Z DIREKTORJI SO RES TEŽAVE
V nasem podjetju imamo stal-ne težave z direktoiji. Zaradi različnih vzrokov - med njimi je bil verjetno najneznatnejši nizka storilnost - so se direktorji mnogokrat menjali Vsak, ki je prišel, je uvedel nove metode dela, ki so zbegale ves kolektiv, posebno vodilne delavce.
Tako na primer je bil eden izmed diiektorjev navdušen no-gometaš. Vsi smo naenkiat po-stali nogometaši. Cez noč sta na-stali v podjetju dve nogometni moštvi in nogometno igrišče je bilo vedno polno. Med odmori smo na tovanuškem dvorišču brcali žogo. Kdor je imel smisel za nogomet, je naenkrat postal ,,perspektivni kader". lzmišljali smo si razna mogoČa in nemo-. goča tekmovanja. Tako so na primer tekmovali stari proti mla-dim, uprava proti proizvodnji in podobno. Pnpravljali smo tudi senzacionalno srečanje med stro-jepiskami in knjigovodkinjami, ki pa zaiadi nenadnega direktor-jevega odhoda ni prišlo več v po-štev.
Višek te nogometne epohe je bila nogometna tekma med suhci in debeluhi. Na tej tekmi se jepo svojem zmagovitem golu za debeluhe zgrudil glavni bla-gajnik in umrl na rokah svojih soigralcev. Siromak, ki se je znal 40 let prilagajati vsern režimom, sistemom in šefom, je pozabil, da njegovo srce ni več sposobno prilagajati se še - noeometu.
Kai oddahnili smo se, ko je direktor odšel iz podjetja, Zoge so oblcžale po kotih in del ,,per-spektivnih kadrov" je bil odpu-ščen ,,zaiadi ukinitve delovnih mest".
Slišali smo, da naš bivši direk-na" n5Vem~3elovnem mestu
morali dvakrat povečati. Sport-no diirtvo je ustanovilo kolesar-sko sekcijo, v katero so se vklju-čili vsi za biciklizem sposobni in nesposobni člani našega kolck-tiva. Vsak še lako nepomemben jubilej ,smo izkoristili za kole-sarsko dirko, najpomembnejši pa je bil kolesarski kros v poča-stitev direktorjevega rojstnega dne. Vsako popoldne so bile ce-ste, pota in steze polne kolesai-jev in vsak se je trudil, da je ob morebitnem srečanju z direk-torjem dokazal, da mu je bicikli-zem že v krvL
Pied dnevi pa je direktor odšel, dvakrat povečana kolesar-nica je že naslednji dan ostala nrazna in pešci so .lahko brez skrbi odšli na sprehod. Spomin na to ,,biciklistično obdobje" je ostal samo knjigovodji Smuku, ki si je na kolesarskem krosu pri-boril komplicirani zlom desne noge. MenU je, da je zaiadi tega najzaslužnejši član kolektiva in govoril, da je to prvi korak k na-predovanju za šefa. Nevoščljivci so celo tidili, da je to storil na-menoma, da bi zbudil pozor-nost... Močno se bojim, da bo njegovo delovno mesto kmalu ukinjeno.
Za ,,Biciklistom" je prišel ,,šahist"! Skoda, da je kmalu od-šeL Sah je mirobljubna igra in ne
noče ničesar slišati o nogo-metu? Kakšna škoda, da je od-Sel!
Potem je prišel nov diiektor, oziioma točneje pripeljal se je z biciklom. Bil je namreč navdu-šen kolesar in je ves prosti čas izkoristil za kolesarjenje. Kolek-tiv je čez noč postal navdušen za biciklizem. Zgled so dali vodilni delavci. Na parkitnem prostoru pred tovarno je bilo vedno manj avtomobilov, celo trgovski pot-niki so puščali avtomobile za vo-gali sosednjih ulic in se zadnjih nekaj sto metrov do tovarne pri-peljali z bicikli Kolesarnico smo
zahteva posebnih naporov. Toda res jc, da bi podjetje skoraj spra-vil na kant. Direktor je vse do-poldne posedal z računovodjem in skupaj sta reševala šahovske probleme. Največja investicija v tem času je bila nabava šahov. Šahi so bili vsepovsod.
Nobena .pisarna, nobena de-
lavnica ali stroj ni bil brcz njega. Jaz sem imel v vratarnki za vsak primer kar dve garnituri figur za to kraljevsko igro. Darila, ki smo jih dajali poslovnim prijatcljem, so bila izključno v obliki šahov in - neprestano smo izgubljali kupce.
Za njim ni ostalo ničesar. Šahe smo pokurili, ostalo je samo nekaj izrazov. Zato na pri-mer rečemo, če je kdo od-puščen: ,,Zdaj si pa mat!" ali če koga kličejo v pisarno: ,.Scdaj pa imaš šuh-šeh-šah!"
Razumljivo, da yno po njego-vem odhodu, zaradi dosedanjih izkušenj, trepetali in zaskrbljeno ugibali, kakšen bo novi direktor. No, še pieden je ptišel, smo zvc-deli, da je navdušen vaterpolist.
Po tej noviei stno se kar od-dahnili, zakaj v vsej okolici ni bilo nobenega bazcna. Škodo-željno srao sc nasmihali, češ ta nam pa ne bo prišel do živega.
No, do živega nam res ni pri-šel, a nekaj časa smo lc bili v velikih skibeh. Takoj prvi dan, ko je nastopil diroktorsko mesto, je sklical sestanek vseh zaposlenih, ,,da bi se medse-bojno spoznali in seznanili ter se pogovorili o konceptih bodo-čega razvoja podjetja", kot je pisalo na vaBilih.
Pri tem ,,seznanjai\ju" je go-voril samo novi direktor. Na dol-go in šiioko je govoril o ,,svojih konceptih razvoja". Na koncu je svoja izvajanja podčrtal: ,,To pa pomeni, tovariši sodelavci, da bomo morali kiepko zavihati ro-kave. Naloge so čiste, kot je čista voda pred vaterpolo tek-mo! Morali bomo graditi nove ptoizvodne objekte ki bodo po--nrrenilr -neshrtciro-rast-podjetja -m— s tem seveda tudi rast dohodka kot celote kot posameznika. Gradili bomo dve proizvodni dvorani in novo toplarno. Ker pa bomo morali pošteno zavihati rokave, je prav, da bomo skrbeli tudi za razvedrilo in oddih. Zato bo druga naša velika naloga: skrb za rekreacijo! Toda rekrea-cija naj ne bo primitivna, temveč v skladu s tehničnim razvojem. Zato menim in vam piedlagam, da začnemo obenem z gradnjo proizvodnih objektov tudi z gradnjo rekreacijskega centra. V prvi vrsti bi bilo potiebno zgra-diti    olimpijski    bazen.    Vodo
bomo lahko ogrevali z odveč-nimi kapacitetami toplainc, ki jo bomo gradili za daljše obdobje!"
V dvorani je z;išumelo, spogle-dali smo se in odreveneli. Obšla nas je ,,kurja polt", kot bi se v januarju kopali v Savi. Že smo se videli, kako samomorilsko me-čcmo svojc revmatične kosti v bazen in sc na koncu poparjeni, kot bi sc pravkar vrnili iz savne, razšli.
Uradnicc so že naslednje jutro prišle v službo s kopalnimi.čcpi-
cami na glavi in sc direktorju, ki je stal pted mojo vratarnico, vzpodbudno nasmihale, češ: ,,Mc sino nared!"
Vendai stvai ni bila tako huda, kot je sprva kazalo. Po iz-redno zaupnih virih smo zvcdeli, da dircktor sploh rie zna plavati in da se zanima samo za vrhun-ski šport. Iz tcga smo sklepali, da se nam ne bo treba metati v vodo in revmatična ščipanja, ki so mc nadlegovala vse od nje-govega prihoda, so hitro pojc-njala.
Direktorjcvi načrti so se za-čeli hitro uresničevati. Vsa oko-lica tovaine je bila ogromno gradbišče. Naenkrat smo začeli giaditi dve proizvodni dvotanj, ~ lojšlarno in~"ševcda oijrnpijski bazen, z vscm kar spada zraven. Gradnja je še kar hitro napre-dovala. V enem letu so bili zgra-jeai temelji za obe tovaini, to-plarna je bila pod stieho bazen pa je bil dograjen. .,Manj zahtev-na giadnja!" je pojasnil direktor.
Otvoritev bazena je bila velika svečanost. Glavna točka te sve-čanosti je bila, poleg direktorje-vega govora, vaterpolo tekma ki sta jo za nas odigrali reprezen-tanci dveh republik. Bili smo navdušeni in hvaležni direktorju za njcgovo očetovsko skrb za kolektiv. Navdušeni smo bili iz dveh jazlogov- Prvič, kei nam je
dixektor v govoru omcnil, da bomo imeli tako moštvo tudi mi in drugič zato, ker vaterpolo šport za nas res ni biJ težaven. Sedeli smo lepo na tribunah, srkali pivo in druge dobrotc ter gledali, kako za nas drugi bra-zdajo vodo. Saj, to je rekreacija, da, to je tisto, kar potrebuje de-lovni človek. Naš diiektor - ta že ve, kako je treba. Obetali so se nam zlati časL
V podjetju so se zaposlovali iKJvi kadri. Ni jih sicer bilo na delovnih mestih, kajti njihov osnovni poklic je bil vaterpolo. Prihajali so na delo pri mojem, to je glavnem vhodu in takoj od-hajali pri stranskih vratih na ko-pališče - kajti direktoi je zahte-val red. Res je, da so še redneje kot na dclo prihajali po plače ali po dnevnicc, kajti iz razumljivih razlogov so bili mnogi odsotni in tako popularizirali naše podjetje širom po vsej domovini. Zato sta naše mesto in posebej še nova tovarra zaslovela in se tako rekoč dvignila iz anonimnosti in fevdalne zaostalosti v svet mo-dernega industrijsko-tehničnega napredka.
Vse sile in pogledi so bili usnierjeni v vatcrpolo, ki je do-življal ob naši asistenci pravo re-nesanso. Kopališče je bilo vedno polno. Na tribunah so se med tekmami in treningi leševali vsi poslovni problemi podjetja. BUi smo tik pred tem, da postanemo dižavni prvaki.
S^asoma je prišlo v- navado, da so bile vse seje in sestanki kar na kopališču in se jih je redno udeleževal tudi direktor, kate-rernu smo tja napeljali tudi tele-fon, da je lahko uspešneje vodil podjetje. Najbrž ni treba poudai-jati, da so vaterpolisti postali najbolj cenjcni mcščani in je biia tiha želja vsakega očcta, da bi bil sin uspešen vaterpolist - vsaj to--Hktr-kot-tlirefctOTJev—sinrHa—je-
vedno igral v prvem moštvu, kljub temu, da se je znal od vse-ga, kar je vaterpolistu potrebno, še najbolje potapljati.
A vsaka medalja ima dve plati: Res smo po športni strani zelo napredovali, res so bili otio-ci izredno veseli, kajti nedogra-jeni proizvodni dvorani sta pred-stavljalj idealno igrišče. Toda res je tudi, da posli v tovarni niso tekli in smo bili večkrat v teia-vah.
Počilo je nenadoma, ne da bi pričakovali, Petnajstega v me-secu, ko bi morali deliti plače, se je izkazalo, da nimamo denaija.'
Dclavci so v dolgi vrsti nestrpno čakali pred btagajno - a kjet ni, pravijo šc vojska ne vzame.
Končno je prišel iz kopališča, kjer je bila pomembna trening tekma, računovodja in pojasnil:
,,Zašli smo v majhne nepred-videne težave, ki so jih povzro-čili neživljenjski predpisi. Saj veste, kako je! A moramo potr-peti. Vsakdo mora nekaj žrtvo-vati za uspešen razvoj naše druž-bene skupnosti.
Naš spoštovani direktor mi je pravkar zagotovil, da bo v pone-deljek, po najvažnejši tekmi, ki jo igra naše moštvo v tej sezoni, zastavil vse sile, da bo zbral de-nar, ki je potreben za plače.
V  svoji velikodušnosti in skrbi za kolektiv mi je direktor zago-tovil, da bo vsak član kolektiva
. prejel dve brezplačni vstopniei za tekmo v nedeljo. Zato me-nim, da vzkliknemo . .."
No, nagovora ni končaL De-lavci so navalili nanj in rešU se je samo z viatolomnim dcokom skozi okno. Del čakajočih je ste-kel na kopališče, kjei so obkolili diiektorja in kričali: ,,Takoj h(V čemo plače! Kje so plače! Kje je naš denar? "
Direktor je začudeno sko-mignil i rameni". ,,Toda tovariši sodelavci, prijatelji, trenutek prosim. Prav zdajle res ne uteg-nem razpravljati o tem. Tekma v nedeljo ..."
,,Pusti. to! Mi zahtevamo kruha!" ga je prekinil grob glas iz ozadja. Nezadovoljneži so že grabili po direktorju, ga zgrabili in dvjgnili nad glavo.
,,Toda, tovariši, saj ne živimo samo od kruha .." je kričal di-rektor.
,,Seveda ne!" je tulila mno-žica. ,,Tudi igre so nam potreb-ne! Najbolj namje všeč tale!"
Zviška so vrgli direktorja v ba-zen, od koder so ga izvlekli va-terpolisti in skupaj z diiektorjem niea psovkami zapustilTTčopa-lišče. Nikoli več jih nismo videlL
V  nedeljo tekme ni bilo, v po-nedeljek pa tudi direktorja ne.
Sedaj pričakujemo novega di-rektorja. Že naprej se bojimo, kakšen bo. Predvsem si želimo takšnega, ki se bo navduševa) samo za proizvodnjo.
P. S.
Izredno ugodno lahko dobite olimpijski bazen in vso potiebno dokumentacijo s stroški vred, kako uspešno organizirati vater-polo. Slišal scm tudi, da v sosed-njem meslu gradijo veliko kopa-lišče!