Jože PRINČIČ* SLOVENSKO GOSPODARSTVO OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE DO VELIKE REFORME (1945-1970) Po koncu drugega svetovnega spopada so v drugi jugoslovanski državi oblast prevzeli komunisti. Nova politična oblast si je zastavila dva načrta. Prvi je bil politične narave. Bil je ideološko naravnan, zato je temeljil na prepričanju, da je treba pred vzpostavitvijo novega gospodarskega sistema prevzeti vse "komandne položaje" v gospodarski upravi kot tudi spremeniti ali uničiti vse oblike organi­ ziranosti, ki se niso skladale z novo ideologijo. To je z drugimi besedami po­ menilo, da je treba čimprej vzpostaviti novo hierarhično in centralistično gospo­ darsko upravo, podržaviti proizvodna sredstva, okrepiti državni gospodarski sektor z likvidacijo zasebnega podjetništva, zamenjati individualno pobudo s ko­ lektivnim in državnim načrtovanjem. Drugi je bil gospodarski načrt. Predpo­ stavljal je obnovo v vojni prizadete industrije ter gospodarski razvoj po sov­ jetskem zgledu, se pravi kontinuirano industrializacijo v pogojih do skrajnosti zbirokratizirane, administrativno vodene in vase zaprte ekonomije. Druga jugoslovanska država je bila gospodarsko nerazvita, saj se je tri četrtine njenega prebivalstva ukvarjalo s kmetijsko pridelavo in prirejo. Graditev socia­ lizma v taki državi je bila povezana s številnimi in med seboj nasprotujočimi si problemi. Poleg tistih, ki so bili podedovani in so se izražali v civilizacijsko- kul­ turnih, jezikovno nacionalnih, gospodarsko-zgodovinskih in še drugih različ­ nostih ter razdeljenostih, so se pojavili še novi, prav tako pereči. Med prvimi sta bila problema prioritete in financiranja bodočega razvoja, se pravi odločitev o tem, kateri del države je treba najprej razvijati ter kateri sloj naj nosi ceno bodočega razvoja. Spremembe, do katerih je po končani drugi svetovni vojni prišlo na pretež­ nem delu slovenskega ozemlja, so bile usodnega pomena tudi za gospodarsko življenje na tem prostoru. Zaradi njih so se namreč spremenile razmere za gos­ podarjenje, gospodarstvo je dobilo novo težišče in cilje, zato se je v naslednjih desetletjih razvijalo drugače kot v preteklosti. Slovenija je v drugi jugoslovanski državi postala najprej federalna enota, nato pa republika. To in pa dejstvi, da je bila gospodarsko najbolj razvit del države, njeni predstavniki pa so imeli visoke položaje v političnem in državnem vodstvu, so bila ugodna tla za gojitev pričakovanj o samostojnejšem oblikovanju in ures­ ničevanju lastnih gospodarskih želja in potreb. Nova oblast se je z gospodarskimi vprašanji začela resneje in bolj premišljeno ukvarjati šele ob koncu leta 1945. Takrat so se okrepila prizadevanja osrednjega partijskega in državnega vodstva za izpolnitev pogojev, ki so bili potrebni za uvedbo načrtnega gospodarstva ter za začetek hitre industrializacije in elektri­ fikacije države. To sta bili zahtevni in zapleteni nalogi, kateri oblast ni bila po­ vsem dorasla. Industrijska obnova je bilo prvo področje, kjer zastavljeni cilji niso bili izpol­ njeni. Ko je jeseni leta 1946 začel veljati sklep o zaključku obnovitvenih del, so se predvojni proizvodni ravni približali ali jo presegli le v nekaterih panogah. Enako je bilo tudi z delovno storilnostjo, saj je bila zaradi prevelikega števila zaposlenih, večjih administrativnih stroškov in drugih "motenj" v proizvodnem procesu v ve­ čini podjetij nižja kot pred drugo svetovno vojno. Tudi sprememba tržnih od­ nosov in nova cenovna politika nista prinesli pričakovanih rezultatov. Nova trgo­ vinska organizacija je zaostajala za predvojno, nekaj velikih državnih podjetij ni moglo zamenjati dela nekdanjih številnih zasebnikov. Najslabše so se odrezali načrtovalci prvega petletnega načrta, ki naj bi po sovjetskem vzgledu udejanil zamisel o elektrifikaciji in pospešeni industrializaciji države kot edini možnosti za odpravo gospodarske zaostalosti, okrepitev gospo­ darske neodvisnosti, obrambne moči, državnega sektorja in socialističnih odnosov ter za občutno izboljšanje življenjske ravni aktivnega prebivalstva. Pri snovanju prve petletke so namreč hote ali nehote napravili vrsto temeljnih napak in še spregledali številne okoliščine; najbolj zgrešeni sta bili prepričanji, da bo kmetijski izvoz naraščal z majhnimi investicijskimi vlaganji in pospešeno kolektivizacijo ter da se bo industrijska proizvodnja povečala za skoraj 400 odstotkov. Zato je bil prvi petletni načrt, ki so ga sprejeli sredi leta 1947, bolj podoben seznamu želja kot pa resnemu in stvarnemu razvojnemu načrtu. Več uspeha je imela vladajoča partija pri spreminjanju lastninskih odnosov. V skladu s taktiko postopne in preudarne "dušitve" privatnega sektorja, je v Slo­ veniji že do konca leta 1946 povsem obvladala bančništvo, zavarovalništvo, zu­ nanjo trgovino in promet; država je postala tudi lastnik precejšnjega dela obde­ lovalne zemlje in gozdov ter tehnološko najpomembnejših podjetij. Po podr- žavljenju so večino podjetij priključili k na novo ustanovljenim državnim pod­ jetjem ali jih združili v nova podjetja, s čimer so pretrgali pravno vez z nek­ danjimi podjetji. KPS je bila zelo učinkovita tudi pri vzpostavljanju nove gospodarske orga­ niziranosti; ta naj bi nadomestila zasebno pobudo in "anarhijo" na trgu. Po načelu personalne unije državno-partijskih in gospodarsko-upravnih teles, so sekretarji in člani partijskih birojev postali hkrati tudi ministri, predsedniki gospodarskih svetov, planskih komisij in direktorji podjetij. Tudi na nižja uradniška mesta je partija postavila svoje člane in simpatizerje. Tako je postala odločilen dejavnik v proizvodnem procesu. Njeni vodilni člani so z administrativnimi ukrepi in ob po­ moči številnega represivnega in birokratskega aparata (planskih komisij) do po­ drobnosti obvladali celotno gospodarsko življenje ter ga usmerjali z eno ali več­ letnimi načrti. Poenotenje gospodarskega življenja v državi ter njegovo osredotočenje ozi­ roma administrativno vodenje iz enega centra sta bili temeljni sestavini novega planskega sistema. Njuno uveljavljanje pa je bilo bolj zamotano in dramatično, zlasti pa politično bolj občutljivo kot na drugih področjih, saj je bilo povezano z okrepitvijo pristojnosti zvezne uprave. V Sloveniji so centralističnim prizadevanjem oporekali in tudi nasprotovali saj so morali zaradi njih upočasniti svoje napredovanje na račun do tedaj manj raz­ vitih južnih republik ter prevzeti najtežja bremena vsedržavne industrializacije. To je pomenilo, da je moralo slovensko gospodarstvo svojo proizvodnjo, uvoz in izvoz in kapitalno graditev prilagoditi potrebam vse države ter se odreči delu narodnega dohodka, ki se je potem prek raznih davščin prelival v zvezne sklade oziroma v druge republike. Vrh slovenske politike je v prvih povojnih letih še zagovarjal stališče, da je treba vsa gospodarska vprašanja reševati "strogo cen­ tralno" in usklajeno z Beogradom. Sredi leta 1947 so jugoslovanski komunisti že začeli verjeti, da so največje gospodarske težave in preiskušnje že za njimi. Bili so zadovoljni, ker so bili izpolnjeni glavni pogoji za začetek nove revolucionarne "etape", to je "etape" teh­ nične revolucije, se pravi hitrega in vsestranskega gospodarskega razvoja, v ka­ terem bi morala jugoslovanska država na številnih področjih že dohiteti srednje razvite države. Državni sektor je bil namreč že prevladujoč, uvedena je bila nova gospodarska organizacija in uzakonjena dolgoročna razvojna usmeritev, nasprot­ niki in kritiki novih proizvodnih odnosov so bili utišani, prebivalstvo je bilo prek razvejanih oblik prostovoljnega in prisilnega dela ter tekmovanja vključeno v pri­ zadevanja za večjo proizvodnjo in storilnost. Toda dogodki iz druge polovice leta 1947 ter na začetku leta 1948 so utišali optimistične napovedi in prenagljeno navdušenje. Proizvodni in drugi plani niso bili izpolnjeni, kmetijstvo in izvoz sta zaostajala, že tako pičla investicijska sred­ stva so bila razpršena na številne projekte, ob tem pa se graditev številnih novih tovarn sploh še ni začela. Nova trgovinska organizacija je povsem odpovedala. V M ariboru so začeli v tovarni letalskih motorjev, k i so jo m ed 2. svetovno vojno zgradili N em ci, sestavljati p o češki licenci kam ione z im enom Pionir. Nastala j e Tovarna avtomobilov Maribor. Na sliki montaža komionov. Notranjim težavam so se priključile še zunanje. Pomoč iz Zahoda, še posebej od Unrre, se je skoraj ustavila. Zaradi informbirojevskih dogodkov so se začeli krhati gospodarski stiki s Sovjetsko zvezo in državami t. i. ljudske demokracije, s katerimi je Jugoslavija podpisala trgovinske in dolgoročne sporazume o vlaganjih ter se dogovorila za sodelovanje pri strokovnem izobraževanju. Leta 1948 se je blagovna menjava z njimi upočasnila, nato pa se do začetka leta 1949 izjemno skrčila. Poleti tega leta so te države druga za drugo enostransko prekinile gos­ podarsko sodelovanje. Slovensko gospodarstvo je bilo zaradi neizpolnitve investicijskih sporazumov in reparacijskih obveznosti (posebno z Madžarsko) precej prizadeto. Prišlo je do zamude pri graditvi večine načrtovanih industrijskih zmogljivosti, škoda je na­ stala v tekoči proizvodnji in izvozu. Leta 1948 je bilo konec upanja o velikem po­ večanju slovenskega izvoza, posebno končnih industrijskih izdelkov; v naslednjih letih je izvoz upadal, uvoz pa naraščal. Pretrganje gospodarskih stikov z vzhod­ nimi državami je bil tudi eden od razlogov, da se je zvezna vlada odločila, da je naši republiki potreben "predah v smeri industrializacije". Ta premišljen ukrep je prinesel vsaj dve daljnosežni posledici. Prva je bila v tem, da se je morala slo­ venska vlada konec leta 1948 povsem odreči svoji razvojni strategiji oziroma se odpovedati naložbam v republiško industrijo, zato pa razpoložljiva sredstva in delovno silo osredotočiti na graditev okoli trideset objektov t. i. zvezne kapitalske izgradnje. Druga posledica pa je bila precejšen padec industrijske proizvodnje. Zamrznitev gospodarskega sodelovanja in gospodarska blokada sta bili za državni in partijski vrh močan finančen in materialen udarec. V spremenjenih razmerah je bilo treba manjkajočo tehnologijo in reprodukcijski material poiskati v zahodnih državah, petletni načrt pa precej omejiti ter ga osredotočiti na tako imenovano kapitalno izgradnjo. Informbirojevski dogodki so bili tudi osrednji motiv, da so v državi začeli razmišljati o nadaljevanju procesa podržavljenja, se pravi o novi nacionalizaciji ter o kolektivizaciji kmetijske pridelave in prireje. To pa zato ker je KPJ hotela komunističnemu svetu dokazati svojo pravovernost in zanikati sovjetske obtožbe. Z drugo ali dopolnilno nacionalizacijo, ki je bila izvedena aprila 1948, so bila v Sloveniji podržavljena še preostala zasebna domača in tuja podjetja. Do takrat se je končalo tudi podržavljenje srednje in drobne trgovine, gostinstva in obrti, ki je teklo po posebnih predpisih; v državno last je prišlo tudi opuščeno in zadružno premoženje. Državni sektor je na neagrarnem področju tako postal prevladujoč, zajel je 93 odstotkov vseh podjetij in 99,3 odstotka vseh zaposlenih; v zasebni lasti so ostale le še majhne gostilne in obrtne delavnice in to v bolj odročnih krajih. Kmečko delovno zadružništvo, ki je bilo uzakonjeno junija 1949, je do konca tega leta doživelo velik razmah. Ustanovljenih je bilo 353 Kmečkih de­ lovnih zadrug, ki so vključevale okoli pet odstotkov vseh kmetov in okoli štiri odstotke vse obdelovalne zemlje v naši republiki. Informbirojevski dogodki pa so prinesli tudi korist. Partijsko vodstvo so namreč spodbudili, da je v letih 1949-1951 sprejelo zasnovo nove gospodarske ureditve. Pri tej odločitvi so veliko vlogo odigrale tudi zahteve vodilnih držav zahodnega sveta. Jugoslavija se je namreč leta 1950 znašla pred bankrotom. Oblast dolgoročno ni bila več sposobna nahraniti vojske in prebivalstva ter zago­ toviti potrebnih surovin, opreme in materiala za tekočo proizvodnjo. V takih razmerah so ZDA, Anglija in Francija sklenile povečati svojo pomoč Jugoslaviji, toda pod pogojem, če bo slednja svojo razvojno politiko prilagodila materialnim možnostim ter preoblikovala gospodarski sistem tako, da bodo načela blagovne proizvodnje in trga prišla bolj do izraza. Nova gospodarska ureditev se je od sovjetske razlikovala v tem, da ni več temeljila na državni lastnini proizvodnih sredstev ter na njihovem državnem upravljanju in na podrobnem administrativnem načrtovanju, temveč na družbeni lastnini, delavskem upravljanju ter delnem upoštevanju zakonitosti tržnega gos­ podarstva. Ta načela so prišla do izraza leta 1952, ko so sprostili notranjo trgovino in devizno poslovanje, reorganizirali bančništvo ter uvedli letne druž­ bene načrte. Leta 1954 so gospodarski sistem še nekoliko preuredili, nato pa je do leta 1961 ostal skoraj nespremenjen. V teoretičnem smislu je bil t. i. novi gos­ podarski sistem srednja pot med staro, dogmatsko partijsko miselnostjo, po kateri mora država ostati usmerjevalec gospodarskega življenja, ter novimi proizvod­ nimi odnosi, ki so zahtevali večjo vlogo podjetij in upoštevanje zakonitosti blagovne proizvodnje. Zaradi takega polovičarstva v praksi ni prišlo do radi­ kalnega preobrata, temveč le do manjših sprememb v temeljnih odnosih med vlado oziroma politiko in gospodarstvom ter med delom in administracijo. Samo­ upravljanje, s katerim naj bi pretrgali monopol partije nad gospodarstvom, v izvirnem smislu ni moglo zaživeti. Enako je bilo z decentralizacijo državne uprave. Zvezna vlada je obdržala nadzor nad investicijami, denarnimi zalogami, cenami, trgom in tako še naprej povsem obvladovala gospodarsko življenje v državi. Delavcem v podjetjih so ostale le drobtine, pri delitvi dobička niso sodelovali niti v podjetjih niti na nacionalni ravni. Nesporno pa je, da so liberalnejša gospodarska načela odločilno pripomogla k temu, da se je leta 1952 končalo obdobje gospodarskega nazadovanja in začelo obdobje hitrejše rasti, ki je potem trajalo do leta 1960. Leta 1953 se je v Slovenji, z izjemo v gozdarstvu in kmetijstvu, povečala proizvodnja v vseh gospodarskih panogah. Najbolj se je povečala v industriji, kjer je dosegla 15-odstotni skok, v naslednjih letih pa potem rasla s povprečno rastjo več kot deset odstotkov na leto. Gospodarski polet je omogočil rast narodnega dohodka, čistih naložb, zapo­ slenosti, izvoza in uvoza, tovornega prometa, kupne moči, delovne storilnosti; izboljšala sta se kakovost in izbira domačih izdelkov. Za hitrejše gospodarsko napredovanje pa je bilo treba spremeniti gospodarsko politiko, katere težišče je bilo na graditvi elektroenergetskih in težkoindustrijskih objektov zveznega pomena ter na preprečevanju, da bi razvitejše republike razpolagale z večjimi investicijskimi sredstvi in vodile svojo razvojno politiko. D e le ž in d u str ijs k ih n a lo žb v FLRJ in L R S v le tih 1947-1956 - v odstotkih Leto FLRJ LRS od vseh investicij od gospodarskih investicij od vseh investicij od gospodarskih investicij 1947 37,5 50,0 55,3 75,6 1948 33,6 44,6 46,7 65,5 1949 40,8 55,0 49,4 69,0 1950 44,4 58,9 47,7 65,9 1951 50,5 60,7 59,3 76,2 1952 65,3 72,4 69,1 79,0 1953 56,4 64,6 57,2 69,2 1954 48,6 60,0 50,9 62,9 1955 48,8 58,7 47,7 58,1 1956 41,4 51,1 38,4 50,6 Povprečje 46,9 58,2 51,5 66,2 Vir: Karel Berič: Razvoj industrije LRS 1946-1958. Prikazi in študije, leto 1959, št. 1, str. 3. U deležba p o s a m e z n ih r e p u b lik v in ve stic ija h v o sn o vn a sred stva FLRJ 1947- 1956 - po cenah iz 1962; v odstotkih 1947-1952 1953-1956 FLRJ 100 100 Slovenija 14,6 15,7 Bosna in Hercegovina 19,8 18,3 Crna gora 3,0 5,5 Hrvatska 24,2 21,6 Makedonija 5,7 7,3 Srbija 30,3 31,3 Vir: ARS, DE I, CK ZKS IV, šk. 224;Temeljne primerjave razvoja SR Slovenije z razvojem SFRJ in drugih republik, 30. 12. 1968. Prvi korak je bil napravljen jeseni 1955, ko je bila sprejeta nova gospodarska politika, s katero je težka industrija izgubila privilegiran položaj, uveljavljeni pa sta bili načeli skladnejšega razvoja vseh gospodarskih panog ter večje skrbi za izboljšanje življenjske ravni zaposlenega prebivalstva. V naslednjih dveh letih nova gospodarska miselnost še ni mogla zaživeti, saj je bil ta čas namenjen razvojnemu predahu, iskanju notranjega ravnotežja ter preoblikovanju gospo­ darskega sistema. Tako je šele konec leta 1957 oziroma na začetku 1958 prišlo do naslednjega pomembnega premika v gospodarskem življenju druge jugoslo­ vanske države. Takrat je namreč začel veljati drugi petletni gospodarski načrt, ki je udejanil nova gospodarsko politična načela. V primerjavi s prvo petletko je bil stvarnejši v svojih ciljih, zmernejši v ocenah in bolj usmerjen k reševanju v preteklosti nakopičenih težav. Velika pričakovanja, ki so jih v slovenskem političnem vrhu gojili ob prehodu na novo gospodarsko politiko, se niso izpolnila. Do leta 1957 so se pomnožili in okrepili nekateri činitelji, ki so bili nosilci gospodarske nestabilnosti (notranji trg se ni umiril, splošna in osebna poraba se nista zmanjšali, kot se tudi ni zunanji dolg, ni se dvignila življenjska raven, prizadevanja za izpopolnitev gospo­ darskega sistema so ostala na pol poti). Tudi predčasno zaključitev druge pet­ letke so v naši republiki sprejeli s pesimističnimi občutki, saj se vrsti pomembnih ciljev niso niti približali (premajhen izvoz in delovna storilnost, veliko pre­ koračenje investicijske porabe). Poleg tega pa je takrat prišlo do "nezdravih po­ javov", kot so bile prekinitve dela in povečanje gospodarskega kriminala. Po 2. svetovni vojno j e bila elektrifikacija ena o d političnih akcij p o d geslom "elektriko v vsako vas". Tako j e Dravi bila zgrajena vrsta hidroelektrarn, m ed njim i tudi Vuhred. Leta 1960 so se gospodarske razmere zelo poslabšale. Prišlo je do gospodarske krize, ki je potem trajala dve leti. Gospodarski zastoj je bil za domačo elito sicer pravi šok, saj je razblinil utvaro, da je socializem premočrten proces brez večjih pretresov in kriz, vendar je hkrati pripomogel, da je prišlo v tem času do pre­ obrata v razvojni teoriji jugoslovanskih komunistov. Ti so namreč uvideli, da industrializacija sama po sebi ne vodi do zaželenih ciljev, niti ne pomaga odpravljati raznih protislovij, če se hkrati ne razvijajo in nadgrajujejo oblike gos­ podarjenja, se pravi organiziranosti, proizvodnje, menjave in delitve. Mala reforma, do katere je prišlo leta 1961, je bila prvi poskus, da se od­ stranijo ovire na poti do urejenega notranjega trga, ohrani zunanjetrgovinsko ravnotežje in podjetjem priznajo večje pristojnosti pri razdelitvi njihovega do­ hodka. Ker ta reformna načela niso mogla priti do izraza, je julija 1965 prišlo do novega reformnega poskusa. Ta je bil bolje pripravljen in tudi širše zasnovan, saj so bile njegove temeljne naloge stvarnejše gospodarsko napredovanje, večje pri­ stojnosti republik, bank in podjetij, okrepljeno delovanje trga in širša vključitev v svetovno blagovno menjavo. Kljub političnim posegom in dopolnilni zakonodaji reformna načela niso mogla biti uresničena. Leta 1968 so tudi v obeh razvitih republikah izgubili upanje, da se da program gospodarske preobrazbe uspešno in pravočasno zaključiti. Zato so se konec šestdesetih let reformna prizadevanja upočasnila in izgubila prednostni položaj. Predstave o reformi so postale splošne in zapletene, za njimi pa ni bilo nič ali skoraj nič vsebine. Vladajoča politika je na očitke, da je reforma zastala in se tudi odmaknila od prvotne zasnove, začela odgovarjati s tem, da korenita gospodarska preobrazba pač ne more biti enkratno dejanje in časovno omejen proces, temveč da je to dolgotrajen proces "stalnega in zelo živahnega presnavljanja in modernizacije celotnega gospodarstva". Gospodarska reforma je negativno vplivala na gospodarske tokove v Sloveniji, saj so bili poslovni rezultati slabši kot pred reformo (počasnejša rast družbenega proizvoda in industrijske proizvodnje, upadanje izvoza, osebnih dohodkov, za­ poslenosti in podjetniške akumulacije itn.). Kljub temu pa je slovensko gospo­ darstvo v letih 1965-1969 doseglo nekoliko boljše rezultate kot so jih v drugih republikah, kjer se je gospodarsko nazadovanje močneje odrazilo. To je treba pripisati boljši organiziranosti, tradiciji in poslovnosti pred reformo ter boljši strukturi slovenskega gospodarstva, ki je zaradi močnega deleža predelovalne industrije že pred reformo precej občutilo delovanje trga in bilo zato manj pri­ vilegirano z instrumenti sistema in gospodarske politike. Kljub nekoliko ugod­ nejšim poslovnim rezultatom pa je bila v Sloveniji gospodarska rast vse do konca šestdesetih let približno taka, kot je bilo državno povprečje. Ena od osrednjih značilnosti let 1955-1970 je bila, da so se ostro zarisali po­ gledi posameznih republik tako na bodoči gospodarski razvoj kot na medsebojne proizvodno-denarne odnose. Ker so bili ti zelo različni sta se oblikovala dva politična tabora, ki sta se začela med seboj odkrito nasprotovati. Obe najrazvitejši severni republiki sta si vseskozi zavzemali za to, da je treba iti z razvojem naprej, se pravi, da je treba pohiteti z dohitevanjem gospodarsko razvitejših držav. Dru­ ge republike pa so se, ob podpori zvezne uprave trudile dokazati, da nova gospodarska politika, spremembe v gospodarskem sistemu in samoupravljanje niso dali pričakovanih rezultatov, zato so zahtevale okrepitev vloge zvezne dr­ žave, vrnitev centralističnega načina planiranja in zagotovitev hitrejšega razvoja nerazvitih delov države. V prvi polovici šestdesetih let se je "bojna sreča" na- Jože PRINČIČ: SLOVENSKO GOSPODARSTVO OD KONCA DRUGE gibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran, zato se v tem času v državi niso mogli zediniti o razvojni usmeritvi, ki bi nasledila drugo petletko. Po sprejemu nove ustave, ki je precej omejila nadzor zvezne države nad gospodarskim življenjem v republikah, so reformske sile prešle v napad. Odločilnega pomena za uve­ ljavljanje njihovih idej je bilo dejstvo, da so dobile večino v najvišjih partijskih in državnih telesih ter podporo Josipa Broza. Njihova navidezna premoč je potem trajala vse do začetka sedemdesetih let. S p re m e m b e v u d e le ž b i p o s a m e z n ih r e p u b lik v d ru žb e n e m p r o iz v o d u SFRJ 1947-1966 - po tekočih cenah; v odstotkih 1947 1952 1964 1966 SFRJ 100 100 100 100 Slovenija 16,4 18,0 16,1 14,7 Bosna in Hercegovina 11,5 13,7 12,3 12,3 Crna gora 1,1 1,4 1,8 1,8 Hrvatska 25,6 26,7 26,2 26,1 Makedonija 5,1 5,1 5,3 5,2 Srbija 40,3 35,1 38,3 39,3 Vir: ARS, DE I, CK ZKS IV, šk. 224;Temeljne primerjave razvoja SR Slovenije z razvojem SFRJ in drugih republik, 30. 12. 1968. U deležba z v e z n ih s r e d s te v v in vesticija h v o sn o vn a sred stva p o p o s a m e z n ih r e p u b lik a h v le tih 1962-1967 - v tekočih cenah - delež sredstev federacije v odstotkih - investicije v osnovna sredstva = 100 1962 1964 1966 1967 SFRJ 30,5 22,7 14,4 17,1 Slovenija 13,3 14,7 7,4 5,5 Bosna in Hercegovina 33,7 27,2 17,9 31,5 Crna gora 55,3 44,0 22,6 41,0 Hrvatska 27,5 18,8 5,8 8,2 Makedonija 52,1 33,3 22,0 34,8 Srbija 31,4 21,2 17,8 15,9 Vir: ARS, DE I, CK ZKS IV, šk. 224;Temeljne primerjave razvoja SR Slovenije z razvojem SFRJ in drugih republik, 30. 12. 1968. Ugotovili smo že, da slovenska partijsko vodstvo v prvih letih po koncu drugega svetovnega spopada ni nasprotovalo centralističnim težnjam. Ko pa v petdesetih letih ni bila uresničena velika obljuba, da se bo po hitro končani industrializaciji začelo obdobje materialnega blagostanja, se je moralo priključiti splošnemu nezadovoljstvu, ki pa takrat ni bilo usmerjeno zgolj proti zvezni oblasti temveč tudi proti nerazvitim republikam. Slednje so namreč dosegle, da je načrtno podpiranje njihovega hitrejšega razvoja postala "organska potreba" vsedržavne politike, s čimer so si zagotovile prednost pri razdelitvi najugodnejših domačih in tujih posojil, zlasti v še tako prestižne naložbe kot so bile tovarne avtomobilov, traktorjev, gospodinjskih, težko orodnih in drugih strojev. Konec petdesetih let pa se je v slovenski politiki začela uveljavljati mlajša generacija, ki je imela podporo Edvarda Kardelja. V začetku je bila sicer med poraženci. Njena zasnova druge petletke ni obveljala, pa tudi tretja petletka, za katero se je tako zavzemala, je bila ustavljena že leta 1962, se pravi še predno se je dobro začela. Po tem letu pa je nastopilo obdobje, ko je preprečila sprejem sedemletnega gospodarskega načrta, nato pa ustoličila gospodarsko reformo in sprejela srednjeročni gospodarski načrt LR Slovenije za leta 1966-1970. V sled­ njem je prvič poudarila samostojnejšo vlogo republiške vlade pri urejanju gospodarskega življenja znotraj svojih meja. LITERATURA Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Titove Jugoslavije. Koper 1995. Božo Repe: Liberalizem v Sloveniji. Borec, 44, št. 9-10, Ljubljana 1992. Zdenko Cepič: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945-1948. Maribor 1995. Jože Prinčič: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945-1956). Novo mesto 1992. Jože Prinčič: Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije 1945-1963. Novo mesto 1993. Jože Prinčič: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji: zgodovinski viri. Ljubljana 1997. Od kapitalizma do kapitalizma: izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju. Ur. Neven Borak, Žarko Lazarevič, Jože Prinčič. Ljubljana 1997. Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju (1918-1945-1991). Ur. Neven Borak, Žarko Lazarevič. Ljubljana 1996. Slovenija v letu 1945: zbornik referatov. Ljubljana 1996.