-»»* 86 S*-
Povesti iz avstrijske zgodovine.
(Piše Al. Stroj.) XVI.
Franc I.
. Jteta 1800, ko je v Avstriji vladal cesar Franc I., je bilo šest moravskih : brambovcev v ječi v Spielbergu.   Kot vojaški uporniki so bili obsojeni
na smrt. Vsak dan so morali biti pripravljeni za pot v večnost. Tedaj pa zve za nje plemeniti grof Leopold Berhtold, znan kot rešilni angelj v nesrečah. Blagi plemenitaž je porabil vse svoje lepe zmožnosti in vse svoje premoženje za dela krščanske ljubezni do bližnjega. Grof natančneje pozveduje, kaj so zakrivili obsojenci, in zve, da so vsi očetje mnogobrojmh družin, da so zelo hrepeneli priti zopet na svoj dom in so poskušali ubežati. S tem so se pa hudo pregrešili zoper vojaške postave. Blagemu grofu so se v srce smilile njih družine in sklene brambovce rešiti. Takoj ukaže napreči konjc v sani. Bilo je namrcč po zirai in sneg je naletaval. Naravnost na Dunaj jo krene Berhtold, in kmalu po polnoči prisopihajo konji na cesarski dvor.
Grof gre naravnost do cesarjevega komornika, pove mu, zakaj prihaja, in hoČe govoriti s cesarjem.
»Prepozno je, gospod grof. Njih veličanstvo so imeli danes mnogo truda-polnih opravil. Sedaj že počivajo.«
»Seveda«, pravi grof, »veličanstvo podivajo in jutri vstanejo okrepčani. Mojih šest brambovcev pa se ne prebudi nikdar več, ako jim prepozno pri-nesem pomiloščenje.«
»Morda bi nama cesarica svetovala ali pomagala«, pravi komornik, ki so se mu tudi smilili nesrečni brambovci. »Prosim, pojdite z menoj!«
Takoj gresta do cesaričinega stanovanja, kjer so bila še vsa okna raz-svetljena. Bila pa je pri cesarici tudi njena mati, Karolina, kraljica napoli-tanska. Z zgovornimi besedami jame Berhtold zopet pripovedovati vzrok svojega prihoda. Do solz ganejo besede visoko gospo. Cesarica takoj namigne grofu, da gresta do cesarjevega stanovanja; tu pokliče cesarja Franca in mu predstavi grofa Berhtolda in pove njegovo prošnjo. Cesarju je bilo že dobro znano grofovo plemenito delovanje; vedel je tudi, da je on najzvestejši njegov podložnik. Zato je pripravljen takoj uslišati njegovo prošnjo.
»Ako ni prepozno, jih pomilostim«, pravi cesar, vstane s postelje in sede k pisalni mizici, da napiše pomiloščenje, S hvaležnim srcem sprejme grof cesarjevo pisanje; solze hvaležnosti mu zaigrajo v očeh.
Cesar Franc kmalu zopet sladko zaspi in sanja o brambovcih, ki jih je srečne storil z jedno samo besedo. Imenoval je pozneje te sanje najlepše v svojem življenju.
Grof Berhtold pa je hitel še po noči proti Brnu, kamor je dospel še o pravem  času.   Pomiloščenje je izroSil  poveljniku trdnjave ter tako rešil
-*! 87 *t-
šestim družinam njih očete. — Pozneje je bil imenovan za nadzornika vseh vojaških bolnišnic. Leta 1809 je sam stregel na Velehradu nekemu bolniku, ki je imel vročinsko bolezen. Kmalu potem je sara zbolel za to boleznijo in umrl. Vse svoje žive dni je pomagal potrebnemu bližnjiku in zanj je dal tudi svoje življenje.   Bog mu je povrnil!