Revus Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law / Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava 8 | 2008 Sodniki in pravna kultura Carl Schmitt in evropska pravna kultura Carl Schmitt and the European Legal Culture Mauro Barberis Translator: Andrej Kristan Electronic version URL: http://journals.openedition.org/revus/605 DOI: 10.4000/revus.605 ISSN: 1855-7112 Publisher Klub Revus Printed version Date of publication: 1 septembre 2008 Number of pages: 29-44 ISSN: 1581-7652 Electronic reference Mauro Barberis, « Carl Schmitt in evropska pravna kultura », Revus [Spletna izdaja], 8 | 2008, Datum spletne objave: 24 octobre 2011, ogled: 02 mai 2019. URL : http://journals.openedition.org/revus/605 ; DOI : 10.4000/revus.605 All rights reserved 29 revija za evropsko ustavnost (2008) 8 revus (2008) 8, 29–44 Mauro Barberis Carl Schmitt in evropska pravna kultura Avtor komentira znamenito Schmittovo predavanje o položaju evropske pravne znanosti in opozarja na dvojnost Schmittovega teoretičnega udejstvovanja. Schmitt naj bi bil teo­ retično omogočil zmagoviti pohod nacističnega režima. V začetku naj bi bil celo veliki pravnik tega režima. Zaradi takšne sence se njegovemu delu neredko odreka veljava. Po­ zoren pogled pa pokaže, da so bila nekatera njegova opazovanja – in napovedi o prihod­ nji podobi »skupnosti prava« v Evropi – precej bolj natančna, kot pa so bile slike danes na splošno bolj cenjenih avtorjev, tudi Kelsna. Prispevek je za Revus močno spremenjena različica uvoda v avtorjevo knjigo L’Europa del diritto (Evropa prava), ki je pravkar izšla pri italijanski založbi Mulino. Ključne besede: Položaj evropske pravne znanosti, skupnost prava, obča pravna slovnica, pozitivizem, ius publicum europaeum, prihodnja in pretekla podoba Evrope prava Vojaki moji, sprejel sem odločitev, ki sem jo moral sprejeti ne le kot odgovorni vodja nemške države, pač pa tudi kot predstavnik evropske kulture in civilizacije. Adolf Hitler, 21. junija 1941 V letih 1943–1944 je v Evropi, ki jo je pretresala vojna, Carl Schmitt po z na­ cizmom zavezanih deželah potoval z nenavadnim predavanjem, naslovljenim s Položaj evropske pravne znanosti.1 Prav v teh letih, v katerih so si mnogi evrop­ ski razumniki začeli ponovno postavljati problem Evrope, so Schmitta vabili na 1 Carl Schmitt, Die Lage der europäischen Rechtswissenschat (1950), v Verfassungsrechtliche Auf­ sätze aus den Jahren 1924–1954. Materialien zu einer Verfassungslehre (1958), Berlin, Duncker & Humbolt, 20034; v besedilu so z rahlimi odkloni v prevodu navajane strani iz ital. prevoda: La condizione della scienza giuridica europea (ur. Agostino Carrino), Rim, Pellicani, 1996. Opus magnum je o Carlu Schmittu napisal Carlo Galli, Genealogia della politica. Carl Schmitt e la crisi del pensiero politico moderno, Bologna, Mulino, 1996; glej tudi, nazadnje, Carlo Galli, Lo sguardo di Giano. Saggi su Carl Schmitt, Bologna, Mulino, 2008. 30 revija za evropsko ustavnost OSEBNOSTI. Carl Schmitt (2008) 8 pravne fakultete in v odvetniška združenja, da bi govoril o, glede na okoliščine, precej osupljivi temi: o mestu evropske pravne znanosti. Tako je leta 1943 v Bukarešti in Budimpešti, leta 1944 pa v Madridu, Barceloni in Leipzigu – med­ tem ko je celotna Evropa razpadala na koščke in se je vse bolj jasno nakazoval poraz tretjega rajha – Schmitt v nemščini, španščini in francoščini govoril o nečem še bolj presenetljivem: govoril je o obstoju neke pravne znanosti, ki da je pristno evropska. Predavanje, nato objavljeno leta 1950, je dobro poznano;2 sam Schmitt je od takrat postal klasik, o katerem vemo vse: tudi tisto, česar raje ne bi vedeli. Vemo, na primer, da se je njegovo sodelovanje z nacizmom izčrpalo v letih 1933–1936, to je po Hitlerjevem prevzemu oblasti in ukinitvi weimarske ustave. Vemo tudi, da je z vnemo svežega spreobrnjenca sam prispeval k tem dogodkom: teoriziral je načelo vodje (nem. Führerprinzip), vendar novih gospodarjev kljub temu ni prepričal, da bi mu lahko zaupali.3 Vemo celo, da Schmitt od leta 1936 ni bil več pravnik tretjega rajha, ampak osamljenec, ki mu je SS grozila,4 njegova teore­ tična zanimanja pa so se od ustavnega prava preselila k mednarodnemu pravu: kakor se je v istih letih in iz ne preveč drugačnih razlogov zgodilo njegovemu glavnemu teoretičnemu nasprotniku, Hansu Kelsnu. Slavno predavanje je kljub temu vredno ponovnega branja, saj je v kar treh pogledih na evropsko pravno kulturo presenetljivo primerno za današnji čas.5 Tem pogledom bodo namenjeni spodnji trije razdelki. Najprej, v svetovni zgo­ dovini izvirnemu in paradigmatičnemu značaju evropskega prava: gre namreč za mešani značaj, sestavljen iz rimskega prava in common law. Potem je tu od­ ločilna vloga, ki jo je v evropski pravni kulturi igrala pravna znanost, kot so jo iznašli pri Rimljanih in se je na novo preporodila na srednjeveških univerzah: znanost, ki jo je imel Schmitt, podobno kot Friedrich von Savigny, za varuhinjo pravnih virov – če že ne kar same za najodličnejši vir prava. Končno je tu, po Schmittu, neozdravljiva kriza osnovnih pojmov, ki jih pri razmišljanju o pravu – in predvsem o zakonodajstvu in legalnosti – uporablja pozitivizem. 2 Glej Olivier Beaud, L’Europe entre droit commun et droit communautaire, Droits. Revue française de théorie du droit (1992) 14, 3–16; v isti številki je objavljen tudi francoski prevod Schmit tovega predavanja. 3 To, da je bil Schmitt tehnično podlež, ne upravičuje vsega skandalistično­moralističnega pi­ sanja, ki se je v zadnjem času nabralo na njegov rovaš: glej posebej Yves­Charles Zarka, Un détail nazi dans la pensée de Carl Schmitt, Pariz, P. U. F., 2005, v ital. prevodu: Un dettaglio nazi nel pensiero di Carl Schmitt, Genova, Il nuovo Melangolo, 2005. 4 O napadu, ki je 10. decembra 1936 prišel s strani časopisa SS, Das Schwarze Korps, je petinde­ vetdesetletni Schmitt govoril v znamenitem intervjuju: Un giurista davanti a se stesso (1982), v Carl Schmitt, Un giurista davanti a se stesso. Saggi e interviste (ur. Giorgio Agamben), Vicen­ za, Neri Pozza, 2005, 159. 5 Pod »pravno kulturo« razumem ne le pravo, ampak tudi doktrino, sodno prakso in samo ilo­ zoijo prava; pod »evropsko« se, na drugi strani, razume skup, ki ga predstavljajo nacionalne pravne kulture in, v zadnjih petdeset letih, pravna kultura Skupnosti. 31 revija za evropsko ustavnost Carl Schmitt in evropska pravna kultura (2008) 8 Schmitta so dogodki, pa tudi njegove lastne politične poti6 silili k temu, da je bil v predavanju uglajen in ekumenski: da se drži kot kak Umirajoči Galec,7 ki je padel na zadnji rtič zgodovine (čeprav mu je bilo potem namenjeno živeti še petdeset let). Schmitta še posebno veseli, da govori kot star pravnik, ki lahko po nemirnem življenju v luči somraka zaobjame celotno evropsko pravno kulturo.8 Vse to bi se, odvisno od okusa, lahko zdelo tragično ali smešno, vendar daje neverjetno gosto besedilo z zgodovinskimi, teoretičnimi in ilozofskimi opaz­ kami; te opazke bi si sicer zaslužile tudi precej bolj poglobljeno obravnavo, kot jo lahko ponudim na tem mestu. 1 PRAVO IN EVROPA »Govoriti o evropski pravni znanosti – začenja Schmitt – se danes [1943–1944, op. p.], še posebno za pravnika, nemara zdi nedopustno in neznanstveno. In to ne zgolj zaradi politične raztrganosti, v kateri se nahaja Evropa, razkosana v dveh svetovnih vojnah, ampak tudi zaradi nekega formalnega razloga.« Po Schmittovem pojmovanju naj bi v evropski pravni kulturi prevladujoči prav­ ni pozitivizem dopuščal »zgolj nemško, francosko, špansko, švicarsko ali kate­ rokoli na eno državo vezano pravo«; »v odsotnosti skupne evropske države in evropske normativne volje«, naj, nasprotno, ne bi bilo mogoče priznati »nobe­ nega evropskega prava in nobene evropske pravne znanosti«.9 Že samo medna­ rodno zasebno pravo, ki se je še za Savignyja štelo za izraz določene evropske pravne skupnosti, je bilo zdaj s strani pravnih pozitivistov skrčeno na notranje državno pravo. Tisočletja so evropski pravniki pojmovali pravo kot enotno in težeče k uni­ verzalnosti, pravno pozitivistični teoretiki pa so ga zdaj zdrobili: »dualistično« zdrobili, se priduša Schmitt, ozirajoč se na spor med dualizmom in monizmom, ki deli mednarodnopravnike.10 Ne le da med notranjim pravom in mednarod­ nim (javnim) pravom naj ne bi bilo več vezi, niti nasprotij, temveč naj tudi med­ narodno pravo ne bi imelo nič več značilno evropskega. Samo če se postavimo na gledišče konkretnega in umeščenega (lokaliziranega) pravnega reda – gre za 6 Dejansko bi si bilo vredno postaviti vprašanje o tem, koliko je besedilo, objavljeno leta 1950, zvesto predavanjem, ki so bila dana pod nacizmom: predavanja so bila verjetno precej manj evropejska in precej bolj zvesta govorici tretjega rajha, kot pa je to njihova oblika, ki je bila natisnjena po koncu vojne in porazu nacizma. 7 Gre za znameniti antični kip. 8 Še enkrat, »pravna kultura« bo uporabljana v smislu prava in doktrine in sodne prakse: to je v smislu, ki je paradigmatično zahodnoevropski ali, kot se reče, glede na pravo v ožjem pome­ nu besede, ki pa vendar ne izključuje možnosti, da bi govorili o pravnih kulturah, ki niso ne evropske ne zahodne. 9 Schmitt 1996 (op. 1), 33. 10 Schmitt 1996 (op. 1), 35. 32 revija za evropsko ustavnost OSEBNOSTI. Carl Schmitt (2008) 8 teorijo prava, ki jo je Schmitt posvojil po opustitvi decizionizma11 – »se smisel in vsebina za evropska ljudstva bistvenih pojmov in ustanov presenetljivo skla­ data«, tako da se še vedno kaže določena »skupnost evropskega prava«.12 Komaj je primerno oznaniti, da je prav ta izraz – »skupnost prava« (nem. Rechtsgemeinschat) – ki sta ga uporabljala že von Savigny in Otto von Gierke, od njega nedolgo kasneje prevzel prvi predsednik Komisije Evropske gospodar­ ske skupnosti Walter Hallstein, za njim pa samo sodišče taiste evropske skupno­ sti.13 Bilo bi preveč, če bi od Schmitta pričakovali prerokbe o pravu skupnosti, ki pride šele kasneje; tu avtor vztraja predvsem pri evropskem izvoru ustanov, ki nato postanejo svetovne: prav tako kot samo mednarodno pravo, pa naj bo zasebno ali javno. Vendarle pa je pri Schmittu najti tudi zamisel »neke pristne evropske skupnosti, katere skupno pravo, ne glede na velike razlike med ger­ manskimi, anglosaškimi, latinskimi ali drugovrstnimi pravnimi okolji, s sabo nosi neodstranljive sledi pristnega common law«.14 Izpostavlja, skratka, tezo, da obstaja neka evropska pravna istovetnost, ki je plod skupne zgodovine srečevanj in spopadov: stoletnega sodelovanja in latent­ nih sporov. »Kar naravnost lahko trdimo – vztraja Schmitt – da sta celotna zgo­ dovina in celoten razvoj prava evropskih ljudstev že tisoče let zgodovina vza­ jemnih recepcij: kjer z "recepcijo'' ni mišljen raztresen sprejem brez domišljije, ampak tok izmenjujočih se vključevanj, prilagoditev in izpopolnitev.«15 Schmitt misli predvsem na celinsko recepcijo rimskega prava, ki je v Nemčiji petnaj­ stega stoletja postala uradna; vendar pa da vsaj še en drug primer, ki je z nje­ gove strani in posebej v tistem trenutku nemara manj pričakovan: gre najprej za evropsko, nato pa za svetovno recepcijo angleškega liberalnega ustavništva (konstitucionalizma). »Z ustavnimi zamislimi in z gibanji 18. in 19. stoletja – nadaljuje Schmitt – se rodi celoten sistem pojmov in ustanov, ki se zaradi prevratov v letih 1830 in 1848 razširi na vse evropske države in končno na ves svet.«16 Tok zaobjame vse pravne tvarine, od civilnega do kazenskega in do postopkovnega prava: po vsej 11 Glej Carl Schmitt, Über die Drei Arten des Rechtswissenschatlichen Denkens (1934), v slov. prevodu: O treh vrstah pravoznanskega mišljenja, v: Carl Schmitt, Tri razprave (ur. Jelica Šu­ mič­Riha), Ljubljana, ŠOU (Zbirka Krt; 90), 1994; tudi Adalgiso Amendola, Carl Schmitt tra decisione e ordinamento concreto, Neapelj, Esi, 1999. O razliki med redom, ureditvijo (nem. Ordnung) in umestitvijo, lokalizacijo (nem. Ortung) pa glej Carl Schmitt, Der Nomos der Erde im Völkerrecht des Jus Publicum Europaeum (1950), v ital. prevodu: Il nomos della terra nel diritto internazionale dello jus publicum europaeum, Milano, Adelphi, 1991, 13. 12 Schmitt 1996 (op. 1), 37. 13 Glej Walter Hallstein, Die europaïsche Gemeinschat, Düsseldorf­Dunaj, Econ, 1973, in za na­ potila o nadaljnjem branju, Gulio Itzcovich, Teorie e ideologie del diritto comunitario, Torino, Giappichelli, 2006, 122, op. 109. 14 Schmitt 1996 (op. 1), 39. 15 Schmitt 1996 (op. 1), 39–40. 16 Schmitt 1996 (op. 1), 48. 33 revija za evropsko ustavnost Carl Schmitt in evropska pravna kultura (2008) 8 Evropi se razprostre nekaj izvorno nacionalnega, kar potem privzame svetovno razsežnost. Očitno hoče tu Schmitt govoriti v imenu – ne le celinskega oziroma civil law izročila, ampak tudi common law izročila, in skratka – celotne evropske pravne kulture: torej kulture, ki je prenesena že povsod po svetu, pa je ni nič manj mogoče ali pa jo je nemara prav zaradi tega še vedno mogoče razlikovati po njenih posebnih potezah. V zvezi z recepcijami, vključevanji in prilagoditvami na misel pride zgodo­ vina lasulje angleških sodnikov: ti so lasuljo prevzeli od francoskih sodnikov, skupaj z njihovim pravniškim žargonom, ohranili pa so jo potem vse do da­ našnjih dni, ko je v Franciji le še oddaljen spomin. Simboli, kot je ta, postajajo posebej pomenljivi, prav ko se perspektiva pravnika menja: ko iz notranje, in nacionalne, postane mednarodna in globalna. Tako simbol, kot je lasulja, svoj­ čas izvožena v kolonije, nenadoma postane skoraj folkloristična posebnost za­ hodnoevropskega prava: znak pozahodnjenja sveta,17 a tudi evropskih krajev­ nih posebnosti, ki postajajo spet vidne. Kakorkoli naj že bo, prav to je zgodba, ki jo Schmitt – z velikim predhaja­ njem svojih kasnejših besedil, od katerih je najbolj znano Nomos zemlje (Der Nomos der Erde, 1950) – začenja pripovedovati. Samo mednarodno javno pra­ vo, ki je bilo od vestfalskega miru (1648) in do prve svetovne vojne zgolj pravo vzajemnih odnosov med evropskimi državami – in ki ga Schmitt prav zaradi tega imenuje ius publicum europaeum18 – je zdaj prvič preneseno na zunaje­ vropske dežele: te se priznavajo kot civilizirane države, če že ne kot države tout court, samo če in toliko, kolikor ustrezajo »skupnemu evropskemu standardu prava in pravičnosti«.19 Nato pa – že po Ottu von Bismarcku, ki je »poslednji državnik evropskega mednarodnega prava«20 – ius publicum europaeum izhlapi skupaj s pravno ustanovo mednarodnega priznanja; vendar prav ta napredujoči razkroj Schmittu dopušča njegovo obravnavo in slavljenje.21 17 Glej vsaj Serge Latouche, L’occidentalisation du monde. Essai sur signiication, la portée et les limites de l’uniformisation planétaire (1989), Pariz, Découverte, 2006, v ital. prevodu: L’occidentalizzazione del mondo, Torino, Bollati Boringhieri, 1992, in Maria Rosaria Ferrarese, Diritto sconinato. Inventiva giuridica e spazi nel mondo globale, Rim­Bari, Laterza, 2006. 18 Glej vsaj Pier Paolo Portinaro, La crisi dello ius publicum europaeum. Saggio su Carl Schmitt, Milano, Comunità, 1982; tudi Galli 1996 (op. 1). 19 Schmitt 1996 (op. 1), 37. 20 Schmitt 1996 (op. 1), 38. 21 »Jaz sem zadnji zavedajoči se predstavnik ius publicum europaeum, zadnji, ki ga je poučeval in proučeval v eksistencialnem smislu, njegov konec pa preživljam tako, kot je Benito Cereno [junak iz novele Hermana Melvilla; op. prev.] preživljal potovanje piratske ladje. Dobro in čas je molčati. Ne smemo se prestrašiti. Molče se spominjamo nas samih in našega božjega izvora.« Tako zaprti Schmitt, prepuščajoč se retoriki, v: Ex captivitate salus. Erfahrungen der Zeit 1945/1947 (1950), v ital. prevodu: Ex Captivitate Salus. Esperienze degli anni 1945­1947, Milano, Adelphi, 1987, 78. 34 revija za evropsko ustavnost OSEBNOSTI. Carl Schmitt (2008) 8 Komajda je treba ponoviti, da se niti v besedilu iz let 1943–1944 niti v ka­ snejših delih ne omenja nikakršna Evropska unija, ki bi bila utemeljena na ka­ kršnikoli skupnosti prava: to je vsaj presenetljivo, če ne kar čudno, tudi z vidika takratnega vedenja. Še več, prav nostalgični poudarki dopuščajo uvideti razloge Schmittove sovražnosti v soočenjih z nadnacionalnim pravom, zgrajenim s po­ močjo tehnik in argumentov, izjemno podobnih tistim, ki jih bo kasneje, v šest­ desetih, on sam poimenoval kot »tiranijo vrednot«.22 In vendar se Schmittovo pričevanje o zatonu ius publicum europaeum prav zaradi nostalgije, s katero se napaja, zdi bolj verodostojno; tako kot pri Alexisu de Tocquevillu je prav nje­ gova osebna naperjenost proti več bodočim spremembam, ki jih je predvidel, tista, ki dela ta predvidevanja verodostojna. Tako kot lahko zvezda postane vidna tisočletja potem, ko ugasne, tako se zdi, da tudi ius publicum europaeum postaja zaznaven šele po svoji svetovni projekciji in njej sledečem razkroju. Seveda Schmitt pri tem gleda predvsem navznoter, kot angel zgodovine Walterja Benjamina,23 vendar od njega ni mo­ goče zahtevati, da bi si predstavljal nepredstavljivo: da bodo nacije, razdeljene v dveh svetovnih vojnah in potem še z železno zaveso, skupaj postavile med drugim tako različna pravna izročila. In vendar je v retrogradnem – če ne kar v reakcionarnem – pogledu tega družabnika nacistične poti mogoče videti to, kar bi se nekemu skupnemu naprednemu, liberalnemu in federalističnemu ra­ zumniku zdelo neverjetno: da bi se Evropa lahko ponovno začela v svoji pravni kulturi. 2 RIMSKOPRAVNA ZNANOST Za Schmitta so skupne matrice evropskega prava – tako civil law kot com­ mon law – v rimskem pravu ali, natančneje, v rimski doktrini ali pravni znano­ sti (nem. Rechtswissenschat): »v recepciji rimskega prava [...] ne [gre] zgolj za recepcijo nekega prava, ampak za recepcijo določene pravne znanosti«.24 To, kar Schmitt reče o celinski recepciji rimskega prava, naj bi veljalo tudi za angle­ ško pravo: kot je znano, tam do recepcije rimskega prava ni prišlo, več stoletij pa je manjkala tudi pristna pravna doktrina. Zgodovina evropskega prava se, s tega gledišča, začenja ne toliko v rimskem pravu Rimljanov kot v ponovnem srednjeveškem odkritju Justinijanovih Digesta, sestavnega dela Corpus iuris, ki podaja rimsko pravno doktrino. 22 Glej Carl Schmitt, Die Tyrannei der Werte (1967), v ital. prevodu: La tirannia dei valori, Rim, Pellicani, 1987. 23 Walter Benjamin, Über den Begrif der Geschichte (1940), IX; v slov. prevodu Frana Jermana O pojmu zgodovine, IX, v: Walter Benjamin, Izbrani spisi, Ljubljana, Studia humanitatis, 1998, 219. 24 Schmitt 1996 (op. 1), 42. 35 revija za evropsko ustavnost Carl Schmitt in evropska pravna kultura (2008) 8 Argumenti, ki jih Schmitt posvaja, da bi rimsko doktrino izoblikoval kot iz­ vorno paradigmo evropskega in svetovnega prava, so podprti z drugačnimi in boljšimi od tistih, ki so uporabljeni pri mnogih romanistih. Kot je znano, so se ti po uzakonjenju (kodiikaciji) morali pehati za vedno novimi zgledi – naza­ dnje, za romanističnimi temelji evropskega prava25 – da bi branili poučevanje predmeta, ki je bil takrat skoraj le še uvodni predmet v zasebno pravo. Schmitt ima, namesto tega, zgodovinjenje (nem. Historisierung) rimskega prava za samo­ umevno; še posebej ugotavlja, da je »evropski pomen rimskopravne znanosti« mogoče zagovarjati prav zato, ker dvesto let po uzakonjenju »skrb za praktično in pozitivno veljavo Pandekt, na srečo, ni več odvisna od nas«.26 Posledično mu ni več treba vztrajati pri »nadaljnji podtalni veljavi (nem. Weitergelten) rimskega prava v uzakonitvah 19. stoletja«:27 argument, ki so ga naj­ bolj izpostavljali romanisti, da bi z njim podpirali trajno pomembnost rimskega prava. Naproti možnemu pomisleku, da ta argument velja samo za celinsko uzako­ njeno pravo ali civil law, in ne za angleško pravo ali common law, se Schmitt seveda ne upre skušnjavi, da ne bi ponudil primerov romanističnih ostankov v angleški pravni zgodovini. Vendar pa njegov najboljši argument v prid vloge izvorne paradig­ me, ki jo v zgodovini evropskega in svetovnega prava odigrava rimska doktrina, ne omenja trajne veljavnosti niti trdovratnega vpliva, ampak naslednjo okoliščino:28 Po vsej Evropi – tudi v občem pravu dežel, ki rimskega prava niso recepirale v svoje pra­ vo – so nepreštevni in vplivni avtorji z naslovi ali poimenovanji, kot so »naravno pravo«, »razumno pravo«, »ius gentium« in »splošna teorija prava« (nem. allgemeine Rechtslehre), s stoletnim delom rimskopravne pojme vnesli v pravno znanost vsake dežele, s čimer so v vseh evropskih jezikih proizvedli določen inventar ustaljenih pojmov. Z delom prav­ nikov vseh evropskih ljudstev je rimsko pravo postalo obči besednjak, jezik skupnosti pravne znanosti, vzor, ki ga priznava pojmovno pravno delo, s tem pa tudi nekakšen pojmovni in duhovni evropski common law, brez katerega razumevanje med pravniki različnih narodov ne bi bilo niti teoretično mogoče. Kulturna zgradba, ki je zrasla tu iz evropskega duha, raste na takšni skupni osnovi, proizvedeni z neko občo znanostjo evropskega prava [...] Neskončno raznovrsten in plodovit tok tako imenovane recepcije rimskega prava, ki do današnjih dni deluje v vsakem okolju kulturnega življenja, bi že sam po sebi pustil govoriti tudi še danes o neki evropski pravni znanosti. To bi lahko imenovali tudi argument slovnice: rimsko pravo je s pomočjo svojega univerzitetnega poučevanja postalo nekakšna temeljna pravna slovni­ ca, vključena v vsako razpravo pravnikov. Od ponovnega odkritja Digesta na 25 Glej Paul Koschaker, Europa und das römische Recht (1947), Berlin, München, Beck, 19664, v ital. prevodu: L’Europa e il diritto romano, Firence, Nuova Italia, 1962, in, nazadnje, Fran­ cesco Paolo Casavola, Dal diritto romano al diritto europeo, Neapelj, Editoriale scientiica, 2006. 26 Schmitt 1996 (op. 1), 49. 27 Schmitt 1996 (op. 1), 49. 28 Schmitt 1996 (op. 1), 47. 36 revija za evropsko ustavnost OSEBNOSTI. Carl Schmitt (2008) 8 srednjeveškem zahodu se začenja najprej evropski in nato svetovni tok širjenja – ne samega rimskega ius civile, katerega recepcija v Angliji, Skandinaviji in še mnogih drugih deželah spodleti, ampak – pojmov, ki izhajajo iz rimskega prava, pravniki z univerzitetno izobrazbo pa so jih izpopolnili: gre za tok, v ka­ terem latinščina Corpus iuris več stoletij deluje kot lingua franca. Prav te pojme bodo kasneje občasno ponovno odkrivali poznavalci raznih ne strogo pozitiv­ nopravnih strok, ki so prisotne v univerzitetnem poučevanju. Znano je, da sta bila na srednjeveških univerzah glavna predmeta prav rim­ sko in kanonsko pravo: predmeta dvojčka, tako eden kot drugi namenjena uni­ verzalnima ustanovama, Cerkvi in Cesarstvu. Medtem ko je kanonsko pravo ustrezalo dejansko delujoči ustanovi – rimski Cerkvi, pa se rimsko pravo, vsaj v začetku, ni poučevalo na univerzah, saj je služilo praksi: do spremembe pride kasneje, ko rimsko pravo postane obče pravo (lat. ius commune), ki posebna prava (lat. iura propria) dopolnjuje.29 Rimsko pravo je bilo na novo odkrito in poučevano na univerzah prav zato, ker daje temeljno slovnico za poučevanje kateregakoli prava: četudi na koncu, ko se kot obče pravo pozitivira, to vlogo prepusti drugim predmetom. Predvsem naravnemu ali, bolje, razumskemu pravu, ki naj bi – kot ius na­ turae et gentium in potem kot mednarodno pravo evropskih sil ali ius publicum europaeum – veljalo v velikem prostoru, ki se je odprl z zemljepisnimi odkritji. Potem, po uzakonjenju, splošni teoriji prava (nem. Allgemeine Rechtslehre): iz­ vorno je obdelovala pojme, kot so oseba, sposobnost, pravni posel, skupne vsem vejam določenega državnega prava. Končno – četudi časovno pred Allgemeine Rechtslehre – pride disciplina, ki je Schmitt ne omeni, pa vendar prav ta najbolj izkazuje njegov namen: (universal ali general) jurisprudence Angležev.30 Ustanovni očetje te discipline – Angleži s celinsko izobrazbo, kot so homas Hobbes, Jeremy Bentham in John Austin – so zatrjevali, da naj bi bila edina ute­ meljena zahteva po univerzalnosti naravnega prava naslednja. Po njihovem poj­ movanju naj bi bili univerzalni pravni pojmi sestavni del vsakega prava na sebi: pravo (angl. law), pravice (angl. rights), norma, suverenost, obligacija, sankcija ... Gre za pojme, ki so, po Austinu, pridobljeni z napeljevanjem iz zgolj treh pozitiv­ nih prav: občega rimskega prava, common law in uzakonjenega celinskega prava. Vendarle pa bi se lahko reklo, da je jurisprudence, ki te pojme proučuje, resnično univerzalna in da daje slovnico kateregakoli prava.31 29 Klasična dela o ius commune – v njih bo med drugim relativiziran celo njegov dopolnilni značaj – ostajajo dela Francesca Calassa. Glej predvsem Francesco Calasso, Introduzione al diritto comune (1951), Milano, Giufrè, 1970, in Francesco Calasso, Medioevo del diritto, 2 dela, Milano, Giufrè, 1954. 30 Za zgodovino ilozoije prava po posameznih disciplinarnih izročilih bi napotil na Maura Barberisa, Breve storia della ilosoia del diritto, Bologna, Il Mulino, 2004. 31 Glej posebej John Austin, he Uses of the Study of Jurisprudence (1832), v ital. prevodu: Fun zioni dello studio della giurisprudenza, v Delimitazione del campo della giurisprudenza, Bologna, Il Mulino, 1995, 377. 37 revija za evropsko ustavnost Carl Schmitt in evropska pravna kultura (2008) 8 Schmitt torej s svojimi pravnopozitivističnimi predhodniki, posebno še Angleži, deli zavedanje, da je tisto pravo, o katerem govori splošna teorija na celini in angleška general jurisprudence, v resnici evropski kulturni proizvod:32 vendar to pove v poučnejši in ambicioznejši obliki. Bolj poučno: pravo, ki je skupno vsem civiliziranim narodom splošnih teoretikov in sodobnih medna­ rodnopravnikov, je bilo za Schmitta dejansko zgolj pravo nekega zdaj že raz­ središčenega prostora, stare Evrope, in nekega zdaj že minulega časa, novega veka. Bolj ambiciozno: znotraj izvoza zahodnoevropskega prava v svet Schmitt na delu vidi globlje in širše pojave. To ni prostor, kjer bi govorili o tisti zamotani tvorbi – na pol teoriji na pol mitu ali zgodbi – ki jo predstavlja doktrina o nomosu zemlje: splošna zgodovina prilaščanja in deljenja zemlje med ljudi. Tu lahko le omenimo, da Schmitt tam zase zahteva dediščino tistega prava, ki ga je von Savigny – da bi ga ločil od običajnega in zakonskega prava – imenoval znanstveno: skratka, pravo, ki ga pravna znanost varuje, izdeluje in monopolizira.33 Pred javnostjo pravnikov se Schmitt ne omeji na predstavljanje pravne doktrine ali znanosti kot varuhinje virov prava: gre za varuhinjo resničnega prava, ki naj ne bi bilo namensko po­ stavljeno s strani zakonodajalca, ampak naj bi izhajalo iz »nenamenskega razvo­ ja«.34 Odločno zatrdi, da »je pristni vir prava ravno pravna znanost sama«.35 V pisanjih iz zapora, objavljenih pod naslovom Ex captivitate salus (1950), bo Schmitt priporočilo dopolnil z domišljijskim rodopisom; evropska pravna znanost naj bi bila hči rimskega prava in Katoliške cerkve: vendar pa je po loči­ tvi staršev izbrala, da bo ostala z očetom, torej z državo.36 Tu Schmitt, potem ko je bil poveličeval von Savignyja kot predstavnika pravne znanosti – te »prvoro­ jenke novoveškega evropskega duha, novoveškega zahodnega racionalizma«37 32 Za kritiko splošno­teoretičnega etnocentrizma glej Mauro Barberis, Universal Legal Con­ cepts? A Criticism of »General« Legal heory, Ratio Juris. An International Journal of Juris­ prudence and Philosophy of Law (1996) 9/1, 1–14; v spremenjenem ital. prevodu Mauro Barberis, John Austin, la teoria del diritto e l’universalità dei concetti giuridici, Materiali per una storia della cultura giuridica, 2003, 407–427. 33 Glej Maurizio Fioravanti, Kelsen, Schmitt e tradizione giuridica dell’Ottocento (1987), zdaj v Maurizio Fioravanti, La scienza del diritto pubblico. Dottrine dello Stato e della costituzione tra Otto e Novecento, Milano, Giufrè, 2001, 2. del, 604–656. 34 Schmitt 1996 (op. 1), 67. 35 Schmitt 1996 (op. 1), 69. 36 Glej Schmitt 1987 (op. 21), 71–72: pravna znanost »ni le praktična in niti zgolj tehnična vednost. Je globoko vpeta v avanturo zahodnega racionalizma. Kot duh izhaja iz plemenitih prednikov. Oče je ponovno rojeno rimsko pravo, mati pa je Rimska cerkev. Do ločitve od matere končno, po več stoletjih trdih sporov, pride v obdobju civilnih verskih vojn. Hči bo izbrala ostati z očetom, z rimskim pravom, in bo zapustila materino bivališče. Poiskala si bo novo domovanje in ga našla v Državi.« Drugače od tega, kar trdi Emilio Santoro, Diritto e diritti: lo stato di diritto nell’era della globalizzazione, Torino, Giappichelli, 2008, 64, op. 198, Schmitt ne pravi, da je pravna znanost neločljivo zavezana državi: nasprotno, rodi se pred državo in obstala bo tudi po njej. 37 Schmitt 1996 (op. 1), 81. 38 revija za evropsko ustavnost OSEBNOSTI. Carl Schmitt (2008) 8 – kljub vsemu konča s pozivom pravni znanosti: ta in samo ta bi lahko bila v Evropi in v svetu, ki sta potrebna obnove, »poslednje zavetišče pravne zave­ sti«.38 Naslavljajoč pravnike vseh dežel se predavatelj izrazi takole:39 Mi uresničujemo [...] nalogo, ki je ne more izpolniti nobena druga oblika ali način člo­ vekovega udejstvovanja. Ne moremo izbirati po našem okusu režima in menjajočih se nosilcev oblasti, lahko pa s spreminjanjem okoliščin skrbimo za to, na čemer raste razu­ men način človeške biti, ki ne more brez pravnih načel. K tem načelom spadajo priznanje osebe, ki ne nasprotuje, ampak stoji na vzajemnem spoštovanju; občutljivost za logiko in za skladnost pojmov in ustanov; občutek vzajemnosti in najnižje ravni postopkovne pravilnosti, due process of law, brez katerega ni prava. V varovanju neuničljivega jedra vsakega prava pred katerokoli razgradno normativno dejavnostjo je dostojanstvo, ki nam je zaupano in je danes v Evropi prisotno bolj kot v kateremkoli drugem obdobju in na kateremkoli drugem koncu zemlje. Po najbolj prizanesljivi razlagi tu govori skesani nacist, ki so ga osebne nesre­ če naučile ponovno ovrednotiti pravna jamstva; po manj usmiljeni razlagi, na­ sprotno, govori bivši mogočnež, ki se glede na prihajajočo oblast že spreobrača. Če hočemo, lahko opazimo tudi to, da na drugih koncih te iste Evrope, po kate­ ri je Schmitt še lahko potoval in imel predavanja, nacisti pospešujejo »dokonč­ no rešitev« židovskega vprašanja: zločin, zaradi katerega bodo zmagovite sile kmalu tudi samemu Schmittu dvakrat odvzele prostost, obsodbi v Nürnbergu pa bo ubežal le za las.40 Na koncu je skoraj običajno pristaviti, da židje, cigani in homoseksualci, vključno z mnogimi osebni prijatelji predavatelja, niso mogli uživati ne »priznanja osebe« ne »postopkovne pravilnosti«, ki ju omenja. Če Schmitta po eni strani pustimo samega z lastno vestjo, pa je treba po dru­ gi strani opaziti, da so bile značilne poteze evropske pravne kulture – angleško sodno pravo, francosko zakonsko pravo, nemško doktrinalno ali znanstveno pravo41 – redko očrtane tako jasno. Rimsko pravo in doktrina, posebno še v Justinijanovi zbirki, sta le izhodišče in usmerjevalnik, v katerih se germansko pravo – veliki manko tega predavanja – in anglo­ameriški common law ute­ meljujeta v neki evropski pravni kulturi kot proizvodu prekrivanj univerzalne pravne kulture z nacionalnimi pravnimi kulturami: pravna kultura, katere isto­ 38 Schmitt 1996 (op. 1), 80, a glej tudi 87. 39 Schmitt 1996 (op. 1), 83. 40 Glej Franco Volpi, Il potere degli elementi, spremna beseda v Carl Schmitt, Terra e mare (1942; 1954), Adelphi, Milano, 2002, 115–149; besedila preiskovalcev in Schmittovi spomini na obrambo se najdejo v Carl Schmitt, Antworten in Nürenberg (2000), v ital. prevodu: Risposte a Norimberga, Rim­Bari, Laterza, 2006. Hipoteza, da se pravna zgodovina evropskega pove­ zovanja začenja na nürnberškem procesu, se pojavlja v Ulrich Beck in Edgar Grande, Das kosmopolitische Europa, Frankfurt na Maini, Suhrkamp, 2004, v ital. prevodu: L’Europa Cosmo­ polita, Rim, Carocci, 2006, 22–23. 41 Glej Raul Charles van Caenegem, Judges, Legislators and Professors. Chapters in European Le­ gal History, Cambridge, Cambridge University Press, 1987, v ital. prevodu: I signori del diritto. Giudici, legislatori e professori nella storia europea, Milano, Giufrè, 1991. 39 revija za evropsko ustavnost Carl Schmitt in evropska pravna kultura (2008) 8 vetnost, če dobro pogledamo, prihaja zgolj iz neke zgodovine sposojanj in re­ cepcij, iz spleta podobnosti in razlik. 3 PRAVNI POZITIVIZEM, LEGALNOST IN LEGITIMNOST Položaj evropske pravne znanosti vse od začetka razvija kritiko pravnega pozitivizma: ali, natančneje, teoretičnega pravnega pozitivizma, ki se pogosto imenuje tudi pravni formalizem.42 Če bi bralec sodil po zagrizenosti, bi lahko mislil celo to, da je za Schmitta pravni pozitivizem odgovoren za vse tegobe tistega obdobja, vključno z nacizmom: tako bo kmalu zatem zatrjevala povojna naravnopravna šola. Če v letih predavanja nacistični režim ne bi še vedno stal, bi bilo od katoliškega Schmitta mogoče pričakovati celo kakšno kritiko pozi­ tivnopravne ideologije spoštovanja zakona, Gesetz ist Gesetz; kritiko, kot jo po vojni izoblikujeta Gustav Radbruch in Alf Ross.43 Na srečo si spreobrnitev k naravnopravni šoli avtor prihrani: in ne zgolj zato, ker še ni trenutek, ali zato ker ima vsaka brezsramnost neko mejo. V resnici se Schmitt lahko zagrize proti pravnemu pozitivizmu ravno zato, ker je bila v naciziranem visokošolstvu to teorija (spreobrnjenega) žida Kelsna: teorija, to­ rej, ki niti ne predstavlja več Sovražnika, temveč Drugega, Tujca, ki je zdaj že prepuščen tudi damnatio memoriae. Nasproti temu se Schmitt tako ne omeji na proizvodnjo protiformalističnih argumentov, s katerimi se je spogledoval v mladosti; raje pokaže tisto aristokratsko zaničevanje zakonodaje, ki je bilo zna­ čilno za večino nemške pravne znanosti od von Savignyja naprej: v tem je ta res sopodpisnica in sokrivec nacizma.44 42 Za klasično razlikovanje med metodološkim, ideološkim in teoretičnim pravnim pozitivizmom – prvi od teh je povsem imun za kritike Schmitta in protiformalističnih gibanj – glej Norberto Bobbio, Il positivismo giuridico. Lezioni di ilosoia del diritto (1961), Torino, Giappichelli, 1996. 43 Glej Gustav Radbruch, Gesetzliches Unrecht und übergesetzliches Recht (1946), v slov. prevo­ du Amalije Maček Mergole Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo, v: Gustav Radbruch, Filozoija prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2001, 271–281. Glej Alf Ross, Validity and the Conlict between Legal Positivism and Natural Law (1961), v ital. prevodu: Il concetto di validità e il conlitto fra positivismo giuridico e giusnaturalismo, v: Critica del diritto e analisi del linguaggio (ur. Alberto Febbrajo in Riccardo Guastini), Bologna, Il Mulino, 1982, 137–158. V Schmittovem besedilu je le en namig na Gesetz ist Gesetz: »njihova [tj. pravnopozitivistič­ na] dogma “zakon je zakon” se je izkazala tako problematična kot slogan “marka je marka”« (Schmitt 1996 (op. 1), 79). 44 Glej vsaj Bernd Rüthers, Die unbegrenzte Auslegung. Zum Wandel der Privatrechtsordnung im Nationalsozialismus, Tübingen, Mohr Siebeck, 1968; Ernesto Garzón Valdés, Introducción, v: Derecho y ilosofía (1985), Ciudad de Mexico, Fontamara, 1993, 5–41; Christian Joerges, Continuities and Discontinuities in German Legal hought: the Darker Side of a Pluralist Heritage. Anti­liberal Traditions in European Social heory and Legal hought, Law and Cri­ tique 2003, 2097–308; Christian Joerges in Navraj Singh Galeigh (ur.), Darker Legacies of Law in Europe. he Shadow of National Socialism and Fascism over Europe and its Legal Tradition, Oxford, Hart, 2004. 40 revija za evropsko ustavnost OSEBNOSTI. Carl Schmitt (2008) 8 Zaradi njenega egalitarnega in demokratičnega značaja so zakonodajo kriti­ zirali reakcionarji vseh obdobij; in tudi Schmittu se ne zdi prav, da bi se zasidral v tem književnem toposu. V dveh osrednjih delih predavanja, potem ko potr­ di, da »se je kriza evropske pravne znanosti začela pred sto leti, z zmago prav­ nega pozitivizma«,45 označi dve postaji te krize. Prva, v osemnajstem stoletju, se ujema z znamenitim predavanjem Juliusa von Kirchmanna o pomanjkanju vrednosti doktrine kot znanosti in s še bolj znanim stavkom: »Tri besede, ki jih spremeni zakonodajalec, in celotne knjižnice postanejo odpadni papir.«46 Njegov komentar je enak, kot bi ga bil lahko oblikoval von Savigny: »Kaj ostane od znanosti, katere smisel in cilj ni nič drugega kot s komentarji in razlagami spremljati pozitivne določbe v nenehnem spreminjanju?«47 Druga postaja krize evropske pravne znanosti in kulture, v devetnajstem stoletju, se ujema s popolno mobilizacijo, ki ji sledi prva svetovna vojna: ko so parlamenti oropani zakonodajne oblasti v korist vlad, kot se zgodi tudi v Nemčiji z nemškim zakonom z dne 4. avgusta 1914, ki je prinesel zamenjavo splošnega in abstraktnega zakona s posamičnimi in konkretnimi določbami. Medtem ko je pred splošnimi in abstraktnimi zakoni pravna znanost še imela možnost razlagati subjektivno voljo zakonodajalca, in četudi je prednost dajala objektivni volji istega zakona, zdaj nič podobnega ni več mogoče pred »mo­ toriziranim zakonom«, pred zakonodajno uredbo: vlada enostavno ukazuje, z voljo, ki se le težko razlaga in sistematizira. Evropska pravna znanost naj bi imela proti temu toku razvrednotenja dve možnosti pobega: prvo Schmitt prouči v taistem besedilu, medtem ko bo dru­ go proučil v naslednjih besedilih. Prva možnost pobega, na veliko prehojena s strani ne zgolj nemških pravnikov po Auschwitzu, je ničkolikokratni povratek k naravnopravnemu nauku; a Schmitt si ta izhod zapre, s tem, da za izgovor vza­ me prav geslo Bernarda Windscheida: »Končane so sanje naravnega prava.«48 V nadaljevanju bo Schmitt rekel, da v novoveškem svetu, ki ga označuje mno­ goboštvo vrednot, poziv k objektivnemu naravnemu pravu zveni že kot kak voj­ ni krik: zahteva drugemu vsiliti lastne subjektivne vrednote in kakorkoli nič bolj objektivne kot vrednote drugega.49 Druga možnost pobega, še precej bolj prehojena s strani celinskih pravni­ kov, graditeljev ustavne države, oznamovane s togo ustavo in nadzorom ustavne legitimnosti zakonov, bo novo ustavništvo: izraz, s katerim se v Italiji in Španiji označuje teorija prava, ki se giblje med naravnopravnim naukom in pravnim pozitivizmom in po kateri so naloge, zaupane naravnemu pravu, že razvite 45 Schmitt 1996 (op. 1), 49. 46 Julius H. von Kirchmann, Die Werthlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschat, 1847. 47 Schmitt 1996 (op. 1), 52. 48 Schmitt 1996 (op. 1), 49–50. 49 Glej Gustavo Zagrebelsky, Introduzione, v: Robert Alexy, Concetto e validità del diritto, Tori­ no, Einaudi, 1997, vii. 41 revija za evropsko ustavnost Carl Schmitt in evropska pravna kultura (2008) 8 v ustavnih načelih.50 Vendar bo Schmitt zavrnil tudi takšno pot, ki danes mno­ gim dopušča trditi, da je stari spor med naravnopravno šolo in pravnim pozi­ tivizmom presežen. V dodatku k Tiraniji vrednot (1967) – znamenitem napadu na nemško ustavnosodno prakso in tudi na trditve, ki jih je glede vrednot iz­ oblikovala Katoliška cerkev – bo Schmitt zapisal:51 Veljavnost vrednot temelji na dejstvu, da so te postavljene. A kdo je tisti, ki postavi vred­ note? Pri Maxu Webru najdemo najbolj jasne in torej najbolj iskrene odgovore na to vprašanje. Po njegovem pojmovanju je človeški posameznik tisti, ki vrednote postavi v popolni osebni svobodi odločitve [...] Vendar pa povsem osebna svoboda postaviti vrednote vodi do večnega boja vrednot in pojmovanj sveta, do vojne vseh proti vsem [...] Stari bogovi vstajajo iz svojih grobov in nadaljujejo boj v svojem starem spopadu, vendar odčarani in – kot moramo danes dodati – z novimi bojnimi sredstvi, ki niso več orožja, ampak strašna sredstva uničenja [...] Vedno so vrednote tiste, ki ščuvajo k spopadu in budijo sovraštvo. Dejstvo, da so stari bogovi odčarani in da postanejo zgolj vrednote, dela spopad nezemeljski, in to tako, da bojevniki obupano zahtevajo svoj prav. S tem, ko sta zaprti obe možnosti pobega – naravnopravni nauk in novo ustavništvo – Schmittu proti pravnemu pozitivizmu ostaja le »vrnitev k von Savignyju«. »Von Savignyjev poziv k pravni znanosti iz leta 1814 – predavatelj kljub vsemu skuša osupniti poslušalstvo – je za nas le paradigmatičen dogodek, ki si ga moramo priklicati v spomin, da bi resnično razumeli današnji polo­ žaj evropske pravne znanosti. Vemo, da preteklih pravnih okoliščin ni mogo­ če poustvariti. Ena zgodovinska resnica je resnična samo enkrat.«52 Dejansko von Savigny, ki mu Schmitt dviguje vrednost, ni toliko tisti iz leta 1814, naper­ jen proti uzakonjanju, kot pa tisti iz leta 1849, ki je utemeljitelj mednarodnega zasebnega prava z evropskim pridihom.53 50 Tu bo enkrat za vselej poudarjeno, da je »novo ustavništvo« zgolj znamka, ki so si jo izmislili romanski pravni teoretiki (predvsem Italijani in Španci), zato, da bi oznamovali vrsto teorij in doktrin – razvili so jih tako raznorodni avtorji, kot so Ronald Dworkin, Robert Alexy, Carlos Nino, Gustavo Zagrebelsky in Luigi Ferrajoli, ki danes predstavljajo prevladujoč tok teorije prava: glej vsaj Mauro Barberis, Neoconstitucionalismo, Revista brasileira de direito constitu­ cional, 2006, 18–30. 51 Tako Carl Schmitt, Rilessioni di un giurista sulla ilosoia dei valori (1960), v Schmitt 1987 (op. 22), 58–60, zaključi: »to je nočna mora, ki jo slika opis Maxa Webra«. Nanaša se na Webrove teze o mnogoboštvu vrednot, posebej pa na Max Weber, Wissenschat als Beruf (1919), v ital. prevodu: La scienza come professione v: Il lavoro intellettuale come professione, Torino, Einau­ di, 1948, posebej 31–33. Da so te teze manj neobrzdano iracionalistične, kot to trdi Schmitt, piše Raymond Boudon, Le sens des valeurs, Pariz, P. U. F., 1999, v ital. prevodu: Il senso dei valori, Bologna, Mulino, 2000, posebej 55 in nasl. 52 Schmitt 1996 (op. 1), 73. 53 Glej Schmitt 1996 (op. 1), 78 (»z izidom osmega dela System des heutigen Römischen Rechts leta 1849, to je z utemeljitvijo novoveškega mednarodnega zasebnega prava, von Sa­ vigny ponovno najde samega sebe in svojo evropsko veličino«) in 79 (»tu je bistveno to, da je neki predstavnik evropskega duha [...] v zakonodaji prepoznal nevarnost mehanizacije in tehnicizacije prava«). 42 revija za evropsko ustavnost OSEBNOSTI. Carl Schmitt (2008) 8 Prav tako kot se je Schmitt »decizionist« naslonil na predhodnika pravnega pozitivizma iz sedemnajstega stoletja, Hobbesa, se tukaj Schmitt »instituciona­ list«, teoretik konkretnega reda, naslanja na enega njegovi prvih predlagateljev v osemnajstem stoletju: od tod enak končni poziv k pravni znanosti kot posled­ njemu zatočišču evropske pravne zavesti. In vendar tudi ta aristokratska nostal­ gija po svetu, v katerem so bili pravniki, in ne parlament tisti, ki so proizvaja­ li pravo, nekaj pove o evropski pravni istovetnosti kot zgodovinskem pojavu. Zaviti v evropejsko retoriko avant la lettre se v tem predavanju pravzaprav rišeta dve iligranski podobi evropskega pravnega izročila: dve Evropi prava, ena pre­ tekla, druga prihodnja. Podoba pretekle Evrope prava je tako domača, da presega etno­ in evrocen­ trični topos. Iz rimskega ius commune, ponovno odkritega v zaprašenih roko­ pisih, univerzitetni razred pravnikov zgradi pravo, ki je neodvisno od religije in od morale, ki teži k univerzalnosti in je tudi zato uporabno v najrazličnejše na­ mene: na primer, za legitimiranje kolonialnega prilaščanja ozemlja novega sveta ali pa, če želite, za branjenje človekovih pravic ameriških domorodcev.54 Iz tega skupnega debla izhajajo tri glavne veje, ki ustrezajo trem glavnim evropskim vzorcem poučevanja in tudi delovanja prava: francoski zakonski model, nemški doktrinalni model in angleški sodni model. Tudi zato za Schmitta, ki po nacistični izkušnji na novo odkrije neodvisnost prava od politike, glavna veja evropskega prava gotovo ni francosko zakonsko pravo. To je precej bolj gotovo nemško znanstveno­doktrinalno pravo: z njego­ ve strani pridruženo – zaradi sodniškega značaja in neodvisnosti, ki jo pušča poklicnemu razredu pravnikov – k angleškemu sodnemu pravu. Že ta Schmitt, med drugim, začenja prevrednotenje zakonske vloge: omejujoč se na trditev, da zakon, razen morda v osemnajstem stoletju – v obdobju, za katero je državo prav sam poimenoval zakonska država – nikoli ni izčrpal virov prava. Kasnejši Schmitt bo šel še dlje; proti neposredni uporabi (nem. Drittwirkung) ustave s strani ustavnih sodnikov bo on zahteval zgolj posredno uporabo: to je uporabo, ki jo posreduje sama zakonodaja.55 Podoba prihodnje Evrope prava, ki veje iz predavanja, je na drugi strani, če je to sploh mogoče, še bolj domača. Schmitt si o sodnem pravu ne dela preve­ likih utvar, ampak se zadovolji s pravom, v katerem sodelujejo zakonodajalec 54 Kot predstavnika teh dveh stališč bi lahko navedli Johna Locka in Bartolomea de Las Casasa. Glej John Locke, An Essay Concerning the True, Original Extent and End of Civil Government (1690), v ital. prevodu: Il secondo trattato sul governo, Milano, Rizzoli, 1998, in Bartolomeo de Las Casas, De Regia Potestate (1571), v ital. prevodu z istim naslovom, Rim­Bari, Laterza, 2007. 55 Glej še Carl Schmitt, Rilessioni di un giurista sulla ilosoia dei valori (1960), v Schmitt 1987 (op. 22), 73: »v neki skupnosti, katere ustava predpostavlja zakonodajalca in zakone, je naloga zakonodajalca in njegovih zakonov, da posredovanje ustali z določljivimi in izvedljivimi pra­ vili in da se izogiba grozi neposrednega in avtomatičnega izvajanja vrednot«. 43 revija za evropsko ustavnost Carl Schmitt in evropska pravna kultura (2008) 8 (francoski model), doktrina (nemški model) in sodniki (angleški model). Če se tem »gospodom prava«, kakor reče Raoul van Caenegem, pridruži še usta­ vodajalec – nanj Schmitt namiguje, ko govori o britanskem izročilu liberalnega ustavništva – se podoba prava resnično zdi kot današnje evropsko pravo, tako nacionalno kot skupnostno. In tudi s tega gledišča predavanje daje določeno upodobitev evropske pravne kulture, ki je bolj verodostojna kakor tista, ki bi jo lahko dali prisotnejši avtorji, kot je sam Kelsen.56 Iz italijanskega izvirnika prevedel Andrej Kristan.57* 56 Tudi o tem se je mogoče strinjati s Fioravantijem 2001 (op. 19), 610: »ne Kelsen, ampak Schmitt – vsaj ta Schmitt (glej tu, 636 in nasl.) – je pravi pravnik evropskega izročila, katerega veliki kritik bo vendar sam Kelsen«. * Kot »uzakonjanje«, »uzakonjenje« ali »uzakonitev« sem, v skladu s sobesedilom, slovenil ital. codiicazione. S tem sem se izognil tujki »kodiikacija«; ta je, glede na pomenski ob­ seg, sicer popolnejša ustreznica za italijanski izvirnik. Podobno bi tujko »recepcija«, ital. recezione, lahko slovenil z bolj določnima izrazoma, kot sta »sprejemanje« in »sprejetje«. Za takšen prevod se nisem odločil, ker je »recepcija« pravno zaznamovan strokovni izraz, »sprejemanje« in »sprejetje« pa ne. Namesto tujk »konstitucionalizem« in »neokonstituci­ onalizem« rabim bolj domači, čeprav na novo skovani ustreznici »ustavništvo« in »novo ustavništvo«: ustávništvo ­a s [angl. constitutionalism iz lat. constitutio uredba, ustava + lat. ­ismus nauk, smer, stanje, lastnost] a) pravno­politični nauk, smer ali gibanje, ki se zavze­ ma za pravno omejevanje političnih oblasti b) pravno­politična ureditev, ki zahteve takšnega nauka prevaja s pojmi, kot so delitev oblasti, vladavina prava, pravna država in zakonitost pr., polit. nóvo ustávništvo ­ega ­a s [ital. neocostituzionalismo iz lat. neo­ nov + angl. costitutio­ nalism konstitucionalizem] pravno­politični nauk, smer ali gibanje, ki trdi, da ustavna načela pomenijo logično vez med pravom in moralo; tudi poliberalno ustavništvo pr., polit. 44 revija za evropsko ustavnost OSEBNOSTI. Carl Schmitt (2008) 8 Predstavitev avtorja Mauro Barberis poučuje ilozoijo prava na pravni fakulteti v Trstu. Objavil je veliko knjig s področja teorije prava ter zgodovine pravne in politične kulture. Med njimi so Il diritto come discorso e come comportamento (Torino, Giappichelli, 1990), Libertà (Bologna, Mulino, 1999), Filosoia del diritto. Un introduzio­ ne teorica (Torino, Giappichelli, 2003), Breve storia della ilosoia del diritto (Bologna, Mulino, 2004), Etica per giuristi (Bari, Laterza, 2006) in, nazadnje, L’Europa del diritto (Bologna, Mulino, 2008). Sourednikuje uglednima revijama Materiali per una storia della cultura giuridica in Ragion pratica. Je član uprav­ nega odbora revije Il Mulino. Predstavitev prevajalca Andrej Kristan je sourednik revije Revus in odvetniški pripravnik v Kranju. Daljši čas se je izobraževal v Ljubljani, Poitiersu, Parizu, Bruslju, Alicanteju in Genovi. Po domači diplomi iz prava je tako študiral francosko pravo, ilozo­ ijo prava, zgodovino pravnih ustanov, teorijo prava in pravno argumentacijo. Nazadnje je objavil članek o pravu in hipertekstni književnosti v zborniku Jeanne Gaakeer in François Ost (ur.), Crossing Borders: Law, Language, and Literature (Nijmegen, Wolf Legal Publishers, 2008). Na povabilo Enrica Pattara je postal dopisni član uglednega italijanskega združenja za pravo in književnost (www. lawandliterature.org).