BOŽO RACIC: Beiokranjske šole. Ni dolgo tega, odkar sem se pečal v ;;TovarJšu« z belokranjskim šolstvom. Statistika je pokazala, da je okraj najbolj zanemarjen. Zadnjič nam je povedala naša Poldka nekaj, kar mi daje povod, da nadaljujem še jaz o sosednjili šolali, ker sicer bi kdo mislil, da je najlcpše služiti v idilski, ali kakor jo moj prijatelj .lanko nazivlje: v boljševiški krajini. Počasi bomo dokazali popoliiio delanezmožnost krajnih solskili svetov, odpravili pa jili še dolgo ne bomo. Zakaj? Zaro! Viniška soia je podprta z devetimi tramovi, le to je škoda, da ne s ceste, ker potem bi bila občina prisiljena delati novo cesto, ali — novo šolo. Ce bi že do tega prišlo, bi sigurno zgradili — cesto ... Poslopje izgleda kakor Ijubljanske liiše ob potresu. Škoda, da ne prinaša »U. T.« slik — inislili bi, da je to tam kje blizu fronte... Da bi videli Poldkino klet, ki jo imenuje uradni jezik — učilnico! Glavna svetloba pada od zadaj v sobo ki učenci ne vidijo pri najboljši volji, če je kaj napisano na tabli, ker se blišči. O vsem drugem niti ne govorim, kdo se bode zmenil za vse to! No prijajtelj, pojdiva še na Bojance! Tam, za Velikim Bukovjem, leži raztresena la srbska vasica. Žene nosijo krasno aiarodno nošo, ki so jo ohranile z jezikom in veio, še po 500 letih med nami. Tarn, pod vaškim pokopališčem, čepi na travniku mala hišica -- pravijo ji šola. Vstopiva! Po ozkem hodniku prideš do prvih vrat, ki vodijo v učilnico. Recimo, da odgovarja duhu moderne šole — pred 40. leti! Malo dalje na hodniku so še ena vrata. Odpn! 5 tn dolga m 2 m široka dvorana se odpre pred teboj. V kotu pri vratih je majhen nločevinast štedilnik, ki nadomešča peč. V drugem kotu pa raste iz scbnih tal zeleni slak in se veseli z učiteljico vred lepega solnca, ki škili skozi razbito okno v »širni hratn« učitejskega stanovanja. Kuhinje namreč ni v šo!i. kleti tudi ni, pod streho ne moreš, ker ni stopnjic, lestve pa šola ne premore. Eno samo stranišče z nepokrito greznico je še v šoli. Drvarnice, seveda tudi ni, in ograje okoli hiše naravno tudi ne. Postava sicer pravi, da mora biti pri šoli vodnjak, a to iie velja za Belo krajino. Da bi si mogia uciteljica vsaj ob deževaem vremenu nastreči škaf strešnice! Ne niogoče je tuclj to, ker ni cevi pri strelii. Treba je torej precej daleč k sosedu po škaiček kapnice in lepo moraš prositi, pa vsakokrat [x>. sebej. Prodajalne ni na Bojancih, zato je treba ali na Vinico, ali v Griblje, ali ceio v Crnomelj. Če zboliš tam na kraju vasi napiši testament in spravi se hitro z Bogoin, pa umri, ker te itak ne bode nihče slišal,če bi klical na pmoč. liodi naprej tovariš z menoj! Skozi Veliko Bukovje greva! To je velika, največja belokranjska šuma, ki jo bo posedal žitl in prodal v tuje kraje. No, drugo ti povem na uho, ker je vse veiika skrivnost. Preko Velikih Sel prideva do Adiešič ob Kolpi. Na prvi pogled me bodeš zavidal za iepo šolo. Učilnici sta zračni in svetli. Okna so široka 1 m 30 cm in visoka 2 m 40 cm Pod in pa stopoijice, je vse, kar je dobrega na tej šoli. Štranišča so obrnjena na solnčno straii. Jako smo obclarjeni z njimi - - 9 jih je v hiši, zato pa ni pisarne ali kakega kabineta, ki je pri vsaki enorazrednici — seveda po drugili okrajih, Vodnjaka ni in ga tudi menda nc bo tako hitro. Potreben bi bil pač, ker rabi človek le nekaj vode, da se umije, za kulio tudi, ceio za pranje. Mogoče bi prišla voda celo prav ob času kake nesrečc požara. Vidimo torej, da ni vse v redu tu za zeleno Kolpo. Krive so temu pac prejšnje razmere in velika gospodarska zaostalost, ker se za te kraje ni nihče brigal. Le v času volitev je prišel kak agitator sem in obetal ljudem zlate gradovc. Zato je skrajni čas, da prevzame d;žava šole v popolno svojo last. Potem ne bode tega, da se bodo košatile po bogatih občinah šolske palače, po revnih pa nc bo imel učitelj niti stanovanja, niti vode in tudi tisto večno kričanje »da šola košta« bo prenehalo. Ali ste že čuli, da je kmet kričal, da »koštaio« kasanne? Misiim, da ne, ali pa vsaj zelo redko. Ce pa ozdržuje šolo občina in celo revina, je naravno, da kriče za vsak vinar. Naj obrne vlada in višji šolski svet rnalo pozornosti šolam po teh zapuščenih krajih, ker so razmere nevdržne. Clovek potrpi do skrajnosti, ali enkrat pa le pnde do tega, da odpove potrpljenje. Nujno potrebno je, da se uredi šolski obisk, ocinosno uradovanje zamud in pa ukrene kaj zoper indolenco krajnih šolskih svetov, ki so vse preje, nego šoli v korist.