Poštnina plačana v gotovini. LETO LV. ŠTEV. 5.-7. Slovenski Pravnik Glasilo društva ,,Pravnika*4 v Ljubljani VSEBINA: 1. 97 Dr. Božidar Kobe: Osnovni problemi reforme delniškega prava . 98 5. Dr. Rudolf Trofenik: Učinek pravnomočne inozemske kazenske 112 4. Dr. Vladimir Orel: Oris razsodnega postoka po novem italijan- 134 5. 151 6. 156 Prilogi: Odločbe kasačijskega sodišča v kazenskih stvareh II, št. 411 do 424 (p. 27, str. 417—432). Odločbe v upravnih stvareh I, št. 95 do 104 (p. 11, str. 161—176). V LJUBLJANI I941-XIX. UREDNIK: DR. RUDOLF SAJOVIC Tiskali J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. — Odgovoren L. Mikuš. Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika" v Ljubljani, BIeiweisova cesta 16/1 Izhaja mesečna — Naročnina 22,80 L na leto. Članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo „Pravnik" v Ljubljani). Naročnina za „S 1 o v e n s k i Pravnik" znaša 22,80 lir. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Poslužijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na „Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Slovenski Pravnik 1. 1909 do 1922 a 15,20 L, posamezni snopiči a 5.70 L. Slovenski Pravnik 1. 1923. dalje a 30,40 L, posamezni snopiči (dvojne številke) po 5,70 L, št. 11 do 12 1. 1935 po 11,40 L. Posamezni nepopolni izvodi II. knjige Odločb kasacij-skega sodišča v civilnih stvareh (manjkata 2 ali 3 pole) po 15,20 L. Posamezne pole kasacijskih odločb, kolikor so v zalogi, po 3 L. Pol stoletja Društva „Pravnik". Spominska knjiga. 1939. Cena 23 L. Mnenja o Predhodnem načrtu državljanskega zakonika za Kraljevino Jugoslavijo. Cena 30,50 L. Posamezne pole po 2 L. Spomenica na drugi Kongres pravnika po 9.25 L. Spomenica Kongresa pravnikov 1939 po 17,20 L. Dr. M. Dolenc: Simbolična pravna dejanja in izražanja med Slovenci — po 5.70 L. Dr. J. Agneletto: Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika — po 5,70 L. Dr. Fr. Skaberne: Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki — po 5.70 L. Uporedna slavenska pravnička terminologija — po 11,50 L. V posebne, enotne platnice veže posamezne letnike „Slovenskega Pravnika" knjigoveznica J. Žabjek v Ljubljani, Dalmatinova ulica. Slovenski Pravnik Leto LV. Ljubljana, septembra 1941-XIX. Štev. 5.-7. Novo ustavno stanje. V prvi polovici meseca aprila je zasedla Italijanska vojska Ljubljano in zahodni del slovenskega ozemlja. To je privedlo do popolnoma novega ustavnopravnega položaja, ki mu je dala konkretno obliko ustanovitev Ljubljanske pokrajine v mejah Italijanskega imperija. Dne 3. maja je namreč izšel kraljevi ukaz, s katerim se je določilo, da je Ljubljanska pokrajina sestavni del Kraljevine Italije in da bo imela glede na svoje strnjeno slovensko prebivalstvo avtonomen ustroj, ki bo upošteval etnične značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego ozemlja In posebne krajevne potrebe. Gornji ukaz priznava svojstveno omiko, ki so jo ustvarili Slovenci v stoletjih, In zagotavlja obenem njen nadaljnji razvoj. Prav zato je ta ukaz posebne važnosti in ima pomen tudi izven zunanjega pravnega okvira, ki je vanj odet. V ukazu izražena načela omogočajo tudi Slovencem, da tekmujejo z drugimi narodi pri ustvarjanju kulturnih vrednot, da sodelujejo z njimi zlasti na vseobčl zgradbi pravoznan-stva, odslej še posebej ob strani italijanskega pravništva, ki se ponaša z zaslugami tako pri stvaritvi kakor pri Izpopolnitvi prava civiliziranih narodov. V istih mislih nas je utrdil tudi obisk državnega podtajnika eks. Puzzolua. Bil je namenjen sicer le Izvrševalcem pravosodstva, toda slednje je le najznamenitejša veja izvrševanja državne oblasti, obenem najbolj vidni zunanji odraz oziroma najbolj praktično uveljavljanje pravoznanstva. Iz besed visokega odposlanca nI zvenela le skrb za urejeno pravosodstvo, za brezhibno poslovanje sodišč, njegove besede so bile potrdilo, da je rek Iustltla fundamentum reg-norum vodilna smernica nove upKave. Zato so odjeknile polno pri slovenskem narodu, ki je štel svoje sodstvo vedno s ponosom med prve kulturne dobrine. Dokler pa bo obstajalo to, bo živelo kot njegova hrbtenica tudi slovensko pravoznanstvo. 7 98 Osnovni problemi reforme delniškega prava. Osnovni problemi reforme delniškega prava. Dr. Kobe Božidar, sodniški pripravnik. I. Uvod. 1. Delniška družba kot ena izmed temeljnih oblik gospodarskega podjetja v modernem gospodarstvu je danes v ospredju zanimanja zakonodavca ter trgovinskapravnega slovstva. Nastalo je namreč važno vprašanje, ali niso težke zlorabe kapitalizma, ki bije danes poslednji boj za svoj obstanek, uničile osnovne sociološke in gospodarske baze delniške družbe, namreč zaupanja delničarjev- kapitalistov, ki so svoj kapital vložili v delnice. Vendar kljub temu vidimo, da je in ostane delniška družba ena izmed neobhodno potrebnih gospodarskih tvorb, ki se je poslužujejo najrazličnejši gospodarskopolitični sistemi od ekonomskega liberalizma preko fašizma in nacionalnega socializma tja do socializma, saj je privilegirana gospodarska tvorba kapitalizma postala na vzhodu ena izmed oblik socialističnega podjetja; delniška družba s tipično individualističnimi tendencami ima v sebi že sledove kolektivizma. Različni gospodarskopolitični sistemi zasledujejo s podjetji v obliki delniških družb svoje posebne gospodarske cilje. Moderne države, ki ne bi za svoje ogromne gospodarske potrebe poznala te najnaprednejše gospodarske tvorbe, si ne moremo predstavljati, saj je delniška družba s svojo kapitalističnokolektivistično strukturo tipična oblika velikih industrijskih, bančnih, zavarovalnih, prevoznih in dr. podjetij. Vedno večji vpliv delniške družbe v gospodarstvu je spričo spoznanja, da je ureditev delniškega prava zastarela, privedel v številnih državah do novih zakonov ali vsaj do novih osnutkov zakona o delniških družbah, večkrat v zvezi z reformo celokupnega trgovinskega prava. Ta stremljenja in njih uspehe si hočemo pred-očiti v pričujoči razpravi. Tega reformnega gibanja, ki je nastopilo zaradi globokih gospodarskih sprememb po svetovni vojni v skoro vseh državah (ponekod Kratice: Tz = trgovinski zakonik; ntz — novi trgovinski zakon z dne 20. oktobra 1937; deln. reg. = delniški regulativ; co = codice di commercio; RDC = Rivista del diritto oommerciale; ZHR = Zeit-schrift fiir das gesamte Handelsrecht; Ann = Annales de droit comimercial. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 99 tudi zaradi potrebe po unifikaciji materije, urejene v različnih pokrajinskih zakonih, n. pr. Poljska, Jugoslavija), ne moremo omeniti skupno, ampak sistematično po različnih skupinah zakonodaj. Pri tem ne smemo misliti že na rigorozno klasifikacijo, kajti vsaka zakonodaja je odsev .posebnih gospodarskopolitičnih razmer v dotični državi; z mnogo koristi vendar lahko razlikujemo tri skupine zakonodaj: romansko, nemško in anglosaksonsko. Vsaka izmed teh treh skupin predstavlja posebne značilnosti, ki so odvisne od elementov gospodarskega, političnega in kulturnega značaja. a) Romanska skupina obsega francosko, belgijsko in nizozemsko, romunsko, špansko, portugalsko zakonodajo in seveda v prvi vrsti italijansko, katere reforma je prav v tem času izvršena. Reforma francoskega delniškega prava se je začela že z zakonom z dne 24. julija 1867 („sur les societes"), kasneje pa nadaljevala z zakonskimi novelami z dne 1. avgusta 1893, 16. novembra 1903, 22. novembra 1913, 20. aprila 1917 („sur les societes anonym.es a participation ouvriere"), I. maja 1930 zlasti z dne 13. novembra 1933, ki definitivno prepoveduje pluralno pravico glasovanja na skupščinah delniških družb, z dine 8. avgusta 1935 glede odgovornosti družbenih organov in z dne 31. avgusta 1937, ki urejuje še določneje pravico glasovanja. Poslednji reformi je francoski zakonodavec pristopil po porazu v juniju 1940 z zakoni z dne 19. septembra 1940 in 26. novembra 1940, na katere se bom v nadaljnjem povrnil, ker pomenijo za francosko delniško pravo pravo revolucionarno reformo. Belgija je svoj zakon o d. d. z dne 25. maja 1913 reformirala večkrat (30. oktobra 1919, 14. junija 1926, 29. julija 1926, 23. julija 1927, 24. in 31. oktobra 1934, 9. julija 1935). Osnutek iz leta 1956., ki poudarja zlasti dva problema: disciplino upravnih organov in zastopstvo manjšine v upravnem svetu, še ni uveljavljen. Nizozemska ima nov zakon z dne 2. julija 1928 s serijo novih členov v starem tekstu zakona od 1836, ki je imel za osnovo Code de Commerce. Romunija ima nov zakon iz leta 1938, ki je zvest tradiciji povzel skoro v celoti načela italijanskega osnutka iz leta 1925. Španija ima osnutek II. knjige trg. zakona iz leta 1926., ki ,pa čaka na novi italijanski trgovinski zakonik. Reforma italijanskega delniškega prava, vsebovanega v Codice di Commercio z dne 2. aprila 1882 s številnimi novelami, se je začela z osnutki iz leta 1922 (Viva.nte) in 1925 (d'Amelio); toda tudi osnutek iz leta 1940 (Progetto ministeriale del nuovo codice di commercio) ni bil uveljavljen. Ko je postala medtem Delovna karta (Carta del Lavoro) z dne 21. aprila 1927, temeljni statut fašistične revolucije, z zakonom z dne 30. januarja 1941 - XIX osnovni ustavni zakon fašistične države ter predstavljajo v njej vsebovane deklaracije osnovna načela pravnega reda, je dobila še močnejši vpliv na zakonodajna stremljenja. V skladu z osnovnimi načeli Delovne karte naj bi trgovinsko pravo postalo sestavni del državljanskega prava, in sicer v posebni knjigi: DelTimpresa e del lavoro (osnutek 1941); na osnovi modernih italijanskih, nemških ter sovjetskih trgo-vinskopravnih stremljenj bi dobilo mesto, ki mu pripada, ter postalo pravo trgovinskih podjetij. Ta osnutek je bil končno dne II. julija 1941 uveljavljen (Gazzetta Ufficiale z dne 11. julija 1941), in sicer kot posebna knjiga „Codice Civile" pod naslovom „Del lavoro". V veljavo stopi dne 21. aprila 1942 - XX. Glede Person die Gebundenheit bestimmter Giiter und Menschen fiir be-stimmte sachliche Aufgaben bedeuten wlirde" (Theorie vom Zweck-vermogen); Radbruch, 1. c. 131; teorija je pridobila v novejšem času mnogo pristašev; prim. Rhode, Juristische Person und Treu-hand, 1932. 8 Ta sličnost je značilna zlasti v angleški ultra-vire s teoriji z močnim transpersonalističnim poudarkom; o tem S c h 1 i n k , Die Ultra-vires Lehre im englischen Privatrecht, 1935, 57. 9 Bara s si, Diritto sindacale e corporativo, 1934, 55, na osnovi Delovne karte (Dichiarazione VII della Carta del lavoro): „Lo Stato corporativo considera 1'iniziativa privata nel campo della produzione come lo strumento, piu efficace e piu utile nell'interesse della Nazione. — L'organizzazione privata della produzione essendo una funzione di interesse nazionale, 1'organizzatore deH'impresa e responsabile delFin-dirizzo della produzione di fronte allo Stato. Dalla collaborazione delle forze produttive deriva fra esse reciprocita di diritti e di doveri." 10 O pravnofilozofski osnovi modernih tendenc delniškega prava prim, Goldschmidt, Grundfragen des neuen schvveizerischen Ak-tienrechts, 1937, 9—18; isti: Recenti tendenze nel diritto della societa anonima, 1935, 141, 147. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 105 darski politični sistem najočitneje v državni organizaciji v vseh njenih potankostih, tako vpliva tudi na organizacijo delniške družbe splošni p o 1 i t i č n o- in g o -spodarsk o—organizacijski sistem. Organizacija delniške družbe v državi z demokratičnim sistemom je zato bistveno različna od organizacije v totalitarni državi, kjer je vse življenje urejeno po načelu vodstva. II. Najenostavnejša shema organizacije delniške družbe.11 6. Delniška družba potrebuje za svoje poslovanje skupščine, upravnih in nadzornih organov. Pristojnost med njimi ni strogo ločljiva. Funkcije, ki pristoje redno skupščini, upravnim in nadzornim organom, preidejo cesto od upravnih organov na skupščino ali nadzorne organe, od slednjih Ea na skupščino. Vobče je v skupščini predstavljena celo-upna družbina volja, namreč volja družbenikov. Ker kot taka ni sposobna, da bi vršila tekoče poslovanje v družbi-nem podjetju, čeprav naj bi dajala osnovne smernice za poslovanje, mora imeti d. d. posebne organe, ki podjetje po teh smernicah dan za dnem upravljajo. To so upravni organi, ki jim je na osnovi zakona poverjeno poslovodstvo ter zastopstvo družbe. Drugi nič manj važni družbeni organi, nadzorni organi, nadzorujejo delovanje upravnih organov v širšem ali ožjem obsegu. Najenostavnejša shema organizacije d. d. je torej sledeča: Skupščina oblikuje družb i no voljo, upravni organi kotizvršilni organi izvršujejo to družb ino voljo ter zastopajo družbo na zunaj, nadzorni organi v širšem ali ožjem obsegu nadzirajo poslovanje upravnih organov ter poročajo o njih delovanju skupščini delničarjev. Kakor rečeno, se za pristojnost navedenih treh delov družbine organizacije ne morejo postaviti stroge meje. Predvsem velja to za upravne in nadzorne organe. Vobče je sicer priznano pravilo: Kdor upravlja, ne sme nadzorovati, kdor nadzira, ne sme upravljati. V življenju d. d. je stvar docela drugačna. Predvsem ni v poslovanju upravnih organov mogoča stroga razmejitev upravnih funkcij od nadzornih. Pomislimo samo na nameščence družbinega podjetja, nad katerimi vrše upravni organi prvo, najintenziv-nejšo kontrolo. Nujno je dalje, da prevzamejo nadzorni 11 Wieland, Handelsrecht, II, 1931, 87 si. 106 Osnovni problemi reforme delniškega prava. organi v določenih primerih (n. pr. če se izpraznijo mesta upravnih organov) funkcije upravnih organov (kolikor niso dolžni sami imenovati nove upravne organe). Strogih meja ni mogoče postaviti niti med upravnimi ali nadzornimi organi in skupščino, kar je povsem razumljivo, saj skupščina združuje tri funkcije: normativno, pošlo-vodstveno in nadzorno. Večkrat se zlasti zgodi, da preidejo upravne funkcije (razen zastopstva) deloma na skupščino družbenikov, na pr. pri družbah z majhnim številom delničarjev. Tu se organizacija delniške družbe približa organizaciji osebnih družb. V najskrajnejši obliki so lahko celo vse funkcije združene v eni roki: pri delniški družbi z enim samim delničarjem. Da se glede pristojnosti upravnih in nadzornih organov ne morejo postaviti stroge meje, nam nazorno dokazuje organizacija delniške družbe po različnih zakonodajah. Taka primerjava nam pokaže najprej, da so poleg upravnih organov, ki jim je zaupana tekoča uprava družbinega podjetja ter zastopstvo na zunaj (Vorstand, Direktion) nastali najprvo organi, ki jim je poverjen le periodičen pregled bilance ter družbenih računov (Rechnungsreviso-ren, Kontrollstelle). Ker so predvsem za družbe z večjim številom delničarjev taki organi neobhodno potrebni, so se ti posebni nadzorni organi kmalu pojavili v ustroju delniških družb. V razmerju nadzornih organov nasproti upravnim moramo razlikovati dva sistema: angleški sistem upravnega sveta (direktorialni sistem) in nemški sistem nadzorstvenega sveta. 7. V večji skupini držav so v zakonu poleg upravnih organov določeni le periodično voljeni revizorji kot posebni kontrolni organi. Upravni organi sestoje pri večjih delniških družbah iz dveh vrst podorganov: ravnateljstva in upravnega sveta (board of directors). Ravnateljstvu, katerega člani so lahko tudi nedelničarji, ali člani upravnega sveta (managing directors) ali drugi (ma-nagers, na pr. v svojstvu nameščencev), je poverjeno upravljanje tekočih poslov ter zastopstvo družbe, upravni svet pa ima funkcijo nadzorstva nad ravnateljstvom, prav tako je tudi pristojen za odobritev nekaterih važnejših upravnih poslov. Ta angleški sistem je v veljavi predvsem v Angliji, Franciji, Združenih državah Severne Amerike, v Švici ter v skandinavskih državah. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 107 V nemškem sistemu (Nemčija z Avstrijo, Italija,12 Belgija) so se namesto revizorjev uveljavili stalni nadzorni organi (nadzorstveni svet, Aufsicbtsrat, sindaci, coanmisaires de surveillance). Izvedena je ločitev upravnih in nadzornih funkcij (vsaj načeloma) ter je nadzornim organom udeležba na upravi zabranjena (čl. 183 do 185 Codice di Commercio, čl. 65 belg. družbenega zakona). Upravni organi so v italijanskem in belgijskem pravu razdeljeni po francoskem zgledu na upravni svet in ravnateljstvo. Upravni svet ima prvo kontrolo nad ravnatelji, ki vrše redno tekoče poslovanje. To velja tudi po nemškem pravu, le da ravnatelji ne spadajo med upravne organe kot take, ampak med nameščence. (Izraz ravnateljstvo uporablja hrv. trg. zak. — prim. § 157/10 — za naše načel-stvo torej za prave upravne organe, zato moramo vedno točno paziti, v kakšnem smislu uporablja zakon določen izraz in kakšne funkcije mu daje). 8. Nadzorstveni svet, kakor se je razvil po nemškem vzgledu, se v mnogočem približuje upravnemu svetu v direktorialnem sistemu. Med obema sistemoma sta vendar dve tipični razliki: a) Prva razlika obstoji pri zastopstvu delniške družbe. Družbo zastopajo po nemškem sistemu le upravni organi, nadzorni organi (nadzorstveni svet) samo v izjemnih, v zakonu posebej določenih primerih. Pravica zastopstva je osnovana na zakonu ter načeloma neomejena in neomejljiva; člani uprave ne morejo biti od pravice zastopstva izključeni, vsaj ne popolnoma. Vprašanje zastopstva družbe je obenem osnova za razlikovanje organov družbe od navadnih nameščencev in pooblaščencev. Pravico zastopstva po samem zakonu imajo le organi družbe (upravni t. j. člani uprave ali načelstva oz. člani upravnega sveta), ravnatelji (nameščenci, uradniki) pa le na osnovi posebnega 12 Organizacijo delniške družbe tvorijo v italijanskem pravu skupščina (assemblea generale, čl. 154 Codice di Commercio), upravni organi (amministratori, čl. 139) in stalni nadzorni organi (sindaci, čl. 185). Pri velikih družbah, bankah, so upravni organi razdeljeni v upravni svet (consiglio di amminisrrazione) in ravnateljstvo (Direttori), katerega člani so ali delegirani člani upravnega sveta ali tretje osebe ali pa obojni. Na sejah upravnega sveta imajo pravico sodelovanja in glasovanja le člani upravnega sveta. O organizaciji gl. V i v a n t e , Trattato di diritto oommerciale, 1955, 277, 284—287; M o s s a, Diritto Commerciale, 1937, 200 si... Slično je v belgijskem pravu; prim. Piret, Le societa anonime nel diritto belg"a. Norme vigenti e riforme progettate, R D C, 1938, I, 5C8. 108 Osnovni problemi reforme delniškega prava. ali splošnega pooblastila (v ital. in švicarskem pravu tudi ravnatelji, če so obenem člani upravnega sveta). Zastopstvo je postalo tako eden izmed glavnih kriterijev za razlikovanje lastnosti družbenih organov nasproti obič-nim nameščencem in pooblaščencem. V direktorialnem sistemu ima načeloma — poleg upravnega sveta — tudi ravnateljstvo pravico zastopstva. Vendar manjkajo v tem sistemu prisilne zakonske določbe za razdelitev pristojnosti poslovodstva, kakor tudi zastopstva. b) Drugo, še važnejšo razliko nam pokaže vprašanje članstva v upravi in v nadzorstvu. V nemškem sistemu je nadzorstveni svet neodvisen in ga skupščina izvoli neposredno; ima pravico in dolžnost varovati interese delničarjev nasproti upravnim organom. Upravni in nadzorni organi so na ta način strogo ločeni družbeni organi, tako da nadzorni organi ne morejo biti obenem upravni organi ter obratno. V direktorialnem sistemu nasprotno morejo biti iste osebe obenem člani upravnega in nadzornega telesa; ti dve ustanovi itak nista strogo ločeni, ker ima upravni svet tudi funkcijo nadzorstva poleg revizorjev. Člane upravnega sveta izvolijo delničarji na skupščini. Sam upravni svet postavi načeloma tudi ravnatelje, bodisi iz članov upravnega sveta, bodisi iz tretjih oseb. Ravnateljem je poverjena tekoča uprava delniške družbe. V nasprotju s tretjimi osebami (managers, Drittdirektoren) imaja le delegirani člani upravnega sveta (managing directors) istočasno pravico sodelovanja in glasovanja v upravnem svetu. Le-ta ima nasproti ravnateljem možnost preventivne kontrole, ki je ojačena in olajšana z neposrednim sodelovanjem delegiranih članov upravnega sveta ter ravnateljev, ki niso obenem člani upravnega sveta. Upravni svet je tako nasproti ravnateljem tudi nadzorno telo. Manjkajo pa, ne glede na revizorje, organi, ki bi bili sposobni nasproti upravnim organom tvoriti enakovredno protiutež, kakor so po nemškem sistemu. Načelo delitve upravnih in nadzornih organov, kakor je uveljavljeno v nemškem sistemu, ima vsaj v navedenih pogledih velike prednosti nasproti direktorial-nemu sistemu. Nadzorni organi, ki so strogo ločeni od upravnih ter morejo v izjemnih primerih vršiti le one upravne funkcije, ki jim jih daje zakon (sklic skupščine, Osnovni problemi reforme delniškega prava. 109 zastopstvo družbe v pravdah nasproti upravnim organom), lahko varujejo koristi družbe ter posameznih delničarjev nasproti upravnim organom neodvisneje ter objektivneje, kakor nadzorni organi, ki so obenem upravni organi (upravni svet). Podčrtali smo omejitev, ker pozna angleško pravo kot vzgled direktorialnega sistema ustanovo revizorjev, ki jih volijo družbe svobodno iz krogov strokovnjakov, združenih v posebne gremije. Sistem strokovnih revizorjev, ki niso neposredno interesirani v družbi, ima gotovo še večjo prednost in daje večje jamstvo za objektivnost kontrole, kakor pa kontrola preko organov, ki jih je postavila ista večina, ki je izbrala upravne organe. III. Organizacija delniške družbe po našem pozitivnem pravu. 9. Naše pozitivno pravo (Trgovinski zakonik z dne 17. decembra 1862 in delniški regulativ z dne 20. septembra 1899) ima sicer nemški sistem organizacije, ki pa ni dosledno izveden. Tz pozna poleg skupščine še načel s t v o (čl. 227) ter fakultativen nadzorstveni svet (čl. 225). Vendar je nadzorstvo nad upravnimi organi varovano tudi po sedanjem pozitivnem pravu. Delniški regulativ zahteva, da morajo ustanovitelji v pravilih d. d. postaviti kontrolne organe za pregled in preskušnjo družbenih letnih računov (§ 37/1, prim. tudi že čl. 209/6 Tz). Če je v pravilih družbe določen nadzorstveni svet, vrši celokupno nadzorstvo nad poslovanjem načelstva odnosno nad celokupnim upravnim poslovanjem v družbi (čl. 225 Tz). Pravila priznajo lahko nadzorstvenemu svetu tudi pravico do predhodne odobritve nekaterih važnejših, posamično označenih poslov (§ 37/2 deln. reg.). Nadzorstveni svet dobi v pravilih lahko tudi pravico imenovati člane načelstva. Če nadzorstvenega sveta ni, morata biti postavljena vsaj dva preglednika računov ali revizorja (§ 37/3 deln. reg.), ki morata pregledavati letne družbene račune ter bilanco na osnovi družbenih knjig in poročati o tem na redni letni skupščini družbe. Fakultativna sta tudi upravni svet (čl. 251/2 Tz); izraz upravni svet se praktično pri nas rabi za načelstvo, ki v smislu zakona vrši izključno upravne funkcije) in ravnatelj s ki svet (§36 deln. reg.); ona naj vršita sicer upravne funkcije (in sicer po zakonu samo poslovod- 110 Osnovni) problemi reforme delniškega prava. stvene posle), ki pa niso točno določene. V praktičnem življenju vršita funkcijo preventivne kontrole nad delom članov načelstva in vodečih nameščencev družbinega podjetja. Če je delniški družbi postavljen nadzorstveni svet, vrši ta funkcije nadzorstva. Če so postavljeni pregledniki računov (revizorji), tvorijo dejansko nadzorstveno oblast v družbi upravni svet ali ravnateljski svet skupaj z revizorji.13 Upravni ali ravnateljski svet se v tem primeru zelo približujeta položaju upravnega sveta v direktorialnem sistemu. V ostalem je uveljavljen nemški sistem organizacije. Družbo zastopa načelstvo, nadzorstveni svet samo v izjemnih v zakonu določenih primerih (n. pr. zastopanje družbe v pravdah s člani načelstva, čl. 194, 226 Tz). Pravica zastopstva je za člane načelstva absolutna ter vsaj z učinkom pro externo neomejljiva (čl. 251/2 Tz). Načelstvo lahko, če je tako v družbinih pravilih določeno, imenuje izmed sebe nekatere člane v izvršilni odbor (eksekutivni komite, § 34/9 deln. reg.) ali pa poveri vodstvo poslov navadnim nameščencem ali pooblaščencem družbe (§ 234 Tz). Neposredno iz zakona izvirajočo pravico zastopstva po čl. 227, 231/2 Tz imajo seveda le člani načelstva kot družbeni organi v smislu gori omenjenega kriterija za razlikovanje družbenih organov od navadnih nameščencev in pooblaščencev. Nasproti družbi je načelstvo dolžno upoštevati omejitve, ki jih postavijo skupščina ali družbina pravila, tako glede zastopstva kakor glede poslovodstva pod osebno odškodninsko odgovornostjo vsakega posameznega člana. Družbina pravila lahko predvsem določijo, da je za določene posle ali vrsto poslov potrebno posebno dovoljenje drugih družbinih organov, bodisi nadzorstvenega sveta, upravnega ali ravnateljskega sveta (čl. 23/2 Tz, §§ 34/4 in 36 deln. reg.). Na ta način je možno odvzeti načelstvu pravico poslovodstva; ostati mu mora vendarle tolikšen vpliv na notranje poslovanje v družbi, kolikršen ustreza njegovi absolutni pravici zastopstva (§ 34/4 deln. reg.). Upravne funkcije je torej mogoče prenesti skoro docela na druge družbine organe. Tako se lahko s pravili poveri imenovanje članov načelstva nadzorstvenemu, upravnemu ali ravnatelj-skemu svetu ter se jih s tem postavi glede njih upravnega 13 Wieland, Handelsrecht, II, 1951, 111 op. 2 smatra „Verwal-tungsrat" in „Direktionsrat" v avstrijskem pravu za nadzorne organe (tudi 88, op. 5) poleg nadzorstvenega sveta, kar pa ni točno. Njih glavna funkcija je — vsaj po zakonu — upravna. Prim. Š k e r 1 j , Pravila naših delniških družb, 75. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 111 poslovanja v popolno odvisnost. Točna razmejitev upravnih od nadzornih organov je že v pozitivnem pravu nedoločena, praktično življenje je pa celoten položaj še bolj zamotalo. Dejansko namreč postavljajo družbina pravila (pozitivno pravo jim tega ne zabranjuje, §§ 34/4, 36 deln. reg.) različne organe, ki nimajo strogo ločenih funkcij.14 Funkcije upravnih organov moramo v dvomu vendarle priznati organom, ki jim je poverjeno redno zastopstvo na zunaj. Tudi delniški regulativ je skušal te dvome omiliti na ta način, da zahteva v družbinih pravilih imenovanje načelstva, ki je za vsako delniško družbo obvezno (§ 34/1). Doslednejše je naše pravo v drugi zahtevi nemškega sistema. Člani nadzorstvenega sveta in revizorji ne morejo biti obenem člani načelstva ali družbeni nameščenci (§ 37/11 deln. reg.). Če pridobi nadzorstveni svet (v družbinih pravilih) pravico imenovati člane načelstva, poleg tega pa vršiti tudi upravne funkcije, ne glede na to, da v primeru kadar ima skupščina pravico, izvoliti i nadzorne i upravne organe, izvoli obojne ista večina, pride skoro vedno do istovetnosti interesov upravnih in nadzornih organov. 10. Ta nejasen položaj organizacije delniške družbe po sedanjem pozitivnem pravu je še poslabšala praksa naših delniških družb. Tipična slabost statutov naših delniških družb je preobilica organov in obenem nejasna razmejitev njih nalog. Tako je točna razmejitev področja skupščine ter upravnih in nadzornih organov, oziroma funkcij v praktičnem življenju naših delniških družb skoro nemogoča; poleg tega so ti organi dejansko medsebojno tako odvisni, da so mogoče zlorabe v škodo delničarjev, upnik ov ter samega družbinega p o d j e t j a.14 K temu bomo v naslednjem prišteli še druge pojave, ki so v še večji meri povzročili zahtevo po temeljiti reformi delniškega prava. 14 Več o tem ter o preobilici organov v praktičnem življenju naših delniških družb: „Škerlj, Pravila, 69 si. (Nadaljevanje prih.) 112 Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. Dr. Rudolf Trofenik. I. Uvod. Vsaka kazenska sodba povzroči v območju, kjer je bila izrečena, trojni učinek, ki se očituje v njeni izvršljivosti, v zapreki ponovnega kazenskega postopanja ter v izvestnih posledicah, ki se javljajo poleg izrečene kazni. Izvršljivost kazenske sodbe obstoji v tem, da se mora kazen, ki je bila s pravnomočno sodbo izrečena, izvršiti. Zaradi tega so tudi vsa oblastva zavezana, da v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti dajo k temu vso svojo podporo in po potrebi tudi oboroženo silo. Negativni učinek kazenske sodbe se javlja v tem, da tvori pravnomočna kazenska sodba, bodisi oprostilna bodisi obsodilna, učinkovito procesualno zapreko, da bi se uvedlo ponovno kazensko postopanje proti že sojenemu storilcu zaradi iste kazenske stvari. Pozitivni učinek kazenske sodbe pa je v izvestnih posledicah, ki sledijo vsaki pravnomočni kazenski sodbi kot so n. pr. sprememba obsojenčevega pravnega položaja zaradi izgube častnih pravic, ovira za izrek pogojne obsodbe, odreditev očuvalnih odredb, odmerjanje kazni v po-vratku itd. Ta trojni učinek pravnomočne kazenske sodbe je tako po zakonodaji vseh držav kakor tudi po kazenskopravni literaturi v svojem polnem obsegu brezizjemno priznan le tuzemskim kazenskim sodbam, dočim je vprašanje, kako učinkujejo pravnomočne inozemske kazenske sodbe v tu-zemstvu, eden izmed najbolj zamotanih, a perečih problemov internacionalnega kazenskega prava.1 Kakšen učinek povzroča inozemska kazenska sodba pri nas, če se proti istemu storilcu započne v tuzemstvu novo kazensko postopanje bodisi zaradi iste bodisi zaradi druge kazenske stvari? Kako učinkuje inozemski izrek o izgubi častnih in državljanskih pravic na pravni položaj obso- 1 Vprašanje, ki ga obravnavamo, spada sistematično v internacionalno kaz. pravo, ki v njem v nasprotju z mednarodnim zasebnim pravom mnogo bolj prevladujejo politični momenti. Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 113 jenčev (ki je lahko domačin ali inozemec), ko pride le-ta v naše pravno območje? Ta pravkar našteta vprašanja niso samo teoretične važnosti, marveč imajo, kakor bomo to še pozneje ugotovili, prav poseben pomen za prakso. O civilnih sodbah velja, da je njih učinek načeloma tudi meddržaven; izvršitev pravnomočne inozemske civilne sodbe je pri nas možna in dopustna.2 Nasprotno pa tega o pravnomočni inozemski kazenski sodbi ne moremo trditi (tudi če bi šlo le za izvršbo civilnopravnih zahtevkov zasebnega udeleženca in stroškov kazenskega postopanja, ki jih je kazensko sodišče izreklo v svoji sodbi), čeprav sta obe sodbi izraz ene in iste državne suverenosti.3 Navzlic temu pa moremo ugotoviti, da gre tudi inozemskim kazenskim sodbam v tuzemstvu nek učinek, in to bodisi po izrecnih določbah tuzemskega prava, bodisi zaradi tega, ker morejo inozemske kazenske sodbe učinkovati zgolj kot pravno dejstvo.4 Tudi v sodobni inozemski zakonodaji, še bolj pa v literaturi, moremo zasledovati stremljenje, ki gre za tem, da se slično kot civilnim sodbam tudi kazenskim prizna popoln meddržavni učinek.5 V svojih izvajanjih se bomo predvsem ozirali na določbe našega kazenskega prava, pri tem pa seveda ne smemo puščati v nemar ustreznih določb drugih kazenskih zakonikov. Kajti pri proučavanju tega vprašanja, ki že po svojem predmetu sega v meddržavno sfero, nas more le pravnoprimerjalna metoda dovesti do pravilnih smernic in zaključkov. 2 Vidi §§ 5, 4 ip. 3 O pravni naravi civilne in kazenske sodbe obstoji v literaturi velik spor. Starejši pravniki načeloma ne priznavajo kaz. sodbam istega ali vsaj podobnega mednarodnega učinka kot je priznan civilnim sodbam. Primerjaj zlasti: Gidel, De 1'efficacite extraterritoriale des juge-ments repressifs, Pariš, 1905, in Bernard, Des conflits des souverainetes en matiere penale, Pariš, 1901. Gidel pravi (op. cit. str. 8): „Nombreuses et radicales en effet sont les differences qui existent entre les sentences civiles et repressives... II suit de la cjue les lois civiles sont extraterri-toriales ... le loi penal est territorial." Nasprotno tezo pa predvsem zagovarja Donnedieu de Vabres, profesor na Sorboni, v svojih znamenitih „Principes modernes du droit penal international", Pariš, 1928, ter v svojih ostalih mnogoštevilnih spisih. 4 Vidi op. 33. 5 V tem prednjači zlasti novi švicarski kaz. zakonik iz 1. 1937. Tudi na mednarodnih kazenskopravnih kongresih so bile v tem smislu sklenjene številne resolucije. 8 114 Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. II. Izvršljivost inozemske kazenske sodbe. De lege lata moramo ugotoviti, da sodobno (jn seveda še bolj preteklo) kazensko pravo poedinih držav skoraj brezizjemno prepoveduje, da bi se v tuzemstvu izvršila kazen, ki jo je izreklo inozemsko kazensko sodišče. Tudi naše kaz. pravo moramo uvrstiti v to skupino. Saj je po določbi § 488/2 kp. vsaka neposredna izvršitev kazni iz inozemske kazenske sodbe nedopustna.6 Vendar pa dopušča naše kazensko pravo vsaj posredno izvršitev inozemske kaz. sodbe, ko smatra, da je inozemska kaz. sodba zadosten razlog za izročitev onega inozemca, ki ga je pravnomočno obsodilo inozemsko kazensko sodišče. (§§ 490, 494, 497/3, 498 kp.). Seveda so v tem primeru obsodbe zaradi političnih deliktov neupoštevne (§ 12/2 kz.). S tem, da naše pravo dovoljuje na temelju inozemske kaz. sodbe izročitev pri nas bivajočega inozemca, pač ne dela drugega, kakor da posredno izvršuje inozemsko kazensko sodbo. Tudi v kazenskopravni literaturi se na prepričevalen način uveljavlja naziranje, da izročitev storilca v bistvu ni ničesar drugega kot le tuzemska, dasi le posredna, izvršitev sodbe inozemskega kaz. sodišča. Kajti, če država pristane na izročitev v inozemstvu obsojenega inozemca, potem mora biti tudi pripravljena, da v primeru potrebe to sodbo sama izvrši.7 V izročitveneim postopanju preskusi zaprošeno sodišče le formalno, ne pa tudi materialno plat inozemske kazenske sodbe. Pogoji, ki jih našteva § 494 kp., med drugim namreč le zahtevajo, da je za krivdo inozemca dovolj dokazov in osnov suma. Sodišče mora torej predvsem le ugotoviti obstoj kaznivega dejanja (objektivni vidik) in da je kot storilec tega dejanja osumljen inozemec, čigar izročitev se zahteva (subjektivni vidik).8 Ta preskus pa še 6 Prim. § 36/3., avstr. kaz. zakonika. 7 To ugotavlja že Delius v razpravi, „Sollen auslandische Strafur-teile vollstreckt werden?", Archiv fiir offent. Recht, XI., 18%., str. 515— 527. Enako tudi Meili, Lehrbuch des inter. Strafrechts und Strafprozess-rechtes, Ziirich, 1910., ko pravi: „Immerhin ist zu sagen, dass das aus-wartige Strafurteil eimen geniigenden Rechtstitel fur die Auslieferung abgeben kann... Est ist desvvegen nicht ganz richtig, von einer unbe-schriinkten Negation ausvvartiger Strafurteile zu reden". (S. 500). V judikaturi je to naziranje izrazilo že francosko kasač, sodišče, ko pravi, da izročitev inozemca „n'en constitue pas moins, au regard du con-damne, un premier acte d'execution de la sentence qui le frappe" (Rešitev z dne 8. avg. 1888 (!), cit. po Donnedieu de Vabres. Principes, s 328). 8 Dolenc - Maklecov, Zakonik o sod. kaz. post., izdaja „Pravnik", ad § 494 op. 4. Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 115 nikakor ne znači, da je inozemska kaz. sodba, ki je pravni temelj izročitve, tudi v materialnem oziru utemeljena ter da je krivda storilca dejansko tudi dokazana. Zato se nam nehote vsiljuje vprašanje, zakaj države same ne izvršujejo (seveda to le po predhodni popresoji) kazni iz inozemske kaz. sodbe, ko vendar na drugi strani dovoljujejo in s svojo pomočjo celo omogočajo, da to sodbo izvrši tuja država. Predaleč bi nas zavedlo razmotri-vanje, zakaj obstoji v zakonodaji (ki jo v tem pogledu tudi podpira večina kriminalistov), ta bistvena razlika v izvršljivosti med civilno in kaz. sodbo, dasi imamo v kazenskopravni zgodovini primere, da je država izvršila kazen, ki jo je izreklo inozemsko sodišče.9 V novejšem času pa zasledimo celo meddržavne pogodbe o vzajemnem izvrševanju kaz. sodb.10 Pri tem naj samo še omenimo, da se v moderni zakonodaji že pojavlja izvršljivost inozemskih kazenskili sodb, čeprav se to vrši še v omejenem obsegu. Vendar pa je s tem načelo inozemske neizvršljivosti kazenskih sodb že omajano. Tako določa švicarski kaz. zakonik iz 1. 1937. (v veljavo stopi dne 1. januarja 1942), da se more v Švici izvršiti kazen, na katero je bil storilec obsojen v inozemstvu. Seveda se ta možnost dopušča le ob izpolnitvi iz vestnih pogojev v omejenem obsegu.11 Tudi mednarodni kazenskopravni kongres v Bukarešti (1. 1929.) se je v načelu izrekel, da se naj dopusti v tuzemstvu izvršitev inozemskih kazenskih sodb. Ta je celo sklenil, da se naj določi meddržavna primerjalna lestvica kazenskih sankcij poedinih držav zaradi lažjega preračunavanja ene kazni v drugo.12 Enako 9 S posebnim dogovorom med avstrijskim cesarjem in saksonskim kraljem je bilo 1. 1856. nekemu saksonskemu državljanu dovoljeno, da je svojo kazen, na katero je bil obsojen na Saksonskem, prestal v avstrijskih zaporih. Vide Starr, Die Rechtshilfe in Oesterreich ge-geniiber dem Auslande, Wien, 1878, str. 248. 10 Tako pogodba med Monakom in Francijo z dne 1. aprila 1912; enako pogodba med Francijo im Španijo iz 1. 1916. (Vsebuje odredbe glede vzajemne izvršitve kazni v Maroku); dalje francosko-nemška pogodba iz 1. 1920., ki določa, da se morejo v departementih, ki so po svetovni vojni pripadli Franciji, izvrševati kaz. obsodbe nemških sodišč. (O tem primerjaj Lapradeile, Repertoire de droit inter. prive, T. I. pod Annexion). 11 „Hat der Tater die Strafe im Auslande nicht oder nur teilweise verbiisst, so wird in der Schweiz die Strafe oder deren Rest vollzogen". (Art. 3, št. 2, odst. 3., in enako Art. 5., odst 5.). 12 Actes du Ile Congres International du droit penal de 1929 a Bucarest, s. 707 ,,... qu'il soit etabli, par voi d'accord international, un tableau d'equivalence des peines et des mesures de surete prevues par les lois des diverses Etats qui composent la communaute intermationale." 8* 116 Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. vsebuje tudi konvencija o ustanovitvi meddržavnega kazenskega sodišča določbo, ki obvezuje vse države podpisnice, da izvršijo kaz. sodbo, ki jo to sodišče izreče, ludi v tem primeru gre za izvršitev kazni, ki jo je izreklo tuje, ne pa sodišče izvršujoče države.13 Seveda bi prihajala taka izvršitev inozemskih kaz. sodb v poštev le pri obsodbah zaradi nepolitičnih deliktov, t. j. takih, na katerih učinkovitost pobijanja je zainteresirano vse kulturno občestvo ne glede na kraj, kjer se je dejanje izvršilo. S tem, da bi poedine države same izvrševale kazni, ki so jih izrekla inozemska sodišča, bi v mnogočem tudi odpadla dolgotrajna in zapletena procedura izročitve. V mnogih primerih pa je izročitev sama celo nedopustna, zlasti takrat, kadar gre za kaz. dejanje, ki se kvalificira po obeh kaz. zakonikih za prestopek. V takih primerih bi prihajal kot ultimum remedium v poštev edino le izvršitev po tuji državi, kajti le na ta način bi bilo pravici zadoščeno. Že zgoraj smo omenili, da se v literaturi kakor tudi v zakonodaji pojavlja stremljenje, da se naj pod določenimi pogoji prizna kaz. sodbam v meddržavnem pogledu ista izvršljivost kakor je že priznana civilnim sodbam. Temu stremljenju pač ne morejo nasprotovati razlogi načelno-pravnega značaja (saj Švica že dopušča tako izvršljivost), marveč le politični, ki izhajajo iz napačno pojmovane ideje državne suverenosti. Interes meddržavnega občestva, ki ga vzporedno z vedno večjim razmahom tehnike in sodobnih prometnih pridobitev vedno bolj in bolj ogroža (mednarodna zločinstvenost, pa zahteva učinkovito odpoimoč. In ena izmed teh je tudi priznanje inozemske izvršljivosti kazenskih sodb. III. Negativni učinki inozemske kazenske sodbe. Sledove načela „non bis in idem" najdemo že v rimskem pravu.14 Od tedaj naprej ga moremo zasledovati skoro 13 Dne 16. nov. 1937 sta bili v Ženevi v okviru Društva narodov sklenjeni konvencija o pobijanju terorizma in konvencija o ustanovitvi mednarodnega kaz. sodišča za sojenje terorističnih deliktov. Konvenciji sta bili sklenjeni, toda dosedaj ju še ni nobena država ratificirala. Art. 40. te druge konvencije pravi: „Les peines privatives de liberte seront executees par la Haute Partie contractant que la Cour designera apres avoir pris son assentiment. L'Etat qui aura defere le condamne a la Cour ne purra refuser son assentiment". 14 Ulpian 1. 7 § 2. D. de Accus., 48, 2.: „Isdem criminibus, quibus quis liberatus est, non debet praeses pati eundem accusari, ..." Enako c. 9 C. de Accus. IX., 2: „Qui de crimine publioo in accusationem de-ductus est, ab alio super eodem crimine deferri non potest". Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 117 v vseh kazenskih zakonodajah kulturnih držav, kjer tvori eno izmed osnovnih pravnih načel. Veljava tega načela je za kazenske sodbe v tuzemstvu absolutna.14a Naša naloga pa je, da skušamo ugotoviti, če in koliko tvori tudi pravnomočna inozemska kaz. sodba učinkovito zapreko ponovnemu tuzemskemu kazenskemu postopanju v isti stvari. Ugotoviti hočemo meddržavno veljavnost tega splošno priznanega načela.15 Naš kaz. zakonik, v katerem še znatno prevladuje teritorialni princip, se načeloma ne izreka proti takemu negativnemu učinku inozemske kaz. sodbe. Vendar pa je ta negativni učinek omejen le na primere, ki jih zakon točno našteva. Predvsem je veljava načela „non bis in idem" po določbah našega kaz. zakonika neučinkovita, kadar gre za kazniva dejanja, ki so bila storjena v tuzemstvu (§ 3 kz.) ali pa za kaz. dejanja, ki kršijo bistvene državne in družbene ustanove, in to ne glede na kraj storitve (§ 4 kz.).16 V vseh ostalih primerih pa, in to brez razlike ali je storilec domačin ali pa inozemec, tvori po našem kaz. pravu inozemska pravnomočna kaz. sodba zapreko ponovnemu tuzemskemu postopanju, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a) Inozemsko kazensko sodišče mora biti za sojenje kot tako pristojno. Tuzemskemu kazenskemu sodniku ni treba preskusiti, ali je bilo inozemsko kazensko sodišče tudi krajevno pristojno v smislu inozemskih procesualnih določb, ki normirajo krajevno pristojnost poedinih sodišč v območju države. Preskusiti mu torej ni treba tkzv. specialne pristojnosti, ki se javlja v forumu delicti commissi, domicilii itd. Ugotoviti bo moral le, če je bila država za sojenje kot taka pristojna (tkz. generalna kompetenca). Ta generalna 14a Prim. Edvard Pajnič, Ne bis in idem, Slov. Pravnik, XLVI. (1952) S. 271 in si. 15 V kazenskopravni teoriji je to meddržavno veljavo zagovarjal že Carrara, (vidi Recueil de 1'Academie de legisl. de Toulouse, T. 28., s. 217.) Enako tudi Faustin-Helie, Traite de 1'instruction criminelle, 1866., T. II. s. 656.: „La maxime non bis in idem appartient au droit universel des nations; le principe de justice qui l'a fondee h la merne puissance a 1'egard de tous les jugements qui ont ete rendus sur le meme fait." 16 To izjemo utemeljuje Baltatzis, Der Personalitatsgrundsatz im internationalen Strafrecht, (Rechtswissenschaftliche Studien, Berlin, 1938, Heft 66.), ko pravi: „In diesen Fallen handelt es sich um Taten, die ihrer Natur nach die innere Rechtsordnung so stark benihren, dass der Staat ihre Verfolgung unabhangig von fremden Rechtsereignissen vor-nehmen und ihnen nach eigener Auffassung die geeignete Strafe auf-legen muss" (str. 61). Enako argumnetira upravičenost te izjeme Don-nedieu de Vabres, Principes, s. 314. 118 Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. kompetenca države pa ima svoj pravni temelj bodisi v tem, da se je kaz. dejanje izvršilo na njenem ozemlju, bodisi, da je storilec njen državljan, bodisi, da gre za pristojnost v smislu realno-zaščitnega načela ali pa načela svetovnega pravosodstva.17 V primeru, da ni osnovana generalna kompetenca države po nobenem izmed pravkar naštetih temeljev, bo moral tuzemski kazenski sodnik odreči inozemskim pravnomočnim kaz. sodbam vsak negativni učinek. b) Inozemska kaz. sodba mora biti dokončna, t. j. da se kot pravnomočna ne more več izpodbijati z nobenim rednim pravnim sredstvom. Pravnomočnost te inozemske kaz. sodbe pa bo moralo naše sodišče preskusiti le po določbah inozemskega, ne pa tuzemskega kaz. prava. V tem primeru bo moral kazenski sodnik uporabljati tuje pravo. c) Inozemska kazenska sodba mora biti oprostilna; če pa je obsodilna, potem mora biti tudi kazen v inozemstvu, ali popolnoma prestana ali pravica do njene izvršitve zastarana ali pa po milosti odpuščena. Zastaranje in pomilo-ščenje se v tem primeru seveda presojata po inozemskem kazenskem pravu. To načelo, ki ga je že jasno formuliral meddržavni kongres za zenačenje kazenskega prava v Varšavi (1. 1927.) je našlo svojo pot v vse moderne kaz. zakonike.18 19 Naša izvajanja so nam pokazala, da je negativni učinek inozemske kaz. sodbe predvsem odvisen od tega, ali je bila kazen v resnici prestana ali zastarana ali pa odpuščena. Težišče tega učinka je torej na kazni, kar nam priča zlasti dejstvo, da vračunavajo skoraj vse zakonodaje v na novo izrečeno tuzemsko kazen ono kazen, ki jo je storilec v inozemstvu le deloma prestal. Zato smatrajo nekateri kriminalisti pač za umestno, da se nadomesti v kazenskem pravu načelo „non bis in idem" z načelom „non bis poena in idem".20 To stremljenje opažamo dandanes zlasti v krimi- 17 Ta generalna kompetenca države se pač presoja po njenih lastnih zakonih. Pri nas vsebujejo tzd. določbe §§ 3 do 7 kz. Specialna ali krajevna pristojnost v ožjem smislu pa je določena po določbah kaz. postopnika, ki normira, katero sodišče je za konkretno izvršeno dejanje glede na izvršitev ali zalotitev v ožjem smislu pristojno za sojenje. Ugovor, da je bilo sodeče sodišče po določbah inozemskega kaz. postopnika nepristojno, ne more vplivati na generalno kompetenco inozemske države, ki jo normirajo materialnopravne norme. Prim. E. Bartin, Prin-cipes de droit international prive, Pariš 1930., str. 546 in si. 18 Actes de la oonferences, str. 132. 19 Vendar pa dopušča ital. kaz. zakonik iz 1. 1930. v vsakem primeru novo tuzemsko kaz. postopanje, kadar minister pravde to zahteva; (art. 11.). 20 Gidel, op. cit., s. 57. Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 119 nalni politiki Italije, ki smatra, da nobena inozemska kazenska sodba ne more več vezati domačih kazenskih sodišč v onem smislu, kakor smo to že zgoraj ugotovili. Kajti veljavnost inozemske kazenske sodbe izhaja le iz tujih pravnih temeljev, katerim se pa po sodobnem državnem nauku (kot zagovorniku absolutne suverenosti države) načeloma odreka vsak učinek.21 IV. Pozitivni učinki inozemske kazenske sodbe. Poleg izvršitve kazni ima kazenska sodba še vrsto drugih posledic, ki se očitujejo v pozitivnem smislu. V nekaterih primerili kaz. zakonik sam izrecno določa, kako je treba upoštevati poprejšnjo kazensko sodbo, v drugih pa jo bo moral sodnik vzeti v poštev zgolj kot dejstvo, ki mu utegne služiti kot dokazna činjenica ali pa kot vprašanje, kakšne pozitivne učinke more povzročiti inozemska kazenska sodba v onih primerih, kjer naš kaz. zakonik izrecno upošteva ter se celo sklicuje na poprejšnjo kazensko sodbo.22 Naš kaz. zakonik načeloma ne priznava kakih pozitivnih učinkov inozemskim kazenskim sodbam. Kazenska sodba je omejena zgolj na ozemlje, kjer je bila izrečena, kakor so tudi teritorialno omejene kazenskopravne norme, ki po dosedanji idejni usmerjenosti kaz. prava izključujejo vsako razlikovanje med normami, ki so teritorialnega, in onimi, ki so personalnega značaja. Vendar pa navzlic temu, kakor bomo to še ugotovili, ne moremo po našem kaz. pravu odreči inozemskim kazenskim sodbam slehernega učinka. Kratek pregled poedinih pravnih ustanov nas more o tem do-voljno prepričati. a) Vštevanje v inozemstvu delno prestane kazni. Storilcu, ki je bil obsojen po inozemskem kazenskem sodišču, pa je v inozemstvu svojo kazen le deloma prestal, se všteje ta delno prestana kazen v novo kazen, ki jo je izreklo tuzemsko sodišče zaradi istega delikta. V primeru vrstne neenakosti obeh kazni je sodniku prepuščeno, da po svobodni oceni preračuna vrstno neenako inozemsko kazen 21 Vidi opomba 19. 22 Dobro je rešil to vprašanje prednačrt francoskega kaz. zakonika iz 1. 1934, kjer so vsi tkz. pozitivni učinki inozemske kaz. sodbe načeloma normirani v enem samem členu (čl. 18.). 120 Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. v vrstno najbolj ustrezno kazen, ki jo pozna naš kaz. zakonik. To bo prihajalo redoma v poštev tedaj, kadar gre za take inozemske kaz. zakonike, ki se po sistemu svojih kazenskih sankcij bistveno razlikujejo (n. pr. francoski kaz. zak., ki pozna kazen deportacije) od našega kaz. zakonika. S tem v zvezi utegnejo seveda nastati velike težave. Zato je že, kakor smo to že enkrat zgoraj omenili, mednarodni kazenkopravni kongres sklenil, da se naj tudi v tem primeru z mednarodnimi pogodbami določi primerjalna lestvica poedinih nacionalnih kazenskih sankcij. Vprašanje vštevanja v inozemstvu delno prestane kazni je torej po našem kaz. zakoniku že verbis expressis urejeno, tako da nam razen preračunavanja ene sankcije v drugo ne povzroča kakih težav. V tem primeru torej naš kaz. zakonik izrecno priznava pozitivni učinek inozemskih kazenskih sodb (§ 11 kz.). b) Pogojna obsodba. Po določbi § 65 kz. sme sodišče odložiti izvršitev kazni le onemu, ki pred tem še ni bil pravnomočno obsojen zaradi zločinstva ali v poslednjih 10 letih na kazen strogega zapora nad en mesec. Ni pa v tem poglavju našega kaz. zakonika povedano, ali ima tak učinek le obsodba tuzemskega sodišča ali pa, da je ta priznan vsaki kazenski obsodbi sploh, tako, da bi tudi pravnomočne inozemske kazenske sodbe tvorile pravno zapreko, da ne bi moglo sodišče dovoliti odloga izvršitve kazni. Že zgoraj smo ugotovili, da naš kaz. zakonik načeloma odklanja, da bi inozemske kazenske sodbe imele kake pozitivne učinke. Kolikor pa naš kaz. zakonik tak učinek izjemoma priznava, ga v svojem besedilu tudi izrecno navaja, kakor je to predvidel v primeru povratka (§ 76/5 kz.). Nasprotno pa moramo ugotoviti, da je zakonodavec v poglavju o pogojni obsodbi molče prešel to vprašanje učinkovitosti inozemskih obsodilnih kazenskih sodb. Zaradi tega moramo de lege lata skladno z določbo § 1 kz. smatrati, da je pri presojanju izreka pogojne obsodbe po našem kaz. zakoniku obstoj pravnomočne inozemske kazenske sodbe pravno neupošteven. Vendar pa more taka inozemska kazenska sodba pri izrekanju pogojne obsodbe vsaj posredno učinkovati. Naš kazenski sodnik jo more namreč upoštevati kot dejstvo, ki mu lahko posvedočuje prejšnje obsojenčevo življenje in ponašanje (§ 65/2 kz.), torej kot okolnosti, ki tvorijo eno izmed pravnih osnov pri presojanju vrednosti Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 121 obsojenca, da se mu kazen odloži. V tem primeru ne učinkuje inozemska kazenska Isodba pravno, marveč le dejansko.23 Prav isto stališče zavzema naš kaz. zakonik tudi tedaj, ko gre za odločbo, ali se naj odlog kazni prekine in kazen izvrši, ker je obsojenec med tem izvršil novo kaznivo dejanje (§§ 66, 67 kz.). Tudi v tem primeru je inozemska kazenska sodba pravno neupoštevna, pa najsi gre za dejanje, ki izvira iz še tako nečastnih nagibov in ki očitno kaže, da pogojna obsodba za takega storilca iz razlogov smotrnosti sploh ne more prihajati v poštev. Iz tega vidika je stališče našega kaz. zakonika krimi-nalnopolitično nevzdržljivo. Pogojna obsodba, ki je za obsojenca le milost, ne pa pravica, je namenjena le takemu storilcu, o katerem se da osnovano pričakovati, da je bilo to kaz. dejanje le naključno ter zaradi tega obenem njegovo prvo in zadnje. Zato je popolnoma zgrešeno, da bi se ti postavljali v isto vrsto z rutiniranimi internacionalnimi, zločinci, ki bi utegnili doseči v naši državi milost pogojne obsodbe, če so pri nas slučajno prvič zagrešili kako kaznivo dejanje.24 Zato moramo de lege ferenda zagovarjati misel, da je treba pri presojanju vrednosti storilca, da li se mu naj izreče pogojna obsodba, v enaki meri upoštevati tako tuzemsko kakor tudi inozemsko kazensko sodbo. Kajti povsem jasno je, da ne more storilec, ki je že bil v inozemstvu obsojen zaradi nepolitičnih deliktov, pri nas veljati kot moralno in zaradi tega tudi pravno neoporečen. To nasprotuje tako ideji pravičnosti kakor tudi pravnemu čutu naroda. Ta misel se že živo uveljavlja tako v kazenskopravni literaturi,25 pa tudi v sodobni zakonodaji moremo ugotoviti znaten napredek v označeni 6meri.26 23 Isti učinek ima inozemska kaz. sodba lahko tudi v primeru 70/3 kz., ko mora sodnik pri odmeri kazni vzeti v poštev tudi prejšnje storilčevo življenje in njegove osebne razmere. Pxi tem ne smemo prezreti določbe čl. 12. st. 1. ital. kz., ki določa, da je treba inoz. kaz. sodbe vzeti v poštev, kadar se ugotavlja, ali gre za storilca iz navade, ali iz nagnjenosti, ali pa za storilca, ki opravlja kaz. dejanja obrtoma. 24 Pregnantno je to misel že izrekel Bernard, op. cit.: „En bonne legislation il est inique et dangereux qu'une personne valablement et competemment condamnee a 1'etranger soit traitee sur une autre teri-toire comme un deliquant primaire". (167). 25 Prim. Donnedieu de Vabres, Principes, s. 358. 26 Čl. 41/1 švic. kz., § 78 grškega načrta, čl. 18 franc. predhodnjega načrta. 122 Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. c) P o v r a t e k. V primeru povratka (§ 76 kz.) naš kaz. zakonik izrecno priznava inozemskimi kazenskim sodbam pozitivni učinek v pravem smislu. Že zgoraj smo omenili, da mora naš kazenski sodnik v primeru storilčevega povratka upoštevati tudi kazensko sodbo inozemskega- sodišča. Ta velja kot sodba domačega sodišča, če je dejanje, zaradi katerega je bil povratnik v inozemstvu obsojen, tudi po našem kaz. zakoniku naklepno kaznivo dejanje. V tem primeru je torej zakonodavec to vprašanje kriminalnopolitično pravilno zagrabil in tudi rešil. S tem v zvezi moramo še obravnavati vprašanje ponovne tatvine, ki jo normira § 315 kz., ko določa, da sledi dvakratni obsodbi na kazen strogega zapora po § 514 kz. kazen robije do 10 let. Tudi v tem primeru moramo de lege lata zanikati vsak učinek inozemske kazenske sodbe (kolikor seveda ne bi tvorila ponovitev hkrati tudi povratek v smislu § 76 kz.), s katero bi bil storilec obsojen zaradi delikta, ki je sličen tatvini po § 514 kz. Navzlic temu, da je bil storilec v inozemstvu že dvakrat obsojen zaradi tatvine na kazen, ki sliči našemu strogemu zaporu, pa stori tretjo tatvino v našem pravnem območju, ga bo moral naš sodnik obsoditi le po § 514 kz., ne pa po § 515 kz., kakor bi bilo to sicer iz kriminalnopolitičnih razlogov pričakovati. Kajti tudi v tem primeru gre dejansko vendar le za tretjo ponovitev tatvine. Nasprotno pa je tudi judikatura avstrijskega vrhovnega sodišča smatrala, da tvori inozemska kazenska obsodba zaradi delikta tatvine zadosten pravni temelj, da more tuzemsko sodišče kvalificirati drugo ponovitev tatvine kot zločin-stvo.27 Besedilo našega § 515 kz. pa je tako jasno in nedvoumno, da je vsaka druga razlaga pravnopomotna. Kajti §515 kz. navaja kot svoj objektivni dejanski stan dejstvo, da je bil storilec „zaradi tatvine iz § 514 kz. dvakrat ali večkrat obsojen ...". S tem, da se § 315 kz. izrecno sklicuje na § 314 kz., je pač verbis expressis normirano, da gre izključno le za one obsodbe, ki materialnopravno temelje na § 314 kz., pa na nobenem drugem, čeprav je lahko njegov objektivni stan povsem identičen z onim iz § 314 kz. Pa tudi zaradi načelnega stališča, ki se javlja v absolutni premoči 27 Vidi odločbi št. 205, 1572, kas. sodišča. (Zbirka Nowak). Enako tudi: Altmann-Jacob, Kommentar zum Ssterr. Strafrecht, I. Bd., Wien, 1928., s. 455., Herbst, Ilandbuch des osterr. Strafrechts, 7. izd. L, 372. Contra: Finger, Das Strafrecht II., s. 447., Stoos, Uehrbuch des osterr. Strafrechtes, 2. izd., s. 554. Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 123 teritorialnega principa, je treba de lege lata zanikati vsak zadeven učinek inozemske kazenske sodbe.28 De lege ferenda pa moramo ugotoviti, da je dejanski stan § 315 kz. kriminalnopolitično neustrezajoč. Kaznivo dejanje tatvine je med imovinskimi delikti — in če že ne med delikti sploh — najpogostejše, pri katerem pride do ponovne storitve. Zlasti pa ne poznajo storilci pri izvrševanju tatvin nobenih državnih meja, kjer bi se ustavila njihova zločinska aktivnost. Tatvina je namreč tipičen internacionalen delikt. Saj se vprav internacionalni pustolovci pretežno preživljajo s premeteno izvršenimi tatvinami, ki jih izvršujejo v presenetljivih kratkih časovnih presledkih sedaj v tej, sedaj v drugi državi. Zato je pač v interesu poedinih držav, da vsebujejo kaz. zakoniki take določbe, ki naj bi na najbolj učinkovit način onemogočale in zadevale to vrsto posebno nevarnih zločincev. Zaradi tega pa mora biti v besedilu vsakega kaz. zakonika določba, ki priznava v primeru ponovitve tatvine domačim kakor tudi inozemskim obsodbam, ki so bile izrečene zaradi tatvine, enak učinek. Če je delavnost storilca internacionalna, potem mora biti taka tudi kazenska represija, ako hoče doseči svoj namen.29 č) Rehabilitacija. V obeh primerih § 90 kz. (povračilo pravic in izbris sodbe) se od obsojenca zahteva, da se je v času, ko je kazen že prestal (ali mu je bila odpuščena ali pa je bila pravica do izvršitve zastarana), dobro vedel in da je po možnosti oškodovancu povrnil z deliktom povzročeno škodo. V primeru izbrisa sodbe pa je pogoj, da gre za osebo, ki je bila prvič obsojena. Tudi v tem primeru se moramo vprašati, kakšen učinek ima inozemska kazenska sodba na rehabilitacijo. Predvsem 28 Nasprotno pa je stol sedmerice odd. B smatral, da tvori obsodba zaradi tatvine po § 171 avstr. kz. zadosten pogoj, da pride v primeru ponovne storitve do uporabe § 515 jug. kz. Kajti ,,vse te obsodbe (t. j. zaradi hudodelstva tatvine) ustrezajo vsaj obsodbam iz § 514 kz." (Odločba št. 506 v Pravnikovi zbirki). Toda v tem in v ostalih primerih, ki jih navaja Pravnikova zbirka, ne gre za inozemske kazenske sodbe, marveč le za sodbe, ki so bile sicer materialnopravno izdane na podlagi avstr. kaz. zakonika, izrek sodbe pa se je vršil pri nas že po 1. 1918. Pa tudi sicer moramo smatrati, da bi taka praksa de lege lata nasprotovala § 1 kz. 29 Lohsing, Die auslandische Vorstrafe, Zentralblatt f. d. jur. Praxis, 1928., „Wenn wirklich nicht das Verbrechen, sondern der Ver-brecher bestraft werden soli, kdnnen und diirfen auslandische Vor-strafen nicht unberiicksachtigt bleiben". (755). 124 Učinek pravnomočne inoizemske kazenske sodbe. je nedvomno, da more sodišče uvesti rehabilitacijsko postopanje le v primeru obsodbe po domačem, ne pa inozemskem sodišču. Pri povračilu pravic je to tudi izrecno poudarjeno, ko § 90 kz. sam določa, da gre za povračilo onih pravic, ki so navedene v § 47 kz. Sicer pa je tudi samo po sebi razumljivo, da more povrniti pravice le oni, ki jih je vzel, in sodbo izbrisati tisti, ki jo je izrekel. Povračilo pravic in izbris take inozemske kazenske sodbe bi imel le moralen, ne pa legalen efekt.30 Ali tvori inozemska obsodilna kazenska sodba zapreko pri rehabilitacijskem postopanju po § 90 kz.? Seveda gre v primeru povračila pravic za časovno poznejšo, v primeru izbrisa sodbe pa za poprejšnjo inozemsko sodbo. Izrecno v besedilu § 90 kz. ni nikjer rečeno, da ne bi smel obsojenec, ki prosi za rehabilitacijo, biti v času, ko je kazen prestal (ali mu je bila odpuščena ali pa zastarana), pa do dneva, ko sodišče presoja njegovo prošnjo za rehabilitacijo, ponovno obsojen. Kot subjektivna pogoja navaja kaz. zakonik samo, „da se je prosilec dobro vedel in da je oškodovancu po možnosti povrnil škodo, povzročeno s svojim kaz. dejanjem". — Za dovolitev rehabilitacije je pač edino le odločilno, ali je prosilec po celotni presoji svoje osebnosti vreden družabne reklasacije. Zato mora sodišče po poizvedbah ugotoviti, preskusiti in oceniti prosilčevo zadržanje.31 K tej oceni spada tako to storjeno dejanje pa tudi vsako poznejše kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil prosilec med tem časom obsojen. Za preskus dobrega vedenja v smislu § 90 kz. je treba celo upoštevati obsodbe, ki so bile z amnestijo izbrisane, torej sodbe, ki pravno več ne obstoje.32 Presoja in ocenitev „dobrega vedenja" pa se bo morala vsekakor tudi ozirati (če se ozira celo na z amnestijo izbrisane sodbe) na inozemske kazenske obsodbe, ki v tem primeru pač le posvedočajo, da je prosilec zopet izvršil tako novo kaz. dejanje, ki more izključiti „dobro vedenje" v zgoraj omenjenem smislu. Seveda bo to redno tedaj, kadar gre za inozemsko kazensko sodbo zaradi kaz. dejanja, ki izvira iz nečastnih nagibov. Inozemska kazenska sodba bo v tem primeru učinkovala le kot dejstvo,33 ki utegne opozoriti sodišče, ko presoja prošnje za rehabilitacijo, na nove 30 Nasprotno pa dopušča ital. k. z. tudi rehabilitacijo iz inoz. sodbe, kolikor je njej po ital. kaz. zakoniku priznan kak učinek (čl. 181). 31 Prim. odločbo št. 597 zbirke „Pravnik". 32 Tako odločba št. 384 zbirke „Pravnik". 33 O inozemski sodbi kot dejstvu razpravlja Bartin, Ue jugement etranger considere comme un fait, v Journal du Droit int. prive, 1924. Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 125 momente glede prosilčevega vedenja in obnašanja. Pa tudi besedilo § 477 kp. potrjuje to naše naziranje, ko določa, da sme odrejeni sodnik zahtevati poročilo o obsojence vem vedenju od sodišč, upravnih in policijskih oblastev, v katerih območjih je obsojenec živel v času, ki ga odreja § 90 kz. Če je prosilec v tem času stalno bival v inozemstvu, se bo moralo naše sodišče obrniti le na zgoraj omenjena oblastva v inozemstvu, če bo hotelo imeti jasno sliko o prosilčevem dobrem vedenju in obnašanju; nasprotno pa sodišče ne bi moglo izdati nobene pozitivne rešitve prošnje za rehabilitacijo.34 Zato moramo de lege lata smatrati, da učinkujejo inozemske kazenske sodbe pri odločitvi o rehabilitaciji po § 90 kz. toliko, kolikor iz njih izhaja možnost ugotovitve prosilčevega vedenja in življenja. \ endar pa bi bilo potrebno, da bi se v besedilu kaz. zakonika izrecno normiral tak učinek inozemskih kazenskih sodb; s tem bi se odstranili vsi dvomi in zgrešene interpretacije. d) Izguba pravic. Največ problemov v internacionalnem kaz. pravu povzroča vprašanje, kako učinkuje z inozemsko kazensko sodbo izrečena izguba pravic (katere vsebina se mora pač vsakokrat presojati po konkretni inozemski zakonodaji) na pravni položaj obsojenca, kadar le-ta pride po prestani kazni v naše pravno območje. Naj omenimo nadalje samo še vprašanja: Ali more naš sodnik v kaz. procesu odreči prisego priči, ki je bila v inozemstvu obsojena na izgubo častnih pravic? (prim. § 178, št. 2. kp). Kake tuzemske za-sebnopravne omejitve pravic more povzročati v inozemstvu izrečena izguba zasebnopravnih in političnih pravic? Ali morejo tuzemska sodišča izreči izgubo političnih pravic (predvsem izgubo aktivne in pasivne volilne pravice), kadar gre za obtoženca, ki je inozemec? Že ta vprašanja nam dovolj jasno pričajo, da ne gre pri obravnavanju tega problema zgolj za teoretično vrednost, marveč, da so vsa ta vprašanja velike važnosti za prakso. Čeprav moremo ugotoviti, da so ta vprašanja več ali manj že normirana po nekaterih tujih zakonodajah35 in aa 34 „Pour que la rehabilitation ait sa raison d'etre, pour qu'elle atteigne son but social, il est necessaire qu'il soit tenu compte a l'in-teresse de sa conduit anterieure, dans tous les pays ou il a sejourne." Donnedieu de Vabres, Principes, s. 205. 35 Prim. § 57 nem. kz., § 15 madž. kz., § 12 carskoruskega kz., čl. 12 ital. kz., nadalje načrti: § 7 grškega, čl. 5 rum., čl. 9 českoslov., čl. 18 franc. kz. 126 Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. so se z njimi zlasti intenzivno bavili mednarodni kazenskopravni kongresi,3" moramo vendar de lege lata ugotoviti, da jih naš kaz. zakonik verbis expressis nikjer ne obravnava. Naš kaz. zakonik predpostavlja za izrek izgube častnih pravic le predhodno obsodbo na glavno kazen, kakor to določa § 46 kz., pri čemer se pa ne ozira na dejstvo, ali gre za storilca tuzemca ali inozemca. V naslednjih izvajanjih bomo mogli ugotoviti, da je stališče našega kaz. zakonika z vidika mednarodnega (javnega in zasebnega) prava nedosledno in zaradi tega tudi ne vzdržljivo. Že zgoraj smo prišli do zaključka, da so kazni, ki jih je izreklo inozemsko sodišče, v tuzemstvu neizvršljive. Ker štejemo izgubo pravic po sodobni kazenskopravni teoriji, pa tudi po zakonodaji, med stranske kazni, bi moralo prav isto načelo inozemske neizvršljivosti veljati tudi zanje. Vendar pa se pri tem pojavljajo utemeljeni pomisleki, ki kažejo na povsem drugačno rešitev. Predvsem je treba že uvodoma ugotoviti, da obstoji med glavnimi in stranskimi kaznimi temeljna predmetna razlika: glavne kazni obstoje v odvzemu življenja, prostosti ali imovine, stranske pa v izgubi pravic. Predmet prvih je materialen, onih drugih pa je idealen. Že po tej predmetni razliki moremo ugotoviti, da gre pri obojih za povsem različen način izvrševanja kazni. Vsebina glavnih kazni je absolutno neodvisna od obsojenčevega državljanstva. Kajti odvzem življenja, prostosti ali imovine more zadeti vsakogar, ne glede na njegovo državno pripadnost. Nasprotno pa zavisi izguba pravic predvsem od dejstva, kakšne državljanske pripadnosti je obsojenec; pri izgubi častnih pravic vrh tega še, ali so mu bila odlikovanja (častni naslovi itd.), podeljena od države in njenih ustanov, v katerem teče kazenski postopek. Že iz tega izhaja, da imajo glavne kazni absoluten značaj, stranske kazni pa, ki obstoje v izgubi pravic, so relativne, t. j. njih izvrševanje zavisi od cele vrste pravnih predpostavk. Naša naloga je, da skušamo ugotoviti, kakšen učinek povzroča v inozemstvu izrečena izguba javno- in zasebno-pravnih pravic na obsojencev pravni položaj, kadar pride v naše pravno območje. Da pravilno rešimo to vprašanje, moramo predvsem ločiti primere, ali gre za državljana one države, ki je izgubo teh pravic izrekla, ali domačina ali pa za inozemca, ki je bil obsojen po tretji (nedomači) državi. 36 Zasedanje Instituta za mednarodno pravo v Bruslju 1. (902., Prva konferenca za zenačenje kaz. prava v Varšavi 1. 1927., in druga v Rimu 1. 1928. Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 127 Razen teh subjektivnih razlik moramo še ločiti med izgubo javnopravnih (političnih) in pa zasebnopravnih pravic. Prve so po možnosti izvrševanja teritorialne, druge pa personalne. Ker določajo te slednje poedinčev zasebnopravni status, zato mu sledijo povsod.37 Kadar gre za inozemca, ki ga je obsodilo njegovo domače sodišče (nacionalno pristojno sodišče), bo rešitev dokaj enostavna. Izvrševanje političnih pravic je načeloma vezano na bivanje na ozemlju države, ki je te pravice podelila. Zato moramo smatrati, da je v tem primeru izguba političnih pravic po našem pravnem redu irelevantna, saj jih obsojeni inozemec pri nas itak ne more izvrševati. Važnejše pa je vprašanje, kadar gre za omejitev zasebnopravne sposobnosti inozemca. Vsebino te zasebnopravne omejitve lahko določa sam kaz. zakonik dotične države (n. pr. po čl. 34 franc. kz. ne more biti taka oseba varuh, skrbnik, aktna priča itd.; isto tudi po čl. 52 toč. 2 švic. kz.; po čl. 19 ital. kz. nima aktivne in pasivne dedne sposobnosti; ne more izvrševati očetovske oblasti, itd.), ali pa jo določajo drugi zakoni, ko normirajo izvestne zasebnopravne omejitve kot posledico izgube častnih in državljanskih pravic. V tem primeru bomo morali postopati po načelih mednarodnega zasebnega prava, ki določa, da se presoja pravni status poedinca vedno le po njegovi lex nationalis. Zato bo inozemec, ki je zaradi izgube pravic v svoji domači državi zasebnopravno omejen, tudi pri nas omejen, kolikor seveda ni taka izguba pravic posledica obsodbe zaradi političnega delikta in kolikor ne bi nasprotovala našemu javnemu in družabnemu redu.38 D asi je bila taka omejitev zasebnopravne sposobnosti izrečena s kazensko sodbo, spada vendar še v območje zasebnega, ne pa kazenskega prava. Zaradi tega se mora tudi vprašanje veljavnosti te omejitve presojati po mednarodnem zasebnem pravu, ne pa po mednarodnem kazenskem pravu. Nasprotno pa moramo zavrniti vsak ugovor, ki pravi, da ima taka zasebnopravna omejitev teritorialni značaj, ker izhaja iz kazenske sodbe, ki je teritorialno omejena.39 37 Vidi Pillet, De la decheance de la puissance paternelle, Journal du droit int. pr., 1892., s. 19. 38 V tem smislu: Actes de la conference d'unification du droit penal, 1. 1927. (Izdaja Sirey, Pariš) s. 147.; čl. 5 in 9 rum. kz. 39 Tako: Walker, Internationales Privatrecht, Wien, 1921.: „Allein der Rechtssatz, der die Minderung der Rechtsfahigkeit ausspricht, mag er auch im Zusamimenhange der strafgesetzlichen Vorschriften ausge-sprochen sein, gehort doch dem biirgerlichen Rechte an." (S. 95). Enako: M. Travers, Le droit penal international et sa mise en oevre en temp* 128 Učinek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. Kakšen je pravni položaj domačina, ki je bil v inozemstvu obsojen na izgubo pravic, pa pride po prestani kazni na prostosti zopet v svojo domačo državo? Že zgoraj smo omenili, da status personalis vsakega poedinca določajo njegovi domači zakoni. Ta status personalis sledi osebi povsod, tudi če menja kraj svojega bivališča. Pravice mu ostanejo; pri tem bi šlo kvečjemu za vprašanje, ali more te pravice tudi povsod dejansko izvrševati. Tuja država more nedržavljana samo ovirati pri izvrševanju teh pravic, ne more pa mu jih vzeti. Vendar pa tako stanje, ki je posledica striktno izvedenega načela absolutne suverenosti poedinih držav, ni v skladu z duhom pravičnosti in s potrebno smotrnostjo v zaščiti družbe pred zločinstvenostjo, ki dobiva čimdalje večji internacionalni značaj. Vsaki pravičnosti bije v obraz dejstvo, da uživa domačin, ki je bil v inozemstvu zaradi tam storjenega zločinstva obsojen na izgubo častnih pravic, v svoji domači državi vse politične in častne pravice, kakor da ne bi bil sploh nikdar obsojen. De lege lata moramo torej ugotoviti, da je vsaka izguba pravic, ki jih izrečejo inozemska sodišča nad pripadniki našega pravnega območja, pri nas pravno neučinkovita. Nasprotno pa moramo že v sodobnem kazenskem pravu zaslediti poskus, da se tudi to vprašanje reši po takih načelih, ki imajo internacionalen učinek.40 Po tej pravni ureditvi se odvzemajo storilcu v njegovi lastni državi, kamor se vrne po prestani kazni na prostosti, izvestne pravice, na katere je bil že v inozemstvu obsojen. Vendar pa je za to potrebno posebno postopanje, ki pa se omeji zgolj na izrek izgube pravic za tuzemsko veljavnost. V vprašanje krivde in odmere kazni se sodišče več ne spušča. Inozemska kazenska sodba tvori v tem primeru le pravni temelj, na podlagi katerega more tuzemsko sodišče izreči izgubo pravic. V tem pridružnem postopanju bo moralo tuzemsko sodišče ugotoviti: 1. Če je dejanje tudi po tu-zemskem kaz. zakoniku kaznivo in enako kvalificirano; 2. če je dejanje nepolitičnega značaja in 3. če ni po inozemskem kaz. zakoniku pravica do takega pridružnega postopanja že zastarana (n. pr. po prestani kazni je storilec še živel 10 let v inozemstvu, medtem pa je že po določbah inozemskega kazenskega prava zopet pridobil vse izgubljene pravice). Ker gre v tem primeru za storilca-inozemca, de paix et en teinps de guerre, Pariš, 1921, T. III., s. 449. in si. Contra: Lapajne, Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo, Ljubljana, 1929., s. 60. 40 V tem smislu pod op. 35. naštete kaz. zakonike in načrte. Lč.inek pravnomočne inozemske kazenske sodbe. 129 ki je bil obsojen v inozemstvu, je pač umevno, da mu kot inozemcu v smislu naših prednjih izvajanj inozemska govorimo o odškodninskih, reparacijskih, dednih zahtevkih itd., bomo pač imenovali tisto zatrjevano pravico, katere priznanje hočemo doseči od sodišča s tožbo, le tožbeni zahtevek. Od tega pa ločimo izjavo, v katero smo ta zahtevek konkretno odeli, oziroma zahtevano dajatev kot tako, z izrazom tožbeni predlog ali zahtevo. Pri tem more zahtevek kot tak kriti ali utemeljevati zahteva ali pa tudi ne. Posledica zadnjega je — neuspela tožba. Res je, da je glede tega zlasti v sodni praksi pravcata zmešnjava, da se uporablja danes izraz v obeh primerih brez kakršnega koli razlikovanja. Želeti bi tudi bilo, da se odpravi nihanje med postopanjem (pisec uporablja ta izraz) in postopkom. Če govore drugi o kemijskem, fizikalnem, računskem postopku itd. in če zveni izraz „Tjostopanje" bolj v slabem pomenu, kakor se je izrazil letos poročevalec za slovenski jezik v ljubljanskem radiu, bi se bilo odločiti za postopek. Posnel sem samo nekaj najbolj znanih in pogostnih izrazov. Zdelo se mi je to potrebno, ker bo prihajala knjiga kot prva mlademu pravniku v roke in mu ne bo podajala samo temeljev pravne civili-stike, ampak tudi prvo podlago za njegovo pravno izražanje. To mu ne bo ostalo samo za učenje, ampak tudi za njegov bodoči poklic. Hkoncu naj strnem s piščevo željo tudi še svojo: bodi mu usojeno dočakati kmalu drugo izdajo. To mu dajem kot najlepše priporočilo za lepo uspelo knjigo. Dr. Rudolf Sajovic. Dr. Prolss Erick: Versicherungsvertragsgesetz. Dritte, durchge-sehene und erganzte Ausgabe. Munchen - Berlin 1941, C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung. Beck'sche Kurz - Kommentare Bd. 14. XVI + 556. Neonski zakon o zavarovalni pogodbi z dne 30. maja 1908 (VVG.) velja v znanstvu in tudi v praksi kot dokaj posrečeno zakonodajno delo. Dokaz temu je tudi dejstvo, da zakon ni doživel mnogo nove-lizacij; šele nova nacionalnosocialistična doba je zahtevala obširnejšo predelavo, pa se vzlic tem mestoma globokejšim sprememtbam še vedno lahko trdi, da je ostala glavna zgradba nedotaknjena v prvotni obliki. Prvič je bil zakon nebistveno spremenjen z novelo z dne 20. decembra 1911 v § 190, ki se tiče pomožnih blagajn (Innungsunterstii-zungskassen); druga sprememba z dne 12. februarja 1924 se nanaša na novelizacijo § 39, ki govori o posledicah neplačila premije; daleko-sežnejšo predelavo je doživel zakon šele z novelo z dne 7. novembra 1939, ko se je uvedlo v Nemčiji obligatorno zavarovanje za motorna kolesa in je dobil zakon končno obliko z novelo z dne 19. decembra 1959. S to je bil tudi razširjen na celo področje nemške države. Književna poročila. 153 Spričo takih deloma dokaj temeljnih sprememb v starem nemškem zavarovalnem zakonu je razumljivo, da so se začeli zavarovalno-pravni pisci podrobneje baviti z noveliranim zakonom o zavarovalni pogodbi in je nemška zavarovalnopravna literatura prav v zadnjem času v veliki meri obogatena z novimi komentarji zakona o zavarovalni pogodbi. Tak posrečen komentar predstavlja Prolssova knjiga v lični žepni izdaji „Versicherungsvertragsgesetz"; prva izdaja je izšla že leta 1935.; druga leta 1940. in je bila prav v kratkem času razprodana; pred nami leži sedaj tretja izdaja, ki predstavlja odlično in skrbno delo te vrste v obliki kratkega komentarja. Velika odlika te knjige je, da vsebuje besedilo splošnih zavarovalnih pogojev iz vseh glavnih zavarovalnih vrst in panog; splošni zavarovalni pogoji imajo v zavarovalstvu tako važno vlogo, včasih važnejšo nego zakon sam, ki je cesto zgolj napotilo za sestavo splošnih zavarovalnih pogojev, da se mora s stališča prakse pozdraviti, da se besedilo, četudi dokaj obširno, objavi v knjigi. Nemškemu piscu je delo olajšano, splošni zavarovalni pogoji so predpisani po nadzorni oblasti (zakon o nadzorstvu z dne 6. junija 1931) in so zaradi tega splošni zavarovalni pogoji kolikor toliko enotni in prav zaradi tega sposobni za znanstveno obdelavo; poudariti je, da so tudi splošni zavarovalni pogoji na gotovih mestih prav obširno komentirani. Pisec obravnava v uvodu: vire zavarovalnega prava (zakon o zavarovalni pogodbi, odz., trgovinski zakonik, zakon o nadzorstvu, splošne in posebne zavarovalne pogoje (klavzule), poslovno osnovo, običajno pravo). Prisilne predpise v zakonu o zavarovalni pogodbi razlaga s tem, da predstavljajo isti v veliki meri reakcijo zoper trde norme splošnih zavarovalnih pogojev iz dobe, ko zavarovalno pravo še ni bilo kodificirano in je veljala kot edina norma zgolj dogovor. Država se v tem času ni mešala v zavarovalno razmerje. Podrobneje govori pisec o nevarnostni skupnosti, ki se po pravnih načelih nacionalnega socializma tako močno postavlja v ospredje in se iz tega načela delajo važni zaključki, kakor: neutemeljene zahtevke zavarovancev je treba v interesu pogodbeno zvestih zavarovancev in nevarnostne skupine odkloniti. Zavarovatelj (zavarovalnica) je moralno odgovoren, da se protivi neupravičenim zahtevam, ki škodujejo nevarnostni skupini. Zavarovalni tehniki se posveča, četudi prav na kratko, posebna pozornost. Postavlja se staro načelo, da se proti zakonom zavarovalne tehnike zaradi zaščite nevarnostne skupine ne sme grešiti! Izključitev jamstva zavarovalnice, ki se v javnosti toliko kritizira, je pogojeno po strogih zakonih zavarovalne tehnike. Vprašanju vere in poštenja, ki je tako važno ravno v zavarovalstvu, ker je vsaka zavarovalna pogodba osnovana na medsebojnem zaupanju, se posveča posebna pozornost. V tej zvezi naj se omeni temeljita razprava nemškega zavarovalnopravnega pisca prof. dr. Kischa „Die Ethik im Versicherungsvvesen" (Zeitschrift fur die gesamte Versicherungs-vvissenschaft, Oktober 1935). Vsi udeleženci na zavarovalni pogodbi se imajo v največji meri ravnati po načelu vere in poštenja. Sodnik mora paziti, da ne vidi v zavarovatelju kapitalsko močnega nasprotnika »ubogega zavarovanca". Zanimiva je razlaga splošnih zavarovalnih pogojev v materialnem in formalnem pogledu, ki se osniva na bogati nemški zavarovalno-pravni judikaturi in literaturi. Klavzule, ki omejujejo jamstvo zavarovalnic, se ne smejo ekstenzivno razlagati. Za razlago je merodajna vsakdanja narodna govorica, ne pa strokovna terminologija, ki se cesto oddaljuje od narodne govorice. Kratki ali vendar izčrpni in 154 Književna poročila. skrbno zbrani komentar, ki sledi posameznemu paragrafu in tudi splošnim zavarovalnim pogojem, je osnovan ravnotako na bogati nemški zavarovalnopravni judikaturi in kulturi, ki je ogromna, gotovo vodilna v Evropi. Poudariti pa je, da navedba literature ni izčrpna; citirana so samo glavna nemška dela, popolnoma je pa izostala italijanska, francoska in angleška zavarovalnopravna literatura! Prolssova knjiga predstavlja najnovejši komentar nemškega zavarovalnega zakona, zakonodajno delo in tudi sodne odločbe so zbrane do 10. januarja 1941. Knjigi je priložen že prvi dodatek, ki prinaša zakonsko pravo do 10. januarja 1941. Citirani in komentirani so tudi stari paragrafi, ki so obveljali pred velikima reformama z dne 7. novembra 1939 in 19. decembra 1939, tako da je primerjava s starim besedilom olajšana. Pisec je v komentar vnesel razlago važnih osnovnih pojmov iz zavarovalnega prava, ki jih vzporedno z zakonskim tekstom ni mogoče obravnavati; ti osnovni pojmi so: kritno pismo, zavarovanje interesa, katero pravno konstrukcijo pa pisec zavrača kot ponesrečeni pojem iz pojmovnega pravoznanstva, pa četudi ga znani zavarovalnopravni pisec Bruck stavi kot centralni pojem zavarovanja v ospredje. Lepo je komentiran pojem sozavarova-n j a, v zvezi s klavzulo vodstva, zlasti v pravdi. Zanimivo je razlaganje zaščite lealnega kredita pri zavarovanju premičnin. Pisec stoji na stališču, da realni kredit po zavarovalnem zakonu ni zaščiten. Zastavni upnik nima zastavne pravice na odškodnini, če je n. pr. zastavljena stvar uničena po požaru. Pisec je po poklicu odvetnik in znan kot zavarovalnopravni pisec; ima pa tudi velik vpliv v praksi kot član upravnega sveta Bavarske pozavarovalnice in „Riihag" v Monakovem. Prejšnje avstrijsko zavarovalno pravo se povsod omenja in upošteva. K §§ 179 do 185 je dodana dokaj obširna judikatura k nezgodnemu zavarovanju časopisnih abonentov, katera vrsta zavarovanja se je v zadnjih letih tudi pri nas razširila. P r 61 s s ova knjiga bo našim zavarovalnim praktikom in tudi teoriji dobrodošla, ker obravnava dokumentarično z ogromnim literarnim aparatom, zlasti pa tudi z judikaturo zavarovalnopravno snov, ki je ravno pri nas tako zanemarjena. Ker pa vsebuje pri nas veljavni zavarovalni zakon iz leta 1917. takorekoč vsa važnejša zavarovalnopravna načela iz nemškega zavarovalnega zakona (Ehrenz,weig, Moderne Entwicklungsbestrebungen im Recht des Versicherungsvertrages, imenuje nemški in švicarski zavarovalni zakon kot sestri, avstrijski kot hčerko in pravi, da avstrijski ni originalno delo), bo vsak praktik in teoretik v zavarovalnem pravu vzel s pridom to knjigo v roko in mu bo v praksi v veliki meri služila. Dr. Anton Urbane. Dr. Ačimovič M. Miodrag: Krivično pravo. Knjiga druga. Sv. 1. Posebni deo: Krivična dela protiv života i tela. Subotica. 1940. Leta 1937. je dr. M. Ačimovič, ordinarij za kazensko pravo na subotiški pravni fakulteti, objavil učbenik občega dela kazenskega prava Kraljevine Jugoslavije. Pričujoča knjižica je nadaljevanje tega učbenika ter vsebuje prva poglavja posebnega dela kazenskega prava (kazniva dejanja zoper življenje in telo). V pogledu sistematike sledi avtor tradicionalni delitvi kaznivih dejanj v dve glavni skupini: zoper pravne dobrine skupnosti in zoper pravne dobrine poedincev. Gradivo je razvrščeno smotrno in pregledno. Na primernih mestih so navedeni tudi kratki pravnozgodovinski podatki, ki pa se omejujejo le na srbsko pravo. Analiza določb našega kazenskega zakonika se giblje vobče v okviru v doktrini ustanovljenih Književna poročila. 155 občih pojmov. Vendar utegnejo nekateri piščevi zaključki povzročiti upravičene pomisleke. Sem spada n. pr. trditev, „da se „dete" smatra čovekom od početka porodaja, odnosno od trenutka kad na-stupe porodajni bolovi (?), koji dovode do izbacivanja deteta" (str. 4), z drugimi besedami še pred prenehanjem placentarnega in začetkom pljučnega dihanja. Prav tako je sporna teza, da pri usmrtitvi iz koristoljubja (§ 167, odst. 2., št. 4 kz.) „korist ne mora biti imovinska (materijalna), nego može da bude i moralna". Kakor je znamo, naš kazenski zakonik ne vsebuje določb o dvoboju. Vprašanje o odgovornosti duelantov je treba torej presojati po splošnih predpisih o kaznivih dejanjih zoper življenje in telo. Pisec obravnava vprašanje o odgovornosti za dvoboj po nemškem kazenskem zakoniku iz 1. 1871.; pogrešamo pa odgovor na vprašanje o kvalifikaciji dejanj udeležencev dvoboja po našem pravu. Knjižica se na več mestih sklicuje na nemško prakso; pri tem pa žal ne omenja domače judikature, ki je vprav v pogledu kaznivih dejanj zoper življenje in telo precej obširna in vsebinsko zanimiva. Te kritične opazke, ki jih navajamo po dolžnosti poročevalca, nikakor ne zmanjšujejo vrednosti novega učnega pripomočka za posebni del našega kazenskega prava. Želeti je, da bi prvemu zvezku sledili še nadaljnji, ki so potrebni za dovršitev celotnega sistema kazenskega prava. Aleksander Maklecov. Dr. Eisner Bertold: Judikatura sudova na pojedinim pravnim područjima naše države o pitanjima medunarcdnog i medupokrajinskog (interlokalnog) privatnog prava. Posebni odtis iz Godišnjaka pravnog fakulteta sveučilišta u Zagrebu I. Zagreb, 1941. Str. 68. Messina Salvatore: L'ordinamento fascista del processo nel nuovo Codice di procedura civile. Edizioni I. R. C. E. Roma, 1941-XIX. Str. 24. Dr. Sajovic Rudolf: Rassegna di Letteratura giuridica Jugoslava. Anno 1931. Poseben odtis iz Annuario di Diritto Comparato e di Studi Legislativi. Roma, 1941-XIX. Str. 212—233. Dr. Trofenik Rudolf: Vprašanje kazenskopravne zaščite dela. Tiskano kot rokopis. Ljubljana, 1941. Tehnika in Gospodarstvo. Str. 12. Članki in razprave v pravniških časopisih. Mjesečnik 4: Dabino-vič A.: Položaj hrvatskoga bana do godine 1848. Krmpotič F.: Takse na pu namoči u postupcima kod redovitih sudova. Kun L: Da li nočni čuvari, vratar« i t. d. spadaju pod zakon o zaštiti radnika. Bogdanovič A.: Optužno načelo i ustanova vršioca dužnosti državnoga tužioca. — Mjesečnik 5: Lenac R.: Zloupotreba sudačkih rješitaba. Badovinac L: Odnos prava na mirovinu po ugovoru i po zakonskim propisima, prema pravu na otpravninu po zakonu o radnjama. Perušič A.: Pripadnost ogrjevnog drva crkvenim opčinama kod krajiških imovnih opčina. Rački B.: Sudsko utuživanje prinosa što su ih ovlaštenici dužni plačati zemljišnoj zajednici. Pokrajac S.: Odgovornost dionika za naknadu štete, počinjene krivičnom djelom. Wagner E.: Zemljišno-knjižna tijela i pravo suvlašništva. Corničič J.: K uredbi od 1. listopada 1940 o prevozu putnika, prtljaga i robe željeznicama. 156 Razne vesti. Razne vesti. Kronika društva „Pravnik". Dne 29. aprila t. 1. so bili predsedniki Društva Pravnik, Društva slovenskih književnikov, Glasbene Matice, Leonove družbe, Muzejskega društva za Slovenijo in Slovenske Matice sprejeti od gd. civilnega komisarja ter so mu predložili v posebni spomenici želje in potrebe slovenskega kulturnega življenja. Gd. civilni komisar je sprejel spomenico z razumevanjem. — Dne 6. avgusta so priredili Advokatska zbornica, juridična fakulteta in društvo „Prav-nik" na grobu dr. D. Majarona, na dan desete obletnice njegove smrti, komemoracijo. Spominjali so se s krajšimi besedami njegovih zaslug gg. zbornični predsednik dr. Žirovnik, prodekan dr. Korošec in društveni predsednik dr. Dolenc. Društvo in pravna fakulteta sta položila na grob venca, odvetniška zbornica se je namesto tega odkupila pri Rdečem križu. Kušej Rado. Dne 10. maja t. 1. je umrl po težki in dolgi bolezni prorektor ljubljanskega vseučilišča dr. Rado Kušej, profesor na pravni fakulteti od prvih njenih početkov, skoro od ustanovitve. Pokojni se je rodil dne 21. julija 1875 v Libučah na Koroškem in je dovršil gimnazijo v Celovcu (1896), pravne študije pa na dunajski univerzi. L. 1900. je vstopil v sodno prakso, postal 1. 1905. sodnik v Črnomlju, bil skoro nato prideljen tajništvu višjega deželnega sodišča v Gradcu in z majhnim presledkom služil v tem mestu do prevrata v 1. 1918. Odtlej je vodil okrajni sodišči v Gornji Radgoni in Pliberku (od 27. novembra 1918 do 4. maja 1919), sodnikoval nato v Celju, od septembra 1919 pa v Ljubljani. Dne 27. januarja 1920 je bil imenovan za izrednega, dne 27. avgusta 1920 za rednega profesorja cerkvenega prava. Kot dekan je vodil pravno fakulteto trikrat, v letih 1937/38 in 1958/39 je bil vseučiliški rektor in je imenoval tudi pTve člane Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ko je bila ta z uredbo z dne 11. avgusta 1938 priznana tudi kot javnopravna korporacija, je bil pok. Kušej poklican v prvo petorico članov, ki so sestavljali pravni oddelek Akademije. Kot mlad sodnik je dobil Kušej 1. 1905. štipendijo, da se pripravi za docenturo cerkvenega prava na slovenski univerzi. Poslušal je 1905/1906 v Bonnu slovitega kanonista prof. U. Stutza in deloval v njegovem znanem seminarju. Plod njegovega intenzivnega zanimanja za cerkvenopravno zgodovino je bila 1. 1908. izdana knjiga „Josef II. und die aussere Kirchenverfassung Innerosterreichs", s katero si je ustanovil in utrdil svoj znanstveni ugled. V Bonnu pridobljeno na-ziranje o cerkveni pravni zgodovini je izpovedal tudi v prvem članku, ki ga je priobčil v Slovenskem Pravniku, in sicer v njegovi spominski številki 1. 1914., „Pomen cerkvenopravne zgodovine za kanonistično vedo". V tem članku izraženih načel se je držal deloma tudi v svojem največjem delu, v ..Cerkvenem pravu katoliške in pravoslavne cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev" (1925). Isto osnovo je pridržal tudi v 2. izdaji te knjige, ki je izšla 1. 1927., le da je pregled pravoslavnega cerkvenega prava ločil od prava katoliške cerkve in ga pridružil kot poseben dodatek. Pri sestavljanju te knjige ni imel lahkega in zavidljivega položaja. Codex iuris canonici je bil komaj pred šestimi leti objavljen, pravna snov, ki jo je vgnetel v sistem, novina s prej neznanimi problemi, vse to zelo velikega obsega. Pri tem pa Kušej v smislu v gori omenjenem članku izraženih naziranj ni hotel podati samo občega cerkve- Razne vesti. 157 nega prava, ampak je vključil v knjigo tudi cerkveno katoliško par-tikularno pravo in to pravo šestero področij s kolikor toliko različnimi ureditvami. Knjiga se je navzlic vsem težkočam in v očigled dejstvu, da je bila sestavljena v tako kratkem času, odkar je mogel posvetiti Kušej prosti čas zgolj znanstvenemu delu, nad vse lepo posrečila. Pa tudi drugače je bilo Kušejevo znanstveno delovanje kaj bogato. Njegovo prizadevanje je bilo usmerjeno v prvi vrsti na to, kako naj bi v versko mešani Jugoslaviji očuvala vsaka veroizpoved avtonomijo v lastnem področju, ki naj bi jo spoštoval vsak zunanjik, in kako bi se preprečevali enostranski posegi v ta med seboj odločena področja. Zato so nudila največ priložnosti različna cerkvena zakonska prava in Kušej je videl zoper nastojajoče izrodke edino odpomoč v enotni državni medverski ureditvi zakonskega prava, v ureditvi, kTbi upoštevala seveda in spoštovala stališča posameznih veroizpovedi. Iz tega spoznanja je napisal več daljših in temeljitih razprav, deloma v Slovenskem Pravniku deloma v Zborniku znanstvenih razprav. Nastopil je za svoje naziranje tudi kot referent na jugoslovanskem kongresu pravnikov v Ljubljani (1926), še dosledneje ga je izrazil v „Mnenjih k predhodnemu načrtu državljanskega zakonika za Kraljevino Jugoslovijo". Razen tega so ga največ zanimala vprašanja o patronatih, verskem zakladu, konkordatu, ki jim je vsem kot nad vse aktualnim posvetil nekaj razprav v domačih in tujih revijah. Vse razprave se odlikujejo po izredni temeljitosti in jasni utemeljitvi. Napisal je tudi dokaj člankov za dnevno časopisje, v katerih je razpravljal o raznovrstnih perečih vprašanjih. Že iz gornje opombe, da je izdal učbenik cerkvenega prava komaj po treh letih, ko je prišel na univerzo, se vidi, kako resno se je oklenil Kušej svojega glavnega poklica kot akademski učitelj. Nad vse mu je bilo pri srcu vseučilišče, predvsem pravna fakulteta. Bil ji je v krepko oporo kot trikratni dekan, pa tudi kot rektor ni nikdar pozabil na njen važni položaj, ki ga ima zlasti za narod. Zahvaliti se mu ima za mnoge pridobitve, ki so se uresničile za njegovega rektorata. Njegova smrt je bila zato težka izguba za akademske slušatelje in pravno fakulteto, bridko je zadela njegove prijatelje, ki jim je bil ljubeznjiv, nad vse prijateljski in iskren tovariš. Čast in veren spomin njegovemu imenu! Dr. R. Sajovic. Osebne vesti. Prideljena sta dr. Gradnik Alojzij vrhovnemu sodišču v Ljubljani, sodnik dr. L a s i č Ivan okrajnemu sodišču v Novem mestu. — Za sodniškega pripravnika je postavljen Ločni-škar Drago. Preselili so odvetniško pisarno dr. Rosi na Ernest v Logatec, dr. Zore Vinko v Ribnico, dr. Pretnar Stojan v Cerknico, dr. Ros in a Igor v Metliko, dr. Vovk Janko, Cvetko Fran, dr. Cvetko Tone in dr. (P i k u š Janko v Ljubljano. Iz imenika odvetnikov je izbrisan dr. Bergoč Josip. — V pokoj je stopil predsednik okrožnega sodišča Keršič Peter. — Umrli so: svetnik dež. sod. v pok. dr. Flego Josip, javni notar G al le Anton, odvetnika dr. Grablovic Josip in dr. L o t r i č Lenart, univ. profesor dr. Kušej Rado, viš. ravnatelj v pok. Z a m i d a Matija, okrožni sodnik D u r i n i Viktor, državni svetnik Š k a r j a Ivan, višji fin. svetnik v pok. dr. Tomšič Robert, višji dež. sodnik svetnik v pokoju Hauf-fen Josip. Važne odredbe glede pravosodstva. Razglas z dne 24. aprila t. 1. je določil naslednje: Čl. 1. Na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, zasedenem po italijanski vojski, se uporabljajo še nadalje vsi tamkaj 158 Razne vesti. veljajoči zakonski predpisi o civilnih, trgovinskih, meničnih in kazenskih stvareh, kolikor ne odredijo italijanske oblasti s posebnimi določbami, ki jih izdajo, kaj drugega. — Čl. 2. Na ozemlju, označenem v prednjem členu, izvršujejo sodstvo krajevni sodni organi in se opravljajo notarski posli še nadalje po tamkaj veljajočih predpisih. Sodne odločbe in notarski akti se morajo začenjati z besedami: Na osnovi pooblastila, podeljenega od Vrhovnega poveljništva italijanske vojske. — Čl. 4. V pristojnost vojaških sodišč pri zasedbeni vojski spada sojenje kaznivih dejanj po vojaškem kazenskem zakonu in po občem italijanskem kazenskem zakonu, ki jih store italijanski državljani na ozemlju, zasedenem po italijanski vojski, ali pa jih stori kdor koli drug na istem ozemlju v škodo zasedbene vojske ali v škodo oseb, ki ji pripadajo ali so od nje odvisne, ker so v njeni službi ali v njenem spremstvu, kakor tudi sojenje kaznivih dejanj po vseh drugih kazenskih zakonih, katerih uporaba se razširi na to ozemlje. — Če je pri kaznivem dejanju udeleženih več oseb ali je povezanih več postopkov, je za sojenje vseh kaznivih dejanj pristojno vojaško sodišče, če spada le ena izmed njih pod vojaško sodstvo. Z razglasom z dne 17. maja 1941-XIX se je določilo: Čl. 8. Na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, zasedenem po italijanski vojski, izvršujejo v civilnih, trgovinskih in kazenskih stvareh sodstvo še nadalje pristojna okrajna, okrožna in apelacijska sodišča po tamkaj veljajočih postopkih. — Cl. 11. Italijanska vojaška sodišča ostanejo pristojna v smislu čl. 4 .razglasa z dne 24. aprila 1941-XIX. — Ta vojaška sodišča so pristojna za sojenje kaznivih dejanj po razglasih, izdanih na zasedenem ozemlju. Kr. ukaz z dne 7. junija 1941-XIX določa, da ostanejo do nadaljnje odredbe na ozemlju Ljubljanske pokrajine odredbe, ki so jih izdala zasedbena oblastva, izvzemši tiste, ki zadevajo vojaške potrebe. Za posle pravosodne uprave je Visokemu komisarju dodeljen odposlanec pravosodnega ministrstva sodnik komendator dr. Tramon-tana Nicolo s sedežem pri predsedništvu apelacijskega sodišča v Ljubljani. Načelnik zakonodajnega urada pri Visokem Komisarju je adv. prof. Z e n n a r o Teobaldo. Nova italijanska zakonodaja. Veliko zakonodajno delo, ki si. ga je zadala Italija, da prenovi poglavitne pravosodne zakone, je skoraj zaključeno. Obvezno moč so dobili ali jo bodo v prihodnjem letu naslednji novi zakoni: 1. Codice c i v i 1 e. a) Disposizioni preliminari e Libro primo z dne 12. decembra 1958-XVII, št. 1852, z obvezno močjo od 1. julija 1939. b) Libro delle successioni e donazioni z dne 26. oktobra i938-XVII. št. 1586, z obvezno močjo od 21. aprila 1940; c) Libro della pnoprieta z dne 30. januarja 1941-XIX, št. 15; č) Libro delle obligazioni z dne 30. januarja 1941-XIX. št 16: d) Libro del lavoro z dne 30. januarja 1941-XIX. št. 17: e) Libro della tutela dei diritti z dne 50. januarja 1941-XTX. št. 18. Vsi pod c) do e) navedeni deli državljanskega zakonika bodo dobili obvezno moč z 21. aprilom 1942. — 2. Codice di procedura civile z dne 28. oktobra 1940-XVIII, št. 1443. — 3. Ordinamento giudiziario z dne 30. januarja 1941-XIX, št. 12. — 4. Codice della navigazione z dne 27. januarja 1941-XIX, št. 9. — Tudi zadnji trije zakoni (pod 2. do 4.) bodo dobili obvezno moč 21. aprila prihodnjega leta. Pravica, pregledati spisek zadružnikov, obsega tudi pravico ta spisek prepisati. Zadružnik je ponovno zahteval, naj se mu dovoli prepis spiska zadružnikov. Zadruga je rešitev prošnje zavlačevala, Razne vesti. 159 končno imu pa prepis spiska odklonila, češ da ima po naziranju podpredsednika Glavne zadružne zveze zadružnik le pravico, vpogledati v spisek ne pa tudi prepisati ga. Zadružnik se je obrnil nato na okrožno sodišče, ki) je zadrugi naložilo, da mora predlagajočemu zadružniku dovoliti, da izvrši med poslovnimi urami pregled in prepis spiska zadružnikov. Okrožno sodišče je sklep utemeljilo takole: Predlagatelj zatrjuje v predlogu, da je kot član zadruge zahteval po-novnokrat od nje, da mu dovoli izvršiti pregled in prepis spiska zadružnikov. Rešitev njegove vloge pa se je zavlačevala od seje do seje, dokler ni dobil odgovora, da se bo zadruga obrnila na nadzorstveno oblast, kako naj se tolmačijo zadevne zakonske določbe. O predlogu je zaslišalo sodišče ravnatelja zadruge. Ta je izjavil, da bi moral sklepati o dovolitvi pregleda in prepisa zadružnega spiska zadružni upravni odbor. Da bi dobil potrebna navodila, se je obrnil član upravnega odbora na podpredsednika glavne zadružne zveze. Ta se je izrazil, da ima vsak zadružni član le pravico, vpogledati v zadružni spisek, nima pa pravice, prepisati ga. To mnenje si je zadruga po ravnateljevih navedbah končno tudi osvojila ter zato odklonila predlagateljevo zahtevo. — Rešiti je vprašanje, ali obsega v § 52/4 zadr. z. ustanovljena zadružnikova pravica tudi pravico do prepisa zadružnega spiska. Res je, da zakon o tej pravici ne govori, vendar pa se mora zakon razlagati predvsem po smislu in namenu, ne pa po strogem besedilu. Spisek zadružnikov je zaradi pregleda vsem zadružnikom javno pristopen. Ce ima zadružnik pravico, pregledati ali vpogledati ta spisek, pomeni to, da si mora vsebino pregledane listine povsem prisvojiti. Zaradi znatnega števila zadružnikov (v predmetnem primeru okoli 1700) pač ni možno, da si zapomni zadružnik zgolj s pregledom oziroma z vpogledom vsa imena zadružnikov. Nujno potrebno je zato, da si zadružnik ta imena izpiše. Le na ta način bo mogel zaznati za imena vseh zadružnikov. Vsak zadružnik, torej tudi predlagatelj, pa ima velik interes na tem, da so mu zadružniki poznani. Le na ta način more stopiti s posameznimi zadružniki v stik, oziroma more v posledici tega stika posamezni zadružnik vplivati na zadružno poslovanje. Zaradi tega smatra sodišče, da obsega pravica, pregledati spisek zadružnikov, tudi pravico, prepisati ga, zlasti še, ker vključuje tudi pravica, vpogledati ali pregledati sodne spise, v sebi pravico do prepisa istih (§ 286 cp4e»aul. lil in ptao tam naznanila svoj sedanji naslov.