GDK: 148.2 Tetrao urogallus L. (497.12) ~ivji petelin (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji Miha ADAMIČ* Izvleček Adamič, M.: Divji petelin (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji. Gozdarski vestnik, št. 2/1990. V slo- venščini s povzetkom v angleščini, cit. lit. 23. Prispevek obravnava današnjo številčnost di- vjega petelina v Sloveniji. Iz starejših podatkov je razvidno, da je bila ta vrsta v preteklosti bolj razširjena kot danes. Na podlagi razčlembe eko- loških značilnosti habitatov te živalske vrste so zastavljena izhodišča za strategijo varstva divjega petelina v Sloveniji. 1. UVOD Pospešenemu zmanjševanju gostote po- pulacije in prostorskemu krčenju areala div- jega petelina, ki je v 70. letih zajelo večino nahajališč v Evropi in zahodni Aziji (NAZA- ROV, ŠUBNIKOVA 1984, LINDEN 1984), se Slovenija ni izognila. Z negativnimi tren- di, ki smo jih sicer v blažji obliki opažali že v 60. letih (in se različno kažejo v posame- znih območjih), smo se po letu 1970 soočili v celotnem območju razširjenosti divjega petelina v Sloveniji. Reakcije lovcev na ta pojav so bile različ­ ne. Nekatere lovske družine oziroma ce- lotne zveze lovskih družin in gojitvena lo- višča so samoiniciativno sprejemale odloči­ tve o nekajletni zaščiti te divjadi, drugod pa so začeli odstrel omejevati ali zmanjševati. Lovska zveza Slovenije je dala pobudo za izvedbo ankete o divjem petelinu (MIKULE- TIČ 1973), oblikovana je bila Komisija za gojitev divjega petelina pri LZS, ki je l. 1973 predlagala ukrepe za ohranitev divjega pe- telina (Lovska zveza Slovenije 1973) v Sloveniji, med katerimi je lcot prioritetni ukrep predlagala večletno (najmanj triletno) popolno zaščito te divjadi v celotni Sloveniji. Večji del slovenskih lovcev se je lovu div- jega petelina odrekel, vendar ta prizadeva- .. Dr. M. A., dipl. inž. gozd., Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 61 000 Ljubljana, Večna pot 2, YU Synopsis Adamič, M.: The Capercaillie (Tetrao urogallus L.} in Slovenia. Gozdarski vestnik, No. 2/1990. ln Slovene with a summary in English, lit. quot. 23. The paper deals with present range and density of capercaillie (Tetrao urogallus L.) in Slovenia. When comparing older data about capercaillie with the present one it is obvious that today's range is much smaller than former one. The ecological features of capercaillie habitats were analysed and some conclusions about conversa- tion strategy of this species were drawn out. nja upadanja gostote populacij niso uspela zaustaviti. Glavni razlog za to so bila speci- 1ična klimatska nihanja v tem obdobju (NA- ZAROV, ŠUBNIKOVA 1984), ki so posebno zaviralno vplivala na dinamiko (reprodukcij- sko sposobnost) populacij. Tem vplivom se je pridružil tudi naraščajoči človekov vpliv v življenjskem prostoru divjega petelina, v gozdu. Naraščala je količina letnih sečenj in pospešeno se je odpiralo odmaknjene višinske gozdove s cestami in vlakami. S sečnjo, gradnjo cest, smučarskih prog in z drugimi večjimi posegi v gozd je pro- padlo veliko stabilnih, aktivnih rastišč in drugih delov habitatov divjega petelina. V tem obdobju se je začela tudi pospešeno sušiti jelka (Abies alba}, drevesna vrsta, ki je pomembna prvina sestojev obsežnega dela slovenskih gozdov. Vse to je negativne vplive klimatskih nihanj še povečalo, zato so petelini v tem obdobju iz močneje vznemirjenih· območij začeli izginjati, najprej in predvsem z obmo- čij rastišč na najnižjih nadmorskih višinah. Zveza lovskih družin Maribor je zato l. 1979 predlagala popolno zaščito divjega petelina v vsej Sloveniji. Komisija za gojitev velike divjadi pri LZS je sklenila v tej zvezi, da je treba najprej oziroma hkrati s samo zaščito opredeliti tudi potrebo po ohranjava- nju vseh tistih neobhodnih prvin življenj- skega okolja divjega petelina, brez katerih G. V. 2190 67 je zgolj odpoved lovu nezanesljiva jamstvo za prihodnost te vrste. V dogovoru s Svetom za gojitev divjadi je (tedanji) Odsek za ekologijo divjadi in lovstvo Inštituta za gozdno in lesno gospo- darstvo Slovenije (IGLG) oblikoval program raziskovalne naloge Ekologija divjega pete- lina v Sloveniji. Raziskovalna naloga, ka- tere izhodišča so bila objavljena v reviji Lovec (ADAMIČ 1979), je bila usmerjena v ugotavljanje dejanskega stanja populacij divjega petelina v Sloveniji, dinamike, iz- bora in zgradbe habitatov, vpliva in obsega (abiotskih in biotskih, posebno antropoge- nih) zaviralnih dejavnikov, obsega ukrepov za ohranjevanje divjega petelina itd. Izhodišče našega dela je slonelo na spo- znanju, da za zaščito ogroženih živalskih vrst ni več dovolj samo varovanje osebkov oziroma lokalnih populacij, torej pasivna zaščita. Ukrepe je treba kombinirati s hkratno zaščito neobhodno potrebnih habi- tatov za njihov obstoj. Za to pa je potrebno poglobljeno znanje o navezanosti vrst na posebne habitate in na njihovo zgradbo (rangiranje pomembnosti prvin). S tem, ko ptiči zasedajo določen habitat, dobijo v njem več kot samo prostor za bivanje. V njem najdejo skrivališča pred naravnimi sovražniki, neugodnimi vremen- skimi razmerami, tu svatujejo in se parijo, gnezdijo in vzrejajo mladiče, počivajo in se hranijo. Sorazmerni pomen različnih vlog habitatov se spreminja od vrste do vrste, odvisen pa je od značilnih vedenjskih navad vrste (HOLMES, 1981 ). Poznavanje pomena celovite narave ha- bitatov oziroma njihovih vlog pa je osnova za oblikovanje strategije aktivnega varstva nanje navezanih redkih živalskih vrst. štu- dija je bila zato usmerjena predvsem v analizo vlog in zgradbe habitatov divjega petelina v Sloveniji ter v iskanje celovitih ukrepov za njihovo ohranjevanje. 2. VLOGA IN POMEN RASTIŠČ V PROSTORSKI RAZPOREDITVI IN DINAMIKI POPULACIJ DIVJEGA PETELINA Šele poznavanje znotrajvrstnih odnosov. se pravi značilnosti vrste same, nam omo- goča razumeti pomen rastišč in njihov vpliv Slika 1. Območje razširjenosti divjega petelina v Sloveniji -- stanje l. 1980 Jllrlllrlllllll fi .. -· .... ··; ..:: '. 68 G. V. 2190 na gostoto, dinamiko in razporeditev popu- lacij divjega petelina v prostoru ter nujnost ohranjevanje rastišč. Rastišče je najpo- membnejši del areala aktivnosti (home ran- ge) samcev, na njem tudi preživijo največji del (več kot eno tretjino) leta. Spola {samci in samice) živita praktično vse leto ločeno, solitarno. Srečujeta se le spomladi v času razmnoževanja. Seveda morajo partnerji poznati kraje tovrstnih sre- čanj, torej območja rastišč. Samice, ki živijo v prostorskem smislu precej »dinamično<< življenje, morajo zato poiskati pot do rastišč oziroma do delov teritorij ev samce v, kjer se ti pripravljajo na parjenje. Pomoč pri iskanju poti do rastišč je petje (oglašanje) samcev, ki je namenjeno izključno privabljanju sa- mic. Glas samcev pa je po jakosti šibek in je kot tak eden izmed dokazov, da se je vrsta v svojem razvoju prilagodila življenju v miru obsežnih gozdov. Celo v mirnih nočeh se petje samcev ne sliši dlje kot 200 do 300 m. V nočeh z rahlim vetrom pa seže glas komaj 1 OO m daleč. Petje v vrhu krošenj, predvsem na tistih vrstah drevja, ki so v času petja še »gole« (bukev, g. javor, macesen), in izbor tistega dela noči (oziroma prehoda v zgodnje ju- tro), ko se ne oglaša še noben drug ptič, je verjetno namenjeno prav ojačanju šib- kega glasu oz. povečanju njegovega do- sega (HJORTH 1970, 1977, ROMANOV 1979). Za vrsto značilnemu načinu sporazume- vanja med spoloma in glasovnim zmožno- stim samcev je prilagojen tudi izbor območij rastišč glede na njihove reliefne značilnosti. Te morajo biti take, da dopuščajo kar naj- večje širjenje glasu samcev na vse strani, s čimer se poveča »akustični koridor« ob- močja pojočega samca. Čim širši je ta koridor, tem večja je verjetnost, da bodo samice, ki se v času petja spreletavajo v širšem območju rastišč ob pobočjih in vzdolž njih, priletele v območje glasu ter za njim do rastišča. To, da so posamezna rastišča aktivna tudi več kot 1 OO let, je dovolj zgovoren dokaz o posebnih ekoloških kvalitetah takih območij. Med značilnostmi rastišč, ki po- spešujejo možnost zvočnega (in pozneje vidnega) kontakta med spoloma in ki vpli- vajo na širjenje glasu samcev, spadajo nagib, navpična zgradba gozda, zmes dre- vesnih vrst, sklep krošenj, oddaljenost od izvorov hrupa (ceste, naselja) idr. Območja rastišč so izbrana tako, da po svojih značilnostih »ustrezajo(( tudi vsem drugim potrebam samcev, ki niso v nepo- Slika 2. Gibanje odstrela divjega petelina (n/1 000 ha) na današnjem ozemlju Slovenije v obdobju 1875-1980 n/1000 ha 0,3 0,2 0,1 G. V. 2190 69 sredni zvezi s samim petjem. V širšem območju rastišča morajo najti primerne va- rovalne pogoje ali varovalno območje, ka- mor se prepodeni petelini umaknejo pred napadom naravnih sovražnikov ali pred človekom. Smer bega in varovalno območje sta prostorsko določena. če petelina na rastišču presenetimo, bo vedno odletel v isto smer, navadno navzdol po pobočju proti zavetju. Podobno pomembne so prehranske raz- mere v območju rastišč in razmere za prenočevanje. Rastišče je torej območje, katerega po- men in izbor je prostorsko in časovno povezan z značilnim načinom življenja vrste in sporazumevanja med spoloma v času razmnoževanja. Stabilnost rastišč in nav- zočnost (ozemeljska zvestoba) samcev za- gotavljata prostorsko razporeditev in stabil- nost posebnih medvrstnih odnosov v popu- lacijah. Z uničenjem (propadom) rastišč v kakem območju se ta prostorski odnos poruši ali je močno prizadet. Trajna zveza med populacijo in .območjem je s tem prekinjena in divji petelin iz takega ob- močja (običajno) izgine. Slika 3. Primerjava vertikalna razporeditve gozdov in analiziranih rastišč divjega petelina v Sloveniji m.nv 1601 t > 1401-1600 1001-1200 801-1000 601-800 !.01- 500 201- l.OO o- 200 t. O 70 G. V. 2190 Površinski delež gozdov po nadm. viš. v S RS Gozdovi JO 20 10 - ,-- ....__ o o Razporeditev rastišč divjega petelina po nadm. višinah n=399 Habitati 10 20 JO l. O 3. UPORABLJENA METODOLOGIJA Z neposrednim delom pri raziskavi smo želeli spoznati: - dejansko razširjenost divjega petelina v Sloveniji, - dinamiko populacij, - izbor priljubljenih habitatov, - oblikovanje dolgoročne strategije var- stva, gojitve in lova divjega petelina v Slo- veniji. Zaradi velike gibljivosti samic in mladih, nedoraslih samcev zunaj obdobja repro- dukcije ter ozemeljske stanovitnosti samM cev prek celega leta (ROMANOV 1984, LARSEN et al. 1982, WEGGE 1983)j je dejansko območje razširjenosti divjega pe- telina možno opredeliti le z obstojem aktiv- nih rastišč. Zato smo širša območja rastišč oziroma njihove značilnosti uporabili kot vzorec za analizo ekoloških značilnosti in zahtev divjega petelina v Sloveniji. Uporabljena metodologija je bila sestav- ljena iz naslednjih med seboj povezanih dejavnosti: Siika 4. Razporeditev gozdov v območju analizlranih rastišč glede na sklep krošenj (v%) 1p T NORMALEN TESEN 0,9 1 0,8 T RAHEL SVETEL 0,7 0/6 T VRZELAST PRETRGAN do 0,5 1 1------r o 10 20 30 t. O 50 100 o/., G. V. 2/90 71 3.1. štetje divjih petelinov na terenu To delo so v sodelovanju z nosilcem naloge v l. 1980 do 1985 opravljali terenski sodelavci, člani LD in revirni lovci v gojitve- nih loviščih. štetje je bilo opravljeno na aktivnih rastiščih v aprilu in maju. Pri tem delu so terenski sodelavci v obdobju 6 sezon prebili na rastiščih skupaj 3504 dni ali povprečno 2,8 dneva/rastišče/sezono. štetje je bilo izvedeno na skupaj 493 rastiš- čih, vendar pa nobeno od rastišč ni bilo opazovano v vseh 6 zaporednih sezonah. Skupaj smo s štetjem zajeli 493 aktivnih rastišč, ki po naši oceni pomenijo več kot 90% vseh aktivnih rastišč v Sloveniji. 3.2. Kartiranje rastišč Večino opazovanih rastišč smo posto- poma pregledali, vrisati terenske situacije v karte v merilu 1 : 10.000 in 1 : 25.000 ter opisali tiste značilnosti, ki po presojah in navedbah iz literature odločilno vplivajo na stabilnost odnosa med divjim petelinom in njegovim življenjskim okoljem, habitatom. V naslednjem navajamo značilnosti rastišč, ki smo jih pri terenskem kartiranju posebej opisali: - situacija v prostoru, - lega (ekspozicija), - nadmorska višina, -· nagib zemljišča, - zgradba gozda v območju rastišča (zmes drevesnih vrst, razvojna stopnja, sklep krošenj), - oddaljenost od kamionske ceste, - prehranske značilnosti, - druge pomembne informacije (podatki o gnezditvi, prezimovanju, izboru pevskih dreves, stabilnosti rastišč, stopnji ogrože- nosti itd.). Situacije na terenu skartiranih rastišč smo prenesli v karto Slovenije v merilu 1 : 400.000 ter na podlagi sinteze podatkov določili· dejanski area! divjega petelina v Sloveniji. Hkrati s kartiranjem aktivnih ras- Slika 5. Razporeditev analiziranih rastišč glede na nebesno lego (v%) 72 G. V. 2190 tišč smo opisali tudi situacijo neaktivnih, mrtvih rastišč v bližini in skušali analizirati vzroke za propad rastišč. Na ta način smo izbrali dovolj informacij, ki smo jih uporabili kot izhodišče za oblikovanje strategije var- stva divjega petelina v Sloveniji. Same situacije rastišč in opise ekolo- škega kompleksa območij smo v obliki kart in tekstov dali zvezam lovskih družin, lov- skim družinam in gojitvenim loviščem. To gradivo bo služilo kot konkretni material za dogovarjanje z gozdno gospodarskimi or- ganizacijami o terenski zaščiti območij ak- tivnih rastišč ter kot izhodišče za kontrolno spremljavo prostorske dinamike te živalske vrste. V l. 1986 smo na izbranih vzorčnih rastiš- čih že začeli z dolgoročnim spremljanjem usode divjega petelina v Sloveniji. 4. UGOTOVITVE V naslednjem podajamo nekaj ugotovitev raziskovalne naloge >>Ekologija divjega pe- telina v Sloveniji((, 4.1. število petelinov ria rastiščih Kot je že omenjeno, je bilo štetje na rastiščih opravljeno šestkrat, in sicer v spo- mladanskem času v letih 1980 do 1985 ob pomoči terenskih sodelavcev, ki so rezul- tate opazovanj (število samcev in samic) vpisovali v posebej pripravljene obrazce. Rezultati štetja v posameznih letih (izraču­ nana povprečja opaženega števila samcev Slika 6. Zgradba gozda v okolici rastišča Dovški rob na Jelovici (M 1 : 1 0.000) -- 13 ~ ~ STARE-JŠI DEBELJAK ~ MLAOJE 1 GOŠČ.A. STRNJEN im!mB STAREJŠI DEBELJAK LE TVENJAK, OROGOVNJAK ilm!lm VRZELAST OSTANKI !§) MLAJŠI DEBELJAK -----, J 1 1 1 G. V. 2190 73 na vseh štetih aktivnih rastiščih) so prika- zani v preglednici 1 . Preglednica 1. Primerjava povprečnega števila divjih petelinov iz ankete (MIKULETIC 1973) in štetja na rastiščih v obdobju 1980-1985 Leto 1971 ] 1972 1980 1981 1982 1983 1984 1985 število opazovan ih 298* 290* 250 176 113 155 146 150 Povpreč. (izrač.) štev. petelinov/ 1 rastišče 1,5 1,5 1,7 1,6 1,7 1,8 1,9 1,8 Indeks 100 100 113 107 113 120 126 120 Podatki iz l. 1971 in 1972 1zv1rajo iz ankete o divjem petelinu, torej gre bolj za oceno stanja (na podlagi odgovorov LO in gojitvenih lovišč) kot za realna števila. Iz tedanjih populacijskih trendov bi lahko za~ ključili, da je bilo povprečno prikazano šte- vilo precenjeno oziroma da so vprašani navajali previsoke, za tedanje razmere preoptimistična podatke. Verjetno je poda- tek (Anketa!) o povpr. 1,2 samca/1 rastišče v LO realnejši odraz tedanjega stanja v Sloveniji. če primerjamo ta podatek (1.2/1 rast.) z ugotovljenim povprečnim številom iz l. 1985 (1 ,8/1 rastišče) pa vidimo, da je številčnost narasla z indeksom 150. Zanimivo je tudi, da so danes rastišča v LD "močnejša« kot v gojitvenih loviščih. Iz tabele je razvidno, da je povprečno število divjih petelinov na posamezno ras- tišče v obdobju zadnjih 6 let rahlo naraslo. Posebej je to očitno, če podatke primerjamo z rezultati ankete o divjem petelinu iz l. 1972 (MIKULETIČ 1973). 4.2. Nadmorska višina rastišč Medtem ko živi divji petelin v osrednjem območju naravne razširjenosti (v Skandina- viji, na severu evropskega dela SZ in v severozahodni Aziji) na najnižjih nadmor- skih višinah v obsežnih območjih ravninskih gozdov, pa na južnem robu areala zaseda predvsem zgornje dele območja razširjeno- sti gozdov. Ker je divji petelin izrazit prebi- valec gozda, je torej z zgornjo gozdno mejo omejeno tudi območje njegove višinske razširjenosti. Poleti lahko sicer divje pete- 74 G. V. 2/90 line često opazujemo na paši v območjih nad gozdno mejo, vendar so taki »izleti1601 0,1 100 Indeks (stopnja) preference do gozdov na višjih nadmorskih višinah je iz pregled- nice očiten. Posebej izrazit je v višinskem razredu 1401-1600 mt kjer je na površini manj kot 1 % slovenskih gozdov kar dobrih 21% vseh (znanih} aktivnih rastišč. Na nadmorski višini med 600 in 1600 m raste dobrih 44% vseh slovenskih gozdov (pri bl. 450.000 ha}. To je torej tudi maksimalni potencialni areal divjega petelina v Sloveni- ji. To območje je na zgornjem robu omejeno z različno višino (antropogene} zgornje goz- dne meje, ki poteka v Sloveniji v povprečju nekje okoli 1700 m (CIGLAR 1955), na spodnjem delu pa ga omejuje stanje obre- menjenosti gozdov: spremenjenost dreve- sne sestave, intenziteta in pogostost seč­ nje, splošna vznemirjenostt velika gostota plenilcev {lisica, kuna, ujede}, slabi pre- hranski pogoji itd. Dejansko lahko kot potencialni areal div- jega petelina v Sloveniji upoštevamo le gozdove nad 1 ooo m nadmorske višine, v katerih je danes dobrih 82% znanih aktivnih rastišč. V višinskem pasu nad 1 000 m n. m. leži le dobrih 13% slovenskih gozdov. Ob- močje še primernih potencialnih habitatov divjega petelina v Sloveniji je torej zelo majhno, pribl. 136.000 ha in pomeni manj kot 7% Slovenije. Ugotovitev o skromnih prostorskih mož- nostih za življenje divjega petelina v Slove- niji pa je nadvse pomembno izhodišče za oblikovanje strategije ohranjevanja teh habitatov oziroma upoštevanja navzočnosti divjega petelina pri načrtovanju izrabe go- zdov. Od stanja teh skromnih 7% Slove- nije je namreč odvisna tudi nadaljnja usoda divjega petelina. 4.3. Lega (ekspozicija) rastišč Čeprav je lega rastišč v splošnem odvi- sna od makro ekspozicije širšega območja (PSEINER 1982}, se iz razporeditve rastišč po ekspoziciji, ki smo jo ugotavljali z ročno busolo ob terenskih popisih rastišč, kaže velika priljubljenost divjega petelina do (ma- kro) vzhodnih leg (NE, E, SE) s skupnim deležem dobrih 54%. Te lege so zjutraj, v času petja prej osvetljene, naraščajoča ju- tranja svetloba pa je signal za začetek in naraščanje intenziteta petja (HJORTH 1977, PIRKOLA, KOIVISTO 1970). Razporeditev rastišč glede na lego je prikazana v preglednici 4. Preglednica 4. Razporeditev analiziranih rastišč divjega petelina glede na nebesno lego (ekspozicijo) Lega rastišč n % N- sever 64 15,8 NE - severovzhod 114 28,2 J 54,4% E- vzhod 51 12,6 SE - jugovzhod 55 13,6 (Emakro) S- jug 21 5,2 SW - jugozahod 28 6,9 W- zahod 13 3,3 NW - severozahod 58 14,4 Skupaj 404 100,0 V splošnem je največ rastišč usmerjenih proti severovzhodu (NE}, najmanj pa proti zahodu (W}, kar potrjuje bivalno prednost zjutraj najprej osvetljenih leg. Poleg sa- mega signala za začetek petja je petelin zjutraj tudi prej osvetljen in zato prej viden pri razkazovanju, ki se vedno začenja šele po nastopu svetlobe. Dejansko je preferenca divjega petelina do rastišč na vzhodnih legah očitna, vendar moramo tudi pri tem upoštevati določene lokalne izjeme. V tem pogledu je posebej zanimiva situacija oz. lega rastišč na No- tranjskem Snežniku. Rastišča so razpore- jena po grebenih in manjših vrhovih v okolici Snežnika (1796 m). Večina, 64% od 22 evidentiranih rastišč v tem območju je usmerjenih proti severu (N, NE, NW). Spo- mladi, v času petja, pogosto pihajo v tem območju močni vetrovi, tako jugovzhodni - z morske strani kot tudi burja. Rastišča so v dinarskem bukovem gozdu in petelini pojejo na bukvah. V vetru bi se na privetrni strani na bukovih vejah zaradi svoje teže in velikosti (površina telesa oz. njen upor v vetru deluje kot jadro) petelin težko obdržal, zato se umika na zavetrno stran in poje na severni strani grebenov in na pobočjih pod vrhovi. Spomladanski vetrovi tudi motijo ali dušijo zvok petja in v vetrovnih jutrih se petelini zato pogosto sploh ne oglašajo. V mirnih jutrih pa pojejo na vzhodni in jugo- vzhodni strani. Vidimo torej, da na lego rastišč poleg osnovnih dejavnikov, ki so v zvezi s samim petjem Outranja svetloba oz. svetlobni draž- ljaj za začetek petja), vplivajo tudi makro G. V. 2190 75 1 r ekspozicija območja, razgibanost (topogra- fija terena) ter lokalni abiotski dejavniki, npr. izpostavljenost vetru. 4.4. Položaj rastišč v prostoru Na položaj rastišč v prostoru vpliva tudi šibkost glasu divjega petelina. Vrhovi, grebeni in pobočja izstopajo od drugih topografskih oblik terena (ravnine, doline ... ) glede možnosti širjenja zvoka na večje razdalje. Pri popisu položaja v pro- storu smo ugotovili, da je okoli 90% vseh rastišč razmeščenih na območjih z boljšo akustično možnostjo (pobočja, vrhovi, gre- beni). Preglednica 5: Položaj analiziranih rastišč v prostoru n % spodnje pobočje 13~ J srednje pobočje 70,8] zgornje pobočje 152 greben 58 14.4 vrh 19 4,7 plano ta 19 4,7 planota z vrhovi 22 5,4 Skupaj 403 100,0 4.5 Zgradba gozda v območju rastišč V naslednjem prikazujemo podatke o zgradbi gozda v območju rastišč. Med temi je posebej zanimiva zmes drevesnih vrst. Ob popisu rastišč smo deleže drevesnih vrst oz. stopnjo mešanosti ocenjevali oku~ Jarno. Pri tem smo gozdove, v katerih posamezna vrsta ali združena skupina vrst (listavci, iglavci) sestavlja po oceni več kot 90% sestaja v območju rastišč, oprede lje- vali kot čiste sestoje iglavcev ali listavcev, z večjim deležem primešanih vrst (oz. zdru~ ženih skupin vrst) pa kot mešane gozdove. Podatki o sestavi gozda v območju 402 rastišč so prikazani v preglednici 6. Preglednica 6. Zgradba gozdov v širšem ob- močju analiziranih rastišč divjega petelina Vrsta se stoja n % Čisti iglavci 137 34,0 Mešani iglavci/listavci 117 J 231 57,5 ~ešani listavciliglavci 114 Cisti listavci 34 8,5 Skupaj 402 100,0 Območja rastišč so torej v vseh treh vrstah sestojev, v mešanih gozdovih jih je dobrih 57 o/o, najmanj pa jih je v čistih gozdovih listavcev. Na nadmorskih višinah v območju vertikalna razširjenosti divjega petelina pa je največ mešanih gozdov in najmanj čistih listavcev, zato ne moremo govoriti o specifični preferenci glede na sestoje oz. glede na zmes drevesnih vrst v njih. Pomembnejša kot oblika oziroma meša- nost sestoj ev pa je navzočnost posameznih drevesnih vrst, ki te sestoje tvorijo. Preglednica 7. Pogostost pojavljanja glavnih drevesnih vrst v območju rastišč Delež Skupaj navzoče RF(%od402) jelka 144 35,8 smreka 327 81,3 rdeči bor 55 13,7 vrsta macesen 64 15,9 bukev 345 85,8 ostali listavci 62 15,4 Preglednica 8. Stopnja priljubljenosti {PR) različnih drevesnih vrst v času spomladanskega petja Navzočnost v sestoj ih Pogostost kot Stopnja dajanja Vrsta v območju rastišč »pevsko« drevo prednosti kot RF% RF% >>pevskemu« drevesu 1 2 2:1 bukev 34,6 47,7 1,38* macesen 6,4 8,5 1,33* ostali listavci 6,2 3,4 0,55 rdeči bor 5,5 19,9 3,62** jelka 14,4 8,0 0,69 smreka 32,8 12,5 0,38 100,0 100,0 76 G.V.2.190 V naslednji tabeli sta prikazani pogostost pojavljanja (relativna frekvenca RF %) in stopnja mešanosti oziroma deleži dreve- snih vrst v sestojih v območju 402 rastišč. Po pogostosti pojavljanja so drevesne vrste v območju rastišč torej (verjetno} nav- zoče podobno kot v sestojih na nadmorskih višinah znotraj višinske razširjenosti. O večji priljubljenosti posameznih vrst drevja - graditeljev sestojev v območju rastišč - lahko sodimo le po njihovi stopnji in načinu »uporabe«. Divji petelin uporablja drevje v širšem območju rastišč za: - petje in razkazovanje, - počivanje oz. prenočevanje, - prehrano, varovanje pred naravnimi sovražniki in vremenskimi razmerami. Med temi načini uporabe pa je mogoče zanesljivo ocenjevati le pomen posameznih drevesnih vrst kot »pevskih« in prehranje- valskih dreves. Pri izbiri pevskih dreves daje divji petelin prednost vrstam, ki so spomladi še brez iglic oziroma listja (bukev, macesen, drugi listavci} ter rdečem boru. S tem namreč nadomesti (blaži} šibkost petja, ki ga goste krošnje še dodatno dušijo. Drugi pomen tega izbora pa je v tem, da je na teh drevesih dobro viden med razkazovanjem (display}. V preglednici 8 je prikazana stopnja pri- ljubljenosti posameznih drevesnih vrst in pogostost njihove uporabe oz. pojavljanja na njih. Iz preglednice 8 je razvidna visoka stop- nja prednosti, ki jo daje petelin rdečemu boru ter zmerna prednost bukvi in mace- snu, medtem ko jelko in smreko, če so v rastišču druge priljubljenejše vrste, le redko uporablja za »pevsko« drevo. Rdeči bor je zaradi oblike in zgodnjega formiranja krošnje z ravnimi vejami zelo primeren za petje in razkazovanje. Ravne močne veje omogočajo varno hojo med razkazovanjem, iglice ne dušijo zvoka in so pomembna hrana v času petja. Zato je treba ekološko vrednost rdečega bora upo- števati in ga v sestojih ohranjevati ter po- speševati na vseh primernih mestih. Pomen drevesnih vrst kot pevskih dreves je po naših opazovan jih v negativni medse- bojni zvezi z njihovim deležem oz. pogo- stostjo. Na Jelovici, Pokljuki in na Pohorju sta jelka in bukev zelo pomembni pevski drevesi, posebej znotraj enomernih čistih smrekovih gozdov, kjer se pojavljata prime- šani posamič. Podobno velja tudi za mace- sen znotraj gorskih smrekovih gozdov. 4.6 Sklep krošenj V splošnem se divji petelin izogiba tem- nih gozdov s tesnim sklepom krošenj, kar je razvidno tudi iz preglednice. V takih gozdovih je zeliščni sloj zaradi skromnega dotoka svetlobe do tal reven oziroma nera- zvit. Ker pa so zeliščni sloj in njegovi elementi osnovni prehranski vir v obdobju vegetacije, so taki gozdovi prehransko revni (PSEINER 1983, KLAUS 1982, WEGGE 1983, KOCH 1978 itd.). Enako so temni, enomerni strnjeni go- zdovi brez menjajoče. se (stopničaste} strukture problematični tudi v pogledu pri- mernosti območij za gnezdenje in vzrejo mladičev. Preglednica 9. Ocena sklepa krošenj v sestojih v območju rastišč divjega petelina Sklep krošenj (ocena) do0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1 ,o n število rastišč 10 51 120 148 57 16 % 2,5 J 12,7 29,8 J 36,8 14,2 J 4,0 402 100,0 15,2 66,6 18,2 Pri terenskem kartiranju rastišč smo ugo- tovili, da so rastišča s tesnim sklepom krošenj (0,9-1 ,O} predvsem na nižjih nad- morskih višinah in v čistih gozdovih listav- cev (Zasavje, Snežnik), ki so v času petja še brez listja. Slednje si je možno razlagati z izpostavljenostjo divjih petelinov v takih gozdovih oziroma kot obliko specifične obrambne (varovalne} strategije v času spomladanskega petja. V krošnji brez listja je v gozdu listavcev opazen na večjo odda- ljenost, vendar pa ga goste dotikajoče se veje v krošnjah varujejo pred nenadnim napadom ujed (kragulja !}. G. V. 2190 77 4.7 Oddaljenost rastišč od (kamionske) ceste Pri terenskem kartiranju rastišč smo oce- njevali oddaljenost rastišč od kamionskih gozdnih cest. Pri tem smo upoštevali vse ceste, tudi tiste, ki v času petja (od marca do junija) še niso prevozne zaradi snega. Popravek ocene smo pozneje opravili po kartah za posamezna območja. Rezultati grupiranja v tri razrede so prikazani v pre- glednici 1 O. Preglednica 10. Oddaljenost analiziranih ras- tišč divjega petelina od gozdnih kamionskih cest Oddaljenost rastišča n % od ceste do 100m 86 21,7 100do200 m 80 20,1 200m 231 58,2 397 100,0 Tudi razporeditev rastišč glede na odda- ljenost od kamionske ceste oziroma ceste, primerne za avtomobilski promet, zgovorno kaže strategijo prostorske razporeditve di- vjih petelinov v območju. Z umikom v manj vznemirjena območja si namreč zagotavljajo razmere za značilno vedenje vrste, kot so petje, razkazovanje, gnezditev, vzreja mladičev, teritorialnost, prezimovanje, prehrana itd. Ker so divjemu petelinu očitno mnogo ljubša odmaknjena, mirna okolja, moramo ohranjati »otoke<< mirnih con v osrednjih delih bivanja te živalske vrste. Pri trasiranju gozdnih cest je možna večja svoboda glede upoštevanja ekoloških zna- čilnosti območja kot pri gradnji javnih pro- metnic. Gradnja gozdnih cest je grob poseg v gozdne ekosisteme, zato mora biti načrto­ vana ne le z namenom pocenitve gradnje same in pocenitve spravila in transporta, pač pa tudi z namenom čim manjše ekolo- ške degradacija območja (LOVRIČ 1984). Seveda je zato potrebno najprej ekološko ovrednotiti območja in rangirati pomem- bnost ohranjevanja posameznih prvin. Tega pa, žal, v večini primerov še nimamo. 4.8 Vzroki za propad rastišč Pri terenskem kartiranju smo s terenskimi sodelavci hkrati s popisom aktivnih rastišč 78 G. V. 2190 opisali (in vrisati v karte) tudi 63 neaktivnih oziroma opuščenih rastišč, za katere smo skušali tudi ugotoviti vzroke za propad in prenehanje aktivnosti. V preglednici 11 vi- dimo pregled ugotovljenih razlogov. Preglednica 11. Ocenjeni vzroki za propad 63 analiziranih (neaktivnih) rastišč Vzrok prenehanja aktivnosti Neposredni: sečnja, gradnja ceste Posredni: razlog neznan Neaktivno, petelini še navzoči Skupaj n % 26 41,3 17 27,0 20 31,7 63 100,0 Med neposredne razloge za propad ras- tišč lahko zanesljivo uvrstimo le sečnjo in gradnjo cest. Neposredne razloge za pro- pad rastišč (sečnjo in neprimeren način gradnje cest) ni težko razpoznati. Težje pa je oceniti razloge za opustitev rastišč, na katerih (po opažanju in izjavah terenskih sodelavcev) ni vidnih vzrokov oziroma spre- memb, ki bi povzročile propad. Za precejšen delež neaktivnih rastišč {31,7%) je navzočnost petelinov {samcev in samic, samo samcev ali samo samic) v času petja sicer ugotovljena, ni pa opaziti ))petja« ter drugih oblik reprodukcijskega vedenja. O posrednih razlogih za neaktivnost ras- tišč lahko v splošnem postavljamo le bolj ali manj pravilne predpostavke, neposredne razloge pa je največkrat možno delno ugo- toviti. 5. ŽIVLJENJSKE MOŽNOSTI DIVJEGA PETELINA V SLOVENIJI Pri presojanju današnje številčnosti in razširjenosti divjega petelina v Sloveniji mo- ramo upoštevati predvsem to, da leži Slove- nija oz. celotna Jugoslavija na skrajnem južnem robu naravne razširjenosti (areala} te živalske vrste. Ta izhodiščna ugotovitev nam bo pomagala pojasniti številna vpraša- nja, povezana s to vrsto in z nujnostjo, da jo v prihodnje načrtno varujemo. Ena osnovnih populacijskih značilnosti divjega petelina in vseh drugih živalskih vrst je, da stabilnost kazalcev njihovih po- pulacij narašča proti sredini naravnega živ- ljenjskega prostora oziroma proti območju njegove najustreznejše razširjenosti {opti- Slika 7. Razporeditev rastišč divjega petelina na območju Notranjskega Snežnika {Gojitvene lovišče Jelen) G. V. 2190 79 murn) in narobe, da upada v smeri proti robu. Med populacijske kazalce spadajo številčnost, razmnoževalni potencial, raz- poreditev (disperzija) v prostoru itd. Ekolo- ške razmere, ki vladajo na območju naj- ustreznejše razširjenosti kake živalske in rastlinske vrste (in so v optimumu), se proti robu naravnega življenjskega prostora (areala) pojavljajo, prostorsko vzeto, v mini- murnu oz. so le »točkovno navzoče«. Zuna- nje meje naravnega življenjskega prostora se glede na menjavo odločujočih ekoloških dejavnikov premikajo od sredine navzven - v tem primeru se vrsta prostorsko širi in narobe, navznoter - v tem primeru se območje razširjenosti vrste krči. Ta širjenja pa ne potekajo samo horizontalno, ampak tudi vertikalno. Življenjski pogoji gozdnih kur, katerih op- timum leži v zoni borealnih gozdov tipa tajge {MATVEJEV 1957, CAR 1959), se v smeri proti jugu v prostorskem smislu zožu- jejo na temne, hladne gozdove iglavcev ter mešana gozdove iglavcev in listavcev tipa, ki jih najdemo v Jugoslaviji na višjih nad- morskih višinah v Alpah in njihovem pred- gorju, Dinaridih in gorovjih jugovzhodne Jugoslavije. Tudi po telesni zgradbi in fizioloških zna- čilnostih lahko divjega petelina uvrstimo med tipične borealne vrste, prebivalce se- vernih gozdov tipa tajge (TEPLOV 1947, MATVEJEV 1957 itd.). Način gibanja z veliko hoje po tleh, let na višini nekaj metrov nad tlemi~ način prehranjevanja in izbor gnezdilnih mest ga določajo za prebi- valca zrelih klimaksnih gozdov. Izogiba se mlajšim razvojnim fazam gozda, gošč in letvenjakov. Zeliščni sloj v teh je namreč reven oziroma nerazvit, na tankih vejah ne more počivati in se hraniti (teža!), med gostim drevjem pa se v zraku zaradi veli- kega razpona kril težko izogiba oviram. Divji petelin spada med vrste najbolj prilagojene iglastim gozdovom. Pri tem pa še posebno rad živi v borovih gozdovih, ki jih v območju tajge sestavljata rdeči bor {Pinus sylvestris) in sibirski bor (Pinus sibi- rica) (POTAPOV 1984). Z morfo-fiziološkimi posebnostmi vrste so povezane tudi ekološke značilnosti oko- lij, ki jih zahteva vrsta. V robnih območjih razširjenosti išče seveda vrsta take pogoje, 80 G. V. 2190 ki se po podobnosti >>ekološkega komplek- sac< {bolj ali manj) približujejo pogojem osrednjega območja razširjenosti. Zato ne kaže govoriti o neprilagodljivosti divjega petelina oziroma o nesposobnosti prilagaja- nja novo nastajajočim situacijam v robnih območjih. Divji petelin je svoj »vrhunec« prilagoditev že dosegel. To je treba upošte- vati pri načrtovanju rabe prostora v območju njegove razširjenosti in le z ohranjevanjem tistih elementov gozdnih ekosistemov, ki mu dajejo možnost obstoja, ga bomo uspeli ohraniti. Evolucija, žal, poteka prepočasi, da bi lahko računali nanjo. Divji petelin je prebivalec gozda in brez gozda ali zunaj njega ne more (pre)živeti. Zato je nadaljnja usoda te živalske vrste najtesneje odvisna od stopnje ohranjenosti oziroma primernosti gozda zanj in od ob- sega in hitrosti sprememb v njem. Slovenski gozdovi so danes na robu svojih naravnih zmogljivosti. Naraščajoči pritiski biotskih in abiotskih dejavnikov: - naraščajoče sečnje, - poškodbe gozdov od imisij (propada- nje in umiranje gozdov), - obsežni vseslovenski problem sušenja jelke (ki v celoti še ni pojasnjen), - naraščajoči vpliv naravnih ujm (vetra- lomi, žled, snegolomi}, vedno močneje ogrožajo slovenske go- zdove in s tem tudi dolgoročne možnosti za življenje divjega petelina in drugih na gozd navezanih živalskih vrst. Obseg se- čenj v naslednjih desetletjih (GAŠPERŠIČ in sod. 1985), kljub današnjemu stanju gozdov ne bo bistveno znižan. V laže dostopnih, odprtih gozdovih takih količin lesa trajno ni mogoče pridobivati. Zato bo treba les iskati v odmaknjenih, teže dostop- nih in še neodprtih gozdovih na višjih nad- morskih višinah. Prav ti gozdovi pa so danes po svoji primernosti osrednji del območja razširjenosti divjega petelina pri nas. Za spravilo in transport lesa iz teh gozdov bo treba zgraditi mreže gozdnih cest in vlak, s čimer bo ekološko ravnotežje v teh gozdovih dodatno ogroženo. če problema umiranja gozdov z najširšo družbeno in mednarodno aktivnostjo ne bomo uspeli zajeziti, moramo dolgoročno računati celo s popolnim izginotjem divjega petelina. Ker pa je divji petelin dragocena bioindikatorska vrsta, bi nas moral njegov umik opozarjati na to, da bo nekoč za njim na vrsti tudi človek. Ob teh in drugih vzrokih današnjega stanja gozdov se nam seveda poraja vpra- šanje, ali je sploh mogoče oblikovati dolgo- ročno strategijo varstva divjega petelina v Sloveniji. Vsekakor se je najlaže dogovoriti o nekajletni ali trajni odpovedi lova te divja- di. To je slovenska lovska organizacija sama) brez pritiskov od zunaj, storila že l. 1982. Vendar pa je pri današnjem zaskrb- ljujočem stanju slovenskih gozdov in ob apokaliptični viziji prihodnosti, odpoved lova le droben kamenček v morju peska. če bomo hoteli divjega petelina zares ohraniti, bomo morali zanj storiti kaj več. Pri tem pa se seveda sprašujemo, kaj (in kako) je treba za to narediti. V večjem delu naravne razširjenosti div- jega petelina se danes srečujemo s proble- mom ogroženosti in tudi izginjanja te žival- ske vrste. Zato je večina raziskav delno usmerjena tudi v iskanje optimalne dolgow ročne strategije ohranitve divjega petelina. Zaradi nepopolnega poznavanja razlik v intenzivnosti reagiranja te vrste na posame- zne negativne posege v okolje so ti poskusi usmerjeni predvsem v blažitev in omejeva- nje poznanih škodljivih vplivov. Seveda je uspeh tovrstnih prizadevanj v tesni odvisno- sti od poznavanja eko-etoloških značilnosti vrste v proučevanih območjih in od predvi- devanja dogajanja in sprememb v okolju. še posebej pa je uspeh odvisen od nepo- srednih možnosti za preprečevanje zaviral- nih vplivov na populacije divjega petelina. Iz podrobne analize stanja populacij div- jega petelina in stanja gozdov v Sloveniji je razvidno, da bo strategija varstva uspe- šna le, če bomo v njej hkrati povezali varstvo habitatov in varstvo same živalske vrste. To pa pomeni, da moramo poleg omejevanja lova divjega petelina doseči tudi optimalno stopnjo usmerjenega uprav- ljanja z gozdovi v območju razširjenosti te živalske vrste. Ker se pomen in učinek ukrepov v geografskem smislu (in z nad- morsko višino) men jata, je zelo težko pred- pisati splošno veljaven recept za varstvo. Vsekakor pa moramo v osrednjem območju razširjenosti divjega petelina v Sloveniji v največji meri zagotoviti naslednje varovalne ukrepe: - časovno prilagoditev (omejitev) sečnje in drugih večjih del v gozdovih v širšem območju rastišč v obdobju petja, paritve, gnezditve in vzreje mladičev; - zmanjšanje intenzivnosti sečnje in po- daljševanje obhodnjice (zmanjševanje po- gostnosti sečnje) v območjih z divjim pete- linom; - upoštevanje stalnih rastišč pri gradnji gozdnih cest, le-te se morajo rastišč izogi- bati; -- ohranjevanje prehranskih pogojev in varovanje zanj pomembnih drevesnih vrst. Ali bodo ti ukrepi, seveda če bodo pri načrtovanju gospodarjenja z gozdom v ce- loti upoštevani, odigrali pričakovano vlo- go, bo pokazal šele čas. Pretirana neučaka­ nost in nezaupanje sta nevarna sopotnika dolgoročnih ciljev, zato ne smemo prehitro obupati, če ne bo vidnih rezultatov v krat- kem času. THE CAPERCAILLIE (TETRAO UROGALLUS L.) IN SLOVENIA Summary Slovenia (or the whole Yugoslavia) is situated at the extreme south ern edge of the natural range of the capercaillie. The ecological conditions which prevail in the central area (optimum) of the natural range, appear on its edge only as "points" or, in terms of area, as a minimum. The capercaillie - as with the majority of the representatives of wood grouse - is a species of boreal forest of the taiga type. Boreal forest typs are found in Yugoslavia only on the upper heights above-sea-level of the Alps, the prae-Aipine mountains, the Dinarids and the mountains in the south·east of Yugoslavia. The further south we go, the higher the boreal forest appears and with it, also a suitable habitat for the capercaillie. Within the frame of ils wide range in Yugoslavia, the capercaillie is restricted to smaller, spatially limited areas of boreal forest, on the preservation of which also depends the further tate on this animal species. From an analysis of older data on the range and harvest of capercaillie in the area of contemporary Slovenia, it is obvious that the range, numbers and harvest at the beginning of the 20th century was typically different (greaterl) than today. It is further se en that the capercaillie population fluctuates over a long period and that today, they are in a phase of regression or in their latent phase, at the lower limit of its density. ln the past, the unified area of their range has been broken into smaller islands, between which G.V.2190 81 there are no certain connections. Such scattered populations are extremely vulnerable and sensitive to any (greater) disturbance of their habitats, as also to the effect of hunting. So a long term strategy for the conservation of the capercaillie must be created, so that all potentially negative influences are as far as possible removed or, should we say, limited. This can only be achieved with consistent simultaneous planning of the entire use of the space within the range of this animal species. The average number of capercaillie sighted on the display grounds under observation has slightly increased in the period since 1980. ln 1985, there were found to be on average 1.8. capercaillie per observed breeding ground. This increase is especially noticeable if this data compared with data from a survey of capercaillie in 1972 (1.5 caperc.aillie per breeding ground}. This · slight increase in numbers also draws attention to the appearance of capercaillie and the urevitalisation" of display grounds which had long been abandoned in areas on the edge of its range today. ln Slovenia, capercaillie inhabit forest at heights between 600 and 1600 metres above sea level. There is a clear preference for forests above 1000 metre s above sea level (PR = 6.3*). ln this vertical region are found only about 13% of total Slovene forest and about 82% of total (analysed) active display grounds. The preference for forests at upper heights is (probably} conditioned by the higher proportion of conifers in the timber stock, a higher timber stock per hectare, a lesser degree of canopy cover of the forest, a lower level of disturbance, a smaller number of natural enemies, better feeding conditions and so on. Certainly, only forest above 1000 m above sea level can be considered as a potential area for an increase in the range of capercaillie in Slovenia. These forests represent only 7% of the total surface area of Slovenia. The future of the capercaillie is thus dependent on the degree of preservation or, should we say, the manner and intensity of managing these forests. The areas of the analysed display grounds are found within mixed forests as well as pure coniferous or broadleaf forest; the mixed forests contain some 57% of them, while in the pure broadleaf forests, there are al most 9 %. Since the majority of forest in the area of the vertical range of the capercaillie is mixed and the least pure broadleaf, one cannot speak of a specific preference for stand composition in relation to forest species. More important than the degree of mixture itself is the vertical construction of the composition and the presence and proportion of individual tree species which make up the stands. The caper- caillie avoids forests with selective cutting system. The majority of the analysed display grounds are situated in even-aged forest and un-even-aged forest ln the selection of "singing trees" the capercaillie demonstrates a marked preference for Scots pine and a moderate preference for 82 G. V. 2190 beech and larch, while fir and spruce, if they are prese nt ina display ground in which theirfavourite species are als'O present, are rarely used for this purpose. The Scots pine, because of its shape and early formation of canopy with extended branches, is very suitable for singing and dis- ptaying, in addition to being and important feeding species. Beech and larch are stili without leaves or needles at the time of singing and have si milar importance as the Scots pine. ln general, the importance of individual tree species is in inverse correlation to their proportion and frequency within the area of the breeding gro und. A good 54% of the analysed display grounds have a predominantly easterly situation (north- east, east, south-east), the fewest are orientated towards the west (3.3%). This finding confirms the importance of morning sunlight as a signal for the beginning of the morning chorus. Display grounds with an easterly situation, in other words, are first to be lighted in the morning. Despite this characteristic preference, the choice of the selected area of the display ground is also influenced by the wider region (mountain ridges, mountain chains) and ecological (abiolic) factors during the period of courtship (wind, etc.). ln general, the capercaillie avoids dark forests with close canopy cover. Approximately 67% of the analysed display grounds are found in open, light forests. These forests, because of their richly developed vegetative layer (blueberies etc.}, are more suitable in the nutritional and nesting sense. The display grounds at lower heights above-sea- level and display grounds in pure broadleaf forest usually have tightly meeting crowns. From the above, we may surmise that the canopy cover is in a negative correlation with the height above sea level of the display ground. The sensitivity of the capercaillie in relation to changes in the canopy cover in the vicinity of the display ground is also more strongly expressed at lower heights above sea level, since even modest intensity of cutting in the display ground can destroy it, while at the upper heights above sea level, they are more toterant to such changes. The majority of the display grounds (approx. 90 %} are distributed on slopes, crags and peaks which, because of their acoustic characteristics or, should we say, greater possibility of the spread of the (weak) sound of the singing of the males on all sides, are preferred above other topographic forms of the terrain (plains, plateux and valleys). The inclination qf the terrain in the area of the display ground also increases the acoustics. A good 60% ot the analysed display grounds are found on moderatety steep and steep terrain, terrain having an inclination greater than 20°. A good 78% of the display grounds lie more than 1 OO metres away from the closest haulage track or public road. This means that capercaillie avoid easily accessible, disturbed forests which, because of their shorter haulage distances, are more exposed to timber operations and often have (because of this) a changing structure. This is seen especially in the vicinity of larger settlements, where fuel collecting, tourism, recreation, the collecting of forest fruits etc., have a great influence on the disposition and frequency of the display grounds, or, in other words, they are not peaceful and the constant presence of people in the forest is a result of the se activities. Among reasons for the abandonment or decay of display grounds, it is possible to recognise with certainty the results of felling, construction of roads, ski slopes etc., in the vicinity of the display grounds, although the reasons for the abandonment of display grounds in more than 50% of (apparent) cases are unknown and we can only conjecture. We must seek the answers in changes in the wider area of the display grounds, poor reproduction conditions over an extended period (the display grounds have "aged" and died) and also locally in the results of past hunting pressure. The capercaillie is an inhabitant of the forest and it cannot exist without forests or outside of them. So the future destiny of this species is closely dependent on the degree of suitability (preservation) of the forests in the region of natural (horizontal and vertical) range of spread and on the rapidity and extent of changes in them. The current state of the Slovene forests, at !east from the point of view of the possibility of the continual preservation of the capercaillie, is worrying. The reasons for this are primarily the die-back of the forests, poor bioecological stability, changes in the natural composition of the tree species, a destruction of the ratio of the development phases of the stands, forests too thinned out or rather, "overharvested" older stands, high level of felling etc. Only with the highest level of sympathy and awareness of all those who cooperate in the process {planning and execution) of forest management will it be possible to ensure the minimal conditions for the preservation of this animal species which, in addition to being part of our natural heritage is, because of their specific requirements, also an important bioindicator of the state of the forests. Contemporary economics must develop such a strategy of silviculture planning as takes into consideration and maintains, alongside timber production, the function of the conservation of rare and endangered animal species. And the capercaillie, at least in relation to its numbers and range, is certainly one. The functions of timber production and the conservation of rare and endangered animal species are not in a mutually contradictory position. On the contrary, they are even compatibte, of course if the importance of timber production function is not vulgarised. ln any case, within the frame of a strategy for the active conservation of capercaillie, we must also finally resolve the issue of hunting, which affects the population in the regressive and latent phases in the same way as the destruction of their habitat and only after this can we seek and expect concessions from others. Among the concrete tasks for the long term conservation of capercaillie, in addition to the regulation of hunting, are the following conservation measures: the exclusion of areas with stable active display grounds from the regular economy. This measure has a limited time extent of one period for the arrangement only. With a review of forest- management plans, depending on conditions, this may be extended or changed. - a time limit to felting and other major works in the forest in the wider surroundings of the display grounds (departmenta! adaptation), during the period of courtship and mating, nesting and the upbringing of the fledgelings {15. 3. -1. 7.). - a reduction in the intensity of felling and extending tracks in the vicinity of the display grounds. taking into consideration the situation of active display grounds in the construction of forest roads and haulage tracks. - preserving rare tree species which are important for the capercaillie. - regular surveys of the display grounds (spring counting) and a survey of changes in the populalion of capercaillie over the wider area of the range of spread (number of nests, youngs, etc.). LITERATURA 1. Adamič, M. (1979): Kako z divjim petelinom v prihodnje? Ponovno aktualna tema, ki terja odgovor. Lovec, 62: 104-105. 2. Car, Z. (1959): Sistematska pripadnost tetrijeba Hrvatske. Obavijesti Instituta za šumarska i lovna istraživanja narodne republike Hrvatske, 12/1959: 1-6, Zagreb. .. 3. Car, Z. (1970): Beitrag zur Populations- Okologie des Tetrao urogallus L. in Kroatien. Finnish Game Research 30: 146-151, Helsinki. 4. Ciglar, M. {1955): Podoba in značaj vegeta- cijskega pasu ob zgornji gozdni in drevesni meji v Sloveniji {diplomska naloga), Fakulteta za agro- nomijo, gozdarstvo in veterinarstvo ljubljanske univerze, Ljubljana, 181 str. 5. Gašperšič, F. in sod. (1985): Dolgoročni plan gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji. SlS za gozdarstvo SRS, L.jubljana, 26 str. 6. Hjorth, l. (1970): Reproductive behaviour in Tetraonidae with special reference to males. Vil- trevy 7 (4): 184-596. 7. Hjorth, l. (1977): The territorial system of the capercaillie (Tetrao urogallus) and the in- fluence on the leks of environmental disturban- ces, especially with regards to forestry and high- way . traffic, Foredrag fra Nordisk Skogfugl- symposium 1976, Viltrapport 5, 73-77, Trond- heim. 8. Holmes, R. T. (1981): Theoretical aspects of habitat use by birds. The use of multivariate statistics in studies of wildlife habitat. USDA Forest Service, GTR RM-87: 33-37, Rocky Mt. For. and Range Exp. St., Fortcollins, Colorado. 9. Klaus, S. (1982): Status and management G. V. 2190 83 of capercaillie in Thuringia. Proc. 11. Int. Symp. on Grouse: 44-48, WPA, Suffolk. 1 O. Koch, N. (1978): Hasel and Auerhuhn an der Hohen Rone (Kanton Zug. Schweiz). Schwei· zerische Zeitschrift fOr Forstwesen 11/1978: 897- 933. 11. Larsen, B. B., Wegge, P., Storaas, T. (1982): Spacing behaviour of capercaillie cocks during spring and summer as determined by radio telemetry. Proc. Il. Int Symp. on Grouse: 124- 130. WPA, Suffolk. 12. Linden, H. (1984): lzmeneie čislanosti glu- harja v Finlandiji. Materialj meždunarodnogo so- veščanija po gluharju: 27-32, Moskva. 13. Lovric, N. (1984): Utjecaj gradjenja šumske cestovne mreže odnosno cestovnih pravaca na ekološke sustave okoline. 111. kongres ekologa Jugoslavije. Radovi i rezi mea (l. knjiga): 447-450, Sarajevo, 1984. 14. Matvejev, S. D. (1957): Tetrebska divljač (fam. Tetraonidae) u istočnoj Jugoslaviji. Godi- šnjak Instituta za naučna istraživanja u lovstvu, 3: 5-92 (Beograd). 15. Mikuletič, V. {1973): Anketa o divjem pete- linu. Lovec, 56 (2): 3~0, Ljubljana. 16. Nazarov, A. A., Subnikova, O. N. (1984): Rasprostranenie i čislanost gluharja u SSSR. ZBORNIK GOZDARSTVA IN LESARSTVA 33 Ljubljana, 1989 VSEBINA - CONTENTS Eleršek, L., Jerman, l.: Genetski vidiki hitrejše rasti posameznih smrek in možnosti njihove gospodarske izrabe Genetics Aspects of Quicker Growth of Spruces and Possibilities of their Economic Exploitation Bončina, A.: Razvoj, vloga in oblikovanje gospodarskega raz- reda kot načrtovalnega pripomočka The Development, the Role and the Formation of the Management Class used as an Instrument for Planning Kotar, M.: Prirastoslovni kazalci rasti in razvoja bukovih gozdov v Sloveniji Growth and Yield lndicattors of Growth and Deve- lopment in Beech Forests in Slovenia Kavčič, S.: Razlike v ekonomski zmogljivosti med g-ozdnogo- spodarskimi območji v SR Sloveniji The Differences in teh Econimic Capacity among Forest Enterprise Areas in SR Slovenia 84 G. V. 2/90 Materialj meždunarodnogo soveščanija po glu- harju: 5-10, Moskva. 17. Pirkola, K. N., Koivisto, l. (1970): The main stages of the display of the capercaillie and their phenology. Finnish Game Research, 30: 177- 184. 18. Potapov, R. L. (1984): Biocenotičeskaja rol gluharja v borealnjih lesah Palearktiki. Mate- riali meždunarodnogo soveščanija po gluharju: 39-42, Moskva. 19. Pseiner, K. (1982): Ergebnisse der Auer- wildzahlung in Karnten. Der Karntner Jager 40: 3-8. 20. Pseiner, K. (1983): Zur Okologie des Auer- wildes (T etra o urogallus) in Karnten. Dissertation. Universitat Wien, 1983, 115 p. 21. Romanov, A. N. (1979): Obiknovenji glu- har. Nauka, Moskva, 1979. 142 pp. 22. Romanov, A. N. (1984): Osobenosti ekolo- giji gluharja v Borovskoj oblasti i rezultati ego razselenja. Materialj meždunarodnogo sovešča­ nija po gluharju: 58-64. Moskva. 23. Wegge, P. (1983): Using radiotelemetry in the study of dispersal, spacing behaviour and habitat ecology of woodland grouse in south east Norway. Proc. 15 Congr. Int. Fauna Cinegetica y Silvestre. Trujillo 1981: 351-356. Šinko, M.: Dejavniki uporabe lesa za ogrevanje stanovanj v SR Sloveniji The Utilization of Wood for Healing in SR Slovenia Lipoglavšek, M.: Ropot in tresenje vrtalnih strojev Pionjar Niose and Vibrations when using Pionjar Drilling Machines Winkler, 1.: Nastanek in razvoj kmečke gozdne posesti v Sloveniji The Origin and Development of Agricultural Fo- rest Holdings in Slovenia Rebuta, E.: Stanje, delovni učinki in stroški obratovanja neka- terih mehaniziranih lesnih skladišč The State of some Mechanized Timber Stores in Slovenia, their Working Effects and Overhead Expenses Izdaja - lssued by: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani VDO Biotehniška fakulteta VTOZD za gozdarstvo & VTOZD za lesarstvo 61 000 Ljubljana, YU Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo SR Slovenije 61 000 Ljubljana, YU