih za kakovostno izpolnjevanje njihovih delovnih nalog in obveznosti? V gostinski in turistično dejavnosti bo nastopila velika sprememba takoj potem, ko ta dejavnost preide iz dejavnosti javnega zavoda v gostinsko-turistično podjetje v lasti JZ Kobilarna Lipica. Zaposleni v njej ne bodo več državni uslužbenci, ampak bodo delavci v turizmu, za katere bo veljala delovna zakonodaja, ki velja za gospodarske družbe. Vsakdo bo imel po pogodbi o delu določeno delovno področje, zadolžitve in bo za njihovo uresničevanje ali neuresničevanje odgovarjal. Tudi materialno... Vsakomur bo končno jasno, da so tukaj zaradi ljudi in za ljudi, ki prihajajo v Lipico in hočejo za denar, ki ga tukaj porabijo, storitve na visoki kakovostni ravni... Sedaj jim to še pripovedujemo, kmalu pa bodo morali tako vlogo vsi prevzeti. Tudi v kobilarniškem delu bo moral marsikdo svoj neodgovoren odnos do dela, ki ga opravlja, spremeniti. Ko se pogovarjam z ljudmi, se mi zdi, da nekateri ne vedo čisto točno, zakaj so zaposleni v Lipici. Vedejo se tako, kakor da je to samo po sebi umevno, da delajo, kar delajo, da jahajo za sebe, ker da so tukaj pač konji. Zdi se, da niso tukaj zaradi konj, ki kot lipicanci tvorijo lipiško kobilarno, tudi ne zaradi ljudi, ki prinašajo kobilarni denar, pa tudi ne zaradi družbe, ki je do sedaj kobilarni zagotavljala denar za vzrejo lipicancev... Tudi tu bo treba s spreminjanjem miselnosti in odnosa do dela marsikaj spremeniti. A sem prepričan, da bomo zadeve uredili in ko bomo ta naš skupni vlak enkrat pognali v pravo smer, bo kdo morebiti z njega sestopil, namesto njega pa bo prišel drug, voljan dobro in zavzeto opravljati svoje delo. To se je že pokazalo v pripravah na letošnji dan odprtih vrat Kobilarne Lipica, ko je prišlo sem veliko ljudi, ki so bili z vsemi prireditvami in z ravnanjem našega osebja zadovoljni. Dodali smo nekaj novih vsebin in naši ljudje so začeli spoznavati, da bo z večjim prilivom obiskovalcev in turistov v Lipici boljše, kot je bilo. Zato sem zelo zavzemam, da vodstvo s svojim ravnanjem in zgledom prenaša na svoje sodelavce čim več pozitivne energije in da se do sedaj uveljavljeno kratenje vsakršne osebne iniciative čim prej odpravi in začne z napredovanjem in z boljšimi plačami spodbujati iniciativnost ter odpravljanje pomanjkljivosti, ki krnijo kakovost storitev in podobo Kobilarne Lipica. Verjamem, da se bodo razmere tudi na tem področju spremenile. Zato mi ni žal, če prebijem dnevno tukaj tudi po štirinajst ur ali celo več. In bom vztrajal, kajti z imenovanjem za direktorja kobilarne me je vlada R Slovenije zadolžila, da sprejeti program nadaljnega razvoja kobilarne v kar največji možni meri uresničimo. Kaj svetujete ljudem, ki radi prihajajo v Lipico bodisi zaradi lipicancev in njihove vzreje ter šolanja, bodisi zaradi golfa, igralnice, gostinskih storitev ali pa kar tako, da uživajo v naravnih lepotah in danosti njenega več kot štiristoletnega parka? Kaj lahko oni naredijo s svojim ravnanjem, da se bo nova vizija o Kobilarni Lipica uresničevala in uresničila s čim manj težavami? Naj prihajajo čim pogosteje in v čim večjem številu, naj bodo z njimi tudi njihovi otroci. Za vse in za vsakogar bo vedno več zanimivega, poučnega in prijetnega. Povabilo velja tudi šolam oziroma njihovim vodst\>om in učiteljem ter profesorjem, ki poučujejo naravoslovje, kajti pripraviti želimo tudi poseben program za učence in dijake. Zares si želimo, da je Lipica odprta in dostopna vsakomur. In vabimo vsakogar, naj pride in se tukaj počuti doma. Naj bo tukaj čim dlje. Ne le nekaj ur ampak ves dan, več dni, več tednov. Lipica je zaokrožen, privlačen a tudi občutljiv sistem, ki ga je treba spoštovati. Je prostor, ki nudi veliko užitkov in veselja. In vesel bom, če nam boste svoje vtise, ocene in predloge, kaj v Lipici še narediti, da bo čim bolj privlačna, sporočali v osebnih pismih, v pismih bralcev v časnikih in revijah pa tudi po telefonu. Posluh imamo tudi za kritična mnenja in kritične ocene, saj smo zaradi njih tukaj. Res pa je, da smo občutljivi za obrekovanja in na laži, če se hoče s tem škodovati Kobilarni Lipici, lipicancem in ljudem, ki skrbijo zanje in ki se v Lipici trudijo, da bi čim prej postala to, kar si vsi želimo - eden izmed naravnih in kulturnih biserov, po katerem naj bi bila Slovenija čim bolj prepoznavna. Vrtača s kapelico Lurške Matere božje in prostorom za sakralne prireditve, pet minut hoje od hotela Club v Lipici 12 POGOVOR Sergij Stancich, predsednik uprave Zadružne kraške banke, pripoveduje o svojem delu, o banki, ki ji predseduje, in o njeni poslovni filozofiji POVEM VAM, DA SEM NA NAŠE OSEBJE PONOSEN o krat je sogovornik v pogovoru za bralce revije Kras slovenski poslovnež in predsednik upravnega odbora Zadružne kraške banke Sergij Stancich. Že od osemnajstega leta naprej se vseskozi ukvarja s komercialno-finančnim poslovanjem. Najprej je izkušnje nabiral v nekem tržaškem uvozno-izvoznem podjetju. Potem je bil, na njeno povabilo, zaposlen v nekdanji Tržaški kreditni banki. Po dveh letih bančnega dela se je se vrnil v uvozno-izvozno dejavnost, nato pa leta 1988 odprl - skupaj z bratom - lastno podjetje. Je pač take narave, da mu vsakdanje sedenje za isto pisalno mizo ne ustreza... Član upravnega odbora Zadružne kraške banke je že devet let. Po četrtem letu je prevzel funkcijo njenega podpredsednika, nato, pred tremi leti, predsedniško. V italijanskem zadružniškem bančnem sistemu je taka funkcija nepoklicna, kar pomeni, da v banki ni zaposlen in da si vsakdanji kruh mora služiti tudi drugje. Kljub temu v današnjih časih brez profesionalnega odnosa in prijemov v vlogi predsednika banke ne bi mogel biti uspešen. Njegov odnos do te odgovorne funkcije je prav tak, kakršen bi bil, če bi bil profesionalni predsednik njene uprave. Po njegovi oceni je tak sistem skupinskega dela in vodenja banke najboljši, saj so vsi člani upravnega odbora - predsednik, podpredsednik in ostali člani - venomer vključeni v poslovno in upravno dogajanje v banki in s tem celovito seznanjeni o vsem pomembnem v njej. Zato so usposobljeni tudi odgovorno odločati za koristi banke in njenih članov ter komitentov... Sogovornik Sergij Stancich funkcije upravnega odbora banke v Italiji primerja z delom, ki ga opravlja nadzorni odbor banke v Sloveniji! ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA V predstavitvi Zadružne kraške banke - domače socialne banke v 76. številki revije Kras ste povedali, da banka, ki jo vodite, zaupana ji sredstva na razne načine vrača skoraj izključno na teritorij, kateremu pripada, torej Tržaški pokrajini. S tem je banka dala na tisoče ljudem - kmetom, obrtnikom, delavcem, ljudem svobodnih poklicev, upokojencem -ter njihovim družinam možnost, da so si prislužili zaupanje in izboljšali svojo življenjsko raven. Kako zgleda to delo bančnih delavcev v bančnih enotah na Opčinah, v Trstu, Nabrežini, Sesljanu, Bazovici, Domju in Dolini s svojimi komitenti? Kakšne storitve vse jim nudite, kaj jim svetujete, če banka njihovih želja ne more uresničiti, kako banka ravna, če komitent zaradi nenadnih okoliščin ne more izpolnjevati vseh obveznosti do Zadružne kraške banke? Navajam vam delček L člena našega statuta: "Zadruga (Zadružna kraška banka - op. ur.) se oslanja pri poslovanju na zadružna načela brez špekulativnih privatnih ciljev. Zadružni namen je podpirati člane in člane krajevne skupnosti pri bančnih poslih in storitvah s ciljem, da se izboljšajo njihove moralne, kulturne in gospodarske razmere... Podpira nadalje socialno skladnost, odgovorno in ubranljivo rast ozemlja, na katerem posluje... ” Zelo jasno, ali ne? Kako pa v praksi to spoštujemo? Po eni strani je delovanje Zadružne kraške banke povsem podobno delovanju ostalih bank; praktično opravljamo vse vrste finančnih storitev. Bistvena razlika pa je, da sredstva, ki jih nabiramo na našem prostoru, tudi dajemo na razpolago in posojamo na našem prostoru. Obenem pa našim članom nudimo še dodatne ugodnosti pri obrestnih merah kot tudi pri zaračunavanju stroškov. Druga posebnost naše banke, ki vsekakor predstavlja dodano vrednost za tukajšnji teritorij, je vračanje dela zaslu- Upravni in nadzorni odbor ter ravnateljstvo Zadružne kraške banke - V prvi vrsti z leve na desno: predsednik knjig. Sergij Stancich, podpredsednik dr. Adriano Kovačič, odbornik ind. izv. Dragotin Danev, predsednik nadzornega odbora dr. Stevo Kosmač in nadzornik knjig. Boris Kuret. V drugi vrsti z leve na desno: odbornik Fabrizio Pola jz, odbornik dr. Igor Corossi, ravnatelj ZKB knjig. Klavdij Brajnik, odborniki: dr. Boris Zidarič, arh. Marino Kokorovec, dr. VValter Stanissa in knjig. David Blasina, nadzornik knjig. Vojko Lovri ha in pod ravnatelj ZKB dr. Aleksander Podobnik. Ženega denarja na območje, na katerem banka deluje, v okviru naše socialne dejavnosti, ki pa je nikakor ne gre razumeti kot reklamo! Problematičnih komitentov rajši nimamo... No, če pa se kaj takega pojavi, poskušamo vedno rešiti probleme sporazumno. Dialog je pri nas bistven. Če, na primer, naš komitent ugotovi, da svojega obroka do dneva zapadlosti ne bo mogel poravnati, mu kot dolžniku omogočimo poravnati njegovo obveznost z zamudo, vendar nas mora o tem pravočasno obvestiti in obrok potem do dogovorjenega roka plačati. Rekel bi, da smo morda nekoliko bolj potrpežljivi in razumni od ostalih, vendar se je treba predpisov in pogodb držati. Znamo pa po potrebi tudi pokazati zobe... V predstavitvi v reviji Kras ste tudi posebej poudarili socialno noto Zadružne kraške banke. Zapisali ste, da “pri nas člani in stranke niso gole številke” in da sta “filozofija našega razmišljanja in sam pristop do družbe odprta, saj ne gledamo le na interese banke”. Poudarili ste, da ste ustanova zadružnega značaja, tako daje članom banke zajamčena ekonomska demokratičnost, saj ima vsak član iste pravice ne glede na svoj vloženi kapital... Kaj to pomeni praktično v vsakdanjem človekovem življenju? Pri nas končni rezultat v bilanci ni obvezujoč, seveda pa moramo tudi mi stremeti k zaslužku, saj drugače banka ne bi mogla obstajati. Dobiček si poskušamo ustvarjati s širjenjem poslovanja, vsekakor pa ne s stalnim zaračunavanjem dodatnih stroškov našim komitentom. Kar želim tudi poudariti, je očitnost in odkritost naših ponudb: pri nas točno veš, koliko boš kaj plačal, kar dandanes, na žalost, ni več prav pogosta praksa. Večkrat se na tržišču namreč dogaja, da se za navidezno privlačno obrestno mero skrivajo nevarne pasti... Moram povedati, da smo z našim poslovanjem zelo zadovoljni, saj vsako leto povečamo maso posredovanega denarja in s tem so tudi končni rezultati zelo ugodni. Tako smo v letošnjem prvem polletju ustvarili skoraj poldrugi (1,500.000) milijon € čistega zaslužka. Vsako leto priredimo občni zbor, na katerem članom banke poročamo o preteklem poslovnem obdobju enega leta in odobrimo letno bilanco. Na zboru člani banke tudi izvolijo en del članov upravnega odbora. Zanimivo je tudi, da ima, ne glede na svoj vloženi kapital, vsak član Zadružne kraške banke le en glas, kar je prav nasprotno, kot - recimo - v delniških družbah. Tako vsi člani enakopravno soodločajo o bodočnosti banke. V banki je bilo pred kakšnim poldrugim mesecem zaposlenih 88 slovenskih zamejskih uslužbencev, ki vsi komunicirajo s strankami banke v slovenskem in v italijanskem jeziku... Koliko je v njej zaposlenih uslužbencev Italijanov? Kako pri uresničevanju ciljev banke vodite kadrovsko politiko, daje zagotovljena takšna dvojezična komunikacija s člani in strankami? In kako zagotavljate visoko stopnjo identifikacije zaposlenih z banko in z njenimi cilji? S stalnostjo dela, z dobrimi plačami, z drugimi ugodnostmi ali še kako drugače? Uslužencev, ki govorijo samo italijansko, pri nas nimamo. To zaradi tega, ker je pogovorni jezik v naši ustanovi naš materni jezik, slovenščina. Velika večina naših članov je Slovencev. Praktično so naše korenine slovenske; so še žive in zdrave. Se več! Upam si reči, da čim bolj se starajo, trdnejše in močnejše postajajo... To pa ne sme obremenjevati naših italijanskih komitentov in članov. A je prav, da vedo, kakšna je naša realnost. Toda na vsakem občnem zboru imamo za italijansko govoreče člane banke pripravljeno simultano prevajanje iz slovenščine v italijančino. Tudi naša bančna revija “Skupaj” izhaja dvojezično. Tudi dopisovanje s strankami oziroma s člani lahko poteka v slovenščini ali italijanščini, po posameznikovi izbiri pač. Večkrat se sicer tudi dogaja, da se med sabo pogovarjamo v italijanščini, bolje rečeno v tržaškem narečju, kar je v zamejstvu nekaj čisto vsakdanjega. Povem vam, da sem na naše osebje ponosen. Vsi skupaj se zavedajo in zavedamo naše pripadnosti banki, kar večkrat terja večji trud. Bančništvo se v zadnjih letih močno spreminja in zahteva veliko novih, tehnično strokovnih figur. Banke večinskega naroda lahko mnogo lažje rešijo tovrstne probleme, saj se lahko obrnejo na širše delovno tržišče. Pri nas, predvsem zaradi naše identitete, pa smo se odločili nekoliko drugače: veliko pozornost dajemo izobrazbi in izpopolnjevanju našega osebja, zaposlujemo pa raje mlajše ljudi. Odziv je zelo dober, saj zaenkrat z notranjimi močni zadoščamo vsem zakonskim predpisom in zahtevam. Vsi zaposleni v banki se trudijo in tudi stalno izboljšujejo svoje sposobnosti. Zato sem nanje zelo ponosen! Zadružna kraška banka ima več kot 1300 članov, s katerimi na letnih srečanjih dogovarjate bilanco za preteklo leto in obnovitev upraviteljskih mandatov. Poleg že omenjenih izpostav načrtujete še letos odprtje devete podružnice in sicer v milj skl občini. Je tudi to v kontekstu poslanstva zadružne banke, ki si prizadeva biti ljudem kar najboljši bančni servis? Kam pa se banka namerava širiti v naslednjih letih? Napovedali ste, da tudi na prostor Krasa v Sloveniji? Bo pristop Zadružne kraške banke na ta teritorij in do njegovega prebivalstva enak pristopu v Tržaški pokrajini? Kako daleč ste v teh prizadevanjih in kdaj, predvidoma, naj bi odprli prvo poslovno enoto Zadružne kraške banke v Sloveniji. Bodo pri tem kakšne težave, odpori? Kdor si bo želel poslovni odnos z našim sistemom in z načinom dela, bo lahko prosto izbiral. Časovno gledano smo odprtje prve naše podružnice v Sloveniji načrtovali s formalno odprave kontrol na mejah. Kot pa zdaj na žalost kaže, bo ta datum premaknjen celo v leto 2009, kar je za nas absolutno predaleč... Imamo sicer že dovoljenje za poslovanje v Sloveniji brez stalne prisotnosti, kar pa logično pomeni brez podružnic. Naše osebje lahko torej opravlja obiske v Sloveniji in se pogovarja s strankami, vse pogodbe pa je treba skleniti v Italiji. Zaradi birokratskih razlogov se je, na žalost, odprtje nove podružnice Zadružne kraške banke v Miljah premaknilo v naslednje leto. Nič hudega, vendar nam to nekoliko zakomplicira načrte, saj imamo za naslednje leto že marsikaj drugega v programu. V miljski občini zadružnih bank ni, poleg tega pa Živi tam še kar nekaj Slovencev, pa tudi meja je zelo blizu. Zadružništva v bančništvu v Sloveniji sedaj še ni. Obstajale so hranilno kreditne službe, a je bilo njihovo delovanje zelo omejeno. Sedaj je ta sistem spremenjen, saj so vse hranilno kreditne službe prešle pod okrilje ene same banke... Smatram, da je zadružniška bančna logika zelo posrečena in prepričani smo, da bo naša Zadružna kraška banka lahko tudi v matici, v Sloveniji, kar uspešna. Načrtujemo širitev na slovenski prostor Krasa. A to ni tako enostavno, kot se kaže v besedah. Delamo pa že na tem. Naši predhodniki so že poslovali na tem prostoru in posojali denar Po odpravi schengen-skih mejnih kontrol na meji med Slovenijo in Italijo bo Kras končno postal to, kar po mojem nedvomno je - en sam prostor. In mi se poskušamo na to pravočasno pripraviti. Zavedamo se sicer prisotnosti drugih bank v Sloveniji, ki so tudi mnogo večje od naše. Konkurirati z njimi bi lahko pomenilo samomor. Kakor sem že povedal: naša prisotnost na bančnem tržišču temelji - in tako bo tudi v Sloveniji - na drugačnih načelih. Kako Zadružna kraška banka funkcionira v italijanskem bančnem sistemu; je v enakopravnem položaju z drugimi bankami v Italiji? In kako vaša banka sodeluje z bankami v Sloveniji? Zadružna kraška banka spada v sistem italijanskih zadružnih bank. Sistem je razdeljen v deželne federacije. Furlanija Julijska Krajina šteje 16 zadružnih bank. Delovanje in strategija vsake ustanove je popolnoma avtonomna, sicer pa se enkrat mesečno vsi predstavniki bank srečujemo na sedežu v Vidmu, kjer poskušamo urejati in reševati skupne probleme. Smo povsem enakopravni drugim bankam, saj smo, kakor ostale banke, tudi mi pod nadzorom Italijanske centralne (narodne) banke. Razlikujemo pa se v tem, da moramo večino poslovanja opraviti s članstvom. V Sloveniji smo že navezali stike s centralno banko, to je z Narodno banko Slovenije. Zadružna kraška banka je tudi manjšinski delničar Hranilnice Vipava, d.d., s katero že sodelujemo. V stikih smo tudi z nekaterimi drugimi, večjimi bankami, med katerimi naj omenim odličen odnos z vodstvom koprske banke. Ko človek obiskuje najrazličnejše družbene, kulturne, športne, družabne in drugačne prireditve - zlasti Slovencev na Tržaškem, si ogleduje na tem prostoru njihove različne publikacije in druge informacijske medije, je skoraj na vseh in v vseh mogoče videti pripis “da je projekt, prireditev, publikacijo gmotno podprla Zadružna kraška banka”. Zakaj takšna podporna oziroma donatorska vloga banke? Kako to zmorete? Kako se banki taki vložki obrestujejo? Ni dvoma, da se skoraj vsak dan nekaj dogaja z našo pomočjo tudi v kulturnem, športnem ali družbenem življenju našega prostora, kar pomeni, da se dosledno držimo naših načel. Ponavljam, da naše poslanstvo ni le bančno poslovanje. Naše naloge so tudi skrb za razvoj našega ozemlja, za skupno blaginjo, za ohranjanje naše naravne in kulturna dediščine. Človeku, ki ne pozna naše stvarnosti, vse to zveni zelo čudno, vendar je res tako! Nikakor pa nismo dobrodelno društvo. V svojih nagovorih rad vedno poudarjam: “Več ko se nas boste posluževali, več bomo lahko vam pomagali! ” Denarni obseg naše socialne dejavnosti se stalno širi. Za to si moramo postavljati letne proračune, ki običajno zadovoljujejo povpraševanje. Poudarjam pa, da imajo pri tem člani in stranke prednost. Ali je v takšnem kontekstu tudi odločitev uprave Zadružne kraške banke, da podpira revijo Kras v njenih prizadevanjih za ohranitev naše naravne in kulturne dediščine, torej dediščine kraškega teritorija na obeh straneh meje? Prav gotovo! Mislim, da je vsebina revije Kras tako bogata in raznolika, da zna pritegniti zanimanje bodisi mladih kot starejših pri spoznavanju zanimivosti, aktulanih dogajanjih, zgodovine in kulturne dediščine kraškega območja. Vzbuja zanimanja na obeh straneh meje, kar je prava pot za integracijo našega območja in njegovih prebivalcev v en sam Kras. Tudi mi smo pripravljeni prispevati naš delež- Kaj je vplivalo in kaj odločilo, da ste, gospod Sergij Stancich, pred poldrugim letom sklenili preseliti se v Volčji Grad in se ob vseh številnih delovnih zadolžitvah in družbenih funkcijah z velikim zanosom odločili še za prenovo tamkajšnje avtentične kraške domačije? Da bi vse razložil, bi potreboval kar nekaj strani... Na kratko pa tole: Odločila je družinska življenjska izbira. Preselili smo se v krasno vas, kjer zaenkrat prevladuje še dokaj pristno slovensko življenje. Živimo v dobi tehnologije; vsak dan se veselimo novih prepotrebnih izumov. Zavedamo pa se ne, do katere mere smo Že zasužnjeni. Televizija, radio, mobiteli, računalniki, novice; stalno mora biti nekaj priklopljeno oziroma prižgano. Ne zavedamo se, da nismo več sposobni mirnega življenja. Verjetno nas tišina in razmšljanje že kar strašita? No, naša doba je pač taka. Zato sem - na žalost - tudi sam primoran uporabljati sodobno tehnologijo. Na tem kotičku slovenskega Krasa pa je lažje priti do trenutka oddiha, ko lahko v hramu s prijateljem mirno poklepetaš ob fetki’pršuta in kozarčku pristne domače kapljice po končanem opravilu v vinogradu...! Uredništvo 16 ENERGIJA V Delovi prilogi FT smo prebrali BO NAFTA RES KMALU PO STO Gordana Tekavčič ■| j prilogi FT časnika Delo od 7. avgusta smo / prebrali kolumno direktorice Interine % j Gordane Tekavčič, da bo nafta kmalu po sto %/ dolarjev za sodček. Ker to zadeva vsakogar ▼ med nami, besedilo z dovo-ljenjem Delovega uredništva ponatisku jemo. Za naslednjo izdajo revije Kras namreč pripravljamo odgovore na vprašanje, kako bomo v naslednjih letih pri nas preskrbljeni z utekočinjenim naftnim plinom in z zemeljskim plinom in kako bodo njune maloprodajne cene za ogreva-nje in gospodinjstva kotirale na cenovni lestvici osnovnih energentov - od elektrike in kurilnega olja, do plina, premoga, drv in lesne biomase. Uredništvo Spremljanje gibanj cene sodčka črnega zlata - surove nafte - in njegovih drugih vplivov je ob vrtoglavih spremembah pri naftnih derivatih zame postalo vsakdanjik, od katerega sem skorajda že odvisna. Zanimivo pri tem spremljanju je namreč predvsem to, da na nihanje cene tega pomembnega energetskega vira vplivajo nenavadni in različni ter neprimerljivi vzroki, kot so naravni pojavi, na primer orkani, velike nevihte, potresi, vročinski vali; gospodarski pojavi, kot so sodni procesi, povezani z velikimi naftnimi podjetji v ZDA; zasedanja OPEČ - organizacije držav izvoznic nafte, skupine gospodarsko najbogatejših držav G8 in OZN; pa ekstremna in nemirna dogajanja v delih sveta, bogatih z nafto. Medtem ko si G8 želi uravnavanja trga nafte in ko Evropska unija in Opeč trdita, da je špekulacije treba preprečiti, saj te znatno vplivajo na borzna nihanja cen, si končni porabniki vedno znova zastavljamo le znano vprašanje: ali so cene naftnih derivatov previsoke, optimalne in ali lahko globalna družba sploh vpliva na gibanje cen te dobrine. Obenem pa se vsi sprašujemo, do kolikšne vrednosti lahko te cene vrtoglavo naraščajo, saj je za povprečnega državljana, ki je zadnji v potrošniški verigi in vsak dvig cene naftnih derivatov občuti na lastni koži oziroma v svoji denarnici, vsaka cena še vedno previsoka. Pri tem ga ne zanima, kdo cene uravnava, kakšno strukturo ima ta cena ter kdo si lasti dobiček, saj ve, da je vse le eden izmed kamenčkov v lestvici rasti cene. In prav napovedi o predvideni rasti cene niso za končnega potrošnika prav nič rožnate, saj utegne sodček črnega zlata ob koncu leta doseči astronomsko vrednost stotih dolarjev. Dejstvo je, da vrtoglavo naraščanje cen surove nafte na svetovnih trgih odgovarja in plemeniti dobiček velikim naftnim multinacionalkam oziroma njihovim domicilnim državam-izvoznicam, ki se ukvarjajo s črpanjem, proizvodnjo in predelavo surove nafte in seveda z izvozom megalomanskih količin različnih derivatov in ostalih predmetov, ki nastajajo pri predelavi surove nafte, na druge svetovne trge, kjer ni oziroma ni dovolj teh naravnih danosti. Vzrok za takšno divjanje cen naftnih derivatov na svetovnih trgih tiči predvsem v neravnotežju med ponudbo in povpraševanjem, pri čemer povpraševanje daleč presega ponudbo. Na povpraševanje vplivajo razvoj svetovnega gospodarstva in predvidene industrijske rasti, ponudba pa je zgolj konglomerat strateških, ekonom-skopolitičnih vplivov, ki ponavadi niso skladni z interesi proizvajalcev in potrošnikov. Gospodarska recesija je v zadnjih letih pretresala tudi razvite države in je v kombinaciji z različnimi terorističnimi grožnjami - v prvi vrsti ZDA - povzročila dodatno kopičenje zalog naftnih derivatov, zaradi česar je nastal znaten porast povpraševanja nad ponudbo in s tem drastičen porast cen naftnih derivatov na svetovnih trgih. Sem lahko prištevamo tudi stalna nesoglasja znotraj držav, ki so članice Opeca, naglo prebujanje in razcvet kitajskega gospodarstva, krizni politični položaj v dveh dvetovnih izvoznicah nafte Venezueli in Nigeriji ter navsezadnje politični zaplet med Iranom in ZDA, ki utegne povzročiti novo vojno žarišče na Bližnjem vzhodu. V skladu s predvidenim razvojem dogodkov in s preteklimi smernicami lahko sklepam, da bodo maloprodajne cene naftnih derivatov v Republiki Sloveniji v prihodnje še naraščale vse do povprečne cenovne vrednosti naftnih derivatov v ostalih najrazvitejših državah, ki so članice Evropske unije, na kar bo posredno vplivala tudi uvedba nove valute - evra - s 1. januarjem 2007. To lahko imenujem tudi kot posredne vplive povpraševanja in ponudbe v svetu na trgu Evropske unije. Do nedavnega so se maloprodajne cene v Sloveniji obračunavale na podlagi 28-dnevno povprečja Platt’s European Marketscan kotacije GIF Mediteran-High, pri čemer se ni upoštevalo petih najvišjih in petih najnižjih vrednosti kotacij. Takšna uredba o oblikovanju cen naftnih derivatov je veljala do 8. oktobra letos, sedaj pa se maloprodajne cene obračunava na podlagi 14-dnevnega omenjenega povprečja. Modelske marže pri posameznih naftnih derivatih so, v skladu s to uredbo, še vedno fiksne in jih določa država. Lahko pa zatrdim, da bo ob tradicionalnih načinih črpanja nafte ter svetu že dobro poznanih in izkoriščenih trgih, ko ves svet išče tudi druge dodatne možnosti za pridobivanje in predelavo nafte ter nove trge, zagotovo bogat tisti posameznik ali tista družba, ki bo človeštvu in vsemu globalnemu gospodarstvu ponudila sprejemljivo in cenejšo alternativo doslej znanim načinom pridobivanja nafte. Rumunija je trenutno eden izmed najbolj perspektivnih trgov. Pričakuje se, da bo država naslednje leto postala polnopravna članica DOLARJEV ZA SODČEK? Evropske unije. Z 22 milijoni prebivalcev je država z največjim trgom v jugovzhodni Evropi, obenem pa ima precejšnje zaloge nafte. Prav zaradi vse večje porabe goriv in visokih cen nafte na svetovnem trgu je na drugi strani Kitajska, država, ki ji pravijo tudi najhitreje rastoče gospodarstvo, v sredini lanskega leta napovedala, da bo začela nafto pridobivati iz premoga ter gradi osem predelovalnic nafte. V desetih letih bi po optimističnih napovedih lahko predelala 1,2 milijona sodčkov te dobrine na dan, kar je več kot šestina njene trenutne porabe. Kritiki tega pristopa sicer menijo, da bodo nestabilne cene nafte in premoga ogrozile pridelavo goriva iz premoga, vendar bo čas pokazal, ali je ta pristop učinkovit. Prav tako je bilo pred kratkim povedano javnosti, da predstavniki Španskega podjetja zatrjujejo, da so razvili način vzreje planktona in preobrazbe morskih rastlin v nafto, s čimer bi lahko v ne tako oddaljeni prihodnosti omogočili neizčrpen vir čistega goriva. Ostala jim je le še majhna težava, in sicer jim še ni uspelo rafinirati temno zeleno obarvane tekočine, v katero se plankton preobrazi, čeprav naj bi bilo po njihovem zatrjevanju gorivo na razpolago že v prihodnjih 14 do 18 mesecih. Svet in strokovna javnost nestrpno pričakujeta nadaljevanje njihovega odkritja. Ne morem reči, ali bodo novi načini resnično prinesli končnim porabnikom cenejšo nafto, lahko pa vam izdam napoved, ki se bo zagotovo uresničila. Če povem v novinarskem žargonu, bi temu rekla: cene nafte bodo v prihodnje še vedno dosegale rekordne vrednosti, svet in končni uporabniki bomo še vedno z jezo sprejemali podražitve, vendar bo le majhen odstotek prebivalstva zaradi višjih transportnih stroškov spremenil način življenja, medtem ko bo gospodarstvo zagotovo spremenilo strukturo cen posameznih izdelkov, blaga oziroma storitev. Rekordne podražitve nafte so navsezadnje močno povečale tudi transportne stroške. Procesu “cost cuttinga” (zniževanja stroškov - op. uredništva) v celotni dobavni verigi seveda gospodarstvo posveča kar največjo pozornost, vendar pa menim, da smo vsi skupaj dosegli točko, ko morajo podjetja kljub vsem notranjim prihrankom tudi od končnega porabnika zahtevati, da deli breme povišanja cen, s tem pa posredno vsi vplivamo na inflacijo. Tako se spet ves ciklus ponovi z nemočnim končnim uporabnikom v sredini. Gordana Tekavčič, univ. dipl. ekonomistka - direktorica Interine 18 V SPOMIN Iztekla se je reka življenja RAJKU VOJTKOVSZKEMU Dušan L. Rebolj - Andrejka Cerkvernik Z % J sredo, 12. julija 2006, so se njegova % / družina, sodelavci, prijatelji, in znanci na V divaškem pokopališču poslovili od Rajka Vojtkovszkega, dr. med. vet., župana občine Divača, velikega domoljuba, človeka besede in uresničevanja obljubljenega, ljubitelja živali, še posebej lipicancev, in predvsem izjemnega prijatelja. Z njegovim sodelovanjem je bilo mogoče narediti za Kras in širši slovenski prostor marsikaj koristnega, česar morebiti brez njega ne bi zmogli ali pa bi naredili težje, pozneje... zdajatelji revije Kras smo Rajka Vojtkovszkega spoznali, ko še ni bil župan, ampak je kot veterinar v Sežani svetoval, kako ravnati z domačimi živalmi. Pokazal je svojo ljubezen do konj v družinskem podjetju Diamed Farm v Lokvi, ki jo je namenil turistiom, ki so ljubitelji življenja s za njihov oddih med počitnicami. Pozneje smo skupaj z z njegovimi somišljeniki snovali, kako na Krasu povezati ponudnike turistično privlačnih krajev, objektov in storitev, da bi pod skupno blagovno znamko KRAS prostor z istim imenom postal čim bolj prepoznaven in da bi ljudje na njem lahko živeli tudi od svoje tu-ristične ponudbe. Za revijo Kras smo se z njim večkrat pogovarjali o razvojnih možnostih divaške občine in o poteh, da jih bo kot njen župan skupaj s svetniki poskušal uresničiti. Skupaj smo se za okroglo mizo o Kobilami Lipica zavzemali za tak njen razvoj, ki bo zagotavljal vrhunsko vzrejo lipicancev in za promocijo Lipice ter za takšno gostinsko-turistično dejavnost, ki lipicancev ne bo omejevala, ampak z ustvarjenim prihodkom prispevala tudi h kritju njihovih vzrejnih stroškov. Pripravljali smo predlog zamisli, naj bi vodovodni sistem Tajhi z vodarno Draga ob Reki, ki je nastal pred poldmgim stoletjem z zgraditvijo južne železnice Ljubljana-Trst, obnovili v tolikšni meri, da bi ohranjal njegove arhitekturno zanimive objekte in kot spomenik tehniške dediščine služil z zalogami vode v vodnih zbiralnikih in z vodarno Draga za protipožarno vodo, hkrati pa z zgraditvijo ustrezne učne poti ob objektih pod Vremščico približal ta spomenik iz druge polovice 19. stoletja njegovim občudovalcem. Snovali smo tudi, skupaj s Slovenskimi železnicami, idejni scenarij in program, kako na območju občine Divača in v drugih občinah ob južni železnici od Ljubljane do Trsta prihodnje leto obeležiti stopetdesetletnico zgraditve južne železnice in začetka železniškega prometa med Ljubljano in Trstom. In razmišljali smo, kako tudi z revijo Kras utemeljevati že narejene predloge in načrte, da se Skrateljnovo domačijo, rojstno hišo slovenske filmske igralke Ite Rine, uredi v sodoben slovenski filmski muzej in divaški kulturni hram. Da načrti torej ne bi ostali le na papirju, ampak bi z državno pomočjo doživeli tudi uresničitev... Se nekaj tednov pred Rajkovo, za večino nas nepričakovano smrtjo smo se še pogovarjali, kaj bomo, kako in s kom ... naredili in do kdaj ter se pripravljali na slovesnosti ob prvem prazniku občine Divača. In pričakovali, da si v prijateljskem klepetu na borjaču za Skrateljnovo domačijo nazdravimo za praznik... A ni mogel priti. Premagala gaje bolezen. Rajka Vojtkovszkega ni več, ostajajo pa lepi spomini na prijatelja, na njegova dela, njegove besede in obstajajo načrti, zapisani tudi v reviji Kras kot njegova zapuščina in zaveza, da jih zdmžno čim bolje in pravočasno uresničimo... Dušan L. Rebolj isto julijsko popoldne se je zbralo na divaškem pokopališču in na travniku okrog njega veliko, pričakovano veliko ljudi. Od vsepovsod so prišli, da se poslovijo od Rajka Vojtkovszkega in ga pospremi-jo na poti do njegovega zadnjega počivališča. Objavljamo žalni nagovor, s katerim se je v imenu sodelavcev župana Rajka Vojtkovszkega, občinskih svetnikov in njegovih prijateljev od pokojnika poslovila direktorica Razvojnega centra Divača Andrejka Cerkvenik: Prelep poletni dan, ki se je naredil, še zdaleč ne more ublažiti bolečine, ki preveva naše duše. Bežen pogled na okoliške kraje, na zeleno Vremščico, ozirajoči se pogledi, kot da ne najdejo razlage, le še poglabljajo praznino, ko se poslednjič poslavljamo od tebe, dragi Rajko - od župana, sodelavca in velikega prijatelja. Mnogi so te poznali že iz rane mladosti - iz družinskega, šolskega, poklicnega življenja. Številni drugi smo te spoznali v letu 1994 z novonastalo občino Divača, ko smo te prvič izvolili za Župana. Misel filozofa Heraklita, ki si jo podelil vsem občankam in občanom občine Divača v prvi novoletni voščilnici občinskega Glasnika, pravi: «Velikost reke ne spoznamo ob njenem izviru, ampak ob njenem izlivu.« Ob izlivu ostajajo za tabo številni tvoji čudoviti biseri, plod trdega dela in dvanajstletnih prizadevanj za izboljšanje življenja v naši občini. V vseh teh letih si nam znal vedno prisluhniti. Med željami in realnimi možnostmi je bilo težko iskati kompromise. Pa vendar ti je to odlično uspevalo. Intuitivno si našel pot do pravilnih odločitev. Bil si blizu preprostemu človeku in hkrati enakovreden sogovornik ministrom, poslancem in drugih vplivnih osebnosti. V vseh treh mandatih županovanja si s svojo karizmatično osebnostjo in z vsesplošno priljubljenostjo gradil mostove medsebojnega sodelovanja in kooperativnega dela. Z igrivim in širokim nasmehom, s toplim pogledom, s pozornostjo in z večnim optimizmom si nam vlival moč, da bomo zmogli, ter upanje in vero, da se splača vztrajati tudi v trenutkih, ko ne gre vse po načrtih. Ob svoji plemenitosti si bil človeški, moder in pogumen. To smo lahko spoznavali vsi tisti, s katerimi si sodeloval. In ta krog še zdaleč ni ozek. Veterina je bila skoraj vsa leta službovanja Boja stalnica. Ohranjal si kraški biser - Lipico, na katero smo Slovenci lahko zelo ponosni. Vedel si, da se dobro vrača z dobrim, zato nisi pred desetimi leti niti za trenutek okleval v razmišljanju, ali v Sežani ustanoviti Lions klub, ki si ga kot ustanovni član tudi vodil. Kot član sveta Javnega zavoda Park Škocjanske jame si si prizadeval Fotografije: Jože Požrl ohraniti čarobnost in enkratnost kraškega podzemnega sveta, ki ga je milijone let oblikovala narava, Reka. Konji, posebno lipicanci, so bili od nekdaj Boja strast, zato si bil eden izmed ustanoviteljev Združenja rejcev lipicanca in njegov predsednik od ustanovitve do letošnjega leta. Dragocen prosti čas si brez zadržkov namenjal članstvu v Kraškem letalskem centru, častnemu člansBu v divaškem jamarskem drušBu ter vsa leta po najboljših močeh pomagal drugim drušBom in organizacijam ter zavodom na območju občine Divača. Za ohranjanje vrednot uporništva in spoštljivega spomina na narodnoosvobodilni boj si kot član Zveze združenj borcev in udeležencev NOB pred nedavnim prejel visoko priznanje - Srebrno plaketo. Sledi, ki si jih zapustil, so vidne prav na vseh področjih. Svojo energijo si z velikim zanosom usmerjal v delo, velikokrat za ceno lastnega zdravja. Tudi, ko je bila bolezen že nepremagljiva, si funkcijo župana prav do zadnjega trenutka opravljal s popolno predanostjo. Pa čeprav so se zdele stopnice do Boje pisarne včasih veliko daljše, kot so v resnici. V imenu vseh, ki smo te poznali, ki smo s teboj delali, snovali razvoj naše občine, izrekam besede v slovo. Iskreno se ti zahvaljujem za Boje plemenito delo, ki bo ostalo neizbrisan spomin. Začrtana pot je zastala sredi Bojega usBarjanja. Zastala ob prvem občinskem prazniku občine Divača, ki si ga tako želel. Sedmega julija so se ti občinski svetniki s priznanjem za trajni prispevek k razvoju, ugledu in uveljaviBi občine Divača želeli oddolžiti za ves vložen trud v treh mandatih županovanja, a se žal nisi mogel pridružiti tej slovesnosti... Verno, da si bil takrat v mislih z nami. Na večer so se nad Škrateljnovo domačijo, ki ti je bila vsa ta leta tako pri srcu, prikradli temni oblaki in padale so prve kaplje, kot da bi nam nebo hotelo nekaj sporočiti. Zapihal je hladen vetrič, pregnal oblake in prireditev je uspela. Bila je mirna, spokojna, veličastna, za velikega človeka, ki je pustil pečat v naših srcih. Iztekla se je Boja reka. Od izvira do izliva je bila močna, vztrajna in plemenita, a želeli bi, da bi bila daljša. Ostalo je namreč še veliko neizrečenega in neizživetega. Za tabo je ostala velika praznina. Solze so polne bolečine ob Boji izgubi. S hvaležnostjo in ljubeznijo se te bomo spominjali. Kogar ima človek rad, nikoli ne umrje, samo daleč je. In tebe, Rajko, je človek preprosto moral imeti rad. Ponosni srno, da smo lahko delček poti prehodili s teboj. Tvoji družini in sorodnikom, v imenu občine Divača, izrekamo globoko sožalje. Kaj so pokazala zaščitna arheološka izkopavanja na Ostrem vrhu pri Štanjelu? KRAŠKI OPAZOVALNI IN OBRAMBNI STOLPI IZ ŽELEZNE DOBE Biba Teržan, Peter Turk Najprepoznavnejše prazgodovinske ostaline na Krasu so z mogočnimi kamnitimi obzidji obdana gradišča, kakršna so Debela griža pri Volčjem Gradu, Martinišče pri Svetem ali pa Vahta nad Kazljami. Poleg njih so edini dobro razvidni pričevalci te oddaljene preteklosti kamnite gomile na vrhovih nekaterih kraških vzpetin. Najbolj znane ležijo na hriboviti verigi severnega kraškega roba, posamične pa so razpršene po izpostavljenih legah tudi drugod na Krasu. Za vse je značilna razgledna lega (slika 1), nekatere med njimi pa v zadnjih desetletjih močno zarašča gozd (slika 2). Sedem kamnitih gomil na severnem kraškem robu je razvrščenih med Gradiščem nad Kobdiljem pri Štanjelu na vzhodu in Voučnjakom nad Škrbino na zahodu. Za največji dve med njimi - za Lukovsko Škratljevico in za Rabotnico nad Rihemberškim gradom (včasih poimenovano tudi Škratlovec) se je ohranilo izročilo o dveh škratih na vsaki gomili, ki da sta se obmetavala s kamenjem. Za drugo domačini tudi povedo, da je rezultat težkega dela - rabote, ki so jo tlačani s čiščenjem kamnite gmajne opravljali za graščaka z Rihemberškega gradu. Od tod naj bi izhajalo tudi ime Rabotnica. Slika 2: Gomila na Ostrem vrhu pred začetkom raziskav. V osnovi kamnito gomilo sta popolnoma prekrivala drevje in podrast. m •• Kamnite gomile je prvi zabeležil tržaški muzealec Carlo Marchesetti v začetku prejšnjega stoletja. Iz njegove objave izhaja podatek, da so iskalci zakladov le nekaj pred tem v sredini največje gomile - tiste na Rabotnici - izkopali grob v kamniti skrinji z odlomki keramičnega lonca. Glede na ta podatek si je Marchesetti vse gomile razlagal kot grobne gomile. Stane Gabrovec jih je obravnaval v sklopu brona-stodobne kaštelirske kulture na Krasu in jih primerjal s podobnimi istrskimi grobnimi gomilami. V Istri so namreč v zgodnji in srednji bronasti dobi pogosti pokopi v gomilnih grobovih s Slika 3: Notranji in zunanji obod kamnite strukture na Ostrem vrhu se je očrtal že ob začetku izkopavanj. kamnitimi skrinjami. A vse te izpeljave temeljijo na kratki Marchesettijevi informaciji iz druge roke o grobu v kamniti skrinji na Rabotnici. Prva arheološka izkopavanja ene izmed navedenih gomil so bila opravljena šele pred dobrim desetletjem. Leta 1992 je namreč Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani opravil zaščitna izkopavanja na Ostrem vrhu pri Štanjelu (nadmorska višina 302 m). Ostri vrh predstavlja enega izmed skrajnih severnih kraških obronkov severno od ceste med Štanjelom in Branikom. Izkopavanja so bila potrebna zaradi širjenja kamnoloma na zahodnih pobočjih Ostrega vrha. Rezultati teh izkopavanj so presenetljivi, saj se v gomili ni nahajal pričakovani bronastodobni grob. Pač pa je bila odkrita krožna kamnita struktura, ki jo je obdajala obhodna terasa (slika 3). Struktura je bila nekoliko ovalne oblike in je v premeru merila 11 metrov. V notranjosti seje tu in tam ohranila čvrsta hodna površina, na kateri so bili sledovi ognjišča z redkimi prazgodovinskimi keramičnimi odlomki. Obodni zid je bil masiven, širok med 1,5 in 2,5 m, ohranjen pa je bil tudi do višine 1,9 m. Zgrajen je bil tako, da sta bili zunanja in notranja fronta izdelani iz skrbno izbranih masivnih kamnov, notranjost med njima pa je bila zapolnjena z drobnejšim kamenjem. Presenetljivo je bilo odkritje vrste odprtin za navpične lesene tramove v zunanji in notranji fronti zidu (slike 4,5,6). Skupaj je bilo odkritih 12 takih niš v notranji in 20 v zunanji fronti zidu, dodatno pa še velika jama za lesen tram v sredini strukture. Vsi pridobljeni podatki govorijo za to, da imamo na Ostrem vrhu opraviti s stolpom iz močnega kamnitega zidu, katerega gradnja pa je bila podprta s kompleksno leseno konstrukcijo. Možna rekonstrukcija takega stolpa je prikazana na sliki 7. Kamnita gomila na Ostrem vrhu pri Štanjelu torej nima nikakršne zveze z bronastodobnimi grobnimi gomilami, pač pa predstavlja ruševino prazgodovinskega stolpa. Glede na odsotnost dobro datiranih najdb je bila njegova natančna časovna uvrstitev ugotovljena s pomočjo naravoslovnih, to je radiokarbonskih analiz. Te temeljijo na natančnih meritvah 22 ARHEOLOGIJA razpolovne dobe izredno majhnih količin radioaktivnih izotopov 14C ogljika, elementa, ki se nahaja v vseh organskih snoveh. Z Ostrega vrha so bili analizirani zogleneli koščki lesa iz kamnitih niš za tramove, ki so očitno zgoreli v požaru. Rezultati analiz štirih vzorcev oglja dokazujejo, da je treba gradnjo in uporabo stolpa datirati v starejšo železno dobo, najverjetneje v njen mlajši odsek, okvirno v čas med 6. in 5. st. pred našim štetjem. Presenetljivi rezultati arheoloških izkopavanj na Ostrem vrhu nas prej soočajo z vrsto novih vprašanj kot pa z rešitvijo starih vprašanj. Zastavlja se namreč vprašanje, ali še smemo preostale gomile, nanizane po najbolj izpostavljenih vrhovih grebena na severnem kraškem robu, razumeti kot grobne gomile? Ali pa so nasprotno vse ostale gomile tudi ostanki opazovalnih oziroma kontrolnih stolpov na izpostavljenih strateških točkah, tako kot to velja za Ostri vrh? Obravnavane gomile so v primeru Ostrega vrha in že navedenih Škratljevice pri Lukovcu in Rabotnice nad Branikom dokaj osamljene, tiste proti zahodu na Sumki in Lipovniku pa se nahajajo v bližini prazgodovinskih gradišč z močnimi obzidji na istem grebenu (slika 8). Taka so Gradišče nad Mihali, Lipovnik nad Škrbino in sv. Ambrož na Trstelju. Vzhodneje ležeče Gradišče nad Kobdiljem ima z dvema vrhovoma, obdanima z močnima krožnima obzidjema, še danes videz prave utrjene trdnjave. Znotraj zahodnega vrha Gradišča nad Kobdiljem se prav tako nahaja manjša kamnita gomila. Nobeno med temi gradišči še ni bilo arheološko raziskano. Pač pa rezultati zaščitnih izkopavanj v veliki meri uničenega gradišča, ki je nekoč ležalo na mestu današnjega Štanjela (ki jih je opravila novogoriška območna enotra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije), prav tako izkazujejo starejšo železnodobno starost. Če se bo v prihodnosti z nadaljnjimi raziskavami pokazalo, da so številnejša omenjena gradišča, kot tudi večje število navedenih kamnitih gomil, sočasna stolpu z Ostrega vrha, bomo lahko upravičeno sklepali na neke vrste kontrolno ali celo obrambno linijo, s Slika 4: Ostri vrh: notranji ovalni kamniti obod je ostanek stolpa, zunanje linije kamnov pa zamejujejo njegovo obhodno teraso. katero seje kraška prazgodovinska skupnost v času 6. in 5. stoletja pr.n.št. zavarovala proti severu. To bi hkrati nakazovalo, da si smemo kraško skupnost v tem času predstavljati kot kohezivno družbo, sposobno skupnega nadzora in obrambe nad širšim ozemljem. Seveda se zastavlja vprašanje, proti komu je bila tako močna obrambna linija sploh uperjena? Kot najenostavnejši odgovor se ponuja nadzor in obramba pred sočasno posoško oziroma svetolucijsko železnodobno skupino s središčem v Mostu na Soči na severu. Verjetneje pa je, da je bila Vipavska dolina s svojo strateško vlogo glavne prometne poti med evropskim vzhodom in Apeninskim polotokom za lokalne prebivalce vedno nepredvidljiva in nevarna. Možno je, da so Slika 6: Tloris osrednjega dela kamnitega stolpa z označenimi legami lesenih tramov in obeh ognjišč starejše (gradbene) faze. Slika 7: Računalniška rekonstrukcija stolpa z Ostrega vrha je bila narejena z upoštevanjem odkritih gradbenih in bivalnih elementov (Rekonstrukcija: M. Mele). |#| KfSfilCs wm&& V?,4*aTiDAT Slika 5: Ostri vrh: vertikalni pogled na ovalni kamniti stolp ob koncu izkopavanj. Vidne so navpične niše za lesene tramove v notranji in zunanji fronti stolpa. Zahvale Raziskovalno in tehnično tako zahteven projekt, kot so bile arheološke raziskave kamnitega stolpa na Ostrem vrhu in njihova priprava za objavo, je vključeval številne sodelavce. Za njihovo pomoč se jim želiva iskreno zahvaliti. Na prvem mestu se zahvaljujeva Nadi Osmuk, odgovorni konservatorki ZVKD, OE Nova Gorica, ki nam je omogočila raziskave na Ostrem vrhu. Arheologa Patricija Bratina in Predrag Novakovič ter t 7 tedanjih študentov Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani so sodelovali na izkopavanjih med julijem in septembrom 1992. Fotografa na izkopavanjih sta bila Srečko Firšt in Marko Mokorel. Dušan Mravlje z Inštituta za geodezijo in fotogrametrijo FAGG na Univerzi v Ljubljani je geodetsko izvrednotil vertikalne stereo fotografije z izkopavanj. Tlorise in preseke sta risarsko priredili Nataša Grum in Vesna Svetličič, računalniško pa Roman Hribar. Rekonstrukcijo prvotnega videza stolpa je izdelal Marko Mele. Arheološke raziskave na Ostrem vrhu sta s finančno podporo omogočila lastnika šta-njelskega kamnoloma Dušan in Vojko Žerjal. Vsem najlepša hvala! železnodobni Kraševci vrsto gradišč in kontrolnih stolpov nad Vipavsko dolino uperili predvsem proti plena lačnim tujcem iz daljnih, morda vzhodnih krajev. Na žalost ne vemo, v kolikšni meri so bili železnodobni Kraševci v svojih obrambnih prizadevanjih uspešni. V vsakem primeru so nam tako s kamnitimi stolpi kot z mogočnimi gradišči zapustili dragoceno dediščino, ki smo jo danes sposobni odkrivati in prepoznavati le po skromnih delcih. Prav zato je važno, da to dediščino, ki nam lahko v bodočnosti še zelo veliko pove, varujemo pred poškodbami in uničenjem. Literatura: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975. Gabrovec, S., 1983: Srednje brončano doba. V: Bronzano doba, Praistorija jugoslavenskih zemalja 4,- Sarajevo 40-51. Marchesetti, C., 1903: I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia,-Trst Teržan, B.; Turk, R, 2005: Iron Age Tovver upon Ostri vrh. V - G. Bandelli, E. Montagnari Kokelj (a cura di), Carlo Marchesetti e i Castellieri 1903-2003 -Atti del Convegno internationale di studi, Castello di Duino.- 14-15 Novembre 2003, 339-352, Trst Turk, R; M. Jereb, M., 2006: Poselitev Braniške doline v prazgodovini in v antičnem obdobju - arheološka pričevanja.- Kronika Rihemberka - Branika II, Branik, 9-18. Akad. prof. dr. Biba Teržan - Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Doc. dr. Peter Turk, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana. Sv A?nbroLžipOVn%iffV^čnjakl,2 x ....OMihairMk ■ mumrn . 72.11 Šumka '» ,V - ... HUpjU Sv. MartmO u* X.*, n .. . RabotnicaH Skratlievica ... — S Ostri vrh Slika 8. Bronastodobna in železnodobna gradišča na severnem Krasu z vrsto »kamnitih gomil« - kontrolnih stolpov vzdolž severnega kraškega roba (po Teržan in Turk, 2005, Fig. 14). r Svet°® ji •. O" Zagrajec -. r. Sfer™ - x..r- --L* v < \ * Tomačevica i*vxm Štanjel O CAHRJlC ijfe ^ ’ J?' ‘Um*. ' z>"' is ? 4 -M*-''-' X"”" ji4** F.......VolčiPorad i ’ ^ X 7 'A CifaroAM a, ... , / 5 _ ^ V \ . ‘ > O i Kobjeglava m 1 VEUKA »OVK* •»»’; k Kobdilj V." UT‘ /<>*»»* n/ % . -\ \ ( - x \ / ' KtkfkM** Ktimat, Ov It rje '4 x ni \ V.HI k«wiau »* *- k lOUaNJA 41*1?« ;.>(- ' - ____J "*, Ponikve j ■**»• Avber O v,... 4*:x Gradišče pri Štjaku A 24 OD KAMNA DO PALAČE Kamnita kraška hiška predstavlja za Slovenijo dragulj arhitekture* KDO BO VRGEL PRVI KAMEN? BorutJuvanec Vzpodbuda za tale članek je bil prispevek »Krkavški kamen -izjemna slovenska znamenitost«, v katerem gospod Davorin Vuga v reviji Kras št. 74-75/2006 opisuje menda edini menhir v Sloveniji... Prijetno branje, strokovno in novo, vsaj zame. Sam sem strokovnjak za kamnite konstrukcije, a tega spomenika naše kulture nisem poznal. Malo me je sram: ampak kako pa naj vem zanj, če ni poznan, kot bi lahko bil, če ni obdelan, kot bi moral biti; če je pač eden izmed mnogih obcestnih kamnov? To me je spomnilo na karanje, ki sem ga bil deležen v španski Kaj je in kaj ni arhitektura? Arhitektura je vedno rezultat potreb (uporabnika), možnosti (okolja, narave, ponudbe materialov) in zmožnosti graditelja. Arhitektura, ki ne funkcionira, ni slaba arhitektura: preprosto ni arhitektura. Vse statično slabo zasnovane arhitekture niso slaba arhitektura: v času so se že zdavnaj podrle. Torej to ni bila arhitektura. In prav zato so vse stare arhitekture, ki danes še stojijo, dobre in prave arhitekture. Oblika je - v arhitekturi - odraz konstrukcije in materialov: zunanji izgled. Lahko pa je, seveda, mnogo več: izraža lahko vsebino, kaže delovanje, konstrukcijo, kompozicijo, odnos do okolja. Najbolj iskrena in najbolj čista arhitektura je verna-kularna; tista, ki sojo gradili neuki, nešolani, a ne neumni ljudje. Gradili so z znanjem, ki so ga podedovali kot dediščino, in s svojimi izkušnjami - za razliko od klasičnih arhitektur, ki so jih gradili največji umi svojega časa, šolani in teoretično usposobljeni graditelji. Vemakularna arhitektura je najbliže teoriji prav zaradi svoje preprostosti, enostavnosti. Teorija je skupek načel, ki jih uporabljamo za dosego najboljšega rezultata. Vemakularnost predstavlja največjo možno skladnost: med potrebami, možnostmi in zmožnostjo graditelja. A naj se vrnem k izvirom: oblikovanje in oblika tvorita arhitekturo. Oblika je najprej zelo preprosta in so pomembne postavitve, pozneje so kamni vse bolj oblikovani in končno tvorijo prave celote, omejene in pokrite, dekorirane. Prve arhitekture so megaliti, 'veliki kamni’, ki sojih postavljali in sestavljali kdo ve kako. A zanimive so postavitve in sestavi: menhir, taula, dolmen, tumulus, nuraghe (z njim pa že kompozicije korbelinga - prostor), spomeniki klasične arhitekture so le še logika: grška arhitektura velike dvorane (Atrejeva zakladnica) in rimska klasika, Pantheon kot revolucija v konstrukciji. reviji »Pedras con raices«, v kateri so v prvi letošnji številki napisali nekako takole: Profesor Juvanec pozna zatočišča od Irske do Jemna, od Grčije do Valencije, pozna malone vse, a naših chozos, ki so najlepše in najštevilčnejše, sploh ne pozna! A takoj pristavijo pravilen odgovor: Upamo, da se bo naša lokalna oblast odzvala in poskrbela, da bo tudi naša kulturna dediščina poznana v svetu, tako kot bi morala biti z ozirom na njeno vrednost. Na koncu, v sklepu članka ponavljam njihovo misel. Uporabna je tudi za nas. (Menhir je lahko povsem naraven kamen, neoblikovan, lahko pa nosi atribute abstraktne umetnosti do prav zahtevnih j kiparskih in klesarskih mojstrovin. Na sliki sta tamula s Sardinije: abstraktno oblikovana, razume ju vsak obiskovalec po svoje. Menhir - kamen brez oblike, abstrakto oblikovan, s humanimi potezami Menhir je kamen: najprej preprost, neoblikovan, pozneje oblikovan abstraktno, pa vse bolj humano. Z realizacijo oblike izgublja postavitev: vse bolj pomembna je oblika sama. Menhirji v Carnacu v Bretaniji so povsem brez oblike, brez kontroliranih dimenzij, a so postavljani v nekakem redu, ki vsakič znova kaj pove. Ne vemo kaj; danes razumemo le nekatere: linije, loke, kroge, ploskve, pravokotnike. Pravokotniki lahko kažejo najkrajši in najdaljši dan v letu (smer sončnih žarkov) (Bailloud, G., 1995:65), vsebine linij si ne znamo razlagati, kadar pa se linije zgoščujejo, lahko izgledajo kot pravi pristajalni pripomočki (usmerjanje v vzdolžni in v prečni smeri, ožanje in koncentracija - po vseh fizikalnih in vizualnih zakonih, tako kot deluje letališki radar), tako, da se ideje Daenikena o obiskovalcih iz vesolja zdijo povsem verjetne. Naslednja stopnja je abstraktno oblikovanje: tamuli na Sardiniji so stožčaste konstrukcije z oblikovanimi dojkami. Na prvi pogled so lahko tudi oči, a od rok obiskovalcev umazani detajli pričajo o prvem: kdo bi le otipaval oči? Na Korziki so menhirji bolj konkretni in nosijo oblike človeškega obraza, eni manj in drugi bolj, a nedvomno ponazarjajo ljudi. Postavitve niso več originalne: ne nazadnje kamen višine dveh metrov ne more stati nekaj tisoč let nepre-maknjen. Originalnih lokacij ne poznamo, a očitno je bila oblika detajla bolj pomembna. Postavitev menhirjev v kroge je vznemirljiva zasnova: kakršenkoli krog prinaša s sončnimi žarki določanje ključnih dni (Chippindale, C., 2004:69). Manj umni posamezniki jih označujejo kot 'računalnike’, a to je pač značilnost kroga, sence in sonca ali lune. Medtem ko na Irskem stojijo 'encirclingi’, v suhem kamnu zidane okrogle konstrukcije kot nekaki stadioni z razglednimi balkoni, je v Angliji najbolj znan Stonehenge, ki so ga v zgodovini dopolnjevali s celimi krogi, v nekem času tudi s podkvasto obliko, kar priča o obredih (kamni pa predstavljajo okvir ali ozadje), tudi druidov (keltskih svečenikov), čeprav sega osnovni krog skoraj dvatisoč let bolj v zgodovino. Če je tamul visok dober meter, menhirji na Korziki dva, so v Carnacu kamni veliki od pol metra pa vse do osemnajstih metrov: naj večji menhir, ’le grande menhir’, leži danes zlomljen v tri dele na tleh. Starost menhirjev sega v četrto tisočletje, nekateri jih datirajo celo v sedmo. Na Korziki so iz tretjega, tamuli na Sardiniji pa iz drugega tisočletja (14. do 13. stoletje pred našim štetjem, Anati, E., 1985:54), iz zgodnjega obdobja kulture nuraghov. Taula - čista konstrukcija Taula je pravzaprav steber s kapitelom, ki nosi primarno konstrukcijo strehe (ki žal v originalu ni nikjer ohranjena) (Hernandez, V., 1995:60). Steber je ploščat kamen, visok kake štiri metre. 'Kapitel’ ali primarni nosilec je prečka pravokotnega profila, dolžine kaka dva metra in pol. Taula stoji na Menorci, princip pa lahko vidimo v majhnih, vernakularnih objektih, kjer je princip v celoti ponovljen. Taula je delo strokovnjakov: kot Stonehenge ima pero in utor za fiksiranje zgornje horizontalne nosilne prečke. Nanjo so bili naslonjeni primarni nosilci vse do obodnega zidu, povprek pa sekundarni nosilci, ki so bili prekriti s kamnitimi ploščami. Prikaz vernakualrne izvedbe principa je prekrit s sekundarnimi vzdolžnimi kamni, ki jih prekriva ruša: na zunaj Redka najdba: model nuragha (žal so vsi obstoječi nuraghi ohranjeni le do višine zadnjega korbelinga, na modelu pa se vidi tudi ograja na zgornji ploščadi). Primer je iz okolice Alg bera. kaže obliko gomile. Strokovnjaki datirajo taulo ali celoto, ki jo imenujejo 'recinte de taula’ (katalonsko), v drugo tisočletje pred štetjem (1450 do 123 pred štetjem, Hernandez, V., 1995:60). Dolmen - uporaba preklade Dolmen je v prerezu pravokotna konstrukcija, pri kateri dva (vertikalna) menhirja nosita (horizontalno) preklado, 'streho’. Konstrukcija predstavlja dejansko zaščito, tako-rekoč 'hišo'. Dolmen v najstarejši varianti ne služi ničemur; v mlajših variantah pa je to grobni prostor. Starejše izvedbe najdemo v Carnacu, kjer sta menhirja ploščata, vertikalno postavljena kamna, čez katera je poveznjena plošča. Prostor, ki ga določata, je majhen in je zaščiten le od zgoraj. Pravo zatočišče. Poznejše izvedbe so bolj sofisticirane: na Sardiniji je dolmen (Anati, E., 1985:74) že prava hiša s štirimi obodnimi ploščatimi kamni in s streho. Vhodni del ima izklesan vhod z utorom za pokrov. V notranjosti so v obodnih kamnih vklesani prostori za mrtve (Juvanec, B.; Zupančič, D.; 2003:16). Se bolj zanimivi so dolmeni v Bolgariji in na Kavkazu, ki imajo ključno, prvo steno iz dveh delov, v kateri sta izklesani polkrožni odprtini, ki sestavljeni tvorita vhod v obliki pravega kroga. Prava ptičja hišica. Datirani so do četrtega tisočletja: okrogla oblika je verjetno ena izmed prvih eksaktnih oblik detajla, ki se v arhitekturi pojavijo. Tomba dei giganti, grobnica velikanov, s prekladami, s stelo, z zunanjim prostorom Tomba dei giganti ali grobnica velikanov so konstrukcije na Sardiniji, ki so sestavljene iz zunanjega in iz notranjega prostora. Notranji prostorje hodnik: vzdolžni pros- tor z vzdolžnimi kamni, višine kakega metra in dvajsetih centimetrov, brez zaključnega prostora. Nekaj metrov hodnika je zadoščalo za spravilo mrtvih. Postavlja se vprašanje, za kake velikane je šlo, če je vhod visok slabega pol metra. A prav v vhodnem delu se skriva bistvo: stela. To je nekaj metrov visoka kamnita plošča, polkrožno oblikovana in okrašena vsaj z vklesanim robom. Zunanji del, katerega najpomembnejša je prav stela, je polkrožni prostor, na pol definiran s kamnitimi ploščami (Juvanec, B.; Zupančič, D.; 2003:29). Te določajo odprti del, kije namenjen javnosti, ob obredu. Ob zunanjem delu, polnem ljudi, se nad ljudi dviga le stela, kar je moral biti enkraten pogled: celo vhod v grobni del je izpadel iz vidnega polja. Tombe dei giganti datirajo v zgodnje drugo tisočletje, nekateri celo pred kulturo nuraghov. Tumulus - skrita, na zunaj nevidna grobna arhitektura Tumulus je grobna arhitektura, ki na zunaj skorajda ni vidna: predstavlja naravo samo in izgleda kot hribček, je pa gomila. Arhitektura je v notranjosti: najstarejše izvedbe imajo le koridor, hodnik kot grobni prostor. Poznejše imajo na koncu hodnika, nekje sredi gomile, še grobno celico. Ta je praviloma mnogokotna, sestavljena iz velikih, vertikalnih kamnitih plošč, in je pokrita z eno samo, ogromno, tudi nekaj sto ton težko kamnito ploščo. Pozneje, ko so tako velike plošče nedosegljive, pa tudi izjemno težko jih je vgrajevati, se pojavi nov princip premeščanja razpeti ne: korbeling*. Korbeling je načelo previ-sevanja, kot nekake obrnjene stopnice, ko vsaka naslednja plast kamna previševa spodnjo. Prerez ima tako dve plasti: nosilno in okvir, ki obtežuje konstrukcijo in odvaja vodo. V tlorisu je najbolj učinkovita oblika krog, v prerezu pa sega do višine osnovnica krat kvadratni koren iz tri polovic. Take konstrukcije segajo v tretje tisočletje. Najdemo jih v Egiptu (Deir ■■ el Bahri), še starejše pa so grobne celice v Jemnu in na Sinaju (datirajo jih v četrto tisočletje), Atrejeva zakladnica v Mikenah pa je še zadnja velika realizacija izpred skoraj tri tisoč let. Najstarejše tumuluse najdemo v Bretaniji, na Irskem so gomile obzidane in že vidnejše, enako so tudi tiste etruščanske, na primer v Populoniji, kjer so jih gradili vse do sedmega stoletja po štetju. Nuraghi - stolpi kot arhitektura vertikale Kultura nuraghov na Sardiniji sega v drugo tisočletje (približno 1700 pred štetjem, Anati, E., 1985:11) pa do četrtega stoletja pred štejem, ko kulturo nuraghov ustavijo Rimljani. Nuraghi so stolpi pasivne obrambe, ki so služili bolj za obveščanje kot za aktivno obrambo. So megalitske strukture stolpov (vidnost: vizualno sporočanje in sporazumevanje med stolpi), v katerih so bili najprej le hodniki s prekladami, pozneje pa praviloma korbelaste strukture, tudi v višinah (do treh etaž). Korbeling je notranja, vidna arhitektura, ki se zaradi svoje značilnosti (radialnost) mnogokrat konča z odprtino v nadstropju (Juvanec, B.; Zupančič, D.; 2003:50), zunanji obod je okvir, ki korbeling učvrščuje in ga varuje. Prostori so majhni, z množico niš in stranskih hodničkov: to dokazuje, da ne gre za bivalno in ne za aktivno obrambno arhitekturo. Oblikovanje je le v konstrukciji povišanega korbelinga, saj je bistvo nuragha višina. Pozzo sacro, sveti vodnjak -svetost dokazuje z občasno vizualizacijo, z izrabo fizikalnih zakonov, kot podzemska arhitektura in čudež - predvsem to Sveti vodnjaki so na Sardiniji česti sakralni objekti. Sestavljeni so iz vhoda s stopniščem. To je prekrito z ravninskim korbelingom (korbeling je obratno kot stopnice: stop-ničenje ali previsevanje horizontalne plasti kamna nad drugo) in vodi v osrednji objekt, vodnjak sam, okroglega tlorisa z značilnim korbelingom do vrha, ki se odpira navzven. V spodnjem delu, dosegljivem po stopnišču, je seveda voda (v Sardari jo uporabljajo še danes). Na zunaj sta vidna samo odprtina vodnjaka samega in vhod stopnišča. Lokacija je eksaktno sever - jug. Ko sem obdeloval najstarejšo izvedbo vodnjaka v Sardari (dvanajsto stoletje pred našim štetjem), sem odkril teoretično možnost vhoda sončnega žarka, njegov odboj v vodi in izhod skozi osrednjo odprtino vodnjaka. Eksaktne risbe (1995) so to potrdile, poznejša simulacija z laserskim žarkom na terenu samem (2003) prav tako (Juvanec, B.; Zupančič, D.; 2003:41). Astronomi so mi izračunali, da se to zgodi dvakrat na leto: 19. aprila in 20. avgusta. Občasna vizualizacija sončnega žarka je nedvomno posebnost v oblikovanju, predstavlja čudež, še posebno, če je menhir taula dolmen koridor > grobna celica Razvoj konstrukcije od kamna do prostora: začne se z menhirjem, s taulo in z dolmenom. Več dolmenov tvori prostor, še bolj izrazit prostor pa je grobna celica, navadno okrogla ali poligonalna v tlorisu, najprej pokrita s ploščo, pozneje s korbelingom. pogled Tumulus nastopa navadno kot kupček zemlje, gomila. Sele znotraj se pokaže njegova arhitektura: vhod, koridor in grobna celica. Primer poznoetruščanske grobnice 'dei colatoi' v Piombinu. javni, odprti prostor stela grobni prostor, koridor Tomba dei giganti, elementi: zadaj, navadno s travnato rušo pokrit hodnik, koridor kot vzdolžna grobna celica; spredaj ploščati kamni polkrožno omejujejo zunanji prostor, glavni element je stela z vhodom (stela je najvišja in je vidna tudi med obredom, ko spodnji kamni izginejo v množici): to je zunanji prostor za javnost. Zanimiva je primerjava: Michelangelo Buonarotti, kompleks svetega Petra v Rimu, zunanji prostor je omejen z lokom, vhod v cerkev in višina s kupolo predstavljata najpomembnejši del (kupola se polkrožno zaključuje), cerkev kot najsvetejše se nadaljuje v osi - vse to so elementi tombe dei giganti. Dva tisoč petsto let pozneje. in odprtina, teme vodnjaka to čudež narave, sonca, čudež kot tak je veliko vreden: večji ko je, več bo obiskovalcev. Več obiskovalcev pomeni več prispevkov, več denarja pomeni večjo moč in oblast. Čudež je torej zaželena reč. Ne glede na to, ali so graditelji znali izračunati točen datum čudeža, ali je to plod poskušanja ali celo poimenovanja po izvedenem poskusu: dokazov je več. 21. aprila je god sv. Anastasije, zavetnice vodnjaka in cerkve ob njem (pri tem sem se lahko uštel za kakšno stopinjo, lahko so premaknjeni kamni, lahko sem slabo meril - razlika je nedvomno izjemno majhna, le kakšen dan). Več: ob brskanju po latinskih slovarjih sem našel pomen za besedo ’anastasa’, kar pomeni 'vstajenje’ ali 'dviganje česa’. Sončni žarek, ki prihaja iz zemlje, pa je prav to! Tako je občasna vizualizacija, na katero ne bi običajno niti pomislil, tudi element oblikovanja arhitekture. Pomemben element! Spomeniki klasike, uporaba korbelinga (predvsem velike razsežnosti), skrivanje konstrukcije in hotenje (še) nedosegljivega Potreba in želja klasične arhitekture je bila vselej gradnja velikih dvoran z velikimi razponi. Do korbelinga to ni bilo mogoče. Največja znana in ohranjena konstrukcija korbelinga je Atrejeva zakladnica v Mikenah. A tu gre za nekaj, kar poz- namo že iz Deir el Baharija v Egiptu: značilni korbeling je izklesan v obok, pri Atreju v pravo kupolo (korbeling je stopničasta konstrukcija horizontalnih plasti, obok v dveh dimenzijah in kupola v treh pa ima linijo, ki je pravokotna na konstrukcijo: torej gre za laž, za preoblikovanje nečesa v nekaj drugega). Želeli so kaj več, a znanje je bilo preskromno. Rimljani pa so že pripravljali revolucijo: prvo moderno arhitekturo. Pantheon, Rim, kot prva moderna arhitektura: kupola Za velik, pokrit prostorje bilo treba izumiti nov konstrukcijski princip, saj korbeling ni več zadoščal. Razen tega so se pojavili spretni mojstri pri obdelavi kamna in veziva, ki so lahko kamne vezali v konstruktivno celoto. Tako so se odprle poti za izvedbo kupole. Panteon v Rimu je nedvomno prva modema konstrukcija, kupola, v kateri so zahtevno klesani kamni s svojo osjo usmerjeni proti sredini. V Panteon lahko vrišemo kroglo: več, elementi konstrukcije so celo dekorirani, da bi s tem povečali njihovo vrednost. Ampak vrednost Panteona je v njegovi izvirni konstrukciji. Pri tem je treba povedati, da je klasična arhitektura vedno plod naj večjih umov svojega časa, strokovnjakov in genijev. Le od takih lahko pričakujemo tako pomembne novosti, kot je bil ta konstrukcijski princip. Sklep kot teorija Naloga arhitekta je: postavljati obliko v detajl, v okolje, v javni prostor. To je vedno poskus dviga kvalitete tega okolja. Pri tem ne gre le za osebno izpoved, pač pa gre za moč izraznosti, ki jo javnost vidi, jo razume ali ne razume, jo ceni ali jo črti. Tako je bilo že od nekdaj: od preprostega kamna, ki gaje človek oblikoval, najprej abstraktno, pozneje humano, ko je gradil spomenike in pozneje hiše: vedno večje in večje. In tudi njegovo hotenje je bilo vedno večje: narediti lepše, boljše, kvalitetnejše. Mali spomeniki kot preprosti kamni niso manj vredni od palač; so bolj iskreni in bolj izpovedni od marsikaterih velikih arhitektur, ker sojih ljudje posvojili in jih smatrajo za sestavni del narave same. To je največ, kar lahko arhitektura v prostoru doseže. Nadaljevanje kulture v gradnji kamna v korbelingu kamnitih hišk je le še logični korak: potreba. Hiška kot biser kraške arhitekture, čeprav nevidna, neodkrita in necenjena, pa si zasluži vsaj samostojni projekt odkrivanja, dokumentiranja, analiziranja in znanstvene obdelave za predstavitev strokovni javnosti in drugim javnostim. Predstavlja teoretični model tematske regije - stoji na obeh straneh politične meje med Italijo in Slovenijo, na slovensko govorečem ozemlju Krasa. Hiška je del kulture današnjega dela Evrope. Poznam kamnita zatočišča od Irske do Malte, od astronomic phenomenon happens twice a year: April 19 is namesday or SanfAnastasia, patroness of the well Prerez, tloris in fizikalni princip: v prerezu se vidi korbeling, stopničenje; v tlorisu so narisani kamni, ki pa se jih v naravi skorajda ne opazi; fizikalni princip, ki govori o vpadnem in o odbojnem žarku, ki sta enaka. Portugalske do Grčije, v Palestini, na Sinaju in v Jemnu. Ne le ob morju in v kraških okoljih: zatočišča v korbelingu najdemo tudi v Švici, pa v Nemčiji, celo v Avstriji. Mislil sem že, da poznam vse. Zadnjič pa so mi prijazni kolegi z Irske sporočili, da so našli nekaj takih konstrukcij na Islandiji. Nikoli konca, torej. Naj se vrnem k hiški. Majhen objekt je, preprost in uporaben, a za Slovenijo predstavlja dragulj arhitekture. In tudi ta nas veže v Evropo. Bolj, kot si lahko predstavljamo. Ampak teorija je le osnova, zato naj sklenem s prakso. Ta predstavlja izziv vsem, ki nam je mar kultura. Praksa kot izziv Zdaj smo na potezi predvsem strokovnjaki: da združimo moči, znanja in hotenja v znanstveni obdelavi in v razkritju preproste arhitekture od kamna do palače. Pri tem mislim na znanstvene institucije tostran in onstran meje, na kulturno javnost, na slovenske in na italijanske univerze, na upravo, na občine in na politiko, tudi na gospodarstvo in na banke, ki bi lahko razširjanje vedenja in znanja o preprosti arhitekturi kamna omogočili vsem, ki jih kultura zanima. Kdo bo vrgel prvi kamen? ‘Glej članka: Javanec, Borut, 2001: Kamnito zatočišče - predstavitev mednarodne raziskave - Kras, št. 44, str. 20-25 in Juvanec, Borut, 2006: Kamen na kamen - Kras, št. 73, str. 18-19 Viri Anati, E., 1985: I SARDI; LA SARDEGNA DAL PALEOLITICO ALL'ETA ROMANA, Jaca Books, Milano Bailloud, G., 1995: CARNAC; LES PREMIERE ARCHITECTURE DE PIERRE, CNRS, Pariš Chippindale, C., 2004: STONEHENGE COMPLETE, Thames & Hudson, London Hernandez, V, 1995: ENCICLOPEDIA DE MENORCA - viii Arqueologia, OCM, Mao Juvanec, B„ 2005: KAMEN NA KAMEN, 12, Ljubljana Juvanec, B.; Zupančič, D.; 2003: SARDINIJA; ARHITEKTURA KAMNA, UL Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana Juvanec, B., 2004: The Stone; link: www.stoneshelter.org Prof. dr. Borut Juvanec - Fakulteta za arhirekturo, Univerza v Ljubljani Priložnost za turistični in kulturni razvoj Pivškega in širše okolice V PIVKI NASTAJA Mateja Simšič V nekdanjih vojašnicah v Pivki je občina Pivka v sodelovanju z Ministrstvom za obrambo uredila prvo osrednjeslovensko tankovsko-artilerijsko muzejsko zbirko, ki je začetni korak obsežnega projekta Park vojaške zgodovine. Slovesnosti ob odprtju prvega muzejskega paviljona 1 9. septembra 2006 se je udeležil tudi minister za obrambo Karl Erjavec, ki je poudaril, da je nastajajoči park izjemnega pomena za ohranjanje slovenske vojaške tradicije. Lokalna skupnost skupaj s partnerji pa vidi bogato vojaško zgodovinsko dediščino območja in ogromni opuščeni kompleks starih vojašnic tudi in predvsem kot veliko priložnost za turistični in kulturni razvoj Pivškega in širše okolice. Breme kot priložnost Pivška kotlina je zaradi ugodne zemljepisne lege (tako imenovana Postojnska vrata) pomembno območje, čez katerega so se v stoletjih selila ljudstva in premikale vojske s severa proti jugu in z vzhoda proti zahodu Evrope. Prav zato so v vsej zgodovini na tem območju potekale vojaške aktivnosti in puščale bogate sledove. Občina Pivka se je pred dvema letoma, ko je z Ministrstvom za obrambo kot lastnikom objektov sklenila pogodbo o sodelovanju, odločila to dediščino oživiti in propadajočim nekdanjim vojaškim objektom dati novo, zanimivo vsebino. V naslednjih desetih letih naj bi tako Občina Pivka s pomočjo lastnih, državnih in tujih sredstev sanirala in oživila še do nedavnega z vojskami v različnih obdobjih obremenjen življenjski prostor ter območje uredila v razgiban muzejski park, privlačen za obiskovalce. V njem naj bi bila celotna muzejska zbirka tankovsko-artilerijskih sredstev, muzejska zbirka »človek v vojaški zgodovinski krajini«, prikaz utrdbenih sistemov, poligon za vojaško zgodovinske uprizoritve, ureditev raziskovalnih muzejskih depojev odprtega tipa, gostinska ponudba idr. Po mnenju mnogih je projekt dobro zastavljen in ima jasno vizijo, ki vključuje različne razvojne vidike - kulturnega, Vizija razvoja - grafični prikaz končne ureditve vojašničnega kompleksa v Hrastju PIVKA POSTOJNA LJUBLJANA REKA - FIUME Pogled na kompleks starih vojašnic v Pivki pred začetkom obnove julija 2006. Vselitev v prenovljene objekte nekdanje vojaške kuhinje. turističnega, domovinskega. Vendar se v občini Pivka dobro zavedajo, da ni uresničljiv čez noč. Zato se ga lotevajo postopno. Zaradi svoje osnovne namere - razvijati dodano vrednost in hkrati ohranjati - in zaradi svoje interdisciplinarnosti je projekt glavni adut občine in regije za pridobivanje evropskega denarja. Ponuja zanimive priložnosti za sponzorje, donatorje in še posebej za javno-zasebna partnerstva. Park so tržno zastavili Skrb za upravljanje in trženje muzejske zbirke je prevzel naj večji turistični akter v regiji - družba Postojnska jama, turizem. To je po mnenju župana Roberta Smrdelja dobro izhodišče za projekt, ki želi postati eden glavnih turističnih projektov regije. Direktor Notranjsko-kraškega regionalnega zavoda za turizem Postojna mag. Joško Štajer: »Za skladen regijski razvoj turizma so zelo pomembni turistični centri, ki morajo biti čim bolj enakomerno porazdeljeni znotraj regije. Z odprtjem Parka vojaške zgodovine je občina Pivka pridobila prav to in postavila pomemben temelj v razvoju svoje turistične dejavnosti. S tem si je tudi odprla priložnost za vrsto vzporednih dejavnosti (trgovina, gostinstvo, namestitve, izobraževanje, transport), ki se v turizmu, bolj kot v katerikoli drugi panogi, tako dobro multidisciplinarno dopolnjujejo. Ustanovitev Parka vojaške zgodovine je tudi dober odgovor na vprašanje, kako izkoristiti tranzitne tokove, s katerimi je občina sicer obremenjena. Na drugi strani pa je odličen in izviren odgovor na vprašanje, kako lahko šibke točke (težko združljive dejavnosti, kot sta turizem itt vojska) izkoristimo ter obrnemo v primerjalno prednost. To je evropsko razmišljanje, ki bo zagotovo pridobilo evropska sredstva.« Po besedah predsednika uprave Postojnska jama, turizem, d.d. Postojna Matjaža Berčona so zadovoljni s tako širitvijo turistične ponudbe, saj želijo obiskovalcem ponuditi raznolika doživetja. Svojo vlogo pri upravljanju nastajajočega Parka vojaške zgodovine vidijo kot začetek strateškega sodelovanja s trenutno glavnim nosilcem turističnega razvoja v občini Pivki, to je z Občino Pivka. Povezovanje z ostalimi turističnimi produkti in neposredno trženje polmilijonski množici obiskovalcev Postojnske jame bo obisku prve izmed zbirk v Parku vojaške zgodovine nedvomno v veliko korist. V partnerstvu ključ do uspeha Seveda je občina Pivka odprta za nadaljnja sodelovanja v okviru projekta, saj je po besedah župana Smrdelja v njem še dovolj prostora za sklepanje novih partnerstev in za manjše poslovne načrte. Doslej je v projekt vključenih kar precej partnerjev, predvsem iz muzejske stroke: Vojaški muzej, Muzej novejše slovenske zgodovine, Notranjski muzej v Postojni, Ministrstvo za kulturo. Regionalna razvojna agencija - RRA Notranjsko-kraške regije, ki projektu daje predvsem promocijsko podporo, ter drugi. Glavni partner pa je Ministrstvo za obrambo, lastnik objektov, ki je obnovilo in poskrbelo za vselitev muzejskih eksponatov v obnovljeni paviljon. Sodelovanje obeh ključnih partnerjev tako direktor pivške občinske uprave Janko Boštjančič kot pooblaščeni koordinator projekta s strani Slovenske vojske podpolkovnik Stojan Sedmak zelo dobro ocenjujeta. Slovenska vojska je v obnovo petnajstih, več kot 50 let starih eksponatov, vložila več kot 4000 ur dela. Za novo zbirko, ki bo v drugem paviljonu, pripravljajo še več kot 40 eksponatov. Pri obnovi eksponatov s svojim znanjem in strokovnim svetovanjem sodeluje tudi Vojaški muzej. V prvem paviljonu tanki iz 2. svetovne vojne V prvem paviljonu je razstavljenih kakšnih dvajset najdragocenejših eksponatov iz obdobja 2. svetovne vojne in bivše Jugoslavije, predvsem tankov, oklepnih vozil in topov, ki so kot pomembna vojaškotehnična zapuščina različnih vojska ostali v Sloveniji. Zlasti tanki so največji tehnični dosežki dobe, v kateri so nastali, in so skupaj s prikazom zgodovine njihove uporabe enkratno doživetje tako za poznavalca kakor za naključnega obiskovalca. Zbirko dopolnjujeta film in razstava Enotni v zmagi, ki prikazujeta slovensko osamosvojitveno pot pred petnajstimi leti. Bogataje tudi razstava o Prvi in Drugi tankovski brigadi iz druge svetovne vojne. V muzejskem paviljonu sta urejena trgovinica s spominki in prostor za multivizijo. Osrednjeslovensko tankovsko-artilerijsko zbirko, edinstveno v Sloveniji in v tem delu Evrope, sestavljajo: srednji bojni tank T-34-85, lahki tank M3A3 Stuart, srednji tank M4A3 Sherman, srednji tank M47 Patton, samohodni top M36 Jackson, izvidniško oklepno vozilo M8 Greyhound, oklepno vozilo M3A1 Scout Car, protitankovski top 47 mm Schneider MLe 1937, protitankovski top 75 mm Pak 97/38 (7,5 cm Panzerabwehrkanone 97/38), lahka poljska havbica 105 mm leFH 18/40 (10,5 cm leichte Feldhaubitze LEFFI 18/40), gorski top 76 mm M48B1, protiletalski top 20 mm Flak 38 (2 cm Flugabvvehrkanone 38) in protiletalski top 20 mm Flak 30 (2 cm Flugabwehrkanone 30). Rekonstrukcija prvega objekta z ureditvijo potrebne infrastrukture, odvodnjavanja, neposredne okolice in opremo objekta ter promocijo je bila vredna dobrih 70 milijonov tolarjev. Glavnino denarja je občina Pivka zagotovila iz proračuna, Samohodni top Jackson Oklepno vozilo Scout T 34 v Ljubljani Tank TO del je državnih sredstev iz naslova neposrednih regionalnih spodbud. Sredstva za obnovo in vselitev eksponatov v višini 30 milijonov tolarjev so prispevek Ministrstva za obrambo. Evropska sredstva za muzej Ker gre za finančno obsežen projekt, si Občina prizadeva sredstva dobiti tudi prek evropskih in drugih razpisov ter od donatorjev. Tako naj bi v začetku prihodnjega leta s pomočjo sredstev programa Pobude Skupnosti Interreg IIIA v okviru projekta Prekrižane meje obnovili še en objekt (stara Komanda) ter del vojaških utrb. Če bodo pridobili sredstva iz Norveškega finančnega mehanizma, pa naj bi prihodnje leto začeli tudi z obnovo drugega paviljona, v katerem je predvidena predstavitev novejšega dela oklepno-artilerijske tehnike. T 34 »Verjamemo, da gre za enkratno priložnost, ki je uresničljiva!« Župan občine Pivka Robert Smrdelj vidi Park vojaške zgodovine kot osrednji razvojni projekt: »Občina Pivka je z muzejsko zbirko pridobila turističen produkt in pomembno razvojno vzpodbudo, za Notranjsko-kraško regijo pa je projekt bistvena dopolnitev njene turistične ponudbe. Zbirka je šele začetek velikega projekta. Z obnovo je bil storjen prvi in najpomembnejši korak k uresničitvi celovito zastavljene ideje - iz zapuščenega, a mogočnega prostora narediti živo muzejsko-turistično središče. Ta cilj smo si zastavili, ker smo prepričani, da tako velikega in arhitekturno zanimivega kompleksa ne smemo pustiti neusmiljenemu propadanju, ker želimo stoletno breme tega prostora spremeniti v priložnost za razvoj in ker smo prepričani, da smo lahko Slovenci ponosni na svojo vojaško zgodovino. Verjamemo, da gre za enkratno priložnost, ki je uresničljiva.« Mateja Simčič - RRA Notranjsko-kraške regije, d.o.o. Urnik ogledov Zbirko si je mogoče od 1. oktobra do 1. maja ogledati ob sobotah, nedeljah in praznikih ter med šolskimi počitnicami od 10. do 15. ure, med 1. majem in 30. septembrom pa vsak dan od 10. do 17. ure. Za najavljene skupine je obisk možen vse leto. Informacije in rezervacije: Postojnska jama, turizem, d.d., sales.dpt@postojnska-jama.si, telefon: +386 (0)5 7000103. Čas vojnih grozot se vedno bolj pomika v preteklost, vendar ne v pozabo TUDI KRAŠEVCI SO SE UPIRALI IZBRUHU BRATOMORNE VOJNE Mira Cencič Čas vojnih grozot se vedno bolj pomika v preteklost, vendar ne v pozabo. Ostaja naj nam v zavesti in opozorilo prihodnjim rodovom. Zato je pomebno poznavaje dogajanja takega, kot je bilo. Po drugi svetovni vojni so nam bila vsiljena stališča o nasprotnih političnih odnosih med ljudmi: za narodnoosvobodilni boj ali proti njenu, partizan ali izdajalec, z nami ali proti nam, bel ali rdeč. Odnosi pa niso bili tako enostavni. Sele v demokratiziranem času, ko so bili objavljeni nekateri osebni spomini in so Nasilje so občutili že s priključitvijo ozemlja k Italji in takrat seje začel tudi odpor proti asimilaciji, ki seje izražal v živahni kulturni dejavnosti. Ko so bile primorskim Slovencem odvzete vse narodnostne pravice in so postale očitne namere osvajalcev, da moramo kot narod izginiti, se je začel prikrit narodni odpor v podtalnih narodnoobrambnih organizacijah, med katerimi sta bili najbolj množični in najpomembnejši TIGR* in Tajno krščansko socialno gibanje. Delovanje organizacije TIGR je javnosti poznano, saj je bilo pod fašizmom dvakrat delno odkrito. Med narodnoosvobodilnim bojem (NOB) pa seje brezimno vtopilo v partizanskem gibanju. Tigrovci so v večini postali prvi partizani. Tajna Krščansko socialna organizacija pa ni bila odkrita. Pod fašizmom je bilo čutiti le narodno-obrambno delovanje primorskih duhovnikov in drugih kulturnih delavcev, po vojni pa se o njej ni govorilo. Sele pred kratkim je izšlo obsežno raziskovalno delo dr. Egona Pelikana, ki predstavlja delovanje tega izredno množičnega in pomembnega gibanja za ohranitev slovenstva na Primorskem. Tajna krščanska socialna organizacija Tajna krščanska socialna organizacija je pod fašistično Italijo nastala v Julijski krajini s postopnim stapljanjem in postopnim prehajanjem v ilegalo Zbora svečenikov sv. Pavla, organizacije primorske katoliške duhovščine in raziskovalcem dostopni arhivski dokumenti, postaja tudi to poglavje nekoliko bolj razumljivo. Razmerja so bila zelo zapletena, raznovrstna in kompleksna in so se razrastla iz korenin predvojnih časov. Zato so bile razmere na Primorskem drugačne, kakršne so bile v osrčju Slovenije. Nekateri pravijo, da na Primorskem ni bilo revolucije. Revolucija je bila, a ni bilo kontrarevolucije. Zato ni bila tako krvava, kot je bila v tistih pokrajinah, ki so prišle pod Italijo šele leta 1941. Krščansko socialne politične organizacije, demokratičnega krila katoliškega tabora. Značilno zanjo je bila popolna prepletenost cerkvene in politične organizacije. Delovanje pa je bilo narodnoobrambno; obsegalo je Tržaško, Goriško in Istro. Organizacijo je vodil vrhovni svet, idejna voditelja sta bila Virgilji Šček, pozneje župnik v Avberju, in Engelbert Besednjak, goriški publicist in politik. Pobudnika med Kraševci sta bila tudi dr. Anton Požar, kaplan v Koprivi, znan po ricmanjski aferi, in tomajski župnik Albin Kjuder. Večina voditeljev je bila iz Gorice, kjer je bilo takrat središče kulturnega in narodnega delovanja Slovencev, s številnimi narod-nozavednimi laičnimi izobraženci in cerkvenimi dostojanstveniki. Po voditeljih so pristaše tega gibanja imenovali tudi Ščekovci ali Besednjakovci. Delo je potekalo kapilarno po odsekih: politični, dijaški, glasbeni, duhovniški, knjižnice, zavodi, socialno delo. Dijaški odsek naj bi zagotavljal v dolgoročnem procesu asimilacije narodno zavedne slovenske duhovnike in laične izobražence. Tako so duhovniki po vaseh skrbeli tudi materialno, da bi se v seminiščih šolalo čim več slovenskih fantov, ki naj bi bili med počitnicami pri domačih župnikih deležni domovinske vzgoje. Kakšno je bilo vzdušje v goriškem semenišču, priča v slovenščini napisana prošnja z dvajsetimi podpisi petošolcev, naslovljena goriškemu škofu za pouk verouka v slovenščini. Utemeljena je s skrbjo, kako bodo sicer kot duhovniki stopili pred svoje ljudstvo, in z navedbo, da je v razredu z 22 dijaki At Av1 /S/ J f xmi£'M> JvuAijd, & uxJh. J-t A / ><• pd/oU' jllemAk; /nuj/vfl £/yižo foj A tKOAb ^AUtltO /AJ/mA ? $wxnAtaJ! Med A& sm dvydftMy^u,rr %* 4' ydusM£l /y ^ ru;^ ^ f* *-**Zio • fru 0 ^tOUgsit*' tfvU&Vi-Uv $jyp<§}e>6a$ . 5&d/nd. 5^W-f. /faveo ■Atiizjr {&&yjy <~'IJ/' V*-dc^V-- J(2_Am*-ca/c. "»• .Zv,—** -fisrtcemt, tfft/eM«, A&ivecAiAy**»«• *■ tfr (,‘ontovellu, X * Kontovel x’lx Čeprav sestoji območje iz kraških apnencev, njegova litološka zgradba ni homogena. V glavnem gre za kredne apnence in dolomje, ki jih uvrščamo med različne, največkrat starejše formacije apnencev Tržaškega Krasa. Prav sosledju različnih litoloških formacij je treba pripisati izredno bogato reliefno raznolikost, ki odlikuje majhno občino. Celotno ozemlje meri 31,31 km2, kar predstavlja 14,8% ozemlja Tržaške pokrajine. Na njem srečamo na eni strani vzpetine, ki dosegajo z Volnikom višino 546 m, na drugi strani pa se občinsko ozemlje v bližini Križa spusti do 200 m nadmorske višine. Celotno ozemlje je bogato posejano z vrtačami različnih velikosti in oblik, najlepše razvite in najgloblje pa so na območju med Gabrovcem in Briščiki. Med »velikanke«, kot so npr.: Seginov dol, Mornjak in Školudnjek, uvrščamo tudi vrtačo Riselce, po kateri je speljana naravoslovna pot. Omenjeno področje se odlikuje tudi po številnih podzemnih kraških pojavih. Veliko je brezen, spodmolov in kraških jam najrazličnejših velikosti. Tu je tudi naj večja in najbolj znana jama na Tržaškem Krasu - Briškovajama (it.: Grotta Gigante), kije tudi turistično urejena in si jo letno ogleda 100.000 obiskovalcev. Poleg bogatih kapniških struktur in zasiganih površin nas v njej prevzame predvsem veličastna osrednja votlina, ki ima obliko nekakšnega elipsoida s kupulastim stropom. Zaradi izrednih dimenzij osrednje votline (v višino meri 107 m, dolga je 280 m, široka pa 65 m) so na dno jame postavili vrsto znenstvenih mštrumentov za preučevanje podzemne mikroklime in meteorologije, geofizikalnih zakonitosti, predvsem pa za študij zemeljskega plimovanja’ in kraških pojavov. V bližini Briščikov, kjer je apnenec še posebno čist in kompakten, je opaziti veliko lepo razvitih površinskih kraških pojavov, kot so npr.: skladovne mize, pa tudi veliko mikroelementov, kot so škavnice, škraplje, in žlebiči. Podobno kot velja za ves kraški svet je rastlinska odeja občine Zgonik stkana predvsem iz dveh rastlinskih formacij: iz gozda in gmajne. Nadrobnejše opazovanje gozda kaže, da je treba slednjega razčleniti na različne združbe, ki predstavljajo prilagoditev različnim pedološkim in klimatskim razmeram. Proti jugu obrnjena pobočja in površine, na katerih je plast prsti nad debelo apnenčasto podlago plitva ali se celo izmenjuje z rebričastimi, do površja segajočimi apnenčastimi skladi, so porasle s klimatskim gozdom, ki ga sestavljajo puhasti hrast (Quercus pubescens), črni gaber (Ostrya carpini-folia) in mali jesen {Frcudnus ornus). Ravne površine na globlji, zrelejši in bogatejši podlagi, ki ima sposobnost boljšega izkoristka zemeljskih vodnih zalog, porašča visok hrastov gozd, kjer prevladujeta graden (Quercus petraca) in cer (Quercus ceniš). Glavni predstavnik lesnih vrst v gozdovih, ki poraščajo proti severu obrnjena pobočja obsežnejših vrtač, je črni gaber, ob njem pa srečamo tudi že omenjenene velike hraste. Drugi bistveni element kraške krajine predstavlja gmajna. Tu je osredotočenih največ z naravoslovnega vidika dragocenih in pomembnih vrst, kot so: redke vrste, endemske vrste in subendemske vrste ter tiste, ki se nahajajo na meji svoje razširjenosti. Trenutno pa smo priča naglemu naravnemu zaraščanju gmajne, kar daje slutiti njeno skorajšnje izginotje. V poglavju, kije posvečeno vegetaciji, so omenjeni gozdovi in travnati sestoji podrobneje prikazani. Značilnosti kraškega razstlinstva si lahko ogledamo tudi v botaničnem vrstu Carsiana med Gabrovcem in Zgonikom*. Tu so zbrane najrazličnejše rastlinske vrste. Geološka lega in raznolikost kraške krajine sta botrovali nastanku posebnih ekoloških niš, v katerih so se razvile značilne rastlinske združbe in našle zavetje različne živalske vrste. Posebnost sedanje kraške favne je prav v njeni raznolikosti, čeprav so na Tržaškem Krasu nekatere vrste zastopane le s posameznimi osebki. Primerjalni študij kraškega živalstva pa že kaže na postopno obubožanje števila živalskih vrst, kar gre pripisati spreminjanju kraške krajine, predvsem zaraščanju gmajne. Celovitejšo sliko o živalstvu na tem koščku kraškega sveta prinaša temu posvečeno poglavje, ki obravnava tudi problematiko njegovega spreminjanja. Najstarejši dokazi človekove prisotnosti v občini Zgonik segajo v srednji paleolitik. Našli so jih v jami Peca na Sv. Lenartu pri Samatorci in v Golarjevi pečini pri Zgoniku. Ostanke iz mezolitika in neolitika so odkrili v Ciganski jami med Briščiki in Repničem ter v jami v bližini Briščikov. V neolitik segajo najdbe v Pečinki pri Gabrovcu, v Pečini pod Muzarji in v Briškovi jami. V bronasti in železni dobi so se pojavila na ozemlju štiri gradišča; Sv. Lenart, Leskovec ter Gradec in Gradišče nad Saležem. Pozneje, ob koncu 2. stoletja pred našim štetjem, so se na tem ozemlju naselili Rimljani. O njihovi prisotnosti pričajo najdbe iz nekaterih jam in iz gradišča pri Sv. Lenartu. V obdobje preseljevanja ljudstev sodijo grob s pridatki in razne keramične najdbe iz jame Pečinka pri Gabrovcu. Nimamo pa arheoloških dokazov o naseljevanju Slovencev. Samo iz zapisa o posvetitvi cerkve sv. Mihaela lahko domnevamo, da sodi slednja v obdobje slovenske naselitve. "t'"•" vj Vinogradi-, v zggniŠki občini Že v 13. stoletju je bila na obravnavanem območju pisno izpričana prisotnost nekaterih zaselkov, in sicer Zgonika, Repniča, Gabrovca, Koludrovice, Samatorce in Saleža. Pozneje so se razvili še Briščiki, Božje polje in Zagradec. V 14. stoletju je ozemlje celotne občine pripadlo oglejskemu patriarhatu, ki ga je dal v fevd tržaškim družinam. Pozneje je prišlo pod devinsko gospodo. Prvi organi krajevne samouprave se pojavljajo v poznem srednjem veku. Leta 1494 je postal Zgonik središče župe. Občina v modernem smislu pa seje razvila sredi 19. stoletja. Celotno področje je bilo do nedavnega v glavnem kmetijsko, samo v nekaterih zaselkih je cvetelo tudi kamnoseštvo, zato so vsa stara naselja v svojem zgodvinskem jedru gručasta. Kljub temu, da se je obseg kraških vasi v zadnjem desetletju močno razširil, prevladuje v jedru posameznih vasi še vedno kraška arhitektura. Njene značilnosti so najlepše vidne v Repniču. Velike spremembe v občinskem tkivu so se pojavile po drugi svetovni vojni, najprej z izgradnjo državne ceste št. 202 v času anglo-ameriške uprave. Med to cesto in proseško železniško postajo se je pozneje razvilo nekaj manjših industrijskih obratov. Kljub temu je občina ohranila pretežno agrarni značaj. Kmetijstvo, ki doživlja v zadnjem času revitalizacijo ter intenzifikacijo, se usmerja v cvetličarstvo in vinogradništvo. Ob prometnicah seje znatno razširila tudi naseljenost, posebno pri Briščikih, kjer je nastal zaselek Girandole. Priliv zlasti italijansko govorečega prebivalstva je močno spremenil tudi etnično sestavo občine, v kateri je ob ljudskem štetju leta 1910 99 % prebivalstva izrazilo svojo pripadnost slovenski narodnosti. Prvo šolo so odprli v Zgoniku, na pobudo tamkajšnjega vikarja, leta 1805. Nato so zrasle šole še v drugih zaselkih, pod fašizmom pa so slovenske šole ukinili in jih nadomestili z italijanskimi. Slovensko šolsko dejavnost so obnovili leta 1943-44 z ustanovitvijo partizanskih šol, redno šolanje v slovenščini pa se je začelo takoj po osvoboditvi. Bogato kulturno dejavnost občine oblikuje danes Kulturno društvo Rdeča zvezda, ki ima svoj sedež v Saležu, vendar deluje na občinski ravni. Športne pa tudi kulturno-družbene dejavnosti se odvijajo v zgoniški telovadnici, ki ni le športno-rekreacijskji center, saj ima tudi druge, večnamenske Prostore. Vse fotografije so iz monografije "Zgonik - narava in ljudje". Opis botaničnega vrta "Carsiana” pri Zgoniku na Tržaškem Krasu je objavljen v 4. številki revije Kras, 1994, str. 14-17. VINOGRADNIŠTVO V Šepuljah pri Sežani kljubuje zobu časa najstarejša trta na Krasu KRAŠKA KRAUICA TERANOVKA Tine Kristan Znano vinogradniško domačijo pri Tiirkovih je že pred pol stoletja obiskal francoski profesor agronomije Rene Dumont in jo v svojem članku v pariškem časopisu Le Paysan predstavil vinogradnikom zahodne Evrope - članek je ilustriral z zanimivo risbo Thrkove domačije v Šepuljah Vas Sepulje leži nad regionalno cesto Sežana-Stanjel-Nova Gorica sredi valovite kraške planote. Slikovito vas obdajajo vinogradi, ki poganjajo iz plodne rdečkaste zemlje, jerovice. Tudi Turkovo domačijo obkrožajo vinogradi s trto terana. Obiskali smo jo po letošnji trgatvi. Sestri Duša in Ana Marija skrbno bdita nad očetovo dediščino, obdelujeta vino- grade, posebej pa sta ponosni na skoraj tristoletno trto tera-novko, ki raste ob zidu domačije. Vsi trije registrirani trsi tera-novke ali refoška, kot jih imenujeta v svoji knjigi Vinska trta prof. dr. Lojze Hrček in dr. Marijan Kotar, so posajeni in razpeljani v obliki pergole ob kamnitem zidu. »Kot vsako leto doslej je teranovka tudi letos obrodila,« nam je pojasnila gospa Ana Marija, univ. dipl. ing. agronomije. Vas in okoliški vinogradi so sicer v zavetju nizkega hriba, ki varuje pred vetrovi s severa in pred kraško burjo. Teranovka j e preživela katastrofalni pojav trsne uši, kije konec 19. stoletja prišla iz Amerike. Pri nas seje pojavila najprej na Bizeljskem leta 1880. V kratkem času je uš uničila skoraj vse Risba Turkove domačije, ki je bila objavljena v francoskem časopisu La Paysan Etablet. PORCS CHEVRES" l ECU Rl E. FENU A VETA C E H Al SOM PHABITAT ION VIGNE CLOSF F1C, 2.--------La ferme a cour fermee de M. Turk resse mble en certains points a celle-ci.„, naše vinograde z žlahtno vinsko trto. Turkovi teranovki doslej ni prišel do živega niti sneg, ki vsako leto obišče to kraško območje. Preživela je tudi hudo zimsko pozebo leta 1929. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je vinogradniška domačija Turkovih predstavila kmetijstvu in vinogradništvu zahodne Evrope. Konec leta 1954 jo je obiskal Rene Dumont, francoski profesor agronomije, ki je v pariškem časopisu Le Paysan (kmet) objavil obširen članek o vinogradniški domačiji Antona Turka. Ocenil jo je kot najboljšo na tem območju. Pogovor prof. Dumonta z Antonom Turkom, gojencem slovite vinogradniško-sadjarske šole v avstrijskem Kloster Neuburgu, je prevajal France Adamič, univerzitetni Profesor agrotehnike in nekdanji vodja Inštituta za sadjarstvo v Mariboru ter Kmetijskega inštituta Slovenije, doma iz Spodnjega Blata pri Grosupljem. France Adamič, ki tudi ni več med živimi, je brat Louisa Adamiča, znanega pisatelja, esejista in publicista, ki je v nepojasnjenih okoliščinah na svojem domu v Ameriki umrl nasilne smrti. Vinogradniška domačija pri Turkovih je vredna ogleda in slovi predvsem po odličnem teranu. Pokojnega Antona Turka niso brez razloga imenovali »kralj terana«, kot nam je povedal univ. dipl. ing. gozdarstva Janko Kalan z Bleda, ki je še kot študent obiskal Turkovo domačijo. Tine Kristan, publicist - Ljubljana 56 PARK ŠKOCJANSKE JAME Po poteh Ramsarske konvencije \f v \f X/ MREŽA KRAŠKIH MOKRIŠČ Vanja Debevec Gerjevič Škocjanske jame so bile leta 1999 uvrščene na seznam mokrišč svetovnega pomena kot eno izmed prvih podzemnih mokrišč. Tedaj se je uprava parka zavezala uresničevati določila Ramsarske konvencije, ki poleg varovanja voda, ohranjanja biološke pestrosti in spodbujanja trajnostnega razvoja narekuje dosledno spremljanje stanja mokrišč ter izobraževanje. Javni zavod Park Škocjanske jame je še posebej izpostavil skrb za vodo z različnimi projekti, v sklopu katerih se je oblikovala tudi mreža šol parka Škocjanske jame, ki vključuje šole ob Reki in nad njenim podzemnim tokom ter pri izlivu v morje v Italiji. V letu 2005 smo se v parku odločili za svojevrsten projekt. V sodelovanju z Ministrstvom RS za okolje in prostor ter z Notranjskim regijskim parkom smo pripravili predlog o strokovnem sodelovanju pri izobraževanja in izmenjavanju izkušenj med obema upravljalcema zavarovanih območij. Projekt, ki so ga odobrili na sedežu konvencije v Glandu, kot Ramsar Small Grants Fund for Wetland Conservation and Wise Use, je bil obenem spodbudno priznanje Škocjanskim jamam in navdušujoča popotnica Cerkniškemu jezeru kot novi ramsarski lokaciji v Sloveniji. Delovne usmeritve je v skladu z razpisno dokumentacijo pripravila in prilagajala strokovnim izzivom projektna skupina v sestavi: dr. Gordana Beltram z Ministrstva za okolje in prostor, Minka Vičar iz Zavoda RS za šolstvo, Leon Kebe iz Notranjskega regijskega parka in Vanja Debevec Gerjevič iz JZ Park Škocjanske jame. Med glavnimi cilji velja izpostaviti in povzeti izboljševanje ozaveščanja javnosti o vrednotah in smotrni rabi mokrišč. V ta namen sta bili izdelani zgibanka, ki predstavlja Cerkniško jezero in Škocjanske jame, ter spletna stran www.ramsar.si. na kateri so podrobne informacije o slovenskih ramsarskih lokalitetah. Po zgledu mreže šol parka Škocjanske jame so tudi v Notranjskem regijskem parku povabili k sodelovanji dve šoli. Tako so svoje strokovno naravoslovno in pedagoško znanje na delovnih srečanjih združevale mentorice iz osnovnih šol Jana Smajla in Vera Frank (OŠ Kuteževo, Podgora), Nada Šircelj in Nežica Celin Dovgan (OŠ Antona Žnideršiča, Ilirska Bistrica), Lidija Bačič in Anica Brožič (OŠ Dragotina Ketteja, Ilirska Bistrica), Mirjam Trampuž in Monika Rebec (OŠ Dr. Bogomirja Magajne, Divača), Xenia Cante (OŠ Pinka Tomažič iz Trebč v Italiji) ter Dragica Udovič (OŠ Notranjskega odreda, Cerknica) in Irena Peteh Kranjc (OŠ Jožeta Krajca, Rakek). Naslovu projekta »Mreža kraških mokrišč - komunikacija, izobraževanje in ozaveščanje javnosti za smotrno rabo mokrišč« so mentorice dodale delovni naslov »Mokrišča tudi jutri«, ki zelo zgovorno opiše bistvene izobraževalne cilje, kakršne smo si zadali. Spoznavanje različnih tipov mokrišč ob Reki in Cerkniškem jezeru naj bi obsegalo opredelitev biološke pestrosti in trajnostnega razvoja kot splošnih pojmov. V povezavi s tem pa prepoznavanje kraških posebnosti, izzivov in načinov za njihovo ohranjanje skozi trajnostni razvoj. Eden izmed ciljev je obsegal izredno pomembno nalogo, to je spodbujanje uporabe naravoslovnih in družboslovnih znanj za kakovostno ohranjanje mokrišč. Tako smo k sodelovanju povabili priznane slovenske strokovnjake, ki so nam predstavili posebnosti in funkcije mokrišč. Ekskurzija šolarjev ob Reki Terensko delo s prof. dr. Borisom Šketom iz Biotehniške fakultete v Ljubljani Takole so učenci predstavili Cerkniško jezero Demonstracija delovanja čistilne naprave Vse fotografije: JZ Park Škocjanske jame Prof. dr. Boris Šket z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani je mentoricam na terenu in v laboratoriju predstavil podzemeljsko favno, vzorčenje, določevanje ter izjemno biološko pestrost prav podzemnih mokrišč. Prof. dr. Alenka Gaberščik z Biotehniške fakultete je predstavila funkcije mokrišč tudi s primeri s sveta, dr. Gordana Beltram je spregovorila o pomenu Ramsarske konvencije in o sredstvih za njeno uresničevanje. Dr. Tanja Pipan z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni pa je v Škocjanskih jamah ponazorila vzorčevanje v pronicajoči vodi. Zavedajoč se pomena izbire pravega načina komunikacije s šolsko mladino in širšo javnostjo, smo na delovno srečanje z mentoricami povabili tudi Marjeto Svetel-Keršič, ki je predstavila pomen in načine interpretacije naravnih vrednot. Projektna skupina se je udeležila več strokovnih in delovnih srečanj, ki so bila dokaj strnjena, saj je projekt trajal od aprila 2005 do aprila 2006. Najmlajši udeleženci v projektu so se poleg raziskovalnega dela za spoznavanje bližnjih mokrišč z mentoricami na svojih šolah udeležili tudi ekskurzij ob Reki, na Cerkniško jezero ter v Škocjanske jame. Zunanji sodelavci Andrejka Cerkvenik iz Razvojnega centra Divača, Aleš Sedmak iz ustanove Kaverljag, predstavnik nevladnih organizacij za Slovenijo Milan Vogrin ter Katja Fedrigo in Romina Dovgan iz JZ Park Škocjanske jame so se ustvarjalno pridružili pripravi strokovnih usmeritev za pedagoško delo, komunikacijo z domačini in načrtovanje evalvacije izobraževanja pa tudi smotrne rabe mokrišč in zavesti o naravni dediščini kot vrednoti. Izdelali smo delovni liste, ki predstavljajo različne lipe mokrišč od izvirov Reke, studencev, ponora do jezera. Poleg so zadane naloge za spoznavanje in oceno biološke Pestrosti določene lokacije ter trajnostnega razvoja, ki se navezuje na obravnavano območje. Posebna navodila za učiteljice in učitelje omogočajo, da lahko uporabljajo naloge tudi šole, ki pridejo v naše kraje le na izlet. Druga posebnost teh delovnih listov pa je, da so učenci in njihove mentorice naprošeni, naj vsebino ali poročila s terenskega dela posredujejo upravama JZ Park Škocjanske jame in Notranjskega regijskega parka. Na ta način bomo v zglednem času pridobili svojevrstne podatke za spremljanje stanja na terenu ob obeh kraških mokriščih. Zaradi lažje primerljivosti podatkov smo vsaki šoli podarili set kemijskih reagentov, s katerimi bodo učenci analizirali vode v določenem obdobju. Podatke bomo nato skupaj obdelali in predstavili širši javnosti. Prav izobraževalne dejavnosti bodo tudi v prihodnje bolj definirane, saj smo v okviru projekta pripravili tudi strategijo komunikacije in izobraževanja za obdobje petih let. Dejavnosti se bodo v glavnem opravljale v okriljih obeh parkov, a so zasnovane tako, da omogočajo vključevanje širše javnosti. Vzajemno sodelovanje šol in obeh parkov pa zaključek projekta ni omejil, saj bi lahko rekli, da gre pravzaprav za nov začetek povezave dveh parkov v slovenskem prostoru. JZ Park Škocjanske jame in Notranjski regijski park sta 15. septembra 2006 ustanovila mrežo kraških mokrišč zaradi skupnega sodelovanja, ki bo pripomoglo h kakovostnejšemu varovanju in ohranjanju mokrišč na Krasu: - promocija raziskovalnega dela na območju Škocjanskih jam in Cerkniškega jezera, ki bo zajemala hidrološka, biološka, speleološka, sociološka, etnološka, geološka in meteorološka spoznanja ter aplikacijo rezultatov v načrte upravljanja zavarovanih območij; - spodbujanje izobraževanja, ki z interdisciplinarnim pristopom omogoča pridobivanje kakovostnega znanja za utemeljevanje in zagotavljanje trajnostnega razvoja; - krepitev komunikacije med zavarovanima območjema in lokalnim prebivalstvom, ki bo pripomogla k dvigu zavesti o smotrni rabi vode in mokrišč. JZ Park Škocjanske jame in Notranjski regijski park upravljata z dvema izjemnima mokriščema, ki predstavljata temelj znanstvenih raziskav krasa in vode v Sloveniji ter oblikujeta v njenem prostoru dva izredna simbola naravne in kulturne dediščine. Z novoustanovljeno mrežo kraških mokrišč želimo združiti strokovno vedenje in izkušnje v skrbi za ohranjanje ekosistemov, biološke pestrosti in spodbujanje trajnostnega razvoja za prihodnje dobre dni, za ljudi in za vodo na Krasu. Vanje Debevec Gerjevič, univ. dipl. biologinja - vodja službe za raziskovanje in razvoj, JZ Park Škocjanske jame, Škocjan 1,6215 Divača Razstava v Kraški hiši v Repnu GRAZIANO PODRECCA Iztok Ilich Tudi najbolj dragocen arhitekturni biser, v najrazličnejše kataloge in prospekte vključen spomenik kulturne dediščine, ne more služiti namenu - je le mrtva muzejska postavitev - če ne privablja obiskovalcev, ki med starodavne zidove in skrbno razporejene predmete prinesejo življenje! Kraška hiša v Repnu s svojo Galerijo in s celotnim ambientom je že eden takšnih srečnih prostorov. Seveda, najprej zaradi ljudi, ki znajo poskrbeti za vse potrebno in jim pri tem ni žal ne časa ne truda. To so predvsem požrtvovalni in nadvse gostoljubni domačini, Martina Repinc in člani Zadruge Naš Kras, ter Milan Pahor in sodelavci Inštituta za etnologijo iz Trsta. Prvega septembra so v Kraški hiši pometli borjač, zakurili na starodavnem ognjišču, prižgali luči, pogrnile mize z izbranimi domačimi dobrotami in prijazno povabili k odprtju imenitne razstave fotografskega ciklusa VAS : SOLA; UN PAESE : LA SCUOLA beneškega fotografa Graziana Podrecce. Razstavo, ki je bila spomladi že na ogled v Beneški galeriji v Spetru, so obnovili s sodelovanjem Studijskega centra Nediža ter s pomočjo občine Repentabor in Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pokriviteljica dogodka je bila Pokrajina Trst. Za prav posebno razpoloženje med pozdravnimi nagovori gostiteljev je poskrbel virtuoz na harmoniki Aleksander Ipavec - Ipo. Fotografije, ki so bile štiri tedne na ogled v Galeriji Kraške hiše, so bile premišljeno razporejene in osvetljene. Posamezne in v pomenske skupine združene so pripovedovale v čmo-belih kontrastih in lestvici odtenkov med njimi shranjeno zgodbo o nekdanjem skupnostnem življenju v Nadiških dolinah pred rušilnim potresom leta 1976. Zanimanje Graziana Podrecce je posebej pritegnila majhna šola v Dolenjem Tarbiju, vasici v občini Srednje, kjer je poučeval v začetku sedemdesetih let. V objektiv svojega fotoaparata je ujel vrsto podob, ki gledalca popeljejo v svet, ki ga že dolgo ni več: po tesnih vaških uličicah, med hiše s starimi kamnitimi zidovi, na širne travnike okrog vasi in predvsem med preproste domače ljudi. Fotografu-kronistu so bili za vodnike tamkajšnji otroci s svojo sproščeno brezskrbnostjo pri igri, s skromno srečo in z neposrednim stikom s svojim življenjskim okoljem, zlasti z živalskim svetom; med nekdanjimi domačimi deli in opravili je še posebej impresiven “filmski” prikaz klanje prašiča. Ta H sprehod tudi pokaže, kako sta se vas in šola v Dolenjem Tarbiju prekrivali oziroma spajali in spet ločevali, se med seboj oplajali in bogatili. Graziano Podrecca je (povzeto po predstavitvenem katalogu) v tistih letih začenjal svojo tridesetletno pot neopaznega poslušalca podob. V njegovih fotografijah zasledimo prefinjenost avtorskega pogleda, poznavanje izraznih možnosti fotografije in vrednost dokumentarnega pričevanja. Brez kakršne koli sentimentalnosti in nostalgije nam kaže podobe kmečkega sveta, ki je danes bistveno drugačen, in podobe otrok, ki so res lahko bili predvsem otroci. Vse fotografije Slavka Ilich Iztok Ilich, urednik in publicist- Ljubljana, Štanjel 1 Ob slikarjevi osemdesetletnici več preglednih razstav FRANCE SLANA V ŠTANJELU V petek, 6. oktobra so v Galeriji Lojzeta Spacala v gradu v Štanjelu odprli pregledno razstavo akademskega slikarja Franceta Slane. Pripravili so jo Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj, Gorenjski muzej in Občina Komen. Bila pa je to ena izmed Slonovih razstav ob njegovem življenjskem jubileju, saj so v Kranju ta čas še štiri umetnikove razstave, ena pa tudi v Ljubljani. Zakaj Slonova razstava tudi na Krasu v Štanjelu, je na njeni V uvodu v je župan občine Komen Uroš Slamič najprej ogovoril slikarja Franceta Slano: »V veselje in čast mi je biti z vami na otvoritvi razstave. Pa ne samo biti z vami na razstavi, marveč biti z vami tudi ob vašem posebnem življenjskem jubileju! Ob obletnici, za kakršno so stari Grki rekli, da jo dosežejo samo res vredni in trdni. In to vi ste, gospod France Slana!« Potem je Uroš Slamič poudaril, da je umetnik -slovenski slikar in grafik - v slovenski in mednarodni likovni prostor vpet že več kot pol stoletja in daje v teh desetletjih ustvaril ogromno likovnih opusov, raznolikih in inventivnih, v barvnem razkošju in z neverjetno atmosfersko in domišljijsko energijo. In nadaljeval: »Samo mojstvrstvo in likovna dovršenost pa mu nikoli nista zadosti. Njegovo delo vodi izjemna zvedavost, želja, da vselej poskuša nekaj novega in da ne zapade v ustaljene tirnice. Slana je Slana: s prepoznavno likovno govorico in z značilno barvitostjo, s polno strukturo in premišljeno gradnjo. A dela se vselej loteva z radoživim nabojem, razpetim med realizmom in abstrakcijo, med prepoznavnostjo in subjektivnimi videnji. Naj bo to na grafičnih listih, v olju ali akvarelu, v katerem še posebej prihaja do izraza njegov perfekcionizem... Veseli me, da smo v večni hiši kraškega likovnega velikana Lojzeta Spacala v štanjelskem gradu, v tem prekrasnem kraškem biseru, postavili bogato razstavo zagotovo enega izmed najbolj cenjenih in poznanih likovnih umetnikov današnjega časa gospoda Franceta Slane. In veseli me, da je lani sodeloval v naši mednarodni likovni delavnici ESPRIMA, kakor me tudi veseli, da je spet z nami, in to v čudovitem jesenskem času s čudovitimi kraškimi barvami, kar lovi na svoja platna tudi naš slavljenec!« Likovni kritik Damir Globočnik pa je o Slanovem umetniškem ustvarjanju napisal za razstavni katalog, ki so ga izdali za več njegovih sočasnih razstav v Kranju Galerija Prešernovih nagrajencev, Gorenjski muzej in Galerija Hest, naslednje: otvoritvi spregovoril župan občine Komen Uroš Slamič, medtem ko je razstavo udeležencem predstavila Tina Jazbec iz Turistično-informacijskega centra Štanjel. Ker je slikar Slana ljubitelj jazzovske glasbe, je razstavo pospremil jazzovski trio Vrabec. V nadaljevanju povzemamo uvodni nagovor Uroša Slamiča in oznako Slonovega slikarskega ustvarjanja, ki ga je za katalog njegovih razstav napisal likovni kritik Damir Globočnik. »Pogledi in oznake, ki se želijo približati slikarstvu Franceta Slane po formalni in vsebinski plati, si marsikdaj nasprotujejo, kar nas glede na raznolikost motivov in možnosti njihovih slikarskih interpretacij ne bi smelo presenetiti. Lahko bi dejali, da je pri izboru slikarske teme za Franceta Slano najpomembnejše osebno doživetje, medtem ko je uporabljena slikarska izdelava odvisna od trenutnega avtorjevega razpoloženja. Morda bi veljalo v široki motivni paleti Franceta Slane označiti cvetlična tihožitja za ikonografsko oziroma zlasti za likovno-formalno temo, v kateri je zajet najširši razpon slikarskih in risarskih postopkov, ki jih v mojstrski maniri uporablja likovnik in na katere se navezuje tudi dobršen del njegovih aktualnih ustvarjalnih presežkov. Ob tem je treba poudariti, da ima geneza likovnega rokopisa Franceta Slane trdno notranjo logiko in se navezuje na celotno slikarjevo motivno paleto (krajine, vedute, marine, podstrešja, mlini, kozolci, portreti, figure, akti, mačke, ribe, konji, petelini, Don Kihot, žanr, glasbeniki ...). Ena izmed stalnic Slanovega slikarskega odzivanja na okolje, naravo ter obujanja spominov na potovanja, vsakdanje dogodke in preteklost je temeljito obvladovanje risbe. Ne nazadnje sta bila med njegovimi učitelji osrednja predstavnika domače risbe oziroma ilustracije prve polovice preteklega stoletja Hinko Smrekar in Nikolaj Pirnat. Pomen risbe mu je morda prvi odkril Smrekar, pri katerem je Slana med vojno začel obiskovati likovni tečaj, razvijal jo je v partizanih, kot predstavnika prve generacije študentov na ljubljanski likovni akademiji ga je poleg Gabrijela Stupice, enega izmed velikih interpretov tihožitja v slovenskem slikarstvu, poučeval tudi Nikolaj Pirnat, zlasti intenzivno pa seje Slana posvečal risbi v po akademijskih letih, ko seje uveljavil kot ilustrator. Naklonjenost do risbe ohranja Slana tudi pri akvarel-nem in oljnem slikarstvu. V akvarele, ki so pogosto kombinirani s črnim tušem, vpleta risarske elemente in pušča barvi, da se vpije v vpraskane raze, rastre in strukture ... Kot osrednji Z odprtja Slonove razstave v Štanjelu: Umetnik med podpisovanjem razstavnega kataloga. Fotografija: Mitja Zornada France Slana se je rodil 26. oktobra 1926 v Budislavcih pri Mali Nedelji. V Splitu je obiskoval osnovno šolo in nato še prvi razred gimnazije, ki pa jo je nadaljeval v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študiral slikarstvo pri prof. Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1949.leta 1964 je prejel I nagrado Prešernovega sklada za ciklus umet-niških stvaritev z motiviko po potresu I porušenega Skopja. Živi in dela v Ljubljani in v vasi Krka na Dolenjskem. mojster kombinirane tehnike akvarela v sodobnem slovenskem slikarstvu dosega raznovrstne likovne učinke z nanašanjem akvarelnega pigmenta na poprej obdelano površino papirja; barvo spira, briše, suši, škropi, ponovno poslikava in doslika-va, akvarelne nanose dopolnjuje z risarskimi posegi. Nič manj slikovito in harmonično niso urejena njegova platna, ki so prav tako nastala v mešani tehniki. Slana je virtuozni mojster udejanjanja dinamičnega in homogenega sožitja niza likovnih posegov: različno oblikovani in debeli nanosi barve, spretna poteza čopiča, bežeča linija, nasičena barvna Ploskev se zgostijo v ubrano celoto. Pri tem se neredko srečujemo s kompozicijskimi ritmi, kaskadami, barvnimi akcenti, akordi in orkestracijami, vibriranjem, melodičnostjo linije - kot da bi slikar s svojimi podobami želel slediti svojevrstni likovni melodiji. Vzporednice med slikarskimi in glasbenimi kompozicijami lahko podkrepimo tudi s podatkom, da je France Slana spoštljiv in občutljiv poslušalec glasbe in da ga zlasti pritegne jazz, ki glasbenikom omogoča improvizacije. Likovno sintezo in prav tako skladje med likovnim in literarnim je mogoče doseči šele po zaslugi temeljitega in raznovrstnega preizkušanja in izpopolnjevanja likovnih postopkov. France Slana spada med slikarje, za katere bi lahko Melodija v rdečem, 2004, olje na platnu, 95x95 cm V rdečem, 2000, olje na platnu, 70x80 cm uporabili misel latinskega pisatelja Plinija starejšega o grškem slikarju Apelu: »Nulla dies sine linea« (lat.: noben dan brez črte). Ustvarjalno zadovoljstvo je mogoče poiskati v discipliniranem, nepretrganem in intenzivnem delu, ki naposled ponudi užitek v nastalih podobah, barvnih harmonijah, svežini kompozicij ... Ker so nekateri izmed šopkov nastali v premorih med upodabljanjem drugih motivov (after hours), se srečamo s pravcatim uživaškim načinom slika- nja. Slana si pri šopkih, ki jih uvrščamo v širši sklop tihožitij, praviloma izbira povzemajoč slikarski prijem. Baročni šopek, šopek posušenega ali svežega cvetja, šopek v vazi, posamezni cvet, čarobni vrt, cvetlični vrtiček, ki nas spominja na poslikano stranico kmečke skrinje, se spreminjajo v impresijo, asociacijo, v spomin na šopek. Motiv postane podlaga za študij součinkovanja intenzivnih in kontrastnih barvnih kombinacij, koprenasto nežnih in zadržanih likovnih skladij, barva pridobi vlogo izrazne prvine ... »Pravzaprav so suhi šopki ’ le pogojno ime za abstraktno urejenost tonskih lis in črt. Včasih povzamejo strukturo razpadajočega zidu revnih bivališč, drugič vzkipe v pastozni barvi kakor zamolkel emajl ali nabreknejo v čisti belini kot sončen, a ranjen sad, dokler se nazadnje ne razpletejo v žalostinko tenkega tkiva, podobnega lasem, ki razpadajo v svetel prah.« (Emilijan Cevc, »Slikarska balada Franceta Slane«, France Slana, Ljubljana 1981, str. 8) Proces redukcije naturalističnih elementov slikarja lahko pripelje skorajda do abstrakcije: z enim zamahom roke položi slikar v barvno polje krožno barvno liso in z njo zaobjame silhueto šopka. Zaradi pozornosti do cvetličnih tihožitij in prenašanja nekaterih postopkov, ki jih je France Slana odkril med slikanjem šopkov v drugo motiviko, gaje Noel Fevreliere opredelil za »slikarja šopkov«. »Dogaja se mi celo, da se sprašujem, ali nisi morda zmeraj slikal samo šopkov, celo pri slikanju svojih petelinov, ki so šopki perja, aktov, ki so šopki razcvetelega mesa, klovnov, ki so šopki obrazov, tihožitij, ki so preminuli šopki minljivega .../ Kaj pa šopek sploh je? Nič drugega kot nekaj, kar izbereš, ker imaš to pač rad, in držiš v roki ali celo v obeh, da lahko nekomu ponudiš v dar.« (N. Fevreliere, »Pismo prijatelju (Aigrefeuille, 9. marca 1998)«, po: France Slana, Maribor 2000, str. 17-18) Iz črnega v rumeno, 2003, olje na platnu, 45x45 cm France Slana je postopke oblikovanja likovnega polja, ki so sprva (v obdobjih barvne zadržanosti) posredno temeljili v barvnem realizmu, poetičnem realizmu in intimizmu, navezal na nekatere principe informela oziroma abstraktnega slikarstva nasploh, posegal je po redukciji in stilizaciji motivnih prvin. Odgovor na vprašanje, ali je načrtno želel prestopiti meje abstraktnega slikarstva, ki se nam lahko porodi ob nekaterih šopkih, je manj pomemben od dejstva, da njegov način podajanja motivike nikoli ni dosledno realističen, čeprav so ga kot enega najbolj popularnih sodobnih slikarjev pogosto označevali za realista. »Realističen« značaj ima slikarjev posluh za iskanje motivnih spodbud v senzacijah sveta, v njegovih radostih in minevanju, ki pa ga France Slana pogosto navezuje na simbolno pomenljivost. Pogorišča, zapuščeni mlini, kašče, kozolci, podstrešja, razbiti čolni, apokaliptična obrežja z naplavinami, mrtvimi ribami, opuščene krajine, stara mesta in hiše so elegične priče, sledovi in metafore minljivosti. Na minevanje nas včasih lahko opozarja tudi motiv tihožitja, tj. upodobitve »mrtvih« oziroma negibnih stvari (ang.: the stili life, fr.: la nature morte, nem.: das Stilleben ...). Vendar nam Slanova tihožitja, celo tista, ki so naslikana v zamolklih in temnih barvnih shemah, praviloma prinašajo optimističen, vitalen, življenjsko radosten pogled na svet in bivanje.« ENERGIJA SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI UTEKOČINJENI NAFTNI v malih plinohramih ekološko prijazen zanesljiv //V7E/7BMM varen ekonomičen Nudimo vam: ■ najem nadzemnih in podzemnih plinohramov pod ugodnimi pogoji ■ svetovanje, montažo in vzdrževanje plinskih postaj ■ strokovno dežurno službo, kije na voljo 24 ur na dan * hitro in zanesljivo dobavo plina ■ brezplačni telefon za naročila plina 080 2290 iNTEmmiM d.O.O. LJUBLJANA informacije: SEKTOR PLIN KOZINA PLINARNA TRZIN 6240 Kozina, Dolinska 14 1236 Trzin tel.: 05 618 10 00 tel.: 01 564 11 45 fax: 05 680 20 31 faz: 01 564 11 44 dežurna služba: 041 772 956 dežurna služba: 041 668 144 e-mail: plin.kozina@interina.si Aerodrom Ljubljana Dober začetek vaših potovanj! Amsterdam Dublin London Podgorica Split Beograd Dunaj Moskva Praga Tel Avi' Berlin Frankfurt Munchen Priština Ti rana Bruselj Istanbul Ohri d Sarajevo Zu rich Budimpešta Kopenhagen Pariz Skopje SAMO KfrOfc USTVARJA TMMf TCMCL)€j (rK.A»l Z.A PHIHOPNOST. Živimo z nepredvidljivimi kilami morja in vetra, zato se dobro zavedamo pomena načrtovanja prihodnosti. Znamo ponuditi trdne temelje in tako pomagati pri ustvarjanju vale prihodnosti. fC Banka Koper Z odprtim pogledom. D ZADRUŽNA KRAŠKA t kras37 9 2006 www 100605673,77 Podružnic COBISS o Sedež: L- Opčine Ul. Ricreatorio, 2 Tel. 040 21491 - Fax 040 211879 Podružnice: O Trst Trg Liberta, 5 Tel. 040 2149357 - Fax 040 2149352 Trst Ul. Molino a Vento, 154 Tel. 040 2149850 - Fax 040 2149855 Nabrežina Trg sv. Roka, 106 Tel. 040 2149401 - Fax 040 201133 Sesljan Sesljam, 44 Tel. 040 2149523 - Fax 040 291500 Bazovica Ul. I. Gruden, 23/c Tel. 040 2149551 - Fax 040 2149553 Domjo Domjo, 38 Tel. 040 2149571 - Fax 040 2149576 Dolina Obrtna Cona Dolina, 507/13 Tel. 040 2149804 - Fax 040 2149805 V različnosti je naša moč