Mohorjeva družba in učiteljstvo. C e 1 j e, 30. decembra 1913. Mohorjeva družba je žalila učiteljstvo in ima namen, vztrajati v tem tiru tudi v bodoče. Je in hoče ostati sovražna učiteljstvu, ker se je je popohioma polastil najfanatičnejši klerikalizem, ki nasprotuje napredku v prosveti. In če stokrat trde nasprotno, jim ne moremo verjeti, ker so njihova dejanja taka, da v polnem obsegu potrjujejo našo sodbo. Treba je le pregledati vsakoletne družbine knjige, kako malone z vsem svojim povestnim gradivom preparijo ljudske mase za klerikalno politiko. Treba pogledati tudi zadnje »Glasnike«, ki jih družba objavlja v svojem koledarju, in jasno nam bo, da jadra ta bratovščina s popolnim parorn po klerikalnih vodah. Le poglejmo, kaj piše n. pr. v zadnjem »Glasniku«. Tam pravi dobesedno: »Vedno zopet se oglašajo udje z željo, naj jim Družba poda zopet »2ivljenje svetnikov«. Svet poveličuje v zgodovini slovstva svoje pesnike in pisatelje, v zgodovini umetnosti svoje umetnike, v občni zgodovini svoje vladarje in vojskovodje. Več ko življenie umetnika ali živIjenje pisatelja je vredno življenje svetnikovo. 0 njih je rekel Zveličar, da so »Iuč sveta«, »da so kvas, ki se prekvasi«, da so »trdnjava, zgrajena na skali.« Svetniki so svet spreobračali, ne umeieniki in vladarji, svetniki so sejali raed narodi izro čeni jim sveti nauk, svetniki so pasli na rode kot dobri pastirji in so dajali narodom krasen zgled, kako se naj v življenju izvajajo vzvišeni nauki evangelija. Zato pa katolika zanima in veseli in vzpodbuja »življenje svetnikov«. Življenje svetnikov je bilo starim priljubljeno berilo, dandanes se to berilo nadomešča z tnanjvrednim. Dajmo Ijudstvu zopet zdravega nabožnega berila!«  In v listnici uredništva je istotako ce la vrsta dokazov za naše trditve o družbinih namenih. Tako piše nekdo: »Ljudje  se izgovarjajo, da ne izhajajo več knjige v  tako verskem zmislu kakor nekdaj...« In uredništvo dostavlja: »Hvaležni smo za taka poročila. Pisatelii naj vedo, kaj pravi narod sam.« Drugi piše: »Ljudje pravijo, povesti in pravljic imamo dosti,  zakaj ne izdajo življenja svetnikov in mototvenike hočemo imeti.« Uredništvo: »Za taka poročila smo hvaležni. Udje knjige plačujejo in so nekako opravičeni, zahtevati, kar žele. Odbor vse te želje uvažuje in jih po močeh izvršuje. Življenje svetnikov pride na vrsto!« V predzadnjem kqledarju je n. pr. ta zanimiva opazka: »Piše se nam: Ljudem ne gre v glavo, kako more cerkvena bratovščina izdajati spise znanih brezvercev in socialnih demokratov. V koledarju se sicer perete, ali zastonj. Da ste izdali »Desetega brata«, je na Ijudi zelo slabo vplivalo. Torej Mohorjeve knjige bomo morali pred otroci skrivati.« In tako dalje, vedno v enem in istern tonu. Koliko tisočev dopisov mora v zadevi knjig prejeti tako veliko podjetje, kakor je Mohorjeva družba, toda odbor spravi v svoj »Giasnik« namenoma samo tiste dopise, ki so jih napisali najbolj fa•natični in najplitvejši klerikalci. V tem tiči sistem in dalekosežen klerikalen program. In to nam mora že enkrat odpreti oči. Moje merodajno mneiije pa je, da klerikalnega odbora in večine v Mohorjevi družbi ne bomo prepričali o potrebi druge taktike. Oni bi bili tudi nesparnetni, če bi se dali prepričati, ko pa imajo večino in torej oblast v rokah. Sploh je izključeno, da bi obe naziranji, klerikalno in protikler'kalno, spričo agresivnega nastopanja naših klerikalcev mogli trajno ostati pod skupno streho Mohorjeve družbe. In naravnost neumevno je, da danes toliko tijtočev naprednih udov podpira Družbina K|erikalna strernljenja s svojimi članskim' Prispevki ter deluje s tem takorekoč Pr°ti samemu sebi, proti svojim lastnim •Jejam, ki jih sicer v svojem politiškem j1 Prosvetnem delovanju izkuša uveljavlati med narodove. Tudi napredna smisel *• mora ustvariti vsakojake posvetne in Poiitiške naprave za prodiranje med ljud- tvo za pridobivanje novili privržencev. ln če to priznamo, potem ne bomo niti trenotka dalje prigovarjali klerikalcem, da se naj poboljšajo, temveč idimo samostojno na delo, pokažimo Celovcu hrbet in osnujmo novo književno družbo, ki se bo otresla tiste blaziranosti, katera je sedaj, prevladuje y Družbinem odboru in med poverjenstvi, ne pa tudi med udi. Celovcu pustimo, naj dela, kar hoče, mi.pa potom nove književne družbe dajmo preprosternu narodu vsako leto dobrega leposlovnega in toli potrebnega gospodarskega čtiva; vse to brez kakih neplodnih polemik, kakor si jih žele mladi gospodje v Celovcu! Lotimo se tega koristnega dela z zaupanjem v dobro stvar, in uspehi ne izostanejo! Jedro resnično narodnega življenja je pri Slovencih dobiti v učiteljskein stanu. Ta stan ima tudi izborno organizacijo, irna lastno tiskarno, ima izvrstne moči v svojih vrstah, ima pa tudi dovolj volje za vsako dobro delo. Učiteljski stan je poklican, da nas reši takega delovanja sedanje Mohorjeve družbe. — Naj se loti tega dela! Kolikor vem, so se podobni načrti že delali v Celju, v Gorici in v Ljubljani, vendar se mi z ozirorn na povedano zdi najbolje, ako se tega dela poprime učiteljstvo, dolžnost drugih pa je, to delo podpirati. Opotnba uredništva: S tem otvarjamo debato o tem prevažnem vprašanju. Priobčeni članek nam je dospel iz neučiteljskih krogov. Dobro je, če se sedaj oglasi učiteljstvo samo. Zadeva zasluži splosnega zanimanja in preudarka.